Mleko in mlini

Časopisna hiša Dnevnik je že več let zapored glavni sponzor vseslovenskega krosa za osnovne in srednje šole. Novinarji na krosu poberejo izjave zmagovalcev v vsaki kategoriji ter jih ob obsežnem članku in celotnih rezultatih objavijo v naslednji izdaji. Super prireditev, ki spodbuja mladino h gibanju in jih vsaj za kakšen dan drži stran od računalnika, hkrati pa jim omogoča, da se za kakšen dan pojavijo tudi v časopisu. How cool is that, ha? :D

Že pred parimi dnevi sem opazil, da bo letos kros organiziran v Novem mestu. Center biotehnike in turizma (kakšno superiorno ime, sem kar moral pomisliti, kaj sploh je to :D) se je ponudil kot organizator po tem, ko je dolgoletni izvajalec prekinil sodelovanje in je bilo treba prireditev seliti drugam. Sodeč po odzivih so se zelo potrudili in vse skupaj speljali ne samo brez zapletov, ampak celo z odliko! Pohvalno za Dolenjce. :)

So se pa Dnevnikovi novinarji rahlo zmotili pri navajanju rezultatov in se mi zaradi tega malo bolj kot le rahlo zamerili. Sicer so lepo napisali, da je "bil trud domačinov poplačan z 2. mestom OŠ Grm Novo mesto", niso pa vzbudili prijetnih občutkov ob navajanju rezultatov tekmovalcev iz mojega domačega kraja. Ne, niso rekli, da so bili naši slabi, so pa naredili hudo (okej, malo sem pristranski) slovnično napako in našo Mirno Peč zapisali kot Mirno peč!

Seveda sem najprej pomislil, da gre za enkraten lapsus, ampak ko sem videl, da se to ponavlja, sem bil pa kar malo razočaran ... Kar me je privedlo do tega, da sem Dnevnikovi redakciji napisal naslednjo e-pošto:

Zdravo,

v današnji tiskani izdaji Dnevnika (12. 5. 2011) sem med rezultati krosa opazil, da vaš novinar, zadolžen za popis uvrstitev, očitno ne pozna pravila za postavljanje velikih začetnic pri lastnem imenu kraja. Med rezultati se je namreč vztrajno pojavljala besedna zveza 'OŠ Mirna peč', čeprav se obe besedi pišeta z veliko začetnico (tudi Peč). Kot zavednega občana tega dolenjskega kraja me je to zmotilo, zato prosim, da se zadolženi naslednjič prepričajo o pravilnem zapisu.

V upanju na še veliko kvalitetnih novic vas lepo pozdravljam.
Črt Jaklič

Opravičila nisem pričakoval in ga, jasno, tudi nisem videl. Sem bil pa zadovoljen že s tem, da sem eno izmed osrednjih medijskih hiš podučil o naši prelepi Mirni Peči. Bi bilo pa to treba storiti še pri kakšni drugi ...

Spomnimo se zadnjih županjskih volitev (quick flashback: po prvem krogu je odletel Primož Novljan, po prvem štetju drugega kroga sta bila Zvonko Lah in Leopold Pungerčar izenačena z 806 glasovi, po uradnem štetju pa je za dva glasova zmagal dosedanji župan Lah). V Sloveniji je bila to tretja ekskluzivna novica v drugem krogu volitev (za temnopoltim Petrom Bossmanom, županom Pirana, in imitatorjem Marjanom Šarcom, županom Kamnika).

Kaj je o tem napisal spletni portal 24ur.com? Tole. Toda ali je res treba med vsemi možnimi slikami objaviti ravno tisto, ki je bila osrednja tema članka, da je v Mirni Peči ena tabla slovnično nepravilna? Ali se ne da dobiti lepe slike, ki kaže naše naravne lepote, naše zelene travnike in gozdove? Ali se ne da klikniti dvakrat več, da bi besedilo dobilo sebi primerno sliko? Očitno da ne. Kreteni.

Seveda pa se to sploh ne more primerjati z najbolj neumno informativno oddajo na svetu, Svetom. Njihova novinarka Špela Zupan je pripravila kar videoprispevek, vendar sem mnenja, da bi bilo bolje, da ga ne bi. Ogledate si ga lahko tukaj:

Bo v Mirni Peči župan izžreban? @ 24ur.com

Obup. Njihova vrla novinarka se kljub normalnemu naslovu sploh ne drži dejstev in že zaključuje, da se bo pri nas metal kovanec, čeprav sploh še ni bilo uradnih izzidov, hkrati pa nasprotuje sama sebi in po izjavi, da sta kandidata izenačena, pravi, da si občani želijo le enega - spremembe. Ummm, kaj? Pardon, se bom popravil, ker se ona ne bo: občani si res želimo le enega, AMPAK TO SO NORMALNI PRISPEVKI O MIRNI PEČI!

Super poročevalka kasneje zaide v še večjo têmo: pravi, da smo najmlajša občina, čeprav smo to že od prejšnjega tisočletja (natančneje 1. januarja 1999), narobe naglasi našo Temenico, ki je -mimogrede - najdaljša ponikalnica v Sloveniji, in ji reče kar Temeníca, ter, za nameček, narobe prebere priimek drugega kandidata in ga kar sama preimenuje v Leopolda Purgerčarja (kar se zd zelo žaljivo, I think).

Svoj vrhunski profesionalizem pa draga reporterka pokaže z izjavo, da je Mirna Peč znana po dobrem domačem mleku in pa mlinih. A je že kdo kdaj slišal za kaj takega? Kot (vsaj za moje pojme) razgledan občan, ki pozna naš kraj, bi rekel, da so to take gluposti, ki jih še svet ni slišal (jih pa je zato Svet, ah ja ...). Obupno, neprofesionalno, žaljivo. Če se izrazim z eno besedo ... Nedopustno.

No, me je pa misel na domači kraj spomnila na otroške dni, ko smo veselo noreli po šolskem igrišču, kajti zdaj je možnosti za rekreacijo čedalje manj (časa pa sploh ni). Sem se pa po tem, ko sem malce vzljubil kolesarjenje, zdaj lotil še enega športa, ki temelji na kondiciji - teka. Sam sem namreč ogromen ljubitelj iger z žogo, moj odgovor na vprašanje zakaj pa bi bil, da je treba zraven razmišljati o sami dejavnosti. Pri čem drugem pride prej do faze overthinking. :D

In kako sem se lotil teka? No, kot vesten rotaraktovec sem se prejšnjo nedeljo udeležil dobrodelnega Leo teka ter tako rade volje priskočil na pomoč novomeškim Leotom, hkrati pa sem tudi naredil nekaj dobrega za moje telo. Seveda pa sem bil nad razdaljo (izbiral sem lahko med pet- in sedemkilometrsko) vse prej kot navdušen ... So me pa zato spodbudile provokacije, da ni šans, da pretečem, na katere pa sem odgovoril samo:

In tako sva šla z mojo drago stavit, da bom prišel do cilja, brez da bi hodil in da hkrati ne bom zadnji. Sicer nisem bil čisto prepričan o tem, če bom to res zmogel (kajti pet kilometrov je za kondicijsko slabo pripravljenega človeka vse prej kot malo, verjemite mi :D), ampak so se med tekom dvomi razblinili. Po počasnem začetku sem v drugi polovici rahlo pospešil in v cilj prišel v (zame neverjetnih) 26 minutah in pol. :)

Ker je bil čas vse prej kot pričakovan (slednji se je gibal okoli tričetrturne znamke), je bilo veselje v cilju toliko večje. Pa še Barbara gre sedaj na Cosmo tek v petkah po Čopovi ulici, hehe (čeprav jo moram pohvaliti, da bi brez njene podpore verjetno prej zgrmel v Krko kot pa se zvlekel do cilja. :D Hvala ti! :)). Vsekakor pa je šlo za pozitivno izkušnjo, Leoti so se zelo potrudili pri organizaciji in poskrbeli za užitkov polno nedeljo.

Me je pa vse to spodbudilo, da sem se tudi enkrat v Ljubljani že spravil pogledati sosednje ulice v teniskah in s slušalkami v ušesih. Na vsake toliko časa zapaše tudi tečt, no. :) Sicer ujet v betonsko Ljubljano rad vidim kakšno drevo z malo sončka v ozadju in se spomnim na domači kraj s prostranimi travniki, širnimi gozdovi in svežim zrakom. Ter na dobro domače mleko in mline, right?