Feel Good Inc.

Kontrast

2012-01-14T17:33:00.003+01:00

2. januar.

Sicer je najprej kazalo na oblake ...

Ampak se je potem seveda prikazalo sonce.

Res je bil lep dan. :)

Poletne barve

2012-01-08T23:31:00.000+01:00

Nekaj s poletjem, dejstvom, da je Ljubljana siva, in novoletnimi darili. Dajte domišljiji prosto pot! :)

Vendarle prenova.

2012-01-08T17:56:00.001+01:00

Blog je prenovljen. Sicer ta dogodek slučajno sovpada z novim letom, ampak je to bolj posledica dejstva, da sem v zadnjih dneh vendarle našel čas. Volje že kar nekaj časa ne primanjkuje, tako da bo v kratkem sledilo tudi par novih objav (obljubim!). Ker vsak bloger ve, da so dinamični pogledi zelo neprilagodljiva stvar, sem se vrnil na staro dobro predlogo Preprosto. In v duhu less is more tudi zasnoval novo obliko. So pa vsaj barve ostale enake, ker so mi všeč. :)

Blog je seveda dobil nov banner, ki je nekakšna logična verzija prikazne slike strani na Facebooku. Ja, blog ima od sedaj tudi svoj fan page na najbolj priljubljenem spletnem omrežju, kjer bom redno lepil nove objave, po vsej verjetnosti pa bo prostor našla tudi kakšna neobjavljena fotografija. Ne pozabite lajkati strani, ki se nahaja tukaj: Feel Good Inc. @ Facebook! :)

Z novo (staro) predlogo so se vrnili tudi odzivi (všečkanje) pod objavami in pa stranska vrstica. Iskalo ostaja, Facebook povezava je jasno nova, novost pa so tudi kategorije. Vse objave po novem sodijo v eno izmed treh ključnih tem: fotografija, pisarija ali pa razno, tako da lahko hitreje najdete tematske prispevke. Poudaril bi pa predvsem prenovljeno Blogorolo, kjer lahko najdete odlične spletne dnevnike mojih prijateljev, katere redno spremljam tudi sam. Priporočam!

Da pa ne govorimo samo o novotarijah, še malce pogleda v preteklost. Blog obstaja od junija 2009, tole pa je že 81. objava po vrsti. Na tem mestu bi rad spomnil tudi na 5 objav, ki so naletele na (po mojem mnenju) največ odziva:

Hvala, ker berete, ne pozabite kaj pokomentirati, predvsem pa se mejte fajn. :)

2012

2012-01-03T20:32:00.000+01:00

Moja letošnja voščilnica! Vsem skupaj želim, da bi bilo leto 2012 nepozabno ter nasmejano! :)

Božično vzdušje

2011-12-25T16:07:00.002+01:00

Ljubljana je fajn. Tokrat - presenetljivo - ne mislim v prvi vrsti na mesto (ki je ponoči res čarobno), ampak kar na mestno občino, ki mi je podarila zelo univerzalno darilo v teh prazničnih dneh. :)

MOL Ljubljana že tradicionalno prireja prireditev ob dnevu samostojnosti, ki je v bistvu prednovoletno druženje vodilnih mož, svetnikov, ambasadorjev in ostalih vplivnih ljudi, ki imajo kaj zveze s slovensko metropolo. Za uvod v to srečanje je pripravljen tudi krajši kulturni program, ki se začne z nagovorom župana (no, letos je izjemoma to čast dobil bivši župan, kajti Čerin je po dnevu županovanja to prepustil kar poslancu Jankoviću), nato pa sledi še glasbeni program. Za razvajanje ušes so poskrbeli pevci Mešanega pevskega zbora Pomlad iz Novega mesta. No, sicer se še meni zdi dokaj neverjetno, toda jaz sem bil tam (pa čeprav še slabše pojem kot sodelujem pri programu ljubljanske občine :D).

Zgodba je dejansko dokaj enostavna: na MOL sem poslal e-poštno sporočilo, če lahko pridem poslušat MePZ Pomlad, saj pri zboru poje moja punca in bi si zelo želel slišati ta nastop, nato pa sem od vodje marketinga dobil naslednji odgovor:

Spoštovani g. Jaklič,
Nastop pevskega zbora Pomlad v četrtek, 22.12.2011 ob 19.00 je res zaprt za javnost, vendar vam bomo omogočili ogled nastopa. Prosila bi vas, da pridete na grad vsaj 15 minut prej.

In tako sem šel v četrtek na Ljubljanski grad! :) Seveda ni šlo brez zapletov, za katere pa sem bil kriv čisto sam, saj sem bil tradicionalno pozen, kar je rezultiralo v dirkanju z bicikLJem in teku na grad. Sem pa vsaj ujel nastop! Pomladniki so naravnost razturali - že uvodna Zdravljica je pokazala, da so pravi profesionalci. Pohvalil bi jih predvsem za repertoar, ki je iz slovenskih pesmi, primernih proslavi, prešel v črnske duhovne, najboljši pa so po mojem mnenju bili ob petju Zelenega Jurija, s katerim so z udarnim nastopom, podprtim z večglasjem, res navdušili vsakega. Celoten koncert je bil brez dvoma sijajen! :)

Tako se mi Ljubljana prirasla še malo bolj k srcu, kjer pa še vedno kraljuje moja Dolenjska. Božič v domačem okolju z bližnjimi je res neprecenljiv! :) Vsem želim prelepe praznike, predvsem pa to, da bi božič preživeli skupaj s tistimi, ki vam pomenijo največ.

Pa še en tematski komad (ker je res prelep):

Lučke v stanovanju

2011-12-06T20:13:00.001+01:00

V našem študentskem stanovanju smo včeraj družno postavili in okrasili smrekico. Fajn se mamo! :)

Prvi dvanajsti!

2011-12-01T23:39:00.001+01:00

Prvi dvanajsti je datum, ki zaznamuje veliko več kot le začetek decembra. Je svetovni dan boja proti AIDSu - Aids ne izbira, ti lahko!, hkrati pa je tudi uradni začetek veselega decembra (uradni zato, ker sem sam začel z božičnimi pesmimi že pred dvema tednoma :)). V pričakovanju pestrega dogajanja sem se zato s fotoaparatom sredi dneva odpravil na Prešernov trg, da bi ujel kaj akcije, a sem bil nevšečno razočaran: namesto zanimivega dogajanja sem naletel na goro pisanih in zelo dinamičnih okraskov, za katere sem pa kar vesel, da jih bomo po tem vikendu za par let pospravili na podstrešje ... Naj slike govorijo zase.

Be the change.

2011-11-30T23:40:00.001+01:00

Stari videz mi je dopizdil. Sploh zdaj, ko sem se odločil, da bom spet malo bolj pridno blogal (res gre za večkrat slišano frazo, al ipak). Zarečenega kruha se največ poje, pravijo. Se bom pa potrudil, da bom namesto tega raje pojedel kakšen obrok več, sploh letos, ko mi ne zmanjkuje bonov. Težka je tale študentska. Ampak vseeno se mam fajn. Zdaj sem si kupil fotoaparat. Dasiravno se zgovarjam, da ga rabim za faks, me dejansko kar veseli slikat. V prihodnje bom verjetno zatorej malce manj bluzil. Temu primeren je tudi videz. Čist, enostaven, pregleden. Pa zelena barva mi je všeč. Še ozadje na laptopu imam zeleno. Solid color. Dosti boljše, kot pa random bejba na random avtu. Prilagam še nesojeni banner, da bo vse skupaj res študentsko.

EDIT: Opažam, da so mi skupaj s starim videzom šila in kopita pobrali tudi moji obstranski stolpci ter gumbek za všečkat, al ipak. Všeč mi je bil feedback, čeprav tudi novotarija očitno premore direktno povezavo za lajkat. Moderno. Komentarji pa itak ostajajo. Moj profil je itak viden, mi je pa žal za vse povezave do drugih odličnih blogov ...

Mejte se fajn. :)

Nekje na Dolenjskem so kraji ...

2011-11-28T15:01:00.004+01:00

Ko se ob med vikendi ponoči sam vozim domov iz Novega mesta, se peljem čez Mirno Peč 30 na uro in si potihem želim, da bi me ustavili policaji. Želim si, da bi jim lahko z nasmeškom na obrazu povedal, da sem neobičajno počasen, ker rad gledam prelepo Mirno Peč. Mirno, domačo ... Mojo.

V znak domotožja grem zdajle na en deci cvička. Na zdravje!

Facebookovi (ne)anonimneži

2011-11-06T00:14:00.000+01:00

Remember, remember the fifth of November,

the gunpowder, treason and plot.

I see no reason why gunpowder, treason

should ever be forgot.

Peti november, dan, ko naj bi hekerska skupina Anonymous napadla strežnike osnove vsega družabnega življenja večine mladostnikov (beri: Facebook), a se ni zgodilo nič. V tem primeru je bil ves gunpowder kar v besedni obliki in to je zadostovalo za željen učinek. Večina spletnih medijev je iz meni neznanega razloga uporabila frazo 'tresla se je gora, rodila se je miš', jaz pa jo bom namerno preskočil. Zakaj? Ker se sliši neumno, pa še neumestna je.

Skupina Anonymous je združba po internetu razkropljenih znalcev računalniške kode, katerih prioriteti sta svoboden internet in svoboda govora. Zaradi tega so izvedli že več akcij, med drugim so vdrli v serverje Nata, napovedali pa so tudi napade na zbirke spletne pedofilije, mehiške narkokartele in tudi Facebook. Torej ne gre za kup zlonamernih računalničarjev, ki bi se radi dokopali do številke tvoje kreditne kartice, vseh možnih gesel in slike, ko si imel še zobni aparat, ampak so z grožnjo napada na Facebook poskušali opozoriti na dosegljivost osebnih podatkov na internetu.

Osrednje družbeno stičišče je bilo do par mesecev nazaj zelo jebivetrsko do varstva osebnih podatkov iz čistega enostavnega razloga: ni bilo konkurence, ki bi mu dihala za ovratnik. Vse podatke je Facebook kot varnostnik v KMŠju ščitil pred neuporabniki, čim pa si se enkrat pridružil, si bil deležen vsega. Šele prihod Google Plusa (ki je svoj prihod veliko bolje napovedal, kot pa izvedel) je spodbudil Marka Zuckerberga in kolege, da so dodali napredno opcijo, s kom želiš deliti določene podatke (tudi za vsako stvar posebej).

Čeprav se že leta voditelji družabnih omrežij pregovarjajo z varuhi človekovih pravic ter voditelji konkurenčnih družabnih omrežjih glede dostopnosti in uporabe osebnih podatkov, do nekih konkretnih sprememb ni prišlo, uporabniki pa lahko samo upamo, da se naše informacije ne zlorabljajo. Je pa pohvalno, da pride do kakšnih sprememb v tej smeri, pa čeprav jih povzroči neposredna konkurenca. Če že vsaka dva meseca (ravno, ko se navadiš) spreminjajo izgled Facebooka, je prav, da dodelujejo tudi zasebnost.

Vendar naši zasebni podatki niso odvisni od Facebooka in ostale zalege, ampak od nas samih. In če tako objokujete dejstvo, da se hekerji iz skupine Anonymous niso odločili za napad, potem bi bilo bolje, da se zamislite o njihovem sporočilu: pazite na osebne podatke. Oziroma še bolje: če si želite svet brez Facebooka, enostavno izbrišite račun. To pa ne, a? To je pa družbeni samomor, vstop v dolgočasno življenje in izguba vseh prijateljev ... Right.

Brez Facebooka se da živeti čisto normalno (sem že poskusil z raznimi večdnevnimi odsotnostmi, pa tudi na potovanjih ga pustim pri miru). Je pa res, da je življenje z njim enostavneje (deljenje informacij, pa rojstni dnevi, pa slike s fešt, dreganje, da ne omenjam obveščanja o vremenu (Oh my god, it's snowing! I have to go update my status to inform all of my friends who don't own a window.). In ja, je odlična zadeva za zabijanje časa.

Pazite samo, kaj delite z ljudmi - pa ne mislim le na PIN številko vaše bančne kartice, ampak tudi na razne statuse, kako vam je dolgčas, kako bo Facebook postal plačljiv in for fuck's sake kako naj vam napišem številko 1, če ste mi všeč, številko 2, če bi vas objel, 3, če bi vas objel, in 4, če bi vas odpeljal na koncert Tadeja Zaliga ... Ker sicer bo pri številki vaših "prijateljev" -1.

Mleko in mlini

2011-05-18T08:45:00.006+02:00

Časopisna hiša Dnevnik je že več let zapored glavni sponzor vseslovenskega krosa za osnovne in srednje šole. Novinarji na krosu poberejo izjave zmagovalcev v vsaki kategoriji ter jih ob obsežnem članku in celotnih rezultatih objavijo v naslednji izdaji. Super prireditev, ki spodbuja mladino h gibanju in jih vsaj za kakšen dan drži stran od računalnika, hkrati pa jim omogoča, da se za kakšen dan pojavijo tudi v časopisu. How cool is that, ha? :D

Že pred parimi dnevi sem opazil, da bo letos kros organiziran v Novem mestu. Center biotehnike in turizma (kakšno superiorno ime, sem kar moral pomisliti, kaj sploh je to :D) se je ponudil kot organizator po tem, ko je dolgoletni izvajalec prekinil sodelovanje in je bilo treba prireditev seliti drugam. Sodeč po odzivih so se zelo potrudili in vse skupaj speljali ne samo brez zapletov, ampak celo z odliko! Pohvalno za Dolenjce. :)

So se pa Dnevnikovi novinarji rahlo zmotili pri navajanju rezultatov in se mi zaradi tega malo bolj kot le rahlo zamerili. Sicer so lepo napisali, da je "bil trud domačinov poplačan z 2. mestom OŠ Grm Novo mesto", niso pa vzbudili prijetnih občutkov ob navajanju rezultatov tekmovalcev iz mojega domačega kraja. Ne, niso rekli, da so bili naši slabi, so pa naredili hudo (okej, malo sem pristranski) slovnično napako in našo Mirno Peč zapisali kot Mirno peč!

Seveda sem najprej pomislil, da gre za enkraten lapsus, ampak ko sem videl, da se to ponavlja, sem bil pa kar malo razočaran ... Kar me je privedlo do tega, da sem Dnevnikovi redakciji napisal naslednjo e-pošto:

Zdravo,

v današnji tiskani izdaji Dnevnika (12. 5. 2011) sem med rezultati krosa opazil, da vaš novinar, zadolžen za popis uvrstitev, očitno ne pozna pravila za postavljanje velikih začetnic pri lastnem imenu kraja. Med rezultati se je namreč vztrajno pojavljala besedna zveza 'OŠ Mirna peč', čeprav se obe besedi pišeta z veliko začetnico (tudi Peč). Kot zavednega občana tega dolenjskega kraja me je to zmotilo, zato prosim, da se zadolženi naslednjič prepričajo o pravilnem zapisu.

V upanju na še veliko kvalitetnih novic vas lepo pozdravljam.
Črt Jaklič

Opravičila nisem pričakoval in ga, jasno, tudi nisem videl. Sem bil pa zadovoljen že s tem, da sem eno izmed osrednjih medijskih hiš podučil o naši prelepi Mirni Peči. Bi bilo pa to treba storiti še pri kakšni drugi ...

Spomnimo se zadnjih županjskih volitev (quick flashback: po prvem krogu je odletel Primož Novljan, po prvem štetju drugega kroga sta bila Zvonko Lah in Leopold Pungerčar izenačena z 806 glasovi, po uradnem štetju pa je za dva glasova zmagal dosedanji župan Lah). V Sloveniji je bila to tretja ekskluzivna novica v drugem krogu volitev (za temnopoltim Petrom Bossmanom, županom Pirana, in imitatorjem Marjanom Šarcom, županom Kamnika).

Kaj je o tem napisal spletni portal 24ur.com? Tole. Toda ali je res treba med vsemi možnimi slikami objaviti ravno tisto, ki je bila osrednja tema članka, da je v Mirni Peči ena tabla slovnično nepravilna? Ali se ne da dobiti lepe slike, ki kaže naše naravne lepote, naše zelene travnike in gozdove? Ali se ne da klikniti dvakrat več, da bi besedilo dobilo sebi primerno sliko? Očitno da ne. Kreteni.

Seveda pa se to sploh ne more primerjati z najbolj neumno informativno oddajo na svetu, Svetom. Njihova novinarka Špela Zupan je pripravila kar videoprispevek, vendar sem mnenja, da bi bilo bolje, da ga ne bi. Ogledate si ga lahko tukaj:

Bo v Mirni Peči župan izžreban? @ 24ur.com

Obup. Njihova vrla novinarka se kljub normalnemu naslovu sploh ne drži dejstev in že zaključuje, da se bo pri nas metal kovanec, čeprav sploh še ni bilo uradnih izzidov, hkrati pa nasprotuje sama sebi in po izjavi, da sta kandidata izenačena, pravi, da si občani želijo le enega - spremembe. Ummm, kaj? Pardon, se bom popravil, ker se ona ne bo: občani si res želimo le enega, AMPAK TO SO NORMALNI PRISPEVKI O MIRNI PEČI!

Super poročevalka kasneje zaide v še večjo têmo: pravi, da smo najmlajša občina, čeprav smo to že od prejšnjega tisočletja (natančneje 1. januarja 1999), narobe naglasi našo Temenico, ki je -mimogrede - najdaljša ponikalnica v Sloveniji, in ji reče kar Temeníca, ter, za nameček, narobe prebere priimek drugega kandidata in ga kar sama preimenuje v Leopolda Purgerčarja (kar se zd zelo žaljivo, I think).

Svoj vrhunski profesionalizem pa draga reporterka pokaže z izjavo, da je Mirna Peč znana po dobrem domačem mleku in pa mlinih. A je že kdo kdaj slišal za kaj takega? Kot (vsaj za moje pojme) razgledan občan, ki pozna naš kraj, bi rekel, da so to take gluposti, ki jih še svet ni slišal (jih pa je zato Svet, ah ja ...). Obupno, neprofesionalno, žaljivo. Če se izrazim z eno besedo ... Nedopustno.

No, me je pa misel na domači kraj spomnila na otroške dni, ko smo veselo noreli po šolskem igrišču, kajti zdaj je možnosti za rekreacijo čedalje manj (časa pa sploh ni). Sem se pa po tem, ko sem malce vzljubil kolesarjenje, zdaj lotil še enega športa, ki temelji na kondiciji - teka. Sam sem namreč ogromen ljubitelj iger z žogo, moj odgovor na vprašanje zakaj pa bi bil, da je treba zraven razmišljati o sami dejavnosti. Pri čem drugem pride prej do faze overthinking. :D

In kako sem se lotil teka? No, kot vesten rotaraktovec sem se prejšnjo nedeljo udeležil dobrodelnega Leo teka ter tako rade volje priskočil na pomoč novomeškim Leotom, hkrati pa sem tudi naredil nekaj dobrega za moje telo. Seveda pa sem bil nad razdaljo (izbiral sem lahko med pet- in sedemkilometrsko) vse prej kot navdušen ... So me pa zato spodbudile provokacije, da ni šans, da pretečem, na katere pa sem odgovoril samo:

In tako sva šla z mojo drago stavit, da bom prišel do cilja, brez da bi hodil in da hkrati ne bom zadnji. Sicer nisem bil čisto prepričan o tem, če bom to res zmogel (kajti pet kilometrov je za kondicijsko slabo pripravljenega človeka vse prej kot malo, verjemite mi :D), ampak so se med tekom dvomi razblinili. Po počasnem začetku sem v drugi polovici rahlo pospešil in v cilj prišel v (zame neverjetnih) 26 minutah in pol. :)

Ker je bil čas vse prej kot pričakovan (slednji se je gibal okoli tričetrturne znamke), je bilo veselje v cilju toliko večje. Pa še Barbara gre sedaj na Cosmo tek v petkah po Čopovi ulici, hehe (čeprav jo moram pohvaliti, da bi brez njene podpore verjetno prej zgrmel v Krko kot pa se zvlekel do cilja. :D Hvala ti! :)). Vsekakor pa je šlo za pozitivno izkušnjo, Leoti so se zelo potrudili pri organizaciji in poskrbeli za užitkov polno nedeljo.

Me je pa vse to spodbudilo, da sem se tudi enkrat v Ljubljani že spravil pogledati sosednje ulice v teniskah in s slušalkami v ušesih. Na vsake toliko časa zapaše tudi tečt, no. :) Sicer ujet v betonsko Ljubljano rad vidim kakšno drevo z malo sončka v ozadju in se spomnim na domači kraj s prostranimi travniki, širnimi gozdovi in svežim zrakom. Ter na dobro domače mleko in mline, right?

Mediji - po letu dni

2011-05-04T18:00:00.003+02:00

Spomnim se mojih pisarij pred kakšnim letom, ko sem udrihal čez spletne medije. Po letu dni in precej drugačni situaciji, kar se tiče dnevnih stikov z mediji, se mnenje ni kaj posebej preveč spremenilo. Le pogled na zadevo je malce širši. Odkar živim v Ljubljani, ne dobim več dnevno v roke tiskane izdaje Dela. Za študentski žep je naročnina na časopis rahlo draga, hkrati pa nas itak na vsakem koraku posiljujejo z brezplačniki in pa nas vabijo na spletne strani večjih medijskih hiš, češ da je tam več vsebine, da le-ta ni plačljiva in da lahko namesto tiskane besede raje spremljamo kar video izrezek ...

Žurnal itak bojkotiram. Nekakovostne, slabo napisane in predvsem nepopolne novice so daleč od mojih želja, najbolj pa me moti njihov slog nedokončanih stavkov v naslovu, ki pa se vseeno zaključijo s piko. Neprofesionalnost na nivoju. Nekako se zaradi vseh tračev, ki jih 24ur.com premorejo, poskušam vztrajno izogibati tudi tej spletni strani. Večinoma gor zahajam le zaradi posnetkov tekem iz nogometne lige prvakov, pa tudi sem ter tja se najde kakšna druga izjema. Ker normalne novice raje berem, kot poslušam, sem se nekako tudi bolj ali manj držal stran od multimedijskega centra naše nacionalke. In tako sem pristal spet pri - Delu. Tokrat spletni verziji le-tega, no.

Delo.si me je od začetka dokaj pozitivno presenečalo - posedovalo je tisto lastnost, ki sem jo najbolj pogrešal pri spletnih zakladnicah informacij - preglednost. Jasna naslovna stran, ki poudarja highlighte dneva in se ne ozira na tračarska namigovanja, je bila v velik plus. Je pa s časom padalo tudi moje navdušenje. Člankov, ki so jih objavili v tiskani verziji, je bilo bore malo, večina objavljenih pa je bila spisana od opazno manjših mojstrov pisane besede, kot sem jih bil navajen iz časopisa največjega formata v Sloveniji. In še to je bila večina objav povzeta po STA. Če odštejem naslovnico, so bili članki razporejeni po datumu nastanka, ki je enako pomembnost dajalo občasnim tračem kot tudi npr. zmagi Krke v pokalu Eurochallenge. In ravno ta članek je bil kaplja čez rob, zaradi katerega gledam na delo.si zdaj kar malo postrani.

Sem velik navijač Krke, to je res. Pa vendar - ni me zmotilo nenavdušenje ob ogromnem uspehu za slovensko košarko, ki so ga vsi drugi mediji ponesli na naslovnice. Zmotila me je nesramnost pisca, ki v svojem prispevku trdi, da Krka kot košarkarska sredina obstaja manj kot dvajset let, če pa je z uradne strani kluba jasno razvidno, da začetki segajo v daljno leto 1948?! Za piko na i pa me so me kar malce prizadele subjektivne besede, da je Eurochallenge tretjerazredno evropsko tekmovanje, kar ima podoben prizvok, kot če bi rekli, da je ekipa RIMP zasedla 17. mesto v novomeški rekreacijski ligi (mimogrede, res smo ga, bravo mi. Kdor zadnjo zmaga, je zmagovalec, right? :P). Eurochallenge je namreč tretje najmočnejše evropsko tekmovanje in nikakor ne tretjerazredno.

Ob vseh teh burkah pa sem se zelo razveselil novice, da je oče kot trener v ŠKLju v odbojki (trikrat hura za tistega, ki se je spomnil tako protislovnega imena) dobil brezplačno trimesečno naročino na Dnevnik; pač nekaj v stilu preizkusne dobe. Ker doma že prejemamo dnevni časopis, sem Dnevnik prenaročil k nam v Ljubljano. Kvalitetno dnevno čtivo, aktualne novice in pa bolj poglobljeni prispevki kot tisti s spleta so tako postali že vsakodnevna stalnica v mojem študentskem življenju in všeč mi je, da je tako. :)

Win-win situacija

2011-05-04T11:28:00.010+02:00

Danes sem na troli srečal otroke. Skupina (laično oko bi reklo) petletnikov in petletnic, radostno navdušeni nad potovanjem po Ljubljani, v spremstvu treh zaskrbljenih vzgojiteljic, ki so neprestano skrbele, da so vse majhne rokice držale vsaj en ročaj. Radovedne oči so skakale iz ene stvari na drugo, premikajoči se avtomobili so bili nenaveljičljiva zanimivost, nek mali poznavalec pa se je osredotočil celo na tablice.

"Učiteljica, kater kraj je SV?"
"Used se."
"Kateeer kraj je SV?"
"Lepo sed, no."

Kot prijazen človek sem mu polglasno povedal, da gre za slovensko vojsko. Sledil je nezaupljiv pogled malčka, ki pa se je kmalu obrnil stran, kot da se ni nič zgodilo, ter se raje vključil v dogajanje vrstnikov. In kaj so delali?

Nezavedno so mimoidočim lepšali dan.

Kako? Enostavno. Predstavljajte si, da se peljete v avtu, pred vami pa je avtobus, kjer v zadnji vrsti sedi več otrok, kot je sedežev, in vsi so razigrani in nasmejani (otroci, ne sedeži, da se razumemo). Ker vedo, da je mirovanje kriminal, se neprestano obračajo ter radovedno zrejo naokoli. Najbolj zabavno pa jim je, seveda, mahati vozniku za njimi, ki pa ob še tako čemernem pogledu, ki ga mogoče prevaža s seboj, ne more kaj, da ne bi pomahal nazaj.

Otroci se začnejo smejati. Vendar v nekem čudnem smislu, saj ima njihov smeh prizvok yeah, kaj smo ga zajebali. It's a win-win situation. Po težkem jutru, ko ste se komaj dvignili iz postelje, po možnosti v vsej svoji zmedenosti pozabili spiti kavo ter se zaležani odpravili 'dogodivščinam' naproti, je gotovo super naleteti na skupino smejočih smejočih se otrok, ki vam veselo mahajo. :)

And it got me thinking (pa ne, da sem sicer nejevoljna oseba, kvečjemu nasprotno :)) - vsak dan pa ravno ne naletiš na nasmejane otroke, ki se delajo norca iz tebe (samo da ti tega ne ugotoviš). Ob vseh težavah, ki nas vsakodnevno tarejo, je pregovorno zelo težko nameniti lepo besedo, še za nasmešek potrebuješ nekaj truda. O slednjem itak kroži okrog par rekov (lepe citate najdete npr. na http://www.quotegarden.com/smiles.html), sam pa bi izpostavil le tega, da je nasmeh najcenejši način za izboljšavo vašega izgleda. ;)

Zato sam ob vsaki možni situaciji naši dragi Mariji, ki me večkrat tedensko na faksu postreže z odlično kavico in sendvičem, veselo zaželim dober dan. Mislim, da se da z lepo besedo doseči veliko, kaj šele z nasmehom, in da te podarjen nasmeh ne stane nič, kvečjemu nasproti - osreči še tebe. To pa je res prava win-win situacija. In potem, ko Mariji po šanku in najnovejši izdaji Jane po nesreči poliješ kavo, se ti ta začne smejati, vzame krpo in pobriše za tabo, za nameček pa ti brezplačno nalije še novo dozo kofeina. Zna dobra volja kar polepšati dan, kajne? :)

Zato cenim vsak dogodek, ko te namesto grdega pogleda pričaka vesel obraz, namesto zadirčnega stavka radovedno vprašanje, namesto nejevolje potrpljenje, še posebno visoko pa na moji listi navdušenja kotirajo tisti posamezniki, ki imajo zate vedno na voljo kakšen nasmeh viška, in pa tiste osebe, ki ti nasmeh na obraz rišejo nezavedno in te razveseljuje že misel na njih. Otroci so čez čas veselo zapustili avtobus, postajo kasneje pa sem njihovemu zgledu sledil še jazst. Polno nasmejan, pa ne le, ker so mi namenili nasmešek, ampak zato, da ga bom lahko komu posredoval še jazst. :)

Nenovoletne spremembe

2011-01-03T17:55:00.007+01:00

Po treh mesecih življenja v Ljubljani lahko rečem, da sem se na spremembo že nekako privadil (kar pa še ne pomeni, da mi je prestolnica všeč - je pa res, da je v snegu in z lučkami mnogo bolj mikavna). Preživljanje delavnikov v kraju študija se je izkazalo rahlo drugačno od pričakovanj: neobvezna predavanja so se izkazala za še kako obvezna, študentska prehrana je še slabša od pregovorne (boni gor ali pa dol), prosti čas pa bi lahko - če bi bil le-ta v številkah - preštel na roke. Zaradi tega je tudi zadnje čase na mojem spletnem kotičku vladala tišina.

Če sem še sredi oktobra brezskrbno pohajkoval po mestu, se je do novembra situacija sunkovito obrnila. Fakulteta za arhitekturo nas je nečustveno prikovala za mize s svinčnikom, Rotringi (neki predragi kvazispecialni tuši) in ravnili v rokah. In ker mi je socialno življenje pri srcu, sem raje kot konstantno delo z normalnim spancem užgal varianto z večjo mero uživancije in posledično rahlo sfukanim bioritmom, na katero še vedno prisegam.

Novo leto in spremljajoči prazniki so vendarle prinesli tako težko pričakovan oddih od vseh študijskih obveznosti, pa čeprav so bili bolj namenjeni lovljenju koraka na faksu, če si kje rahlo obstal. Ker pa sem presenetljivo vztrajen in oddajam (skoraj) vse stvari pravočasno, sem si lahko privoščil celo 3 dni smučanja, konkretno silvestrovanje in užival v ostalih nasmeh privabljajočih trenutkih.

Poleg pavze pa je obvezen spremljevalec prehoda v novo koledarsko leto tudi dobra hrana, ki pa je nikakor noče zmanjkati (kar ni slaba stvar). Problem nastane z vrnitvijo v Ljubljano in posledičnim šaltanjem na kakšen dnevni obrok manj ter dejstvom, da sta raznovrstnost in kakovost prehrane le še dva pojma več, o katerih nočeš razmišljati.

Je pa vsakdan v slovenski prestolnici sem pa tja začinjen tudi s kakšnimi neobičajnimi stvarmi. V zadnjem času sta mi v oči padli sploh tile dve cvetki, ki še bolj ponazarjata vse tisto, o čemer sem pisal že konec avgusta v objavi Slovenština, moj doma (pa ne bom spet izgubljal besed, saj so slike dovolj zgovorne že same po sebi):

Še kdo drug za prvi meni?

Z železniške postaje Ljubljana Rakovnik lahko sedaj že za 6,86 evra peljete čez Mirno Peč in Novo mesto do Metlike ... Wait, what?

Prehod v novo leto je tako za nami in na tem mestu bi vsem skupaj rad zaželel veselo in uspešno 2011. Novoletnih sklepov nimam, saj ne potrebujem nove zadnje številke pri zapisu datuma, da bi lahko nekaj spremenil, upam pa, da bo to leto tako super, kot je bil uvod vanj, saj se imam navkljub vsem risbam, vernakularnim objektom in maketam, ki še čakajo, da jih narišem/obravnavam/naredim, fajn in uživam v resnično dobri družbi. :)

Da se nasmeješ.

2010-11-03T17:29:00.005+01:00

Sicer poskušam ohranjati tale moj spletni kotiček kot prostor za zapis trenutnih prebliskov ali pa daljših razmišljanj, bom tokrat naredil izjemo in kopiral en vic, ki pa dobi posebno vrednost, če ti najprej mati pošlje sms "Napiši mi mail, nekaj ti moram poslati", nato pa, ko že čisto pozabiš na to, naletiš na naslednje e-poštno sporočilo od matere s pripisom 'Za boljšo voljo - da se nasmeješ. Jaz sem se!'

Štefan je povabil svojo mamo na večerjo v svoje študentsko stanovanje. Med večerjo je njegova mama ugotovila, da je njegova sostanovalka Julija zelo lepo dekle. Že nekaj časa ji je po glavi rojila misel, da imata morda le tesnejši odnos. Nenadoma se je počutila nesigurno... Med večerjo ju je opazovala. Večkrat se je vprašala, ali ima Štefan z lepo sostanovalko mogoče le več skupnega, kot normalno oko lahko vidi. Štefan je videl zamišljeno mamo in rekel: Draga mama, vem kaj misliš, ampak lahko mi verjameš, ona je samo moja sostanovalka in nič več!

Čez slab teden pravi Julija: Štefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogrešam majhen lonec. Nikjer ga ne najdem! Štefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s seboj, vseeno pa ji bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal: Draga mama, ne rečem, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne rečem, da ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na večerji, pogrešava lonec. Tvoj Štefan.

Nekaj dni kasneje je dobil Štefan pismo. Odpre ga in bere: Dragi Štefan, ne rečem, da ti z Julijo spiš, in tudi ne rečem, da ti z Julijo ne spiš. Dejstvo pa je, da če bi ona spala v SVOJI postelji, bi lonec že zdavnaj našla... Tvoja mama

Tudi jazst sem se nasmejal. :D

Irska je zakon!

2010-10-25T17:35:00.000+02:00

Zelo rad imam tiste steklene krogle, ki jih potreseš, potem pa pada sneg oziroma se kakšni drugi kristalčki podijo po vodi. V bistvu jih celo zbiram (samo moji zbirki še ne morem reči zbirka, ker imam le dve. Ampak kje začeti drugje, kot na začetku. :D) Zadnje čase še posebno rad obrnem na glavo kroglo na zelenem podstavku z napisom Luck of the Irish, v katerem ovčki s črno glavo delajo družbo zelene pikice in pa triperesne deteljice, ter tako obudim prelepe spomine na popotovanje po prečudoviti evropski državi - Irski.

Odiseja petih študentov na zeleni otok se je pričela že mnogo pred dejanskim odhodom, kajti zadnjeminutne variante v organizaciji agencije so domena neradovednih. Rezervacija nizkocenovnih letov je tako prišla na vrsto že julija, okvirni plan premikanja po Irski in pa posledična rezervacija hostlov pa sta dobila potrditev konec avgusta, tako da smo na dan, ko se je september prevesil v drugo polovico, vendarle pogumno odleteli dogodivščinam naproti.

Še preden pa smo sploh prišli do Dublina, smo morali preživeti noč na londonskem letališču Stansted, zjutraj pa smo sicer rahlo neprespani, ampak zato s toliko več vzhičenosti vendarle poleteli proti irski prestolnici. Prihod v Dublin je zaznamovalo predvsem iskanje hostla. Ker je zemljevid njihovih trol čez center bil nerazumljiv, smo se kar peš podali do našega prenočišča, ki smo ga po večdesetminutni hoji s težkimi ruzaki na hrbtih vendarle našli. Vseeno so bili prvi vtisi v tem mestu neverjetni - kljub sivemu dnevu je prevladovala živahnost.

V parih dnevih postopanja po Dublinu smo se udeležili kar dveh walking tours around the city in tako videli (tudi pobližje) vse zanimivejše zgradbe v centru in slišali marsikatero zgodbo. Osebno sem se predvsem navdušil nad razlaganjem o vikingih, katerim je posvečen kar dobršen del arheološkega muzeja. Vodič - pisatelj fantazijskih zgodovinskih romanov, ki je bil naš cimer - je namreč zelo nazorno pokazal, kako pametni in izurjeni so bili ljudje tistega časa in da marsikatera njihova pogruntavščina še vedno velja za odlično rešitev kakšnega problema.

V irski metropoli seveda nismo izpustili obiska Guinness Brewery Housea, kjer smo na vrhu uživali v kozarcu sijajnega črnega piva (resno, Guinness je zakon ;)), pa sprehoda čez Temple Bar (ki ni bar, ampak je bil ta predel včasih pristanišče, je pa v njem izjemno veliko barov), okusili smo tudi nočno življenje (živa glasba iz akustičnih kitar je bila prisotna v večini lokalov), si privoščili leno popoldne v prelepem parku sredi mesta, preživeli glasbeno obarvan večer s kitaro in učenjem irskih pesmi, podali pa smo se tudi na izlet na Wicklow Mountains (beri: griče okrog Dublina) in poleg izjemno čudovite narave videli tudi most iz filma P.S. I love you, pa Bonotovo rezidenco in še veliko drugih stvari. Neverjetna doživetja, skratka.

Po Dublinu nas je pot vodila v Kilkenny, kjer me je fasciniral predvsem pour yourself a pint of Guinness machine, ki je bil kar sredi naše mize, ko smo šli na kosilo, ampak na žalost ni bil v pogonu. Smo pa v tem majhnem, toda pisanem in prikupnem mestecu po popoldanskem sprehodu zvečer vendarle prišli na svoj račun - v lokalu sredi mesta je bend igral traditional Irish music. Navdušeni smo bili predvsem, ko so zaigrali The Ratlin' Bog (komad, ki smo se ga naučili v Dublinu). Ko se je fešta tu končala, smo odšli še v en drug lokal, kjer je vrtel DJ s sivimi lasmi. Ne, ni bil Sivc, je bil pa definitivno upokojenec. Naj omenim še, da je bil to nedeljski večer, narod je bil pa čisto za žur.

V bistvu so Irci venomer za žur. To se je izkazalo tudi naslednji dan, ko smo bili v Killarneyju in smo zvečer šli poslušat nek bend v tamkajšni pub. Nora zabava, cel lokal je bil v deliriju. Irci so res pravi žurerji. Je pa zanimivo, da začnejo feštati že zelo zgodaj - ob devetih zvečer se že dogaja na polno, namreč, večina lokalov pa se ob polnoči zapre. Nato se vsa raja premakne v night pubs - to so pubi, ki so odprti dlje v noč in so na to izjemno ponosni, saj na vseh plakatih jasno piše, da so odprti do npr. pol treh (kar je tam že uaaau). Ampak prava fešta pa je šele na moških wc-jih. Tam smo vsi prijatelji, vedno steče kakšna debata, je pa šla stvar celo do te mere, da me je en model užgal po riti in odhitel ven. Party hard, ni kej. :D

Killarneyju je sledil Galway - prelepo obmorsko mestece, ki velja za zbirališče umetnikov. Po sprehodu čez mestno jedro smo ugotovili, da bi bilo dobro spet obiskati trgovino, tako da smo se odpravili najti Lidl. Verjeli ali ne, toda tudi tam prevladujejo nam poznani supermarketi - poleg prej omenjenega se da na vsakem vogalu najti tudi Spar (ki pa je tak miniaturen in poln prigrizkov ter ima celo kavni avtomat). Se pa najde tudi kakšen tipičen irski nakupovalni center.

Nekaj najlepšega, kar smo videli, pa je bila tamkajšnja narava in Irski se z razlogom reče zelena dežela. Travniki, gozdovi, pa čudovita jezera... Res, ob pogledu na vse to lahko rečeš samo UAAAU. Sploh, če vse to vidiš obsijano (ja, navkljub stereotipom smo imeli super vreme! :)) Čisto impresionirani pa smo šli iz Galwaya na izlet proti - wait for it - klifom. Več kot dvestometrske pečine, v katere buta morje, so enostavno veličastne in tako neverjetne, da ne moreš izreči niti tistega uaaau. Seveda smo se požvižgali na znak, ki je prepovedoval hojo po robu klifov, in tako na lastni koži doživeli to veličino. Obljubim, da so klifi preveč zakon. :)

Iz Galwaya smo se nato s krajšim postankom v Sligu za ogled kipa W. B. Yeatsa odpravili proti Severni Irski. V glavnem mestu tega dela Velike Britanije smo zvečer doživeli prijetno presenečenje - ujeli smo Belfast Cultural Night in bili priča različnim umetnikom - od slikarjev pa do glasbenikov in pevcev. No, če smo od začetka šli vsak večer ven and hit the pubs, pa smo v zadnje večere večinoma preživljali ob kakavu, igranju slovenskega Scrabbla z angleškimi črkami (kar pa zna zelo popestriti igro :D) in uživanju ob ogledu najbolj patetičnih filmov (po možnosti na kasetah).

Severna Irska se sicer zelo razlikuje od Irske. Ne toliko v sami podobi, ampak v ljudeh. Medtem ko so Irci najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kdaj spoznal, saj te z veseljem spustijo čez cesto, pa čeprav je za pešce rdeča luč, se ti takoj opravičijo, tudi če se ti zaletiš na ulici v njih in ti z nasmehom na obrazu pomagajo, ko si rahlo zmeden in ne veš za pot, pa so na drugi strani Britanci zagrenjeni, mrkogledi in rahlo tečni. So pa Irke (vse po vrsti) dokaj... smešne. Medtem ko mi zadekani v bundah hodimo po ulicah, so one lepo v mini krilih in pa kratkih majicah (in ne, ne zgledajo kot manekenke), hkrati pa je vsem skupna tudi poza: prekrižane roke same po sebi izražajo fuck-it's-cold. Nepojasnjeno, ampak resnično. :D

Smo pa tudi na severu otoka videli kar nekaj prelepih naravnih stvaritev. Ko smo namesto na viseči most raje zavili gor po neuhojeni poti, smo na vrhu hriba ugledali prelep pogled na ocean, otočke in pečine. Precej neverjeten je bil tudi Velikanov prekop (Giant's Causeway), kjer hodiš po kupu pravilnih šestkotnikov... Ne vem, kako to naravi uspe, ampak enostavno ji. Simply awesome.

Skratka, Irska me je čisto očarala (slike mojih excited fac in drugih bolj zanimivih stvari sem uploadal na facebook ;)). Seveda pa ji to ne bi uspelo, če ne bi imel ob sebi fenomenalne družbe, s katero je bilo potovati pravi užitek. To je bil res nepozaben zaključek super počitnic, ki mi bo za vedno ostal v spominu in se ga bom z veseljem spominjal... Že zdaj paše po napornem dnevu na faksu priti v stanovanje, prijeti v roke stekleno kroglo, jo potresti in obuditi spomine na najboljše potovanje. :)

Kulturna ekspedicija. Pomotoma.

2010-10-22T19:14:00.005+02:00

Težko pričakovani petek (pa ne, da bi bilo danes kaj posebnega, ampak enostavno, ker je petek) je vendarle prišel in z njim še bolj težko pričakovana pardnevna vrnitev v domači kraj. Tudi po treh tednih bivanja v njej me slovenska metropola ni prepričala, čeprav so se občutki vsaj rahlo izboljšali. Vseeno - kaj ti bo Ljubljana, če imaš Mirno Peč.

Tako sem danes namesto z dolgočasnim vlakom odšel proti Dolenjski z Nackom, Sašo in pa Šušem. Samo v bistvu nismo šli ravno proti Dolenjski... Vsaj na začetku ne. :D Ko smo se uspešno napokali v avto in smo se izza Bežigrada napotili na obvoznico, da bi bili čimprej doma, smo naleteli na precej neprijetno situacijo: jekleni konjički so (ne)mirno stali na obvoznici, zavorne luči so bile živo rdeče, hitro pa se je mimo prebil le kakšen motorist. Razlog za prve zastoje je bil tovornjak, ki je zasukan obstal v jarku pred razcepom, kaj pa je bilo potem krivo za naravnost kaotično kolono, pa nam je ostala neznanka.

Po več kot le parminutnem cijazenju v koloni smo se namreč odločili, da je bolje zaviti dol z obvoznice in se proti Novemu mestu napotiti po kakšni malo manj solidni cesti. Tako smo po krajšem postanku na bencinski postaji v Zalogu krenili za dvema avtomobiloma z očitno enakim namenom - vsaj tako smo mislili. Naš GPS je bil očitno nenavdušen nad nepoznanimi cestami ter ni bil za akcijo in glas Tanje je vztrajal, da na primernem mestu obrnemo. Toda mi smo se počutili dovolj sposobno, da smo še naprej vozili naprej.

Najprej smo sledili vlaku, čeprav je vožnja ob njem delovala vse prej kot urbano - ozke podeželske ceste, ki so nam dale parkrat občutek, da se nadaljujejo v makadam (ampak se niso). Po Nackovi pametni odločitvi, da v nekem križišču zavijemo levo, smo se slučajno odpeljali mimo znaka za Vače in se spontano zmislili, da bi šli pač pogledat še GEOSS, če smo že v bližini.

Torej, kaj je sploh GEOSS? Vsi smo že slišali za geometrijsko središče Slovenije, toda šele vpogled na njihovo spletno stran da pravo pojasnilo (citirano s strani http://www.drustvo-geoss.si):

Geoss je težišče naše države, saj se središče nepravilnemu liku, kot je obris mej naše države, ne da določiti. Zaradi lažjega razumevanja smo pojem poenostavili in ga poimenovali geometrično središče Slovenije, skrajšano GEOSS.

Če bi lik Slovenije na kartonu natančno izrezali po državnih mejah in ga v težišču postavili na konico igle, bi ostal uravnotežen. Na podoben način, s premikanjem modela Slovenije na podstavljeni igli, smo tudi najprej približno ugotovili lokacijo težišča.

GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je društvo s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja Geoss, za vedno nove in nove prireditve, o čemer podajamo kratek povzetek.

In mi smo bili tam, čisto slučajno. :)

Nato je sledil še postanek v Robert Baru na čaju (lahko bi šli še v gostilno Mrva, no), kasneje pa nas je pot vodila še čez enega bolj zanimiv slovenskih krajev - zanimiv pa je bil ravno zaradi svojega imena, pa čeprav sem videl že kar nekaj biserov (npr. Poden, Konec, pa danes tudi Zgornji Kašelj in podobne legendarne table). No, slika naj bi povedala več kot 1000 besed, pa naj tudi tokrat:

Nato nas je pot proti domu vodila še čez Litijo, pa mimo gradu Bogenšperk, prijetno presenečenje je bilo tudi naselje Temenica (ki izgleda zelo prijetno), na koncu pa smo po dobrih štirih urah od odhoda z našega stanovanja vendarle prispeli na cilj - v preljubo Mirno Peč. Izjemno zanimiv petek, poln kulturnih doživetij, raznih for, smeha in pa seveda prelepih razgledov, ki jih je še dodatno polepšal sonček. Vzemite si kakšen dan tudi sami in raziščite še nepoznane kotičke Slovenije, ker se definitivno splača. :)

Ljubo doma. Dejansko.

2010-10-08T18:49:00.005+02:00

Danes se je zaključil prvi teden mojega študija. Ko sem po uri vožnje z vlakom proti rodni Dolenjski vendarle zagledal v soncu se svetlikajoče travnike in živozelene gozdove, sem vedel, da sem doma. Glasen WOOHOOOOO ob izstopu z vlaka na moji naljubši železniški postaji je bil dovolj očiten znak, da sem pogrešal Mirno Peč. Babičina kuhinja je bila le še pika na i.

Popoldne sem staro mamo in njeno prijateljico peljal na pokopališče ter se še sam ustavil in pogledal na Mirno Peč z drugega zornega kota. Ne vem, ali je bilo krivo mesto opazovanja, toda v poznem popoldnevu je moj domači kraj deloval rahlo melanholično. Predvolilne zabave, od koder je glasba odzvanjala po celi občini, niso mogle odvrniti pozornosti od tega.

Nedokončana cestna dela, neurejeno središče, še vedno jezera namesto travnikov... Žalostno je, da se občina nikamor ne premika. Čez dva dni so lokalne volitve, ki pa mi vseeno ne vlivajo optimizma. Ne vem, ali sem se nalezel sivine ljubljanskega vsakdana, toda za trenutek nisem uspel opaziti sicer neprestane živahnosti v mojem kraju.

Med popotovanjem po Irskem so našo domovino prizadele poplave. Slišal sem, da je promet obstal, videl sem uničene kmetijske površine, ampak do danes nisem dojel, kako hudo se je mati narava poigrala z ljudmi. Uničene hiše, podrti bregovi Temenice, namočeni travniki, neuporaben pridelek... Žalostno.

Ampak vseeno - vse ni tako pesimistično. Danes je bil prvi dan v tednu, ko sem videl sonce in gozdove, zagledal naravo, za katero sploh nisem vedel, kako močno sem navezan nanjo. Betonska Ljubljana je enostavno ubijajoča - sploh pa v tem patetičnem vremenu. Hvala bogu, da obstajajo drugi načini, da v siv vsakdan posije kakšen sončni žarek... :)

Navkljub gospodarski nerazvitosti, še vedno nezgrajenemu avtocestnemu priključku in bolj zaspanem vzdušju pa sem še vedno zaljubljen v moj domači kraj. Vsak izlet v kvazi superiorno slovensko glavno mesto mi da še dodaten razlog za mišljenje, da živim v najboljši občini. Pogled čez okno na Temenico in prostrane gozdove je pač še vedno nekaj najlepšega.

Ljubo doma, kdor ga ima... In res je tako. :)

Letališča so fajn.

2010-10-02T20:10:00.003+02:00

V ponedeljek sem vrnil s potovanja po prelepi evropski državi - Irski. Še vedno sem pod vtisi vseh nasmehov, nepozabnih doživetij in neverjetnih naravnih lepot, se ti pa poleg vse nepoznane dežele v spomin zasidra tudi neizbežen del potovanja - letališča in letenje (reportaža potovanja še pride, samo da se zavem vsega, kar sem doživel in videl, ker je vse skupaj enostavno preveč neverjetno). Naša varianta prihoda (in odhoda) na pregovorno mokro področje je vsebovala štiri nizkocenovne lete: Ljubljana - London, London - Dublin in pa za povratek Belfast - London in London - Ljubljana. To je pomenilo dosti letenja in pa še več zabušavanja na letališčih.

Letališča so fajn. Ste mogoče gledali Love Actually? Film se začne in konča z glasom Hugha Granta, ki govori o tem, kako znajo letališča vzbujati optimizem.

Whenever I get gloomy with the state of the world, I think about the arrivals gate at Heathrow Airport. General opinion's starting to make out that we live in a world of hatred and greed, but I don't see that. It seems to me that love is everywhere. Often, it's not particularly dignified or newsworthy, but it's always there - fathers and sons, mothers and daughters, husbands and wives, boyfriends, girlfriends, old friends. When the planes hit the Twin Towers, as far as I know, none of the phone calls from the people on board were messages of hate or revenge - they were all messages of love. If you look for it, I've got a sneaking suspicion... love actually is all around.

In ja, res je tako, letališča so ena izmed najbolj nasmeh privabljajočih prostorov. Kljub tej neverjetni funkciji pa znajo biti tudi zelo moreča - sploh če si na visenje obsojen po več ur. V našem primeru dvakrat po osem na londonskem Stanstedu. Enkrat od tega čez noč. Ampak vseeno smo se zabavali.

Spanje v terminalu je izjemno oteženo. Seveda se najde nekaj klopc, ampak še te imajo po večini držala za roke med sedeži, tako da nekaj udobnih prostorov sicer je, ampak so povečini zasedena. Vsaj tista normalna. Če pa niso zasedena, so pa zagotovo na udaru klim - in to na polno. Pihalniki mrzlega zraka so premeteno razporejeni po celem letališču, tako da skorajda ni kotička, kjer ne bi vleklo kot ob največjem prepihu. Sprva smo se nastanili v kotiček, diagonalno od klim, vendar je vetrič botroval temu, da smo se bili prisiljeni predstaviti. Jutro smo dočakali pred enim okencem za izdajo vozovnic. Na srečo je imel Frenči s sabo priročno deko, na katero se je nas pet ravno stisnilo skupaj, da nam ni bilo treba ležati na preveč mrzlih tleh.

Preživljanje časa na Stanstedu podnevi je dosti lažje kot ponoči. Če ne drugega, je letališče veliko in prepleteno z ogromno trgovinami, kafiči in podobnimi kioski, tako da v kratkem času poznaš že vsako reklamo, pa naj bo na še tako nevidnem mestu, na pamet. Že opazovanje mimoidočih in med sabo si zelo različnih ljudi zna biti zanimivo. Si pa ne predstavljam, kako je vsem tistim revežem, ki bi morali po več ur čakati na Brniku, recimo. Samoiniciativa bi bila kar nuja, se mi zdi.

Ko smo iz Ljubljane zvečer pristali v Londonu, sem postal rahlo lačen. Na srečo je tisti skupen del letališča daleč od bornega, kar se tiče ponudbe hrane. Izbiraš lahko med Burger Kingom, hot-dog stojnicami, pestro ponudbo peciv ter muffinov raznih kafičev in pa med mini restavracijami, ki se specializirajo v pripravi zajtrkov. Sploh All Day Breakfast je prava uspešnica tam, tako da je s svojo ceno in tem, kar ponuja, prepričal tudi mene. Problem je bil samo v tem, da ga nisem dobil. Ob polnoči pač ne strežejo All Day Breakfasta, mi je pojasnila natakarica in mi zraven postregla še kaj-ti-ni-jasno pogled. Toliko o zavajanju strank. Sem pa zato naročil en sendvič s pršutom, mozzarello, paradižnikom in pa garlic breadom (česnovim kruhom). Česen je jako priljubljen dodatek jedem v tistem koncu Evrope - in to upravičeno, saj doda res prijeten okus. No, na poti proti domovini sem pa vendarle moral poskusiti All Day Breakfast in ga v dopoldanskem času začudoma celo dobil. No ja, dober obrok, razen tista zmešana jajca so zgledala malo sumljiva, pa tudi okus ni zaostajal za vtisom oči.

Je pa zanimiva razlika med skupnim delom letališča in duty-free delom (tisti odsek, ko te podrobneje pregledajo). Brdo ljudi, k strmijo v zaslone z napisi, s katerih vrat bodo odletela njihova letala, in pa nesramno drage trgovine, za katere raje ne vem, kakšne imajo šele cene z davkom. Znajo pa te prodajalnice prijetno presenetiti in tako ponujajo kakšen izdelek tudi za normalne smrtnike odobravajočo ceno. Tako sem na poti nazaj za pičlih 15 funtov (švoh 20 evropskih) kupil Jameson Irish Whiskey in bil izjemno navdušen nad nakupom.

Ti pa znajo na letališču čisto slučajno vzbuditi rahlo domotožje - ko sem čakal na letalo za Slovenijo, sem v vrsti za obrok zaslišal Michaela Bubleja in njegove verze Another summer day has come and gone away in Paris and Rome, but I want to go home... Kljub vsem tem pripretljajem pa so mi letališča še vedno ostala v spominu kot prostor veselja in ljubezni. Konec koncev je res lepo videti nasmejanega očeta, ki te po dveh tednih nepozabnih doživetij v tujini pričaka na Brniku. :)

Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

2010-09-12T22:56:00.009+02:00

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.

Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.

Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!

En september še ne prinese šole.

2010-09-05T23:51:00.007+02:00

Če se ti šola ne začne septembra, si pa že res star.

Prva septembrska nedelja. Kot vsa leta poprej je ura že več kot polnoči, jazst pa sem na računalniku (in očitno spet ne delam nič pametnega, glede na to, da pišem tole). Vendar tokrat s to razliko, da sem jutri doma. In pojutrišnjem tudi. In še cel september. Srednja šola je za mano, začenjajo se študijska leta.

Po težkih borbah z mojo glavo sem se odločil za arhitekturo, ki je šele po fotofinišu premagala gradbeništvo. Matematika, moj neusojeni faks, je ostala na stranskem tiru. Neusojena zato, ker je bila to moja prva študijska izbira vsa prva tri leta srednješolskega izobraževanja, ampak ko je prišel trenutek odločitve, sem ugotovil, da to ni zame. Še vseeno pa izjemno uživam v matematičnih pogruntavščinah in lomilnikih ledu pri nasprotnem spolu.

Zakaj arhitektura? Ne vem. Res ne vem, sploh glede na to, da sem zase še vedno prepričan, da ne znam risati. To bi znali potrditi tudi mnogi drugi, recimo moja učiteljica likovne vzgoje iz osnovne šole Aleša, ki pa je že s svojim presenečenim pogledom, ko sem ji zaupal moje študijske nakane, povedala vse. Nasploh nisem ravno umetniški tip. Arhitekturno risanje mi še kar gre (kar potrjujejo tudi ocene na sprejemnih izpitih), ampak še vseeno se mi zdi, da I simply suck.

Aja, sprejemci. Hecna zadeva. "Tukaj maš list, nariši stol, na katerem sediš, cajta maš dve urci, pa nared kokr znaš." Risba po spominu je bila še bolj sapo jemajoča: nariši pogled v izložbo trgovine s tehničnim blagom. Am, okej, ampak kaj kurca je tehnično blago? Exactly. Vsaj matematični del mi je bil skrajno všeč - razporedi tlakovce na dvorišče, popravi nerealno sliko v realno in nariši čimveč likov s takim narisom in tlorisom. Zadnji, ustni del, mi je bil še najljubši. Tri vprašanja, trije odgovori, pa je bilo vse jasno.

No, čeprav sem na sprejemce odšel z dokaj jebivetrskim razpoloženjem, sem se pred začetkom zbral in dal vse od sebe - konec koncev je bila to moja prva izbira. Vseeno se nisem obremenjeval z rezultati, saj sem si že prej rekel, da če me marajo, fajn, če pa ne, bom pa gradbenik. Sem se pa držal tistega ključnega nasveta: upaj si biti drugačen. V praksi je to zgledalo tako, da sem stol narisal z odmaknjenim naslonjalom in sedežem. Zakaj? Profesor dobi v roke 400 na prvi pogled enakih stolov in če nočeš biti le eden izmed mnogih, je treba določeno stvar spremeniti. Tako da je tudi moj nasvet vsem tistim, ki se boste še trudili priti na ta faks, da poskušate štrleti iz povprečja.

Moram pa ob tej priložnosti vsekakor pohvaliti tečaje pri društvu Naris, sploh Robija Prešerna. Res, same dobre besede lahko izrečem, priprave so bile izjemne, tako da hvala. Zaradi vseh teh nasvetov sem sprejemne izpite opravil z 31 točkami od štiridesetih možnih (7 za stol, 6 za izložbo, 8 za matematiko in 10 točk pri ustnem delu). In tako zdaj čakam 1. oktober, ko bom tudi uradno postal bruc. Ker skorajda ne poznam nobenega študenta arhitekture, da bi nanj naslovil vsa možna vprašanja, se priporočam za kratko teženje, če kakšen arhitekt slučajno tole bere in je prijazen in ima kakšen trenutek odveč. Za začetek ne vem niti, če je nuja imeti 17,3 palčen zaslon na prenosniku, katerega si nameravam ubosti v kratkem, pa ne bi rad zajebal že v osnovi.

No, vsem želim uspešno šolsko leto s čimmanj preglavic in čimveč užitkov. :)

Slovenština, moj doma

2010-08-27T11:08:00.007+02:00

Obilica časa v zadnjih dveh tednih je botrovala temu, da mi je vendarle uspelo pogledati kakšen konkreten film. Tako sem si pogledal tokijsko romanco med Billom Murrayom in megaseksi Scarlett Johansson v filmu Zgubljeno s prevodom (Lost In Translation). Bolj kot ganljiva zgodba, ki je glavni razlog za zelo solidno oceno na IMDBju (7.9), mi je v spominu ostal naslov - zgubljeno s prevodom. Ali je prevod lahko enak originalu?

Ena redkih stvari, ki je bila dejansko zanimiva v letošnjem maturitetnem čtivu pri slovenščini, je bila misel o literarnem izražanju v drugem jeziku: da je prevajalec lirike pesnikov tekmec, medtem ko je prevajalec proze pisateljev suženj. Vsekakor pa se pri prenosu besed iz enega jezika v drugega original spremeni - to je preprosto neizogibno. Jeziki so si med seboj različni, nimajo besednih ustreznic za določene términe, hkrati pa so že fraze težko ponovljive, kaj šele besedne igre. Pa vseeno - malenkostna odstopanja so težko opazna in nimajo velike vloge.

Se mi pa zdi izjemno moteče, ko postanejo ta odstopanja večja in vidna. To je opazno predvsem pri filmih, kjer poleg branja slovenskih podnapisov na eno uho loviš tudi originalne besede - že zaradi barve in višine glasu. Ko naletiš na kakšen biser, kjer je čez celo Mirno Peč vidno, da je slovenski prevod posiljen, nepremišljen in neumen, se ti razumevanje vsega ustavi in padeš v kratek intelektualni šok. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem ob ogledu filma Fired Up na HBOju (ne, to niso bili polpismeni piratski podnapisi) zasledil naslednji prevod: fraza Don't poop where you eat. je bila prevedena v Ne ščij si v skledo. Thumbs up, a ne?

Res, ta obupna uporaba našega sicer veličastnega jezika me spravlja skorajda v jok. Zato ni dileme, da Facebook uporabljam v angleščini, saj ne morem gledati to skropucalo od prevoda. Hkrati me motijo tudi posiljena poslovenčevanja besed, s katerimi delamo korak nazaj, vendar brez možnosti, da naredimo nato dva naprej. Slišal sem zgodbo o vzgojiteljici v vrtcu, ki je opravljala nek izpit iz slovenščine, pa so jo na ustnem delu vprašali, kako bi s slovenskim izrazom poimenovala frizbi. Njena izbira je bil logično leteči krožnik, vendar pa to ni bil tudi pravilni odgovor. Komisija je rekla, da je slovenski izraz za frizbi luč (ker ga pač zalučaš), vendar pa so ji pogledali čez prste, ker se izraz še ni prijel med ljudmi.

Z glavo skozi zid pač ne gre. Jezik se spreminja iz dneva v dan in je odvisen od govorcev, katerim pa ne moreš vsiliti uporabo določene besede - sploh, če je res zgrešena. V slovenščino prihaja čedalje več tvorjenk in tujk, hkrati pa se uporabljajo spet nekatere starinske besede; vsekakor imamo pester ter bogat jezik. Fascinira me sploh slog revije Joker, kjer naš materni jezik res pride do izraza in zaživi. Pomembno je, da tudi mi v našem vsakodnevnem besedičenju ne pozabimo na našo materinščino in se izražamo z otroško igrivostjo. :)

Aja, mimogrede, "pravilnejši" izraz za žemljo naj bi bil razpočenka. Koji kurac?

Dobro jutro! :)

2010-08-18T12:56:00.005+02:00

Trinajst minut čez šesto zjutraj moj telefon kaže 6:15 (moja ura na telefonu prehiteva 2 minuti in to namerno, ker rad zamujam. No, ne ravno rad, ampak je pa dejstvo, da mi je nekako v navadi.). Po parih sekundah avtomatsko izklopim tečno zvonenje, ki ga uporabljam za bujenje. No, sicer je Young folks (ja, tista žvižgajoča melodija) prijeten in razveseljujoč komad, ampak četrt čez šest mojim ušesom ne ustreza noben zvok, kaj šele tak z namenom, da me dvigne iz tople domače postelje. In ker se moja drugače nepogrešljiva ročna ura še ni zganila, odkar si je - tako kot urar - vzela dopust, sem prisiljen verjeti mobilnemu telefonu, da je čas, da vstanem. Ampak, tipično zame, se ne pustim prepričati v prvo. Čez dve minutki me šele druga budilka dokončno spravi pokonci, tako da sem skoraj pripravljen na vsakodnevna doživetja. Manjka mi le še ena stvar - kava.

Kava, napitek iz prevrelih zmletih zrn kavovca, je že praktično od 17. stoletja, ko so jo trgovci prinesli tudi na staro celino, del evropskega vsakdana. Kofein, zaščitni znak kave, je namreč blago poživilo, ki stimulativno vpliva na centralni živčni sistem. Nekaj skodelic kave na dan ima tako spodbujevalni učinek na organizem, povzroča jasnejši in hitrejši tok misli, zmanjšuje utrujenost in povečuje budnost. Hkrati pa kava nima kalorij, vsebuje pa tudi pomembne anti-oksidante, ampak ravno ti so razlog, da je napitek grenak.

Iz postelje se tako poberem do kuhinje, kjer najdem džezvo, natočim vodo, spustim noter še malo sladkorja in pustim, da zavre. Če imam srečo, sta vse to že opravila oče ali mati. Zaspancu, kot sem jazst, je kava nekakšen life-saver. Skodelica turške kave namreč vsebuje dobrih 100 mg kofeina in mi tako sredi noči (beri: zjutraj) odpre oči. Za primerjavo: v četrtlitrskem redbullu je 80 mg, v isti dozi kokakole je 25 tisočink grama, v espressu pa je nekje okrog 30 miligramov kofeina. Mimogrede, protibolečinska tableta vsebuje celo 50 miligramov. Sedaj pa pomislite, kako vam dogaja po posamezni pijači in kakšen odmerek rabite, da lahko začnete z dnevom.

Čeprav sem bil še nekaj časa nazaj mnenja, da bi težko zdržal brez kave, sem ugotovil, da se motim. Lahko bi, ampak zakaj bi se matral? Dan je po mojem mnenju treba začeti z nasmehom. In kava mi ta nasmeh prinese (no, seveda so tu še druge stvari, ki me zjutraj spravijo v dobro voljo :)). Hkrati pa je pitje kave postalo že stalnica v mojem življenju in raznih kofetkanj se - sam ali pa v družbi - veselim. To je priložnost za sproščeno debato, za prelistanje časopisa, za pregled teleteksta, za osebni pogovor, za ponovitev snovi, predvsem pa za uživanje.

Je že res, da kava nima najboljšega okusa (oziroma - s pravo dozo mleka je okus naravnost fenomenalen). Spomnim se, kako smo še kot trije srednješolčki eno četrtkovo dopoldne, ko smo čakali popoldanski pouk, Jernej, Alen in jazst pri prvemu doma nabijali špile, nakar sem si zaželel kavice. Seveda sem jo na željo skuhal tudi za prijatelja, vendar sta že prej povedala, da naj jo kar močno sladkam in tako sem pri dodajanju sladkorja sklenil kompromis med mojimi in njunimi željami: dal sem kar dosti več sladkorja, kot je običajno. Rezultat je bil tak, da kave ni nihče pil z užitkom - meni je bila presladka, njima pa pregrenka. :D

Rad imam kavo in verjamem, da bi se z mano strinjal kar precejšen del svetovne populacije (je namreč druga najbolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo). Vsak jo rad pije na svoj način, pa naj si bo to z mlekom, smetano, mogoče enim sladkorjem namesto dveh, mogoče celo brez. Kratko zgodbico o zgodovini kave in pa domiselno predstavitev, kako se v našem telesu obnaša kofein, pa dobite na tejle povezavi: http://theoatmeal.com/comics/coffee. :)

Vsak konec je nov začetek.

2010-07-15T12:49:00.001+02:00

Sedaj pa z dvignjeno glavo na fakulteto za arhitekturo. :)

Več kot spijemo, boljši smo.

2010-07-05T15:39:00.004+02:00

Ko se je končala matura, sem šel na pivo. Da proslavim zaključek konca srednje šole. Kakšni bodo rezultati, se še pustim presenetiti. Občutki so dobri. Res dobri. Toda konec mature zame še ni pomenil konec obveznosti. Ne, pred mano so bili še sprejemni izpiti na Fakulteti za arhitekturo. Na katere sem se rahlo pripravil in so nato minili z zadovoljimi občutki. Bomo videli, kakšen vtis sem naredil. Upam, da dobrega. Če ne bom pa gradbenik.

In potem se je začelo zares. Rock Otočec 2010. Izobilje for, dobrih občutkov, alkohola, nasmehov, dobre glasbe. In čeprav smo komade, ki so se vrteli na odru, poznali samo napol, nas to ni odvrnilo od skakanja. Pa še Mi2 so zaigrali Najrajši sm pa s teboj pil. Ki je bil res tist taprav komad za ta RO. Sploh, ko smo se naučili celotnega refrena. Sami fajn komadi pa so se vrteli pod šotorom, kjer pa se prava fešta šele začne. Tale RO je bil legendaren, nepozaben, najjači. Pa še zaznamovan s strani najbolj awesome psa Hugota.

Jutri pičim na morje, ker počitnice ne nemaravatm presedeti doma. Ne, šel bom in se mel fajn. Tako da bo tudi tale blog bolj kot ne obstal. Skratka, imejte se fajn, užijte počitnice, naj bodo - nepozabne. :)

Sončen pozdrav, Črt

Kakovost pisanih medijev

2010-06-28T13:51:00.008+02:00

Gotovo ste v medijih zasledili, kako se je te dni pisala teniška zgodovina. Mahut proti Isnerju. Oba igralca sta dobila po dva niza, v tretjem pa se nekako nista mogla dogovoriti, kdo bi se prebil v naslednji krog. In ker pravila določajo, da je treba vztrajati, dokler kdo ne povede z dvema igrama razlike, sta vztrajala. Od dveh popoldne pa pozno v noč, nakar je sodnik vendarle prekinil dvoboj. Naslednji dan sta nadaljevala in po uri popoldanskega švicanja vendarle prišla do konca - s 70 : 68 je v petem nizu slavil Isner.

http://24ur.com/sport/ostalo/cudez-v-wimbledonu-tudi-po-desetih-urah-nista-koncala-dvoboja.html - tole je članek na 24ur.com o tem neverjetnem dogodku, ki je prvič po letu 1977 na wimbledonsko zelenico privabil tudi samo kraljico. Vendar mimobežni bralec ne bo opazil malomarnosti zapisanega, ne bo opazil najmanjše linije odpora. Kdor tole vidi prvič, ne bo opazil, da je tole isti (isti, ne enak) članek, kot je bil spisan na večer, ko je bil dvoboj prekinjen, le da so mu dodali dva trivrstična odstavka, da je raja zvedela še o zaključku dvoboja.

Okej, bi rekel človek, pač niso imeli kaj dodati. So bili malo leni. Ampak medij kot 24ur.com si takega spodrsljaja - vsaj po mojem mnenju - ne bi smel privoščiti. Ta prav bode v oči, ker članka sploh niso popravili, da bi izgledal, kot da je šele pravkar prišel izpod prstov. Da bi izgledal, kot da je dokončan. Da bi izgledal, kot da je aktualen. Hočete dokaz? Poglejte si lestvico najdaljših teniških dvobojev na dnu novice. Beseda nedokončan pove vse. Vse.

Tole je bila pika na i oziroma še dodaten razlog, da ne cenim spletnih novic. Že tako se kar se da malo zadržujem v družbi internetnih medijev, ampak ko sem gor, pričakujem vsaj normalno branje in spoštovanje do bralca. Tole je bila ena redkih novic, ki sem jo prebral na spletu, ker je bilo moje zanimanje za zgodbo, ki bo definitivno končala v teniških analih, pač preveliko. Veliko raje odprem časopis in preberem kvalitetno zapisane besede.

Branje - o branju. je bil moj sploh prvi blogerski zapis, ki sega nazaj v 3. junij 2009 (happy blogiversary to me, pa čeprav s parimi tedni zamude, hehe). V njem sem se razpisal o tem, kako je naša družina zamenjala Dnevnik za Delo. Še dandanes vsak dan odprem ta megalomanski časopis, ga prelistam, preberem športne strani in zanimivejše aktualne članke, hkrati pa dejansko uživam v branju. Novice so kakovostne, razporejene po pomembnosti, trači odžirajo le majhen delež prostora.

Kar pa ne moremo reči za spletne hranilnice informacij. Spomnim se, kako sem z mobilnim telefonom v roki na nek večer stal v eni vukojebini, kjer je mobitel postal bolj za okras kot za uporabo. Signal minimalen, v glavnem. No, jazst se na vse pretege trudim izvedeti, kdo je dobil tekmo lige prvakov tisti dan, hkrati pa me je zanimal še povzetek tekme. Simobil internet mi je vendarle omogočil, da sem se povezal na mobilno verzijo štiriindvajsetih ur, kjer sem nato ob dolgem čakanju vendarle priklikal na šport. Glede na to, da povezava ni bila hitra sploh, sem res popizdil, ko sem trikrat narobe kliknil, saj so bili vsi članki povezani z žogobrcarskim tekmovanjem, a v vseh so bili le neka natolcevanja o prestopih, poškodbah in pa prevaranih ženah. V četrto sem vendarle prišel do tako željene informacije o tekmi, pa še ta me je zaradi svoje skromnosti pustila bolj kot ne ravnodušnega.

Enaka zadeva je z njihovo videoteko. Če sem že kdaj z veliko željo odjadral na 24ur.com, je bilo to zato, da bi si ogledal gole iz Lige prvakov. Vsekakor sem se moral kar namučiti, da sem prišel do njih, nato pa v večini primerov posnetkov sploh ni bilo možnosti predvajati. Pa ne spravljam se samo nad 24ur, saj so iz mojih izkušenj, kar se tiče spletnih medijev, še med najboljšimi. Enake zadeve se dogajajo na multimedijskem centru naše nacionalke in tudi drugod, mogoče samo v manjši luči. Vsekakor pa je skupni imenovalec vsem tem internetnim medijem manjko kakovosti napisanega.

Vendar to še ne pomeni, da so tiskane zadeve pa zelo na nivoju in vredne branja. Ne, daleč od tega. Slovenske novice, na primer, dnevnik s poudarkom na črni kroniki, je naravnost smešen, če ne kar patetičen, medtem ko je brezplačni Žurnal še slabši kot večina internetnih obveščevalcev. Še takrat, ko se res dolgočasim, pa zraven mene počiva ta zastonjski kup reklam, ga le v redkih primerih vzamem v roke, pa še to ponavadi zaradi sudokuja ali križanke. Novice v njem so enostavno obupne.

Pri informacijah namreč ni le pomembno, da jih dobimo, vendar tudi, na kakšen način so nam servirane. Nepreverjene izrečene besede, prehitri zaključki, preveč natolcevanja in podobne traparije so vsekakor neprimerne. Najlažje je biti ovca brez kritičnega mišljenja. Ne pustimo se zavesti medijem, ki bi zaradi prodaje napisale tudi totalno neumestne stvari. V današnjih občilih je preveč če-jev, ki kljub neprimernosti dvignejo zanimivost zgodbe na višjo raven, čeprav je verjetnost, da bo do teh dogodkov prišlo, minimalna. Hkrati pa se na naslovnicah spletnih strani z informacijsko vsebino pojavlja vse preveč nepomembnih zgodb, ki res nimajo nobene - ampak res nobene - kulturne vrednosti.

Pri spletnih medijih pa me moti tudi možnost komentiranja, predvsem zaradi tega, ker komentirajo vedno le neki polpismeni primitivci. Neutemeljene trditve in anonimna podjebavanja so stalnica na dnu (po možnosti solidnih) člankov, kar res pokvari vtis. Ne vem, kako je lahko tako debilno komentiranje lahko komu v zabavo. Sploh, če zraven pokaže še vse svoje neznanje slovenščine, ki pa v internetnem okolju tako in tako izgublja na veljavi, na žalost.

Drugo leto, ko bom študent v naši prestolnici, bom kljub pregovorni denarni stiski dal kakšen evro več na mesec in bral kvalitetne, po pomembnosti razporejene novice, ki jim je dodana še kakšna beseda strokovne ocene oziroma kritike. Absolutno bom mnogo raje še naprej užival v vsakodnevnem prebiranju Dela, kot pa skakal iz enega informacijskega centra na drugega v upanju na kakovosten članek, ki je prej izjema kot pravilo. Najlažje je biti nekritičen, stari grški modrec Aristotel pa je glede tega dejal: "Criticism is something we can avoid easily by saying nothing, doing nothing, and being nothing." Toda, pomislite - ali je nekritičnost, sploh do novic, res nepomemno zanemarjajoča?

Goooooooooool!

2010-06-28T00:24:00.005+02:00

Svetovno prvenstvo se je pravkar prevesilo v izločilne boje, nogometaši pa so se šele dobro ogreli za zabijanje golov. Jabulani, uradna žoga južnoafriškega prvenstva, se je kljub svoji pregovorni nenadkriljivosti izkazala za dokaj obvladljivo tudi s strani vratarjev. Kakšne žoge pa so uporabljali na prejšnjih srečanjih najboljših žogobrcarjev sveta, pa je v svoji objavi Nogometne žoge SP - od krpic do Jabulanija izjemno simpatično povzel blogerski kolega Don Marko M. Toda kot je zapisal sam - bolj kot sestava je važen pomen žoge. In res je tako!

Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.

Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.

So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.

Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)

SLOVENIJA!

2010-06-24T14:32:00.005+02:00

Nemogoče je mogoče je bil napis, ki se je svetlikal s strani hale BTC. Kovinotehna je imela res izjemen slogan. Čeprav je dandanes ni več na robu novomeškega trgovskega centra, temveč je njene prostore zasedel Big Bang, pa slogan ostaja. V glavah. V zavesti. V praksi.

Nemogoče je mogoče, zares. Brez osmine finala smo ostali na filmski, naravnost neverjeten način. Razočaranje je bilo veliko. Povsod. Toda to je šport in ti dramatični preobrati so del njega. Vsekakor se pa lahko naši nogometaši proti domu odpravijo dvignjenih glav.

Predstave naše reprezentance na tem svetovnem prvenstvu so bile nad pričakovanji in brez dileme vredne občudovanja. Kljub nenapredovanju so zame naši nogometaši, vključno s strokovnim štabom, heroji.

Heroji zaradi igranja. Ker so napadali, ker se niso ustrašili nasprotnika, ker so dejansko igrali.
Heroji zaradi homogenosti. Ker so prava ekipa, ker skupaj proslavljajo zadetke, ker se ne kregajo zaradi selektorjeve domačije.
Heroji zaradi ponosa. Ker so ponosno zastopali barve Slovenije in ker gredo domov dvignjenih glav. In prav je tako.
Heroji zaradi prepoznavnosti. Ker sedaj svet ve, kje je Slovenija, in kdo smo Slovenci. Vsekakor ne Slovaki.
Heroji zaradi želje. Ker so se na polno zapodili v tekmo z željo po zmagi, z željo po uvrstitvi v osmino finala.
Heroji zaradi tega, ker so upali in verjeli, da lahko. In res lahko.

Ponosen, da sem Slovenec.

To think or not to think

2010-06-21T16:38:00.007+02:00

Ste si kdaj ogledali film 16 ulic (16 Blocks)? Bruce Willis kot bad-ass policajac Jack Mosley, Mos Def kot Eddie, nekdanji prestopnik, sedaj pa priča umora z neverjetno željo po odprtju slaščičarne, skupaj pa sta le dva, ki se borita za pravico, za moralo. Da prideta na sodišče, oddaljeno le 16 ulic, imata 118 minut, vendar pa se kasneje izkaže, da je to še premalo časa. Dober film, priporočam.

Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:

You driving along in your hurricane, right? There's three people at the bus stop. Yeah, one is an old lady. She's sick, she about to die. The second one is your best friend. He saved your life, right? And the third is the girl of your dreams. Right, but check it out... You only got space in the car for one person. Right? Who you take?

Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?

Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?

Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.

Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.

Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.

Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.

Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.

Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.

Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)

Aja, pa še tole: Oh yea, you give the car keys to your best friend and
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.

Horoskop je beden.

2010-06-21T15:30:00.005+02:00

... ali Zakaj se tako vneto izogibam glupemu horoskopu.

Radio Krka, pol sedmih zjutraj, na poti v mesto. Napol zaliman in z željo po dozi kofeina se še brez možnosti razmišljanja peljem v mesto. Radio brenči in ker nisem sam v avtu, ne poslušam v mojem Get psyched izboru komadov, ampak je frekvenca naštimana na sto šest celih šest. Zakaj? Kdaj drugič, nekako itak ne maram poslušat radijskih postaj. No, komada je konec, potem pa... Horoskop.

Menjam. Direkt. Brez dileme. Kamorkoli. Zadnja stvar, ki bi jo sedajle poslušal, je napoved prihodnosti glede na položaj zvezd. Pa kdo se je spomnil te bedarije? Kako se lahko čuti sposobnega, da napove tvojo prihodnost? Sploh pa neki zavajajoči napotki, kako je treba tisti dan ravnati z denarjem, kakšno srečanje boš imel s simpatijo in kako ti bo padlo nebo na glavo. Koji kurac?

Kaj sploh je horoskop? Spletna stran www.e-horoskop.si je o tem zapisala naslednje:

Horoskop je shematski prikaz leg Sonca, Lune in drugih planetov na nebesni krogli ob določenem času (rojstvu, pomembnih dogodkih itd.). Beseda horoskop izvira iz grške besede “horoskopos” in pomeni pogled na uro oz. določen trenutek časa. Druga imena za horoskop so na primer zvezdna karta, astrološka karta, nebeški zemljevid in še in še.

Najpomembnejša planeta za umevanje horoskopa sta Sonce in Luna. Od Sonca, ki je najpomembnejši astrološki planet, je odvisno, kaj smo po horoskopu. Položaj Lune pa nam pove, kako se človek odziva na življenjske situacije, kot so na primer razpoloženje, spomin in tako dalje.

Horoskop je ponazorjen z Zodiakovim krogom. Zodiak je grška beseda, ki pomeni živalski krog in je najbolj razširjen simbol na svetu. Sestavljen je iz dvanajstih delov, kar ustreza dvanajstim ozvezdjem. Zodiak tvori dvanajst znakov in ti so Oven, Bik, Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog, Vodnar in Ribi.

Dandanes je horoskop del našega vsakdana. Kdo pa si zjutraj v časopisu ne prebere napovedi, kaj mu bo prinesel prihajajoči dan.

Jazst. Jazst si zjutrej ne preberem, kaj mi bo prinesel prihajajoči dan. Ker je neumno. Gre pač za nabijanje o prihodnosti glede na trenutni položaj zvezd. In to za širšo množico ljudi! Ne vem, kako lahko tolikim različnim posameznikom - katere povezuje le in samo čas rojstva - napoveš, kaj se jim bo zgodilo v tem dnevu, tednu, mesecu. A ni vsak sam svoje sreče kovač? Ne verjamem, da bi lahko življenja tako veliko različnih osebnosti šla po tako podobnih tirnicah.

Sploh pa - kakšne so to napovedi. Prijatelj vas bo presenetil, dobili boste dober poslovni predlog, na poti proti domu pa boste imeli srečo. Halo?! Kje pa je element presenečenja, če bi bilo vse to res? In natačno kaj naj bi vse te stvari predstavljale? Tako splošne zadeve so izrečene brez problemov, kajti v večini primerov se da vsako stvar razlagati tako, da je na koncu horoskop imel prav.

Najbolj pa me žalosti to, kako so se nekateri pripraljeni odpovedati lastnemu prenenečenju in uživanju življenja, da bi le jutranja napoved se izkazala za resnično. Kako prilagajajo prihodnost, da bi le bila taka, kot je bilo rečeno v horoskopu. Kakor da sam nimaš življenja, ki ga živiš, nimaš radosti, ki jih uživaš, nimaš dogajanja, nimaš doživetij. Vse ti narekujejo navsezgodnje bedastoče.

Taki primeri so redki. Večina ljudi, ki jih poznam, bere horoskop iz čiste zajebancije. Pač, ob smehu izrečen 'Le kdaj so mi zvezde namenile danes?' Fajn. Toda sam horoskopa ne prenesem. Sploh. Če ne morem zamenjati radijske postaje, si bom največkrat zastisnil ušesa in si v glavi na ves glas ponavljal kakšen enostaven zlog. Res mi ni do tega, da bi mi nekdo sploh poskušal vzeti čare vsakdana.

Življenje vsakega individuuma je posebno. Je samosvoje. Jutranji horoskop, namenjen množici, gotovo ni način, ki bi nam povedal, kakšen dan nas čaka. Zakaj se raje ne prepustimo toku življenja, ki nas nosi po svoje, nas sproti preseneča, razveseljuje in nas sem ter tja ponese tudi na brzice? Doživetje vendar mora biti. Uživajmo življenje! :)

Lucky number 13

2010-06-21T14:15:00.006+02:00

Trinajst. Baje da je to nesrečna številka. Da vsebuje neko negativno energijo, mogoče celo sovražno srečo, kot se je v Sonetju nesreče prebrisano izrazil Prešeren. Gradbeniki se izogibajo trinajstemu nadstropju, Apollo 13 je doživel hud razfuk, prav tako je v razbitinah končal zagrebški tramvaj s številko trinajst. Od kje pa raja tako vneto veruje, da šesto zaporedno praštevilo prinaša nesrečo?

Vse naj bi se začelo, ko je Jezus almighty sedel pri večerji s svojimi dvanajstimi zasledovalci - in trinajsti za mizo je sedel izdajalec Juda Iškarijot. V podobnih štorijah se trinajstica pojavlja tudi v skandinavski narodni mitologiji, pa v antiki, kjer pa je bila kljub vsemu smatrana za najmočnejše število. Vse skupaj je najbolj prestrašilo Italijane, kjer nikjer ne vidiš hiše s številko 13.

Toda - a gre verjeti tem natolcevanjem? Sam jim ne. Tako kot ne verjamem v horoskop. Po mojem mnenju je važno samo, kako ti gledaš na stvar. Če si se odločil, da bo stvar fajn, potem bo fajn. Sploh pa se je do sedaj številka 13 izkazala za precej prijateljsko številko. Že na drugem ustnem izpitu iz mature sem namreč povlekel to kombinacijo števk in bil dejansko precej navdušen nad vprašanji, ki so se skrivala pod to zaporedno številko.

Pri angleščini sem že v petek v prvo povlekel trinajstico, ki mi je pomagala k četrt ure neprestanega govorjenja v svetovnem jeziku številka 1. Danes pa sem pri slovenščini sicer najprej povlekel devetnajstico, ampak se mi Čudežni Feliks ni zdel prav nič čudežen, zato sem še enkrat posegel v kuvertico in izvlekel - trinajstico. Absurdna dramatika in slovensko pesništvo realizma sta mi bila veliko bolj po godu.

Zaenkrat se je za nekatere nesrečna številka zame izkazala kot prava glasilka fortune. Če jo povlečem še v sredo pri matematiki, ne dvomim, da bom tudi tam opravil ustni izpit brez večjih težav. Sploh pa zgleda, da mi je trinajstica nekako namenjena. No, pritoževati se ne morem, lahko le rečem... Let it be. :)

Blog kot blog.

2010-06-19T20:53:00.007+02:00

Torej, moj spletni kotiček za deljenje (ne)vsakdanjih misli z ostalim svetom je dobil par novosti. :)

Na desni strani zgoraj je svoj prostor našel iskalnik, ki preišče ta blog, na vašo željo pa lahko pokuka tudi po povezavah ali celo googlu. Stare objave so ostale take, kot so, dodal pa sem tudi nekaj povezav, ki se vsakodnevno šibijo pod mojim klikanjem. Nekatere so jako uporabne, nekatere znajo biti le zanimive.

Še vedno lahko kot uporabnik Bloggerja tudi spremljate moje objave, na katere se naročite s klikom na Spremljaj. Ena izmed večjih novosti pa je Blogorola. Tu lahko sedaj odjadrate še na ostale bloge, ki jih redno spremljam. Ti so razvrščeni po aktualnosti, so pa povečini vsi vredni ogleda, če imate preveč časa.

Ampak bistvo bloga niso povezave, ni iskanje, prav tako ne dodatne informacije. Pomembna je vsebina. In kako je vsebina predstavljena. Večinoma gre za moje videnje sveta, za moje razmišljanje, za moja doživetja. Že pred parimi tedni sem dodal možnost odzivov, kjer lahko z enostavnim klikom na Like ali Dislike pokažete, kakšna se vam zdi objava.

Prav tako sem vesel vsakega komentarja, s katerim lahko podate svoje mnenje na napisano. Pohvaliti moram predvsem Klemna, ki se je do sedaj izkazal kot najbolj priden pisalec komentarjev. Seveda lahko stvar pokomentira vsak in kaj doda oziroma predstavi svoje videnje zadeve, seveda na kulturen ter pismen način. Feedback je zaželjen! :)

No, upam da uživate v branju mojih zapisov in da boste tudi v prihodnosti. ^^

Nacionalka preseneča

2010-06-19T17:36:00.006+02:00

Radiotelevizija Slovenija does it again - tole avstralsko vodstvo je res neprecenljivo. Nasploh se je naša nacionalka že večkrat izkazala na tem mundialu na jugu Afrike, sploh z neprikazovanjem časa in rezultata v uvodni tekmi. Ampak vseeno - navkljub parim napakam (no, tale z MMCja je res posrečena) so vtisi dobri. Upam, da bodo tudi v prihodnje.

No, morajo biti, kajti SiOL TV je kar naenkrat zatemnil prenos HRT2, čeprav je od začetka prvenstva predstavljal dobro alternativo (predvsem pa vidno). Sedaj lahko prenose v razumljivem jeziku spremljamo le še pri naših pregovorno neprofesionalnih komentatorjih, ki pa so se - vsaj po moji oceni - izkazali zelo pozitivno. Brez nepotrebnega nakladanja o Mutujevi babici, z navdušenjem in pa predvsem z opazovanjem igre.

No dvigni belo Japonc! Bravo bravo! je bil moj zapis o slovenskih besednikih športa izpred slabega leta. Situacija se ni ravno spremenila, je pa res, da se govorniki z nacionalke razlikujejo po svojih slogih. Doživimo lahko vse, od popolne nezainteresiranosti pa do še nevidenega entuziazma, kakšrnemu smo bili priča v zadnji tekmi slovenske reprezentance, ko se le-ta pogumno postavila nasproti Združenim državam in bila boljši nasprotnik, na koncu pa odšla z igrišča z (ne)srečnim izzidom 2:2.

Ponosen sem na naše fante. Pokazali so karakter, pogum, borbenost, pripadnost Sloveniji. Možnosti za uvrstitev v osmino finala so realne, vendar pa bo treba prikazati še dobrih 90 minut prave nogometne igre, upati pa gre tudi na kanček sreče z arabske strani. Vsekakor verjamem v naš uspeh, kakor je v naš uspeh verjel tudi Ivo Milovanović, ki je to tekmo tudi komentiral.

Čeprav navdušenja nad informacijo, da bo tekmo komentiral on, ni bilo, saj bi marsikdo raje poslušal (po možnosti pijanega, haha) Stareta, je Milovanović pozitivno presenetil. Sicer kakovost govorjenja ni bila na nivoju fascinantne igre, a se je vseeno dovolj vživel v igro, da sem dobil občutek, da bi se morebitne zmage sam veselil vsaj štirikrat bolj kot celotna slovenska reprezentanca. Navdušenost nad našimi fuzbalerji je bila upravičena.

Pogumna napadalna igra kratkih podaj, dva profesionalna gola, nepopustljivost tudi ob napadih Amerikancev... Ekstremno gledljiva igra naših reprezentantov. Na žalost so se tri žoge prepoceni znašle tudi v slovenski mreži, na srečo je bila ena zabita po prekršku in posledično nepriznana. Ne vem, zakaj se onkrajlužci tako pritožujejo nad piskom pred strelom, če je pa prekršek bil storjen, hkrati pa so se ob zvoku piščalke nekateri nogometaši enostavno ustavili. Končni remi je bil pošten.

Sam na neodločen izzid ne gledam kot na neuspeh, čeprav so bile tri točke že napol naše. Sedaj o uvrstitvi v osmino finala odločamo sami, domov pa bi odšli le v primeru, da ZDA premagajo Alžirijo in da Anglija proti nam vknjiži prvo zmago na tem prvenstvu. Vsak drug razplet pomeni, da se bo bivanje naših reprezentantov v Južni Afriki podaljšalo, veselje v Sloveniji pa se bo razplamtelo v nove razsežnosti. Jazst verjamem, da bo tako. :)

A je slab prenos?

2010-06-15T16:51:00.007+02:00

Tole pišem v pravem mundialskem vzdušju z nekim stalim brenčanjem iz zvočnikov. Hej, a to Bergant piska ali je to kaj drugega? REKEL SEM A TO BERGANT PISKA ALI JE KAJ DRUGEGA??

Ko se je začelo svetovno prvenstvo v nogometu, se meni ob ogledu ni zdelo nič čudnega ali nenavadnega. V medijih so vsi omenjali neke vuvuzele, toda nekako nisem vedel, med kakšne pripomočke bi jih uvrstil. In vse je bilo naravnost fantastično, dokler nisem zasledil pritožb, kaj kurca to nekej brenči. In od takrat jih slišim tudi jazst.

Vuvuzele oziroma južnoafriške piskalice so navijaški pripomoček vsakega domačina. Hkrati so zaradi velike uporabe postale priljubljene tudi pri drugih navijačih, tako da so sedaj v večjem številu prisotne že na vsaki tekmi na mundialu. Čeprav se je zvok kar nekako nadležen, pa sem se ga že nekako privadil.

Ker se njihov zvok sliši kot dirka petstotih skuterjev ali pa kot roj Cerovškovih čebelic, so te troblje zelo nepriljubljene za vse osamljene gledalce pred televizijskimi sprejemniki, mogoče celo bolj kot komentiranje bratov Obrez. Toda če gledaš fuzbal ob pivu v družbi, te zvok sploh ne bi smel motiti.

Meni je trenutno celo zanimiv. Kaj bo čez tri tedne, ne vem, zelo verjetno je, da jih bom že pošteno naveličan, toda sedaj je to neka nova izkušnja ob gledanju najboljših nogometnih reprezentanc na svetu. Čeprav je bilo že več akcij, ki hočejo spodbuditi FIFO k ukrepom za prepoved vuvuzel, se moramo zamisliti - ali smo upravičeni do tega?

Če greš na košarkarsko tekmo Union Olimpije- okej, nihče ne hodi na košarkarske tekme v Tivoli. No, če uporabim Vojnovićev primer iz njegove uspešnice Čefurji raus - greš na tekmo mladinskih selekcij košarkarsih klubov Slovan in Olimpija in ni šans, da se ne usedeš zraven nekega ljubljanskega očeta, ki rine trenerju Olimpije karte za smučanje, da lahko njegov sine igra, zraven pa vpije: "Primož, ne dovoli da te preigra z navzkrižnim vodenjem!"

In tako je. Ko nekam greš, se ravnaš po njihovih pravilih in načelih ter upoštevaš, kaj je priljubljeno tam. Torej - če spremljamo prenose tekem iz prvenstva v Južni Afriki, poslušamo vuvuzele. Sicer je res, da ovirajo komunikacijo med igralci, ki tudi težko slišijo navodila trenerja med tekmo, kar je za večino nogometašev povsem nova zadeva.

Toda kot je povedal Sepp Blatter, predsednik krovne svetovne nogometne organizacije: "I have always said that Africa has a different rhythm, a different sound. I don't see banning the music traditions of fans in their own country. Would you want to see a ban on the fan traditions in your country?"

Navajeni ali nenavajeni na njih, vztrajati bodo morali tako nogometaši, ki bodo morali komunikacijo prilagoditi razmeram, skupaj z njimi pa bomo vztrajali tudi gledalci. Če pa bi se kdo slučajno odločil in se odpravil ogledat najboljše nogometaše v živo ter tudi sam preizkusil vuvuzele, pa je tukaj slika, ki prikazuje, kako se navija z njimi. Mislim, da se ne bo težko vključiti v navijanje, hehe.

Go get some sleep.

2010-06-15T01:06:00.005+02:00

I don't get enough sleepbecause I stay up late for no reason.

Videno na Facebooku. Idealno za opis mojih spalnih navad. Nekako mi je že kar prišlo v navado, da se ne morem spraviti v posteljo pred polnočjo, ne glede na to, če je naslednji dan šola. Sedaj, ko pa so moji dopoldnevi prosti, pa je to le še huje. Vsekakor nisem jutranji tip, tako da je moja produktivnost v zgodnjih urah močno omejena.

In kaj počnem, ko bi moral spati? Marsikaj. Vsekakor vse stvari, ki sem jih odlašal čez dan (sploh kar se tiče dela za šolo in podobnih zadevščin), pridejo na vrsto sedaj. Čez dan sije sonce in pred oči mi skače polno aktivnosti, ki so vsekakor bolj zanimive kot pa zvezki. Ne mislim se zgovarjati na svetovno prvenstvo, saj sem tudi pred njim vedno našel veliko interesantnih stvari, s katerimi sem se zamotil.

Zvečer je hkrati edini čas, ko se lahko normalno skoncentriram in kaj postorim. Nič več ni nekega norenja po hiši ali pa polno opravil, ki te zmotijo na vsake pol obrata malega kazalca na uri. Imam svoj mir, ki ga sicer zmotim sam z občasnimi izleti na Facebook ali postanki na MSNju. Toda tako mi ustreza, produktivnost pa je na nivoju.

Toda večinoma sem buden brez pravega razloga. Ne da se mi iti spat, internet pa mi ponuja polno različnih zaposlitev. Če pa se spravim gledati kakšno mega interesantno serijo, se pa še toliko težje odlepim od računalnika. Tudi potem, ko se vendarle spravim v posteljo, poslušam glasbo in razmišljam. Vsak večer se tako sprostim in enostavno uživam.

Večinoma se takole ponočevanje konča tako, da izjemno težko vstanem, se sestavim skupaj, nato pa potrebujem skodelico kave, da začnem normalno funkcionirati. Ampak to je moj lifestyle in takega imam rad. Uživam življenje. To je prelepo, da bi ga prespal. A kljub temu vsako priložnost, da malo poležim ali pa celo zadremam, izkoristim z največjim veseljem. :)

Advanced vocabulary

2010-06-14T16:23:00.004+02:00

V sklopu mojih priprav na maturo iz angleščine, natančneje na pisanje obeh pisnih sestavkov, sem se odločil, da naredim tudi nekaj z mojim besednjakom. Tako sem naredil Advanced English Vocabulary, ki vsebuje nekaj več kot 100 besed.

Same besede sem seveda dobil na internetu, kjer so zapisali, da je to seznam besed, ki naj bi naredile vtis tudi na native speakers, hkrati pa naj bi bile idealne, da uspešno narediš advanced vocabulary exam (česar v Sloveniji ne poznamo, ker je to v originalu namenjeno britanskim učenjakom, ki bi radi razširili svoj besedni zaklad).

Same besede so jako komplicirane. Med njimi se najde tudi kakšna, ki se nam zdi kar smešno domača, vendar pa bo tudi nekdo, ki sicer tekoče govori angleško, naletel na kar nekaj (oziroma dosti) novih besed. Za tipičnega Janeza so te besede daleč od vsakdanje rabe, je pa dobro vsaj približno poznati njihov pomen in uporabo.

Ker sem tole naredil za maturo iz angleščine, sem nekaj teh besed uporabil tudi v obeh svojih spisih, v vsakemu po kakšne štiri dokaj normalne besede, ki sem se jih priučil s tem slovarčkom. Upam, da mi bodo prinesle (seveda ne same po sebi, ampak skupaj s celotnim sestavkom) čim več točk na besedišču. :)

Če bi radi tudi vi razširili svoj angleški besedni zaklad ali pa se samo naučili kakšne nove besede, vam bo tale slovarček prišel še kako prav. Hkrati predstavlja tudi pobeg iz rutine uporabljanja enih in istih angleških besed, ki so se zasidrale v našo redno uporabo. Razlaga samih besed je seveda v angleščini.

Večino besed sem dobil tukaj: http://www.world-english.org/improve_vocabulary.htm, moj vokabularček pa si lahko dol potegnete tukaj: Advanced English Vocabulary @ shrani.si.

Nogometna nedelja

2010-06-13T23:58:00.003+02:00

Pa smo jo dočakali. Prvo zmago slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v nogometu! :) 13. junij in Korenov gol pa bosta šla v anale slovenskega nogometa, prelepa naša domovina pa je vendarle dobila resnično potrditev, da je to po Katančevi četi naslednja zmagovita generacija.

Ampak - gremo po vrsti. Današnja nedelja je bila obarvana povsem nogometno. Skupaj s soigralci iz našega športnega društva (oziroma karkoli že imamo to) Radi imamo Mirno Peč smo se udeležili že tradicionalnega občinskega nogometnega turnirja v Globodolu. Ker nam letos ni uspelo sestaviti močne in zagrete ekipe, smo se bolj podali na misijo pivo + čevapčiči, seveda pa se na igrišču nismo predali vnaprej. Fortuna nam pri žrebu ni bila najbolj naklonjena, saj smo pristali v najtežji skupini.

Nam je pa zato toliko bolj na roko šla glede razporeda. Po prvi odigrani tekmi, ki smo jo sicer izgubili, smo odrinili k Novljanu, kjer smo si v družbi mrzlega pivaka ogledali krstno tekmo naše reprezentance na mundialu v Južni Afriki. Prvi polčas je bil bolj klavrn, saj so prevladovali Arabci, vendar pa so se zato naši toliko bolj izkazali v drugem in po prejetem rdečem kartonu arabskega napadalca ter posledično ob igri z igralcem več vendarle kronali svojo premoč.

Robert Koren. Strelec odločilnega zadetka za zmago. Potrpežljivost se je izplačala, naš kapetan pa je z preciznim strelom z roba kazenskega prostora premagal nasprotnega vratarja, ki se je sicer žogo spravil loviti na izjemno amaterski način, ampak to je bila voda na naš mlin. Kekovi varovanci so potem tekmo rutinirano pripeljali do konca in slavili prvo zmago (ter osvojili prvo točko) za Slovenijo na svetovnih prvenstvih sploh.

Kako je zadetek navdušil nas? Preveč. Celotna zbrana družba pod Novljanovim kozolcem, kjer je bil prenos, je skakala od navdušenja, veselje je bilo nepopisno. Takih skokov s stola se nadejam tudi na naslednjih dveh tekmah, čeprav imajo vlogo favorita nasprotniki. Možnosti za napredovanje so realne, toda borba bo huda. Ampak jazst verjamem v naše fante, ki so mimogrede sedaj tudi prvi v skupini C.

Po ogledu tekme smo se vrnili v Globodol, da smo odigrali še drugo tekmo in na žalost tudi to izgubili. Čeprav smo vknjižili dva poraza, smo prikazali borbeno igro in glede na to, da smo šli na turnir brez ambicij in z željo po presenečnju, smo bili zadovoljni s svojima predstavama. Na obeh tekmah smo imeli tudi nekaj zelo resnih priložnosti za gol, toda mreža nasprotnih moštev je ostala nedotaknjena. Smo pa nato tudi prišli do čevapčičev, kotletov in piva, kar pa nas je navdalo z ogromnim zadovoljstvom. ^^

PRVAKI!

2010-06-10T16:27:00.005+02:00

Ekipa KK Krke proslavlja naslov prvaka (foto: Borut Stipič)

Zadnja košarkarska tekma Uniona Olimpije v Hali Tivoli je pripadla Krki. Premoč Novomeščanov je bila vidna skozi celo tekmo, Zdovčeva četa je bila res nemočna. Borbenost v obrambi, razpoložene roke v napadu (sploh profesor Marcelić in njegove trojke, ki jih je metal 6/7) in kolektivna igra so odločili novega državnega prvaka: KK Krka.

V odločilni, peti tekmi so se fenomenalno izkazali tudi sodniki, ki so tekmo odpiskali izjemno pošteno. Čeprav smo pozabili s seboj v Ljubljano vzeti kladivo, žeblje in pa kakšno dilco, da bi Zdovcu podaljšali klop, o kateri tako vneto joka (pa čeprav Krkaši igrajo le z enim igralcem v rotaciji več), se je tokrat vzdržal izgovorov zaradi poraza po koncu tekme in raje nasprotnikom čestital za zmago, svojim igralcem pa za potrpežljivost skozi celotno sezono, hkrati pa upal na svetlejšo prihodnost Olimpije.

Tudi sam močno upam, da Olimpija ne propade. Je vendarle neka ikona slovenskega športa, klub s tradicijo. A način, kako se borijo vsako sezono, je patetičen. Namesto da bi naredili popolno prenovo kluba, uvedli mladince in bili res za kakšno sezono oddaljeni od vrha slovenske košarke, se trudijo in delajo neko kvazi-evroligaško ekipo, ki potem pogori na celi črti. Uprava je zajebala situacijo in čas bi bil, da iz nastalega potegnejo največ.

Tudi Krka je šla čez to. Po 2. osvojitvni naslova državnega prvaka so nastopile finančne težave, a klub ni propadel. Še vedno so odlično delali z mladimi, ki so nato tudi postali nosilci igre, sedaj pa igrajo tudi vidno vlogo v okrepljenem moštvu. Navdušil me je predvsem Bojan Krivec z neustrašnimi predstavami v finalu in nepozabno borbenostjo.

Krka je po svojih težavah spet na vrhu slovenske košarke. Vztrajnost, pametno vodenje kluba in garanje na treningih so pripomogli k že tretji osvojitvni naslova državnega prvaka. Zasluženo. Skozi celotno srečanje smo Kelti glasno navijali že tako polno motivirane Krkaše, ki niso niti za trenutek dovolili Olimpiji, da bi naredila preobrat. Slavje v Tivoliju je bilo veličastno, kakršno se je tudi spodobilo po odmevni zmagi... Za osem. :D

Novomeški navijači v Tivoliju (foto: Borut Stipič)

Najboljša navijaška skupina

2010-06-07T16:29:00.008+02:00

Kelti.

Najboljša navijaška skupina v Sloveniji. Ne samo po mojem mnenju, saj smo tudi uradni prejemniki tega naziva v naši prelepi deželi na sončni strani Alp. :)

Navdušeni Kelti ob super akciji na eni izmed domačih tekem :)

Ko je zmanjkalo kart za četrto tekmo finala proti Union Olimpiji oziroma zadnje letošnje dejanje v dvorani Marof - vsaj kar se zadeva KK Krka -, je narod takoj navalil na edino preostalo opcijo: da postanejo del navijaške skupine. In prav je tako, saj je vsak s svojim glasom pomagal domačim košarkašem, da so odigrali po svojih najboljših močeh.

A kje so bili vsi ti prej? Za 15 evrov letne članarine ima vsak Kelt prost vstop na vse domače tekme, dobi živozeleno navijaško majico, pa še pred tekmo se vedno najde kakšna pločevinka ohlajenega piva. Hkrati so organizirana gostovanja in to za minimalne pare (plača se le karta za vstop v dvorano). Vse to za srčno navijanje za novomeški klub.

Ampak to sploh ni vse, kar dobiš. Dobiš družbo ljudi z enakimi interesi, nove pivske prijatelje, veseljaško družbo, ki ji je Dolenjska v ponos. Dobiš fantastične izkušnje s tekem. Na ves glas lahko navijaš za najljubši klub. Nismo nevzgojeni huligani, ki stremijo k vandalizmu in pretepanju, ampak smo glasni navijači, ki navijajo za Krko.

Čeprav sam velikokrat kričim, ko vrli sodniki odpiskajo kaj sumljivega, ni v interesu navijaške skupine, da se navija proti sodnikom. Niti proti nasprotnikom. Navija se za klub v dobrem in v slabem. Tudi po včerajšnjem porazu smo jim zaploskali za borbo, saj vemo, da so se potrudili po najboljših močeh.

Upam, da se boste vsi privrženci drugo leto, ko bo Krka igrala tudi v regionalni ligi, vpisali med Kelte in podprli novomeške košarkaše! :)

Mi po zmagi Krke v Marofu (foto: Danilo Kesić)

Sodi ostali zaprti

2010-06-07T16:02:00.002+02:00

Po sredinem Krkinem zmagoslavju sredi Ljubljane so slovenski mediji že pisali, da imamo Dolenjci že pripravljene sode s cvičkom, da bomo v nedeljo proslavili naslov državnega prvaka. Pa vendar so sodi ostali zaprti, saj so Zdovčevi varovanci ugnali domače ljubljence s štirimi točkami razlike. Namesto veselja se je po dolenjski metropoli zasidrala melanholija.

Krkaši so kljub visoki motivaciji in iskreni želji po lovoriki pregoreli in bili sploh v zaključku tekme nemočni proti razpoloženim nasprotnikom, ki so bili izjemno uspešni izza črte 6,25. Bo že držalo, da si je Krka sama kriva za poraz - pokopale so jih sploh 4 neučinkovite minute v zadnji četrtini -, a vseeno je nemogoče spregledati nizek nivo sojenja.

V prvih dveh četrtinah se je spet ponovila zgodba iz prejšnih tekem: po štirih minutah igre so imeli Novomeščani izpolnjen bonus, Olimpija pa eno osebno napako. Maksimalno dve. Naj mi nekdo prosim pojasni ta fenomen, saj Krka spet ne igra toliko bolj agresivno kakor Ljubljančani. V drugem polčasu se je sojenje popravilo in je dejansko bilo na nivoju zaključnih tekem slovenskega prvenstva, kar me navdaja z upanjem, da bomo v sredo priča poštenim sodniškim odločitvam.

Smo bili pa včeraj priča izjemnemu navijanju v razprodani dvorani Marof. Upam, da bomo tak ambient za podporo našim košarkašem uspeli pripraviti tudi v sredo, ko se bo ob osmih zvečer odvijala peta tekma tega finala. Toda glas izpred televizorja ne šteje, zato pojdi z nami v Tivoli tudi ti! Avtobusni prevoz je zastonj, plačati moraš le karto (7 eur odrasli, 5 eur študentje, do 16 leta zastonj)! Odhod avtobusa je ob 18.30 z avtobusnega postajališča pri Planetu Tuš.

Sam sem mnenja, da je bil tale nedeljski poraz bolj reality check kot pa kakšen povod za furanje safra za varovance trenerja Đikića. Mislim, da bodo v sredo izjemno motivirani, tako da ob naši bučni podpori ne vidim razloga, da Tivoli ne bi še enkrat padel. Krka šampion! :)

Mathematicians should not drink and derive.

2010-05-30T23:35:00.004+02:00

2 + 2 = 5 for extremely large values of number 2.

Ena izmed meni ljubših matematičnih šal. Zmagovita je seveda tista, ko gresta odvod in integral v disko. Party animals, ni dileme. Ampak za pravi učinek te zgodbice jo mora povedati profesor Kocjan, sicer zgubi smisel, zato se je tudi ne bom silil pisati tukaj. Sem pa danes naletel na vrsto matematičnih šal, ki so mi naravnost polepšale tale nedeljski večer. Naletel sem namreč na tole facebook skupino. Tukaj je izbor nekaj najboljših, zaradi katerih se sploh nisem mogel nehati smejati:

Mathematicians should not drink and derive.
Why did the right angle go on holiday? Because he couldn't get a tan!
An infinite number of mathematicians walk into a bar. The first one orders a beer. The second orders half a beer. The third, a quarter of a beer. The bartender says "You're all idiots", and pours two beers.
i walked into a bar and the barman said "Get real!".
I'm not gay. I'm as straight as a linear function!

Gik fore. Ni lepšega. Wait, ubistvu je. Geek pick-up lines. The limit of awesomeness. Tukaj je nekaj najboljših, ki že čakajo, da jih preizkusite naslednji vikend. :P

I wish I were a function of your derivative so i could lie tangent to your curves.
I wish I were a second derivitive so i could analyze your concavity.
Are you 2x? Because I want to intergrate you from 10 to 13!
Hey baby, what's your sin? It's gotta be PI/2, because you're the one.
Are your initials T. I.? Because I wanna push your buttons.
I guess the inverse square law holds true with you. When I cut the distance in half you get four times as attractive.
I'm like an asymptote: Can't touch this! But you can touch this.
Ever wonder what L’Hopital’s rule has to say about limits in the form of me over you?
Can I plug my solution into your equation?
Why don’t you be the numerator and I be the denominator and both of us reduce to simplest form?
I wish our dot product were 0 so my vector could be normal to your unit circle.
I wish I were sin^2(x) and you were cos^2(x) so together we could be 1.

Oh ja, all this totally made my day. Za konec pa še romantična matematična pesem iz Harolda in Kumarja 2: Square root of a 3 - love poem @ youtube. Kdo bi si mislil, da so številke lahko tako družabne. ^^

Četrtek pred maturo.

2010-05-27T22:36:00.004+02:00

Z jutrišnjim dnem se tudi zame začnejo pisni deli mature - če zanemarimo esej z začetka tega meseca. Jutri pišem računalništvo, dan pozneje angleščino, v ponedeljek slovenščino, nato pa se bosta v soboto in torek (po tej soboti) zvrstila še preizkusa iz matematike in fizike. Zabavno bo. Vsem drugim, ki so zadnje par dni tako kot jazst preždeli pred bukvami, želim dobre razmere, veliko zbranosti in obilo užitkov. :)

Za spodbudo pa dva citata enega najmodrejših mož - Ivice Tomića.

"Najbolj neumno bi blo, da padete maturo."
"Maturo pade samo neumen dijak."

Torej - srečno jutri!

Ker so jutri pač pisni izpiti, je treba s sabo imeti tudi pisalo. Danes sem se odpravil po nakupih po vseh večjih papirnicah, da bi našel meni ljubi kemični svinčnik, a iz trgovin odšel samo napol zadovoljen. Iskal sem Pilotov V-ball z 0.7mm široko pisavo, a izvedel, da takih ne delajo več. Pri kemikih sem zahteven, tako da mi nihče od sodobnikov mojega priljubljenega čičkala ni ustrezal.

Na koncu sem kupil Jetstreamov pol kemik, pol keramik. Sicer ni tisto, kar sem iskal, ampak drsi pa izjemno lepo. Osebno imam raje keramike, saj lahko z njimi še kaj rišem in barvam, kar se je izkazalo za super metodo za kratkočasenje. Mi bo pa mati iz službe v kratkem prinesla tudi mojega ljubega Pilota. :)

Prejle pa sem z željo, da bi ob večerji prebiral zapiske o računalništvu, stekel po stopnicah do svoje sobe in, štorast kot sem, falil stopnico. Hujši padec je ublažila brada, ki me še vedno boli. Podlaket in stegno, ki sta tudi utpela lažje poškodbe, sta sedaj že v redu. Ampak ob vsem tem mi je v glavo šinilo nekaj drugega - a ni ta občutek, ko čakaš, da boš padel, nekaj neverjetnega? :D

Ko plavaš po zraku, se probaš ujeti na roke, zagrabiti za ograjo, narediti karkoli pametenega, a v glavi ni sploh nič. Sploh ne razmišljaš o ničemer. Samo čakaš. In potem začne boleti. Meni se zdi tako neverjetno smešen občutek. No, upam da bo petek bolj normalen. In vsi ostali dnevi, ko bomo pisali maturo, tudi. V glavnem - vsem maturantom želim, da bi zadnji preizkus v srednji šoli opravili z odliko. :)

Krka v finalu!

2010-05-27T21:01:00.007+02:00

Krka je po sedmih letih spet v finalu državnega prvenstva v košarki! Tu jo že čaka favoriziran nasprotnik iz glavnega mesta Slovenije: Union Olimpija. V finalu bosta moštvi igrali na tri dobljene tekme, prednost domačega igrišča pa bo pripadla Ljubljančanom, ki bodo že v soboto gostili prvo tekmo.

V torek pa so za vstop v finale morali Krkaši premagati moštvo Heliosa, kar jim je tudi uspelo - končni rezultat je bil 67 : 61. Pri domačih sta se izkazala predvsem Smiljan Pavič z 20 točkami in šestimi skoki in pa Simon Petrov, ki je ob odlični organizaciji igre dal še 14 točk. 12 točk je zbral tudi Goran Ikonić, dober vtis pa so na igrišču pustili praktično vsi domači igralci, katere je odlikovala predvsem srčna igra.

Na drugi strani je bil v napadu edini razpoložen Laškevič, ki je dosegel 15 točk. Sta pa bolj kot on v spominu ostala oba temnopolta igralca, pa ne toliko zaradi dobre igre, ampak zaradi katastrofalnega meta: Shields se je ustavil pri pičlih štirih točkah, medtem ko je Snow zbral neverjetni dve ob metu za tri točke 0/10! Hvala vama! :)

A na igrišču se je odvijala povsem drugačna zgodba: tekma je bila jako izenačena, v drugi četrtini so predvsem po zaslugi sodnikov Domžalčani prišli do prednosti osmih točk, a so jih še pred koncem polčasa Novomeščani ujeli in po premoru sami narekovali ritem. Priključek z njimi sta držala predvsem jebeni Močnik in pa že prej omenjeni Laškevič, a sama nista mogla svoji ekipi priigrati večje prednost.

Sredi tretje četrtine so nato Krkaši ušli na razliko petih točk in jo držali do konca tekme. Tudi trojka Delića, ki je obudila možnosti o preobratu, je bila takoj zatrta, saj je Petrov na drugi strani vrnil z enako mero. Z mirno roko pri prostih metih so domači tekmo mirno pripeljali do konca in se skupaj z navijači veselili uvrstitve v finale po sedmih letih suše.

Tretja tekma finala je bila zaradi tekme ženske rokometne reprezentance v ŠD Leona Štuklja odigrana ŠD Marof, kjer bodo - presenetljivo - tudi vse finalne tekme. V tej dvorani je Krka že slavila naslov prvaka in čas je, da ga spet. Prva domača tekma bo že v torek, 1. 6., tako da pridite vsi in podprite dolenjske šampione! :)

Polno zvezdic

2010-05-26T23:44:00.004+02:00

Kljub temu, da zvezdice v medmrežnem sporočanju označujejo tako popravke, poljubčke in oči v raznih smeškotih, jih še največkrat zasledim namesto črke v kakšni kletvici. Kot bi med pisanjem grde besede pritisnili shift in tipko poleg backspacea in že bi bilo vse v najlepšem redu - prijazno in berljivo. Ampak ni.

Kaj sploh je kletvica? Kletvica je sodeč po SSKJ-ju manjšalnica od kletev, slednja beseda pa pomeni grobo besedo, besedno zvezo, izrečeno navadno v afektu. Torej nič lepega. Že od malega so nas učili, da je preklinanje grdo. Za vsako neprimerno besedo iz naših ust smo dobili vsaj kakšen grd pogled, če ne celo kaj hujšega.

A vendar so z odraščanjem kletvice postale del našega vsakdanjega besednjaka. Besede z južnega dela bivše države (ne, slovenske kletvice ne obstajajo) so postale tako zakoreninjene v nas, da se tega sploh ne zavedamo. Včasih se zalotimo in kakšno izustimo pred kakšnim majhnim otrokom, v neprimernem ozračju ali pa kje drugje - in občutek ni dober.

Vseeno pa so zelo dobrodošle v sproščenem okolju, ko bi radi sprostili svojo jezo. Žoga ni šla v koš, vratnica je preprečila gol, zmanjka nam pol točke do boljše ocene, Olimpija pride v finale prvenstva, ugriznemo se v jezik, res, lahko bi našteval v nedogled. Škoda si lagati - ob takih situacijah bo skoraj vsak začel preklinjati. In v tem ne vidim problema, dokler nikogar ne motimo. Jeze ne smemo držati v sebi.

Ampak sedaj, ko zna moderna družba komunicirati le še preko tipk, se kletvice zdijo nežnejše. Vsaj večini, ki jih piše tako: pi*ku ma*er. Vendar meni pol kurca ni jasno, kaj dosežemo s temi zvezdicami v sredini. Resno, zakrita črka (ali več njih) nima nobenega posebnega učinka, le da je vse skupaj težko berljivo in da izgleda naravnost nepismeno.

Zvezdica v sredini besede ne spremeni pomena, ne zakrije bistva, ne ublaži ničesar. Kletvica je kletvica in z izpuščanjem enega znaka ne postane lepa beseda. Če že kdo čuti potrebo po preklinjanju, naj to stori tako, kot se spodobi. Nihče vendar med pogovorom ne kolne tako, da reče, da ga boi kuac.

Resno, zvezdica na sredi besede ne bo odpisala grobega pomena, bo pa pomagala, da bo vse skupaj naporno za prebrati. Namesto da se trudite, da bi zmanjšali učinek grde besede, raje pazite, kdaj le-to uporabite. Kajti pisana v poševnem tisku, odebeljena, z zvezdicami ali brez - še vedno ne izraža nič lepega. ;)

Arbitražni sporazum

2010-05-23T21:09:00.005+02:00

Šestega junija bo v Sloveniji izveden referendum glede arbitražnega sporazuma. Ker sem tudi sam že dopolnil 18 let in posledično dobil volilno pravico, se nameravam volitev tudi udeležiti. Vendar je udeležba brezpomenska, če nameravamo glasovati ob zvokih izštevanke.

Torej - kaj je arbitražni sporazum?

Arbitražni sporazum je zgolj akt, ki vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev spora na način, kot naj bi se reševali spori med državami: z dogovorom in ne s konfliktom. Sporazum NE določa meje, ampak je razumna pot do rešitve. Arbitražnemu sodišču nalaga, o čem mora le-to razsojati in odločati, pri čemer je ključnega pomena določitev meje in določitev stika Slovenije z odprtim morjem. (vir: socialnidemokrati.si: arbitražni sporazum)

Se pravi, da če bi se odločili za sporazum, bi moralo arbitražno sodišče določiti mejo po kopnem in morju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Zalomi se seveda pri b točki 3. člena - stiku z odprtim morjem, saj to ni pravica, ki izhaja iz mednarodnega morskega prava.

Arbitražni sporazum je vsekakor dober v tem pomenu, da bi izboljšal odnose med državama in uredil življenje ljudi ob meji, zagotavljal pa naj bi tudi uresničitev strateških interesov naše domovine. Dober bi bil tudi zaradi spremembe sedanjega stanja, ki je zaskrbljujoče: slovenski policijski čolni ne smejo čez polovico Piranskega zaliva, prav tako je mejni prehod na naši strani in še bi lahko naštevali.

Do česa pa bi prišlo v pravnem smislu, če bi Slovenci sprejeli arbitražni sporazum? To bi pomenilo, da bi odločitev glede meje s Hrvaško prepustili mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bi se odločilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava. In to bi bilo dokončno. Če bi se odločili v prid Slovenije, bi bilo to super, vendar obstaja tudi možnost, da bi se končalo slabše...

Prvak stranke SDS Janez Janša opozarja, da "je sporazum za Slovenijo slab, ker ogroža njeno suverenost, njeno teritorialno povezanost z mednarodnim morjem, s tem pa tudi gospodarske interese Luke Koper." (vir: dnevnik.si: arbitražni sporazum). Bo že držalo, da si želi pridobiti nekaj političnih točk in enostavno nasprotovati koaliciji, a gre za utemeljene trditve. Vseeno pa je ideja o arbitražnem sporazumu maksimum, kar sta obe strani dosegli v dvajsetih letih krega.

Sporazum ima dobre in slabe strani. Vsekakor gre za določeno tveganje, vendar bi bila končna odločitev utemeljena na podlagi mednarodnih dokumentov. Torej, dragi volivci - odločite se sami. ;)

Podoknice profesorjem

2010-05-20T22:54:00.003+02:00

Jutri je podelitev spričeval in maturantska parada, kasneje pa je le še matura. Očigledno je, da se moji srednješolski dnevi iztekajo... In v zaključnih dnevih je vse skupaj še toliko bolj awesome.

Včeraj zvečer je naš razred odšel pet podoknice profesorjem, ki so nas bili pripravljeni sprejeti. Sošolce sta že prej pričakala profesorja Plut ter Crnić, sam pa sem se jim nato skupaj z ostalima udeležencema nagradne ekskurzije pridružil, čim smo prišli z izleta, in skupaj smo obiskali še profesorje Forjana, Cerkovnika, razrednika Kocjana, Šterka, zaključili pa smo pri profesorju Oluiću, le da njega ni bilo nikjer. Poleg glasnega petja smo povsod dobili tudi za jesti in piti, pijača pa nas je spremljala tudi na avtobusu, s katerim smo se vozili okrog. :)

Pred blokom na ulici Slavka Gruma pa nas je ujel tudi Kokolov oče Robert, ki je pritisnil na sprožilec in naredil nekaj neminljivih spominov. Slednji so se kaj hitro znašli tudi na spletni strani Radia Krka:

FOTO: Maturanti s podoknicami profesorjem @ radiokrka.com

Čeprav sem že včeraj slišal, da smo pristali na internetu, sem na to pozabil in zato mi je bilo sedajle toliko bolj smešno, ko sem videl tale članek. :D

Nepozaben večer. Naš razred je zakon. :)

Facebookless continues

2010-05-20T20:36:00.002+02:00

Že 4. dan sem brez Facebooka in to brez večjih problemov. Kot nekdo, ki sicer na obrazni knjigi preždi ogromno časa, se sedaj počutim rahlo neobveščen in odmaknjen od družbe, a me - začuda - to ne moti. Od začetka sicer nisem vedel, kam bi kliknil, ko sem imel odprto Mozillo, a sedaj te dileme ni več - ne kliknem sploh.

Planirano obdobje, ko ne uporabljam Facebooka, se zaključi to noč pet minut čez polnoč. A to ne bo tista situacija, ko bom zdrvel in klikal in brskal kot zmešan. Je že res, da sem slišal, da sem dobil veliko zanimiv sporočil in da obstaja možnost, da je moj zid totalno zaspeman. Še bolj drži, da sem bil v bistvu s strani ogromno prijateljev že večkrat vabljen, naj le grem pogledat gor, češ 'kakšen wall-post si dobil', pa 'nikoli ne uganeš kdo je v zvezi' in seveda še nekaj nesmiselnih nabijanj.

Toda navezanost na Facebook ni tako velika. Danes zvečer se ne bo zgodil naval z moje strani na to priljubljeno stičišče mladih. To ne bo kot tista vsem dobro znana situacija, ko na avtobusu na izletu spiješ preveč ~~piva~~ soka in čim prevozno sredstvo začne upočasnjevati, si že naliman na zadnja vrata in čakaš, da se odprejo, nato pa probaš čim bolj normalno steči na WC brez tega, da bi izgledal strašansko sumljiv.

Dejstvo je, da je ekskurzija pripomogla k temu, da se sploh nisem ubadal s tem, kaj se dogaja na najpopularnejšemu portalu na spletu. Vem, da se bom v kratkem spet navezal nazaj na Facebook, toda ne vem, v kakšni meri. Bomo videli. Absolutno je bil tale preizkus svojevrstno doživetje, ki me je presenetil predvsem pozitivno. Del časa, ko sem sicer redno osveževal to spletno stran, sem namenil tudi blogu, kar se je izkazalo za produktivno dejanje.

Aja, pa na blog sem dodal novo možnost: Odzivi. Ker ne dobivam ravno veliko komentarjev, me pa zanimajo odzivi bralcev, je tale Bloggerjeva funkcija zelo uporabna. Na dnu vsake objave sedaj vidite tudi dve možnosti Like in Dislike, katere nekomplicirano označite in s tem sporočite vaše mnenje o napisanem. ;)

Vandalizem namesto demonstracij

2010-05-20T20:00:00.004+02:00

Če sem na Dunaju občudoval njihov parlament ravno zaradi njegove posebnosti, bi sedaj iz istega razloga moral tudi slovenskega. Pa ga ne, kajti razbita okna in ostanki jajc na fasadi niso nikakor vredni izražanja pozitivnega odnosa.

Včerajšnje dijaške in študentske demonstracije so se sprevrgle v kaos. 12 tisoč mladih, kolikor se jih je po ocenah zbralo v Ljubljani, naj bi stavkalo proti znižanju subvencije za prehrano in malemu delu, vendar se tega ni videlo. Sam nisem bil na demonstracijah, ampak vsi mediji poročajo le o alkoholizmu in posledičnem vandalizmu.

Dijaki so odšli v glavno mesto Slovenije le zaradi odsotnosti od pouka, možnosti, da pokažejo svojo uporništvo, in seveda - žura. Večina jih ni vedela, za kaj se sploh zavzemajo (ali pa so imeli pomanjkljive informacije), kdor pa je dejansko šel na demonstracije, ker se ne strinja z predlaganim zakonom, pa gotovo ni imel v planu metanja granitnih kock.

To in še mnogo drugega (les, jajca, pločevinke, steklenice, železo) je vztrajno letelo v stavbo državnega zbora in razbilo večino oken ter hkrati onesnažilo ulico in vhod. V parlament pa je priletela tudi molotovka in povzročila prvi požar našega parlamenta v zgodovini. Ta je bil sicer minimalen, saj se je vnel le grm pred poslopjem in malo osmodil pročelje.

Toda bolj kot materialna škoda boli dejstvo, kakšna je današnja mladina. Mogoče bi policija lahko res zaščitne ograde postavila bolj stran, a namerno poškodovanje policistov, želja po razbijanju in navdušenje, ko se je kaj dejansko razbilo, je obupno. Te demonstracije si ne zaslužijo nič drugega kot neodobravanje.

Organizatorji stavk niso prevzeli odgovornosti, toda probleme je bilo za pričakovati. Moč množice je naredila svoje, tako da tudi pristojni organi niso imeli storiti kaj več, kot so. Mirne demonstracije, ki bi mogoče lahko še naredile kanček spremembe, so se sprevrgle v nekontrolirano divjanje. Zgrešen je bil že namen demonstracij, toda način, kako so se končale, je naravnost žalosten.

Vandalizem brez primere. To, kar se je zgodilo včeraj, je res nesprejemljivo za demokratično družbo.

Dve različni prestolnici

2010-05-20T19:12:00.004+02:00

Evo, vrnil sem se z nagradne ekskurzije na Dunaj in v Bratislavo. Nepozabna doživetja v dveh evropskih prestolnicah v super družbi. Ker pa se vneto pripravljam na sprejemne izpite na Fakulteti za arhitekturo, sem slednja mesta opazoval tudi skozi oči arhitekta.

Dunaj kar malo preseneča s svojo arhitekturo. Če je ogromno izjemnih stavb (tako modernih kot tudi starejših) mogoče videti na vožnji z avtobusom po Ringu, pa je fascinantnost tistih, ki izstopajo, toliko večja. Avstrijski parlament, ki je zgrajen po zgledu atenske Akropole in da korintskim stebrov nov pomen, je za nekoga, ki se v živo še ni bolje spoznal z grško arhitekturo, enostavno uau. Pa tudi Hofburg, dvorec poleg mestnih vrat, v katerem so v svojih časih živeli Habsburžani, je ravno zaradi svoje ogromnosti tako imeniten. Za popolno uživanje v arhitekturi pa poskrbi palača Schönbrunn, največja turistična znamenitost avstrijskega glavnega mesta, ki pa ne bi bila tako izjemna, kot je, če je ne bi obdajal velik brezhibno urejen park, kjer ribniki, skulpture in vodnjaki dopolnjujejo drevesa, rože in ostalo zelenje. Nasploh je Dunaj sodobna evropska prestolnica z razvitim cestnim sistemom, kjer do izraza pride tudi javni prevoz. Celotno mesto je urejeno in moderno, veliko pa je tudi zelenih površin.

Bratislava je kljub razmeroma majhni oddaljenosti (60 km) čisto druga zgodba, saj posledice življenja na drugi strani železne zavese kar kričijo iz umirjenega mesta. Iz vrha UFOja (stolp sredi mesta) sem imel razgled nad celotno prestolnico Slovaške, ki se razprostira na zavidljivi površini. V oči pa so prav bodli bledi bloki, katerih beda se je še bolj kazala v njihovi uničenosti in zanemarjenosti. Kljub tem blokom pa je bilo tudi nekaj zgradb, ki so dajale mestu lepši pridih, na primer bratislavski grad, katedrala svetega Martina in športne dvorane. A bolj kot same stavbe so me navdušile veličastne ulice, ki jih drugje težko opaziš. Ta neverjetna urejenost glavnega dela mesta, kjer so vse stavbe zgrajene po istem principu (starinske hiše z lepimi fasadami in polno okraski), je naravnost fascinantna. Toda čim prideš ven iz mestnega jedra, spet zagledaš bloke in njihovo žalost. Kljub temu pa je vsakdan v Bratislavi vesel, všeč pa mi je bila tudi umirjenost ljudi, ki se jim ni mudilo na vsakem koraku, a so vseeno delovali živahno.

Tako sem s to ekskurzijo dobil dva raznolika vpogleda v evropski vsakdan. Pa še pivo na Slovaškem stane le 0.57 evra. :)

Facebookless

2010-05-17T00:58:00.007+02:00

Facebook, spletno orodje za ne-stojim-poleg-tebe komunikacijo, se je razširil že v vse pore družbenega življenja. Vsi meni bližnji bi brez oklevanja znali povedati, da je okužil tudi mene. Ne zanikam. In ravno zaradi tega sem sprejel naslednji izziv: štiri dni brez obrazne knjige.

Skupaj z Majo, s katero imam pravi poking war, sva se odločila ugotoviti, ali lahko dejansko zdrživa brez najenostavnejšega orodja za krajšanje časa. Ker sva pač super, nama bo uspelo. Meni sicer malo lažje kot njej, saj grem v torek na dvodnevno nagradno ekskurzijo v Bratislavo in na Dunaj, ampak facebook v tujini je kratkomalo debilizem (oziroma idiotija, kot bi rekel naš profesor fizike) in ga tako ali tako ne bi uporabljal. Ampak ker sem pošten, bom dal Maji za sladoled, da izenačim nivoje. :)

V naslednjih štirih dneh torej ne bom med vsakim možnim trenutkom pogledoval za nove notificatione, vračal dregljaje ali lajkal vaših stanj, še manj pa updateal svoj status in spemal komentarje vsepovsod. Vse zaznamke sem si že zbrisal, tako da sem odločen, da mi uspe. ^^

Zakaj sploh? Ker lahko. Zakaj štiri dni? Ker se zdi dovolj dolga doba. Prebijanje časa na facebooku je res treba malo omejiti, tako da bo tole prav prijetna popestritev vsakdana in z Majo bova se imela fajn vedno in povsod. No, namesto mahanja v pozdrav pa obljavljam tale video, ki se mi zdi perfekten za tale trenutek. :)

I'll see you soon. ;)

Skupaj na štrajk?!

2010-05-16T15:52:00.004+02:00

Dijaki gredo na ulice. Zakaj gredo in ne gremo? Ker me v sredo, 19. maja, ko so demonstracije planirane, ne bo v Sloveniji, ampak tudi če bi bil, se jih ne bi udeležil. V njih ne vidim niti potenciala za spremembo situacije niti načel, za katere bi se bilo vredno boriti. Ampak čemu pa bo Ljubljana sploh polna dijakov? Tukaj je par linkov z informacijami:

skupaj.info - Zahteve ob demonstracijah
glasstudentov.blog.siol.net - Resnica o študentskem delu
dhgoriske.blogspot.com - Protesti so žur

Toda!

Ali se vam dejansko zdi, da bodo vodilni možje spremenili svoje odločitve, če bo par tisoč dijakov napolnilo ljubljanske ulice? Meni se zdi, da ne. Sploh ne po tem, ko dialog ni zalegel. Zahteve so prehude, sploh glede na stanje v državi.

Toda za kaj se sploh gre na ulice? Ker nam jemljejo 100% subvencijo dijaške prehrane? Saj vem da ni v redu, da se to po komaj dveh letih spreminja, toda šlo je za politično potezo prejšne vlade in sedanja mora zmanjšati izgube v proračunu. Sploh pa smo dve leti nazaj za hrano dnevno dajalo po dva evra minimum, po uvedbi novega zakona pa naj bi dijak mesečno doplačeval okoli 20 evropskih. Je to kritično? Ne.

Vse dijaške in študentske organizacije odločno nastopajo proti predlagani noveli zakona o malem delu. Ste se že kdaj vprašali, zakaj? Ker bi s tem dobivali manj denarja, kot ga dobivajo sedaj. In predlagane spremembe sploh niso slabe. Nehal bi se izkoriščati status študenta, saj je namen študentov, da študirajo, hkrati pa bi šla delovna mesta k tistim, ki dejansko doštudirajo (in bi se zmanjšal problem brezposelnih).

Zakon bi sicer omejil število oddelanih ur na 728 letno, vendar ob manjši matematični računici ugotovimo, da to ni nič kritičnega. Če bi po novem hoteli delati celo leto, bi lahko delali 14 ur na teden (se pravi za vikend), ker pa v celotnem letu tudi ne bi vse vikende preživeli v službi, bi ostalo dovolj prostih ur za poletne dni. Če pa bi tako kot večina delali le poleti s polnim delavnikom, bi lahko delali dobre štiri mesece! Čisto dovolj. Pa še malo delo bi se hkrati tudi štelo v delovno dobo.

Že, toda marsikdo se vpraša, kaj pa bo s tistimi, kateri se z delom ob študiju dejansko preživljajo? Pri predlaganem zakonu bi šel večji delež za štipendije, tako da bi vsi taki morali dobiti podporo države - in hkrati bi lahko še vseeno delali. Del bi šel tudi v sklad za neplačnike, iz katerega bi bili vsi opeharjeni mali delavci plačani, poleg tega pa bi se uredile urne postavke, ki bi tako znašale od 3,50 do 8,00 € bruto.

In zakaj je ta zakon tako zmotil organe, ki naj bi se zavzemali za pravice dijakov in študentov? Delno zaradi tega, ker bo res rahel upad ponudbe del za študente, ki ne bodo več mogli delati toliko, kot želijo. Ampak v predlagan zakonu je tudi odrejeno, da se prispevek Študentski organizaciji Slovenije, ki nato dalje financira vse druge projekte in klube, zmanjša za polovico. V številkah je to iz 4 na 2 odstotka. Ta dva prosta procenta pa se bosta namenila za financiranje študentskih projektov in obštudijskih dejavnosti. Študentske organizacije, društva in klubi se bodo lahko prijavili na razpis za le-te, torej denar torej ne bo šel direktno k ŠOSu, ki z njim - roko na srce - ne ravna ravno najbolj gospodarno. Zaradi tega bodo morali malo bolj razmisliti, kako bodo poslovali s financami, vsekakor pa to ne bo pomenilo propada večjih prireditev v organizaciji študentskih klubov.

Če za zaključek razmišljanja o malem delu citiram dve misli iz bloga glasstudentov:

Študent, ki redno študira in ob tem priložnostna dela (skozi vso leto, ali med glavnimi počitnicami), ne bo čutil nobenih sprememb in omejitev.

Zakon bo tako med drugim omejil delo tistih študentov, ki status študenta izkoriščajo le za zaslužek.

Vendar malo delo in prehrana nista edina razloga za prihajajoče demonstracije - tu so še ureditev prevozov, študentskih postelj, želja po več štipendijah... Ampak ali se vam res zdi, da so demonstracije pravilna odločitev za rešitev teh problemov?

Če želite iti, pojdite. Kot predsednik dijaške skupnosti vam tukajle sedajle posredujem vse informacije, ki jih imam, in katere tudi delim z vsemi, ki jih stavka zanima: Naša šola ne organizira same stavke ali prevoza. Za slednjo zadevo se obrnite na DNŠ ali DijaS, kjer bodo na avtobusih tudi pobirali podpise. Izostanek zaradi demonstracij je opravičen, vendar le, če prej napoveste odsotnost in prineste opravičilo. Ampak preden greste, se res še enkrat vprašajte - ČEMU?

Rainy day :)

2010-05-16T00:26:00.007+02:00

Dežek je potiho natolceval celotno soboto in zmočil cvetočo naravo. Ves svet je deloval nekoliko odtujeno in na cestah so nastale luže (in tako je izlet iz Mirne Peči v Novo mesto zaradi ~~sfukane~~ razgibane ceste postal prava avantura). A zvečer, ko je zaživela javna razsvetljava, je vse skupaj dobilo en ogromen romantični pridih. :)

In romantika je bila v Novem mestu prisotna indeed. Uletim ob devetih pred kinematografe Tuš in ker so kolegi rahlo zaostajali za mano, sem se sam podal v tisto veliko rdečo škatlo. A veste, kakšen čuden filing je, ko ves zmeden uletiš med gručo poparčkanih ljudi? :D

Jazst sedaj vem. Že ko sem se vozil z tekočim trakom, so bili pred mano trije zelo drug drugemu posvečeni parčki, za nameček pa so bili tudi ljudje na drugi strani premikajočega se kosa kovine v dvojicah. In ko le pridem v osrčje zgradbe, vidim le parčke, ki čakajo na nakup kart. Jazst pa samo tam hodim kot en šupak in se osamljeno postavim in čakam. Vsi v paru, le jazst ne. Zakon, a? :D

Nič ne de, na svoj račun sem prišel tudi sam. Sicer ne z ogledom filma v ženski družbi ali čem temu podobnim, ampak sem svoj trenutek potešitve doživel na poti nazaj domov. Ko sem se po dežju vozil proti najlepšemu kraju na svetu, sem pojačal glasnost in užival v glasbi.

Zavrtel sem si Jersey girl (veste, tisti komad, ki sem ga v originalu iskal v epizodah HIMYM, pa sem takrat prej našel The Painter?). Bruce Springsteen je razturaval po celotnem modusu, jazst pa sem prav občutil to pesem, saj v njej odseva romantika v vsem svojem sijaju. Res, Jersey girl je - vsaj po mojem mnenju - eden izmed najlepših komadov. Če ne kar najlepši.

To morate slišat. :)

Ker pa nisem običajen, seveda v glasbi ne uživam tako, da mirno sedim, ampak sem moral tudi sam pristaviti svoje in začel sem na ves glas iz dna srca peti tale komad. Na srečo sem bil sam v avtu in nisem nobenega motil, hehe. Tako sem dal piko na i res prijetnemu večeru, ki pa ga še ni konec. Ne morem si pomagat, ampak navkljub pozni uri grem pogledat eno romantično komedijo - in ne katerokoli, ampak prav posebno: tako z naslovom Jersey Girl! :)

Mejte se radi. :p
EDIT: Evo, filma je konec, zelo zelo priporočam ogled (dosti neobičajna zgodba s simpatično izvedbo in neverjetnim soundtrackom), med ogledom pa sem slišal tudi tale citat, pa naj vam da malo misliti: Forget about who you thought you were, and just accept who you are.

UC Men's Octet

2010-05-15T15:01:00.003+02:00

Gotovo vsi poznate Vokalno ekstazo (Perpetuum Jazzile), kjer celotno pesem zapojejo brez inštrumentov. Neverjetno, res, kajti ta slovenski glasbeni zbor zadovolji še tako zahtevno uho. Toda med mojim brskanjem po Youtubeu sem naletel na nekaj podobnega, le da - vsaj kar se mene tiče - še korak naprednejšega.

UC Men's Octet - moški pevski zbor kalifornijske univerze. 8 mladcev z močno razvitimi pevskimi sposobnostmi in smislom za zajebancijo. :)

Zakaj naprednejšega? Sicer tudi zaradi tega, ker pojejo poznane (in meni jako ljube) komade, ampak predvsem zaradi tega, ker imajo razgiban nastop. Pojejo zagreto, pojejo umirjeno, hodijo po odru, oponašajo, kar se dogaja v besedilu, sodelujejo, spuščajo face... Res, poslušanje všečnega komada ponesejo še nivo višje. ^^

Toda - zakaj govoriti v teoriji, če se lahko sami prepričate, o čem govorim:

US Men's Octet Fall Show - 500 miles

Na posnetku je komad 500 miles, originalno od skupine Proclaimers, ki je gotovo dobro znan vsem ljubiteljem HIMYM. Jazst ga v tej izvedbi kar ne morem nehat poslušat. :D

But I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walks a thousand miles
To fall down at your door...

Kolegi na cesti

2010-05-11T16:27:00.004+02:00

Se danes zjutraj peljem v mesto in zaradi gneče je vse rahlo kaotično. Naval ljudi na svoja delovna mesta vodi do dokaj dolgih kolon, ki posegajo v druga križišča. In iz teh drugih križišč vozniki tudi navalijo, da bi se sami čimprej vključili v promet. Tako namesto za zadnjimi lučmi avtomobila pred mano ustavim že pred križiščem, da ne zablokiram toka avtomobilov. Voznik, kateremu sem omogočil vključitev na cesto, se mi prijazno nasmeje in v zahvalo dvigne roko. Sicer nisem rešil sveta, sem pa vsekakor pripomogel k pretoku avtomobilov. In sebi in še nekomu vsaj približno polepšal dan. :)

Govorim o tako imenovanih prometnih prijateljih, seveda. Niti ne vem, kako bi temu drugače rekel, ampak če so vsi stiki na Facebooku prijatelji, ni vrag, da tudi ti ne bi bili. Ja, to so tiste situacije, ko ti nekdo odstopi prednost in mu nato dvigneš roko ali pokimaš z glavo, saj je beseda hvala iz ene škatle v drugo bolj težko slišana. Kako neverjetno zanimive so meni take vsakdanje neumnosti. :D

Taka malenkost, ko iz čiste prijaznosti ali pa za dobro zastojev nekomu prepustiš prednost in postaviš svoj ego za trenutek na stran, zna biti kar ena izmed tistih mnogih stvari, ki ti vsaj momentalno rahlo polepšajo dan. Promet (vsaj mestni) je dokaj stresen stvar in včasih čakanje na stranski cesti ni le nekajsekundna stvar. Potem pa uleti nek prijazen voznik (ali voznica, for that matter, samo ženske ponavadi furajo svoje in niso ravno pozorne na čakajoče reveže) in ti z blendanjem ali gibom roke nakaže, da se vendarle lahko vključiš na cesto. Ali pa, ko se nekdo ustavi na svojem pasu, da se lahko sprosti kolona zaradi ovire na drugi strani ceste. Ali pa, ko v zasedi nekje prežijo policisti s svojim velemočnim radarjem in ti nasproti vozeči s kratkim utripom dolgih luči nakaže, da moraš biti previden.

Pa saj je to v prometu čisto običajna stvar. Že, vse te prijaznoste geste se mi zdijo zelo všečne in tudi zaradi poteka celotnega prometa pohvale vredne. Poleg te prometne vrednosti pa se mi zdijo zelo pomembne tudi zaradi tega, ker znajo prinesti nasmeh na obraz tako tistega, ki je s tem proftiral, kot tudi tistega, ki je nekaj storil za dobro drugih, saj je s tem opravil nekaj za sočloveka. :)

Mi pa grejo pa v prometu na živce zastoji pred krožišči, ki nastajajo zaradi vseh tistih vrlih voznikov, ki rabijo prazen rondo, da se zapeljejo vanj. Krožišča so narejena zaradi večjega pretoka in če bi vsak čakal, da na vidiku ne bo nobenega prevoznega sredstva, bolje, da ostanemo doma. Ko se z očetom zjutraj voziva v šolo, že kar tradicionalno opažava par primerkov, ki navkljub dobri preglednosti potrebujejo kar nekaj časa, da vendarle prepeljejo rondo. Pa vožnja v le-tem sploh ni komplicirana, vključevanje pa tudi ne. Nismo vsi za vse, pač.

Cvičkarija

2010-05-10T22:36:00.004+02:00

Dolenjski praznik je mimo. Osmega velikega travna se je vse staro in mlado nagnetlo na novomeški Novi trg, kjer so uživali v kapljici (no, kapljicah, če smo iskreni) rujnega in pa glasbeni podlagi. Na odru so se tako zvrstili D'neeb, Soddiha, Zmelkow, Kingstoni in pa Novi spomini. Zabava se je potem nadaljevala še na drugih lokacijah, tako da se je praznovanje zavleklo dolgo v noč. To je bilo v teoriji.

No, moja zgodba gre nekako takole:

Ves naspidiran sem se v Novo mesto privlekel že pred šesto zvečer, pa ne da bi dobil kaj podlage, ampak ker smo s Kelti šli na gostovanje v Domžale. Ja, vsaka tekma je pomembna, z barvarji pa sploh. Po parih spitih pločevinkah piva smo imeli ogrete glasilke za glasno navijanje v Komunalnem centru (kakšno ime za dvorano je to, anyhoo? :D).

Video zapis našega uvodnega navijanja zgleda nekako takole: Pevski zbor Kelti @ Helios - Krka

Tekmo so bolje začeli varovanci Đikića, ki so po treh zaporednih trojkah Ikonića imeli vajeti igre v svojih rokah. Pridobljena samozavest jih je naredila le močnejše in po daljšem obdobju enosmerne igre je semafor kazal 14 : 32. Nato pa so na sceno stopili Heliosovi šuterji in uvedli nekej tric prek roke, da je bila tekma bolj zanimiva. Že kmalu bo polčasu sta bili ekipi izenačeni, kar je pomenilo napeto končnico (in posledično bolj glasno navijanje). Po neodločni igri se je odločitev preselila v zadnjo minuto, kjer se je priložnost za boljše izhodišče najprej ponudila Domžalčanom, vendar je niso izkoristili. Po skoraj zapravljenem napadu pa je na sceno stopil Miloš Marković in uvalil trico iz kakšnih osmih, devetih metrov. Prej pa je stal kot en turist.

Zadnje minute tekme si lahko ogledate tukaj: Zaključek tekme Helios - Krka

No, po dobljenem udarcu se košarkarji trenerja Sunare niso več pobrali in tako so zeleno-beli zasluženo zmagali z rezultatom 70 : 75. Sledilo je seveda huronsko navijanje v zadnjih sekundah in še po koncu tekme, ko so z nami peli tudi sami košarkaši, ter pa, kdo bi si mislil, party hard na busu. Z preostalo pijačo smo se lepo pripravili na cvičkarijo in vsi veseli uleteli v Novo mesto.

Ko smo z ostalimi navijači našli še druge poznane ljudi, se je pravo feštanje šele začelo. Seveda je bilo treba malo nazdraviti, nato pa smo se z družbo odpravili pred oder, saj so bili na njem že Kingstoni. Zabava z najboljšo družbo z ramo ob rami je bila res neverjetna, muska je bla za žur, skratka awesome.

Ko je ulica nehala noreti, je bilo spet treba osvežiti grla, nato pa so na sceno stopili Novi spomini. Na srečo v standardnem repertoarju niso pozabili na Slakove Čebelice in tako izpolnili mojo edino glasbeno željo v tem večeru. Po končani muzikalični zabavi sem se zabaval dalje, domov pa me je nato proti jutru peljal vlak.

Cvičkarija je zakon, nimam drugih besed.

Možje postave

2010-05-10T16:41:00.005+02:00

Mirna Peč, 6. maj 2010. Deset minut do osme zvečer. Rdeč modus (ja, dragi Kesić, rdeč!) se spušča z Viher proti Trgu in ga na razdalji 134.9 metra ujame radar, ki zabeleži hitrost 68 kilometrov na uro. S 5 km/h tolerance to pomeni 63 km/h oziroma 13 km/h čez omejitev. 250 evrov kazni (ob takojšnjem plačilu le polovica) in tri ~~šparove smrekice~~ kazenske točke.

Pa kje so mene najdl, se vprašam takoj, ko me ustavijo. Ampak življenje je le splet naključij in se pač zgodi. Jebeš. Ne zanikam, da sem vozil prek omejitev, ker sem. Padec pozornosti za malo daljši trenutek in že si v rokah mož v modrem. Po začetni kontroli dokumentov sem odpihal tistih 0.00 in čakal, da bom v roke dobil tisto posebno položnico.

Toda kar me je res zmotilo, je to, kako se naši vrli policisti obnašajo do mimoidočega prestopnika. Ne vem, če je po zakonu ali ne, da me obravnavajo kot (funkcionalno) nepismenega in nasploh neumnega. Če so že dolžni iz tebe delati debila, a ne bi vsaj na začetku vprašali, če ti razložijo celoten obrazec ali pa sam odgovarjaš za nejasnosti? Ker resnično ne potrebujem nekoga, ki mi kaže, kaj je EMŠO.

Kaj se je zgodilo s poklicom varuha zakona? Kot petletni nadebudneži smo vsi sanjali o tem, kako bomo, ko odrastemo, policaji. Ampak že v zgodnji puberteti smo ugotovili, da policisti niso to, kar so v risankah. Večina jih dejansko misli, da so prijeli boga za jajca. Majkemi. Bravo, opravil si najtežji faks v Sloveniji in postal policist, sedaj pa lahko ponosno pišeš kazni in si zajeban. Imaš avtoriteto zaradi poklica in ne zaradi samega sebe. Dosežek, ki mu ni para. V uniformi lahko furaš kvazi high society in si navdušen, ker si tako zakon. Itak.

In kaj me je od vsega najbolj zmotilo? Ko so mi navdušeno napisali kazen, so se odločili, da je čas za premik. In tako sem na njih spet naletel v Bršljinu (in ne, niso me spet dobili na radar). Med vožnjo mimo me je eden izmed modre dvojice prepoznal in na usta mu je prišel tisti iskreni zmagoslavni nasmešek. Boga sem prijel za jajca. Bravo zate, res.

Ne razumite me narobe - verjamem, da obstajajo policaji, ki so normalni in zgled družbi. Ampak to je vtis, ki sem ga dobil ob mojih srečanjih z varuhi zakona. Da lagano sportski stoji ob križišču, ko je to tako zabasano, da je kolona do drugega presečišča cest. Da se lagano sportski pogovarjajo o svojih zadevah in brezskrbno opazujejo, kako se skupina vandalov množično spravi na posameznega navijača. Res, svaka čast.

Policisti niso več to, kar so bili. Niso elita, čeprav se zanjo imajo. Če sem še kot mali neumnež sanjal, da bi postal mož postave, sem danes vesel, da sem te sanje opustil. Verjamem, da lahko v življenju posežem mnogo više, kot pa da postanem - policist.

Don't give up on your dreams.

2010-05-04T21:45:00.005+02:00

I'm from Barcelona - The Painter

Listen to this. I found this song today, when I was watching How I Met Your Mother (only the greatest TV-show of all time, for those who don't know). After getting some important pieces of advice from Barney - Open your brain tank, bro, because here come some premium 91 octane knowledge - suddenly I heard this song. A joyful tune, very catchy.

Despite that I wasn't even looking for this song, because I actually wanted to find what happens to be Jersey Girl, originally by Tom Waits, but performed by Bruce Springsteen (great song, by the way), I was quite impressed with this song. Well, until I didn't switch to the ol' Bruce, The Painter was simply stuck on repeat. I listened to it again. And again. And again... ^^

And it got me thinking. The lyrics are not difficult and, what is more, to be very repetitive. Listen and read through it! :)

I'm just a painter
I do my crappy art
But I see what's in your eyes
And I know what's in your heart

I have to go now
The cops are on their way
And I haven't got a license
but I got a lot to say

Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!

I'm just a painter
I do my crappy art
But I see what's in your eyes
And I know what's in your heart

I have to go now
The cops are on their way
And I haven't got a license but I got a lot to say

Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!
Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!

Don't give up on your dreams. And I'm not talking about the crap you think about at night and forget in the morning. Daydreams. Dreams about future. Dreams about joy, happiness; dreams about things, which will make you smile. Don't give up on them.

You know, the best way to succeed is to determine not to fail. This and believing in yourself will help you catch those dreams. Now go and with a smile on your face keep on dreaming or even better - live your dreams. :)

Matura se je začela

2010-05-04T18:07:00.003+02:00

Evo, pa smo začeli z zaključnimi izpiti. Za nami je esej o maturitetnih knjigah, ki so upravičile sloves, da domače branje ni zanimivo branje. Prebereš, ker moraš. :D

No, dragi sestavljalci mature so nam ponudili dva naslova - enega normalnega o pripovedovalcih za meni bližji razpravljalni esej in nek totalno čuden odlomek iz Francoskega testamenta za interpretativni esej. Ker so bila navodila za slednjega povsem faljene, sem se seveda brez dileme odločil za prve smernice, ki so bile - neverjetno - zelo normalne! Ne prepodrobne, dovolj specifične, dovolj znatiželjne, da se je dalo ravno prav razpisati. Tako sem skupaj ravno na čas zaključil s približno 950 besedami o glavnih junakih in njihovi drugačnosti.

Tudi v pogovoru s sošolci sem ugotovil, da so bili tudi oni zadovoljeni z naslovom in da imajo posledično dober občutek. Matura se je tako za vse začela dobro in močno upam, da se bo za vse tako tudi nadaljevala. :)

V glavnem, tale esej je bil raztur. Zdej pa nameravam naslednje tri, štiri tedne se malo poglobiti tudi v ostale predmete, da bodo ob tako dobrem razpoloženju mimo mene šli tudi naslednji preizkusi.

OHHHHHHHH YEAAHHHHHHHHHHHHHHHHHH!

Spring Break... na Dolenjskem.

2010-05-04T17:44:00.003+02:00

Počitnice so mimo, zadnjega oddiha pred maturo je konec. Ampak (ja, seveda je tu ampak) ti šole prosti dnevi so bili enkratno izkoriščeni.

Ob kopici športni aktivnosti, ki so botrovale ne-morem-verjeti-kako-zelo-prelepem sončnemu vremenu, smo se s prijatelji udejstvovali tudi nešportno. Oziroma bolje rečeno e-športno. En večer smo se dogovorili in izpeljali LAN party. Ja, to je tist party, kjer se igra računalniške igre (in ne igrice). In kjer je preveč kablov. In kjer je pivo. Ja, kljub majhnemu številu smo se dodobra zabavali in še enkrat več ugotovili, zakaj računalniške špile igramo le še na vsake pol leta za par uric - ker je pač škoda živcev.

Navkljub računalniškemu večeru pa smo večino počitnic preživeli na zraku. Košarka je bila prisotna vsako popoldne, proti koncu počitnic pa sem tudi prvič letos igral odbojko. Nisem še ravno v lanski formi, toda žoga se je odbijala. Fun indeed!

Proslaviti je bilo treba tudi moje zlato priznanje iz matematike in kresovanje se je zdelo ravno idealna priložnost. Skupaj sem z najboljšo družbo, ki mi je pomagala zapiti doseženo, preživel res neverjetno enkraten večer. Zbudila pa me je šentjernejska godba, haha. :D

Neverjetne počitnice indeed... Summer here we come! :)

Zlato iz matematike

2010-04-26T19:38:00.008+02:00

Tekmovanje je zaključeno.
Tekmovalec se je uvrstil na 9. mesto v tej tekmovalni kategoriji.
Tekmovalec prejme zlato priznanje.

Jazst sem tekmovalec.

Ja, dobil sem zlato Vegovo priznanje iz znanja matematike. To je že tretje zaporedno, vendar ima ta zame še poseben pomen in sem nanj še toliko bolj ponosen. Zakaj?

Prvič - ker sem bil edini iz celotne Dolenjske na državnem tekmovanju. Nekdo je pač moral zastopati najlepši del Slovenije. :)

Drugič - ker sem ravno v zadnjem letniku osvojil najboljšo uvrstitev do sedaj. 9. mesto je brez dvoma izjemna uvrstitev, ki se je nisem nadejal.

In tretjič - ker sem na tekmovanje odšel direktno iz maturantskega plesa. Po prijetno napornem večeru, celonočnem feštanju na Šoferski (oz. šupfbrski, kot nam je ostala v spominu iz maturantskega plesa moje soplesalke :D) in polurnem ležanju v bungalovih sem se le usedel v avto in oče me je odpeljal na Gimnazijo Bežigrad, kjer je tekmovanje potekalo. Prve pol ure sicer nisem bil ravno sposoben razmišljati in sem spil liter vode (le zakaj, hehe), nato pa sem se zbral in odpisal več, kot sem pričakoval.

Nevefakinrjetno. Tega ne bom nikoli pozabil, res, po neverjetnem maturantskem plesu še tole. WOOOOHOOOOOOOOO! ^^

In pa še ena matematična šala, ki je nekako postala razredna fora:

Gresta dva kalkulatorja po cesti in rečeta: "Računajte na nas!"

Basket turnir @ Vavta vas

2010-04-26T19:18:00.003+02:00

Ja, pokal. Prvi pokal za Radi imamo Mirno Peč - RIMP. :)

V soboto sem se športno udejstvoval. V telovadnici OŠ Vavta vas je pod organizacijo DPD Rumanja vas in občine Straža potekal že tradicionalni 3. košarkarski turnir. Najprej bi vse organizatorje rad pohvalil za opravljeno delo, saj je vse potekalo tekoče in brez zapletov. :)

Na turnir smo brez večjih ambicij prišli v postavi Jernej Kokol, Alen Šuštaršič in Črt Jaklič, ker pa je naša kondicijska pripravljenost bolj na ravni Olimpijinih finančnih zmožnosti, smo si omislili še menjavo Marka Turka. Tako je bil RIMP pripravljen na trd boj pod obroči.

Priznati je treba, da smo imeli nekaj sreče z žrebom, ampak tudi nam je lahko kdaj to dovoljeno, vsaj glede na to, da smo na 95% ostalih turnirjev vedno pristali v težkih skupinah. Ker so bili glavni favoriti turnirja v drugi skupini, nas je to navdalo z optimizmom in pogumno smo se zapodili v prvo tekmo, ki smo jo tudi na lastno presenečenje dobili kar s 16:3, čeprav smo pričakovali težak boj. V podobnem ritmu smo nadaljevali in ostale dve tekmi dobili z rezultatoma 13:11 in pa 11:7, kar je pomenilo, da smo po bili po rednem delu prvi v svoji skupini in to brez poraza.

V polfinalu smo naleteli na domačine in jim prepustili vlogo favorita. Kljub njihovem hitrem vodstvu smo kasneje vzpostavili ravnotežje na igrišču ter izid izenačili na 11:11. Kasneje so po naših napakah le prišli do zmage s 15:11, kar je za nas pomenilo tekmo za tretje mesto.

V malem finalu smo se pomerili z ekipo Mirne, ki smo jo v rednem delu že premagali. Po njihovem vodstvu smo vajeti igre kmalu prevzeli v svoje roke in z izjemno igro naredili veliko razliko. Končni rezultat je bil 21:6. Osvojili smo tretje mesto! :)

Tako smo prvič s turnirja odšli domov s pokalom. ^^

Finale NLB lige

2010-04-26T17:30:00.005+02:00

Nedelja, 25. 4. 2010, zagrebška Arena.
Kako utišati dvorano v 0.6 sekunde, vodič avtorja Dušana Kecmana. Neviđeno.

Za vse, ki niste gledali: jako izenačen dvoboj med Partizanom in domačo Cibono, v katerem si nobena ekipa ni priigrala večje prednosti, ob koncu vsake četrtine pa sta bili moštvi tesno skupaj. Po vodstvu Srbov pol minute pred koncem so priložnost za zmago dobili celo Zagrebčani, toda Tomas je zgrešil trojko ob zvoku sirene.

Podaljški. Obe ekipi skrajno motivirani, toda porajalo se je veliko vprašanje glede utrujenosti nosilcev Cibonine igre - Gordon in Tomas (na koncu oba po 31 točk oz. skupaj 84% točk svoje ekipe) sta igrala celotno tekmo, saj sta bila edina razpoložena strelca. Na drugi strani pa je Partizan z ekipno igro in večimi razigranimi košarkaši bil neodvisen od posameznikov.

Kljub vodstvu v zadnji minuti so Beograjčani zapravili priložnost, da bi si zmago zagotovili že prej in s tem ponudili Ciboni možnost, da zmaga. Hrvati so to zagrabili z obema rokama in tako je Bogdanovič 0.6 sekunde do konca podaljška z njegovim prvim košem iz igre spravil na noge 15600 gledalcev, ki so že začeli proslavljati zmago. Nato pa neverjetno.

Dušan Kecman je s svoje polovice še pred iztekom časa vrgel žogo proti košu. Publika se zanj ni zmenila, tudi košarkaši v belih dresih so že proslavljali zmago in le čakali, da bo sirena označila konec tekme. Žoga pa se je od table odbila v - koš. Cibonini igralci niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo, tudi gledalci v Areni so potrebovali kar nekaj sekund, da jim je postalo jasno, kaj se dogaja. Partizanovi košarkaši in vodstvo pa so začeli proslavljati in izžarevati to neznansko veselje.

Res, zaključek za košarkarske sladokusce. Tudi sam sem bil vesel, saj sem pesti stiskal za Partizana. To je bil košararski dvoboj v pravem pomenu besede, v ob gledanju katerega sem v družbi prijateljev in piva res užival. Finale, kot se zagre. :)

Še highlighti tekme: finale nlb lige @ youtube

Maturantski ples

2010-04-26T13:20:00.020+02:00

Neverjeten, nepozaben večer, bilo je res nepopisljivo. Zatorej naj enkrat za spremembo slike govorijo zase :)

In pa še link do našega filmčka: T4B filmček @ vimeo

I <3 T4B! :)

Spring Break - no can do

2010-04-26T13:04:00.007+02:00

As you know - zmagal sem na Trkajevi nagradni igri in tako zadel Spring Break na Pagu tele počitnice. Vendar pa so mi že narejeni žurerski plani in pa predvsem matura onemogočili izlet, tako da se na morje ne bom podal. Toda! Po pogovoru s slovenskim reperjem sem prišel do naslednjega deala:

PODARIM (ja, you heard it right) Spring Break na Pagu od 28. 4. do 2. 5. skupaj s Trkajem! Nočitve so plačane, zraven dobite še Trkajev tanov CD, VIP prepustnico in pa baje da tud pijačo. :D Torej - prvemu resnemu zainteresiranemu sem pripravljen predati to mamljivo ponudbo, vendar pa kdorkoli bi šel, naj pohiti, saj je čez 2 dni že odhod! ;) Edini problem bi bil prevoz v lastni režiji, je pa tudi zelo enostavno, če bi še kdo drug hotel iti zraven - doplačati mora samo 55€ (zapestnica).

Ponudba velja do danes do enajstih zvečer. Party on! :)

UPDATE: Nagrada ne bo ostala neizkoriščena, na Pag namreč potuje Nejc Povše! Uživejte tam dol ;)

Definicija žurerja

2010-04-23T21:39:00.000+02:00

Kot že veste, je bil zadnji vikend zame fakin awesome. Kaj se je dogajalo? Bil sem žurer. Moja definicija žurerja pa je sledeča:

1. žurer sem jazst, ker sem sem bil učerej na svojem maturantskem plesu, ga zafeštal kot še nikol, mel se fakin najjače, nč spal, šu direkt na državno tekmovanje iz matematike in dejansko nekej nalog rešu. True story.

Tole sem napisal pod Trkajevo vprašanje, ki se je glasilo takole:

Napišite najbolj noro definicijo besede ŽURER!, lahko prilagate slike, videje, skratka znajdite se. Uni ki zalep najbolj odbito in smehovsko, mu evo poklonim zastonj potovanje in koncert 28.4 na otok Pag za 4 dni, zraven dobi se album, VIP prepustnico, pa še častim ga pjačo in izljubim na sredo čela:)
Pisal nisem, ker sem želel iti na Pag, ampak ker je lepo sodelovati. Predvsem pa zato, ker v soboto ob pol treh popoldan kljub ležanju v postelji nisem bil zaspan, potem pa sem cruisal po Facebooku. Potem sem pa videl tole vprašanje in jasno, da sem moral s širnim svetom deliti moje izkušnje. No, po zaslugi kolegov in parih ljudi, katerim sem se zdel pravi žurer, sem nagradno igro dejansko zmagal. :D NEVEFAKINRJETNO!

Kaj bo s Pagom še ne vem, ampak bi se pa absolutno zahvalil vsem za podporo in glasove. Vsekakor je bil pravi žur že to, kar se je zgodilo, pa tudi za prihodnost vem, da bo party hard. ^^

Danes je petek, jazst se odpravljam žurat dalje, trije sošolci imajo fešto in obetajo se nove definicije žurerja. Bodite žurerji tudi vi! :))

SHKSPR = ZKN

2010-04-23T20:54:00.003+02:00

Skupek soglasnikov? Say what? Za vse neučene internetne govorice: ta napis pomeni Shakespeare je zakon. Se zdaj zdi logično, kajne? :D No, to je bil naslov letošnje predstave dramskega društva Dioniz, kjer smo dijaki SEŠTG z željo po gledališkem udejstovanju uprizorili nekaj prizorov iz del slavnega Williama.

No, vse skupaj ni bilo niti približno tako resno, kot se sliši. Glavno vodilo letošnje predstave je bilo aktualiziranje. Posodabljanje. Prenos trubadurskih in v-hrbet-nož-zabadajočih prizorov v moderno okolje, moderno dobo. Rezultat? Tri četrtine ure zabavnih prigod za nas dramce in nekaj novega in zanimivega za publiko.

Čeprav je večina prizorov bila bolj sodobne narave, je bilo treba predstavi dodati tudi nekaj skoraj-srednjeveškega pridiha. Tako da sem odigral vlogo originalnega Romea v slavnem balkanskem, khm, balkonskem prizoru, moj tekst pa je bil moderni prevod originalnega zapisa. Seveda v angleščini. Say what again?

Originalni He jests at scars that never felt a wound kot Romeov začetek monologa se je spremenil v He laughs at the scars of love when he's never felt love's pain. Malenkost manj poetično, vendar izjemno bolj razumljivo. Ohranila se je liričnost, a hkrati se je poezija približala tudi manj izurjenemu govorcu angleščine. No, po tej iztočnici sledi en hud monolog, nekakšen wall of text (in čisto mimogrede - na pamet mi je padlo, da bi bil perfekten slovenski prevod za to frazo bale teksta. Sliši se isto, pomen je pa tudi isti :D), in pa še dialog z Juliet. Na srečo med predstavo ni bilo problemov in sem svojo vlogo tudi uspešno odigral. :)

Predstava je absolutno uspela, pohvalil bi pa zelo kulturno publiko, ki je tudi po koncu lepo ploskala in šele potem letela na Loko. :D Vas pa puščam s sonetom, katerega recitacijo smo danes tudi slišali: tistim z indeksom 130. V angleščini, kajti original je le original. Malo poezije sem in tja ne škodi, sploh pa ne tako vrhunske, kot je tole Shakespearovo delo. Perfekcija v zamisli in odličnost v izvedbi. ^^

William Shakespeare - Sonnet 130

My mistress' eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red than her lips' red;
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damask'd, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound;
I grant I never saw a goddess go;
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet, by heaven, I think my love as rare
As any she belied with false compare.

Nekaj je v zraku

2010-04-21T15:39:00.004+02:00

Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in dreget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku.
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

~ Tone Pavček

O ja, pomlad je tukaj, sonček je tukaj, definitivno je nekaj v zraku. Čeprav se v medijih bolj kot o simpatični naravi in razigranem razpoloženju omenja druga stvar v zraku - vulkanski prah. Oh noes! Letalske družbe že tarnajo o milijonih evrov izgube, vendar se sam ne morem bolj načuditi vsej tej situaciji. Saj sočustvujem z vsemi, ki so ujeti na letališčih, toda od kdaj je zračni promet pravica in ne privilegij? O razlikovanju med tema dvema pojmoma poslušamo že vsak dan, ampak tole pa se je zdelo totalno pretirano. Mati Narava je mati Narava in z njo se ne zajebava. Simple as that. Prepoved je prepoved, saj lahko pride do nesreč, ki pa so - sploh če se zadeva letala - jako usodne. Kot da ni že dovolj, da letalski promet močno onesnažuje okolje, ne, enostavno se današnja družba ne more zadovoljiti s tistim, kar ima.

Če odmislimo te tegobe, pa je sedaj pomlad, rožice rastejo, sonček sije, mamo se fajn, v zraku pa je predvsem ljubezen. ^^

It's a new world.

2010-04-21T14:15:00.005+02:00

Sedaj sem se uradno navadil na moja super očalca. Čeprav se drugi še niso ravno mene. Ne vem, ali je splošen smeh posledica tega, da zgledam drugačen, ali pa enostavno zgledam neumen. V vsakem primeru mi je vseeno, saj mi očala ponosno počivajo na obrazu vsakokrat, ko se mi zahoče. :)

Danes sem jih imel na sebi praktično cel dan. Zakaj? Ker sem jih na trenutke moral imeti, če sem hotel kaj videti, sicer pa mi je enostavno ugajalo. Po pouku smo si s šolo ogledali gledališko predstavo Francoski testament, ki je kljub svoji resnosti pustila odličen vtis glede same izvedbe, in iz devete vrste je bil moj normalen pogled na oder bolj moten. Sam pogled prek očal pa je jasno zarisal igralce, sceno in dogajanje, v katerega smo strmeli.

Nasploh sedaj odkrivam povsem nov svet. Če sem se prej nekako že navadil na to, kar sem bil sposoben videti, je sedaj situacija drugačna. Opazovanje narave in okolja je dobilo nove perspektive, saj je ob moji dioptriji, ki znaša negativnih 0,75, sedaj vidna slika dosti bolj podrobna. Svet sedaj vidim kot sozvočje jasnih linij, barve so postale žive in oddaljeni predmeti niso več le skupek prepletajočih se barv. Hkrati sem spet sposoben brati manjše oddaljene napise, kar se je že izkazalo za koristno zadevo, predvsem pa me sedaj ne moti več, da nečesa ne vidim.

Očala so po mojem mnenju super optični pripomoček, ki ob danes vse pogostejši slabovidnosti čedalje bolj prihajajo do izraza. Hkrati so tudi dober modni dodatek in se mi ne zdijo ravno odvečne v tem smislu, da se z njimi nočemo kazati v javnosti. Čeprav sem sedaj rahlo geeky, ponosno nosim svoja očala. ^^

Toda zakaj ne bi ohranili naravni videz in si omislili leče? Tudi to je opcija, vsekakor, vendar pa v mojem primeru odpade. Sploh se nimam volje ubadati s tem, koliko časa jih že imam v očeh, pa tudi moje potrebe po nujni uporabi korekcijskih pripomočkov so minimalne. Moja dioptrija ni velika, tako da očala dejansko zelo potrebujem le pri vožnji, gledanju na tablo iz zadnje klopi in opazovanju bolj oddaljenih dogodkov / stvari.

V enem tednu so tako očala postala pripomoček, ki me spremlja praktično na vsakem koraku. Pa še rad jih nosim. :)

Misel dneva

2010-04-20T09:28:00.006+02:00

When life gives you lemons, keep them, because hey, free lemons.

To modrost sem zvedel kje drugje kot na facebooku. Ta stran za spletno druženje mi poleg vsakodnevnega pogleda v male malenkosti in malo večje malenkosti mojih prijateljev nudi tudi redno zalogo smešnih skupin. Fan pagi in različne grupe mi popestrijo vsakdan, kajti nekatere so res legendarne, tudi sam pa sem avtor dveh skupin:

In ko smo ravno pri piratih - pred kratkim sem si jezik obrazne knjige iz angleščine (ker nespodobnega slovenskega prevoda ne prenesem) spremenil v piratsko angleščino (English - pirate). Rezultat? En ogromen nasmeh na obrazu. Te piratske pogruntavščine so naravnost neverjetne, že začetni What's on your mind se spremeni v What be troublin' ye?, pa potem je vsak r izjemno poudarjen, da ne rečem, da so kraj, datum rojstva in ljubezensko stanje spremenjeni v Port o' Origin, Sailin' Since in pa State o' Affairs. Najjača fora pa je gotovo napis za bivše Activities, ki je po novem Things ye do when there be no rum.

Absolutno prijetna požititev tega priljubljenega portala in če se želite tudi vi podati na morsko avanturo, lahko jezik spremenite na dnu strani.

Aye'll arrrbsolutely be takin' a fancy t' this 'ere. Arrrrrrr!

SUIT UP!

2010-04-19T17:07:00.008+02:00

WHAT UP?

Today is Monday. I had the most craziest weekend of my life - my prom was the most awesome night of my life without a doubt - and today reality check was supposed to happen. And it happened. In addition, I've also expirenced an unbelievable Monday, which to me was simply not-so-very-international Day of Awesomeness.

I SUITED UP!

Me and my schoolmates made a deal to come to school in our prom dresses. Why? No extra reason, but a great laugh was guaranteed and it sounded like fun. And indeed it was! Now I finally understand Barney Stinson and his enthusiams over suits. Although it felt kinda weird in the morning slowly I began to feel relaxed and great. Because of our different appearance we were constantly getting odd looks and even some mockery... But it was effing awesome, I felt like Barnacle and now 'Nothing suits me like a suit' is stuck on repeat. Great song and today's anthem. ^^

Conclusion: As Mr. Awesome said: “Suits are full of joy. They're the sartorial equivalent of a baby's smile.” Actually. It feels great to be in a suit so I look forward to next day when I'm going to [and you should too] SUIT UP!

Suits are cool. Exhibit A:
And yes, this is me in the picture with my new glasses, because I can't see distant items so clearly anymore. (photo by Medo)

I did find out something very imporant about myself... I'm awesome.

Malenkosti, ki polepšajo dan

2010-04-10T15:10:00.009+02:00

Ste se že kdaj vprašali, katere drobnarije vas na slab dan spravijo v malo boljšo voljo; katere stvari si privoščite, ko se želite malo razvajati; kaj vam polepša dan?

Moj spisek petih stvari, ki ločijo povprečen fajn dan od woohoo dneva, so naslednje:

Kava
Sendvič
Sladoled
Časopis
Pivo

Why? Here's why.

Kava

Mojih slabim spalnim navadam oz. neprijateljstvu z bioritmom se zoperstavim s kavo. Prej, kot jo zjutraj dobim, prej začnem normalno funkcionirati. Po treh letih rednega pitja se že kažejo znaki odvisnosti, vendar pa je kava res super. Doza kofeina mi je pač pomembna, da lahko živim life to the fullest. :)

Senvdič

Mogoče tega niste vedeli, ampak jazst imam rad hrano. No, imam rad je kar malo blag izraz - hrano namreč obožujem. Jem, kadar mi paše in kar mi paše. Najraje od vsega pa imam sendvič. Sendvič mi poleg super okusa nudi tudi dozo energije za lažje premagovanje vsakodnevnih naporov. :)

Sladoled

"Gremo k Jusufu? Ja dej, se dobimo tam." Standardni dialog? Ja. Sladoled iz slaščičarne Malaga je postal že del našega šolskega vsakdanjika, skupaj s kolegi pa najraje pospravimo kar šolsko sadno kupo. Razvajanje z okusnimi ledenimi dobrotami je pač potrebno, sploh ob močnem pripekanju sonca. :)

Časopis

Na naš dom vsak dan prihaja Delo. Časopis vsak dan prelistam in preberem najzanimivejše novice, podrobneje pa preberem športno rubriko. Vsakodnevna doza kvalitetnih in slovnično pravilnih informacij mi širi obzorja in krepi moje znanje materinščine, hkrati pa je časopis priročen in zanimiv za kratkočasenje. :)

Pivo

Po napornem dnevu se najbolj prileže pivo. Sploh če je vikend, hehe. Ta kultna pijača je idealna za sproščanje, povrhu vsega pa je še dobrega okusa. Enostavno - pivo je pivo! :)

Vse slike so produkt mojega lastnega fotografiranja z nokio e63, večinoma kot material za MMSe. :)

Če potegnem črto - vsakodnevno razvajanje se mi zdi pomembno. Ker ta zadovoljen nasmeh, s katerim hodimo po svetu, odtehta tiste male pare, kolikor stanejo te malenkosti.

Smile! :)

Arhitekturno udejstvovanje

2010-04-10T14:44:00.009+02:00

Kot dijak zaključnega letnika srednje šole sem se moral do letošnjega dneva žena odločiti, na kateri fakulteti želim nadaljevati svoje šolanje. In odločitev je bila naslednja: moja prva izbira je Fakulteta za arhitekturo, druga je univerzitetni program gradbeništva, tretja pa matematika. No life on the horizon, indeed :D

Kot je v navadi, je tudi letos narod navalil na arhitekturo. Vpis je 282% oz. na 133 razpisanih mest si želi priti 375 nadebudnih umetnikov. S hudo konkurenco bomo bili boj od 1. do 3. julija na sprejemnih izpitih, ki pomenijo kar 80% skupnih točk, ki bodo odločale o bodočih brucih na tej fakulteti. Drugih 20% predstavljajo zaključna uspeha iz zadnjih dveh letnikov in pa uspeh na maturi.

Seveda moja izbira arhitekture ni naključna. Na začetku tega šolskega leta sem se vpisal na tečaj arhitekture kot priprava na sprejemne izpite, da si pustim opcijo za faks odprto, ker se mi ni sploh sanjalo, kam bi po opravljeni maturi odtaval. Celotna zadeva glede risanja se je izkazala za zanimivo in me je zelo pritegnilo, tako da sedaj že (dokaj) resno rišem.

Tukaj je nekaj mojih slik (in ne, mi ne rišemo hiš), vendar pa poudarjam, da sem samo dijak in ne umetnik. :)

Ročna ura.

Razdelilec.

Kaseta.

Tole je neka priprava za igranje na pesku, tud men ni najbolj jasno kaj je, ampak se mi zdi, da mi je kar fajn ratalo. Pa stroka je tudi takega mnenja. :D

Tole pa je utrinek iz zadnjega risanja, ko sva z Ajdo sredi Šolskega centra sedela in risala hodnik ter bila posledično deležna mnogih začudenih pogledov.

Arhitektura je fajn. :)

(ne)Delovna sobota

2010-04-10T13:54:00.008+02:00

Sobota, 10. april 2010.

Kot že večino sobot v tem šolskem letu sem tudi danes kmalu ustal in se odpravil v šolo. Toda danes z drugačnim razlogom (sicer hodim na arhitekturo, o kateri v kakšni drugi objavi), saj je bila delavna sobota. Ja, noter moramo prinesti en dan, pa smo šli danes v šolo. Meni osebno totalno nemoteče, ker vem, da bi bilo še bolj glupo iti tisti noter prinašajoči dan v šolo.

Pa vendar - dve uri pouka, ki sploh ni bil na hard, ampak bolj rekreacijski, potem pa koncert. Ja, v okviru dejavnosti dijaške skupnosti je bil na šoli koncert in tokrat ne dijaški koncert, kot decembra, ampak je nastopila novomeška rock zasedba Dan D. How cool is that?

Anyway, ob desetih grem jazst lepo dol v naš športni hram in se usedem na tribuno. Res, to je bil koncert rock zasedbe, ki je zgledal tako, kot da smo v kulturnem domu (čeprav dvorana Leona Štuklja ni dom, še manj pa kulturna). Še glasbenikom je bilo smešno. A vendar je koncert stekel.

Romatničen uvod, Tokac v pravem razpoloženju za petje in zabavanje občinstva med komadi (ene bolj, ene manj), dobro ozvočenje - slišalo se je fajn. A manjkal je tisti stik s publiko, tista povezava, nihče ni padel not.

Potem pa so se dve punce opogumile in odskakljale poskakovat na sredo dvorane. Svaka jim čast. In pridružili so se jim še drugi. Sledila je in my opinion super poteza Dan Dja, ko so se odrekli predvideni playlisti in so začeli igrat vse tisto, kar jim je zapasalo. Za vse navdušence "pod odrom" so najprej zaigrali Plešeš in nadaljevali v hudem tempu.

Meni ni bilo do skakanja. Z družbo smo sedeli na južni tribuni in uživali v glasbi. Biti zasanjan na sobotno dopoldne ob poslušanjem Dan Djev v živo... neprecenljivo. Vem da odzgoraj se vse lepše zdi, rad bi bil zrak, ki ga dihaš ti...

Kar pa je bilo videti res obupno in nekulturno, je bilo to, da je že več kot tri četrtine občinstva zapustilo dvorano še pred koncem koncerta. A mogoče ne živimo v civilizaciji? Zgleda, da je bonton za nekatere še vedno svetlobna leta stran in to je bila edina črna pika na sicer super koncertu. Pa tudi Dan Djevci se niso ozirali na to, oni so igrali svoje, igrali so za publiko, ki jih je poslušala. In bili smo jim hvaležni. :)

In če zaključim z besedilom, s katerim je bil koncert zaključen:
Hvala za vse...
Dobro nam gre...
Nikoli bolje.
Tukaj pa je še en drobčkan slikovni utrinek (za kakovost slike grejo vse zahvale moji nokii e63):

Ampak potem, po koncu koncerta, pa sva s Klemnom uletela do bobnarja, če bi lahko dobila palčke. In je šel on po palčko, jo vrgel v zrak, sam pa sem kot največja grupie zajebal Klemna in jo ujel. Tako da sem zdaj ponosni lastnik palčke od bobnarja od Dan Djev. Woohoo! :D

In še slika za potešitev vaše radovednosti:

What is more - uvrstil sem se na državno tekmovanje iz znanja matematike! :) Ki pa bo dan po našem maturantskem plesu. Party on! :D

Snowy saturday.

2010-03-13T17:27:00.008+01:00

Well, we had our mock matura exams today and the subject we wrote was English, so I'm still feeling a little linguistic. It went well, but I realized I will have to put some effort into learning this language to improve my knowledge. Well, June is far, far away.

Today is the 13th March. Middle of March. According to the calendar it's still winter. If we look outside - hell yeah it's winter. I mean the calendar is what it is (who gives a fuck about calendar anyway), but it's "OMG IT'S SPRING", which I heard a couple of days ago, that surprised me. But then it kept snowing for two days and the winter continued. The funniest part about it is that slovene proverb goes like this: Ena lastovka še ne prinese pomladi and British idiom is One swallow doesn't make a summer. See the difference?

Well, despite the seasons being different and the proverbs' metaphorical meaning - it's still winter. And I like it. What is wrong with winter anyway? I saw thousands and thousands of facebook groups 'I miss summer (insert 20 random smileys right here)' and without thinking refused to join them. Yeah, it's cold, but it's not like everyday's temperature is 20 degrees below zero. And in the summer there are also cold or even worse - too hot days. And secondly - yeah, there's snow, but admit it: snow IS awesome. You can ski, for instance. There are also other activities to do and, what is more, the nature is b-e-a-u-t-i-f-u-l. I love it when I look out of the window and see everything white. Romance at its best.

Don't get me wrong - I've got nothing against summer. Actually, summer IS great. But I just can't figure out why some people can't enjoy this time too? Why does it have to be a specific month so they can have fun? It's March and I'm having fun. And I've had fun in February. And January. And before.

Actually, I'm having fun every effing day. So put a smile upon your face and have fun - you've got nothing to lose but so much to win.

Seize the day! :)

12+(70)-1+4+(35)+7-2+1=?

2010-03-13T17:09:00.004+01:00

Vsak srednješolec bi moral znati izračunati tale račun, kateri ne bi predstavljal problema tudi učencem četrtega razreda osnovne šole. Ja, če ste vsaj približno dobri v matematiki, ste dobili rezultat natančno 707. Ne? Čudno, saj je bila to pravilna rešitev ene izmed nalog 28. 10. 2009 v vsem dobro znani oddaji na A-kanalu – Fantastičnem klicu. Ja, to je tista oddaja, ki je na sporedu vedno, ko se uležeš na kavč v upanju, da se na televiziji predvaja kaj pametnega. Pa se ne. In potem naletiš na tole. Antipatična voditeljica kar umira po tem, da bi vendarle nekdo poklical, čeprav ogromno ljudi čaka na liniji v upanju, da bodo dobili priložnost povedati pravilno rešitev. Kot na primer gospod, ki je vedel rešitev tega računa in čim so ga spustili v eter, je samozavestno odgovoril s 36. Ja, ta rezultat bi morali dobiti tudi vsi vi, saj je pravilen po vseh matematičnih zakonih in zdravi pameti. Najprej moramo seveda razrešiti oklepaje, nato pa le še seštevamo in odštevamo do končne rešitve. Odgovor pa je bil, vsaj v tej na srečo do sedaj že ukinjeni oddaji, napačen. Še več, voditeljica se je temu, da bi konec igre povedala 'pravilni' odgovor, izmikala še dve mini igri, kajti le kdo bi lahko trpel ta vreščeči glas še nadaljnje pol ure, nato pa vendarle izdala, da je rezultat 707. Z besedo sedemsto sedem. Od kje? Ne vem. Vem pa to, da s takimi nagradnimi igrami zbijajo pomen kakršnikoli izobrazbi, sploh pa obvezni in osnovni – osnovnošolski!

Tukaj gre za čisto nategovanje ljudi, saj je podobnih primerov še dosti: od drugih računov pa do seštevanja evrov. V nobenem primeru pa ni pravilen odgovor dejansko pravilen v tem smislu, da prinaša denarce. Jasno pa je, da oni lepo služijo na ta račun, ko naivneži verjamejo, da bodo na tako lahek način prišli do denarja ter kličejo in kličejo. In v redkih primerih, ko sem dejansko gledal tole žalostinko, mi je šlo kar na jok. Kam smo prišli? Mar nas je kapitalizem spremenil v denar hlastajoče ljudi do te mere, da bi za denar storili vse, čeprav bi pozabili na življenjske in moralne norme? Upam, da ne.

Nasploh se je večina javnih medijev skomercializirala do te mere, da pozabljajo na kvaliteto, dokler je branost/gledanost/prodaja velika. To se še posebej opazi na televiziji. Pomembne so le ocene gledanosti in zaslužek. Tipične risanke, katere smo z užitkom spremljali v naših otroških letih in so nam pomagale pri razumevanju sveta, kot npr. Pipi in Melkijad, pa slikar Bojan in podobne, so sedaj večinoma zamenjali kratki animirani filmi o superjunakih, ki z nasiljem preprečijo zle namene hudobnežev. Je to res sporočilo, ki ga hočemo dati našim potomcem za ceno dobre gledanosti? Saj še obstajajo dobri stari (in tudi novi) skupki povezanih sličic, toda razlika je očitna.

Zelo so se razširili tudi resničnostni šovi. Ljudje zgleda radi gledamo druge pripadnike naše vrste, kdo bi si mislil. Ampak šovi tipa Veliki brat, kjer je nadzor ob vsakem času na vsakem mestu, ali pa Kmetija slavnih, kjer udeleženci niso slavni niti za slovenske razmere, so enostavno ljudi poneumljajoči in jih zaradi tega osebno bojkotiram. Še vedno ne vem, ali je tako velika gledanost posledica tega, da ljudje radi gledajo nekoga drugega, ker so ti pač slavni (oziroma bolje rečeno izpostavljeni) in si tega želijo tudi sami, ali pa zato, ker se je zabavno smejati debilizmu udeležencev. Čeprav bi si želel slednjega, se mi na žalost dozdeva, da vse bolj prevladuje prvo.

Vse več je tudi stvari, kjer je pomanjkanje kakovosti skoraj namerno. Pojav podpovprečnih kvazihumorističnih serij, ki so sploh značilne za našo nacionalno televizijo, je izjemen. Dobrih filmov s kvalitetno zgodbo je čedalje manj, vse pomembnejši so efekti. Še pri računalniških igrah ni važno, če zadovoljiš igralce s kančkom kritičnega mišljenja; pomembno je le, da čim več (naivnih) ljudi igro kupi. Saj, razumljivo, vsak bi rad prišel do zaslužka na čim lažji način, z čim manj dela in truda. Toda ali to upravičuje pojav, da smo čedalje manj in manj kritični do vsega?

Ne smemo se zadovoljiti z vsem, kar dobimo. Le tako bomo pripomogli k izboljšavi tega, kar je, k napredku. Sodobni svet temelji na konkurenci, zato je prav, da jo (do zdrave mere) spodbujamo tudi mi. Naj nam ne bo vseeno, da nas sodobni svet posiljuje s takimi odgovori, kot ga je na enigmo v naslovu podal Fantastični klic.

To je bil moj članek za šolski časopis Tegi in je bil objavljen v prvi letošnji številki, poslan pa je bil tudi na natečaj ŠKL novinarstva.

Amiability

2010-02-03T23:25:00.007+01:00

Moje muzikalično navdušenje nad elektro glasbo je privedlo do prvega produkta - lastnega seta. Čeprav je tole še amaterski izdelek, ki je bil navkljub posedovanju mešalne mize posnet z internal mixanjem, se mi zdi, da je na nivoju in da bo super za v avto. Prijetno poslušanje želim :)

Download link @ hotfile.com - CRTo's Amiability

Amiability @ SoundCloud

CRTo's February 2010 set: Amiability

Genre: Tech House, Techno

Length: 59:47

BPM: 128.00

Tracklist:
01 - David West & Ida Engberg - The Giant From Nibiru
02 - Josh Wink - Stay Out All Night (Dub Mix)
03 - Mikel Curcio & Noir - La Musica (Pirupa & Pigi Remix)
04 - Jerome Isma-Ae - Hold That Sucker Down (Original Mix)
05 - Aka Aka - Woody Woodpecker (Original Mix)
06 - Adam S - What's Occurring (Original Club Mix)
07 - Shieldz - Underground (Ant Brooks Remix)
08 - Oliver Koletzki & Roland Clark - Yes We Can (Umek Remix)
09 - Deadmau5 & Chris Lake - I Said (Michael Woods Remix)
10 - DJ Madskillz - Apollo (Original mix)
11 - Umek - Gatex (Fergie Remix)

No dvigni belo Japonc! Bravo bravo!

2009-08-20T12:06:00.011+02:00

Ob besedni zvezi športni komentator bo večini Slovencev - vsaj tistim, ki vejo, kaj je youtube - prva asociacija Anton Borkovič iz Jakobskega Dola. Le kdo si ne bi zapomnil tega unikatnega komentatorja, ki mojstrsko opiše dogajanje na igrišču. Skoraj no, ni blo ne. Navkljub tremnemu občutku je njegova nesposobnost opažanja, kaj se dogaja na igrišču ali kater igralec oziroma celo ekipa je pri žogi, neverjetno smešna. Sploh če niti ne ve, kdo točno je nasprotnik Maribora v tej tekmi. Težko je vedno uporabljati glavo, dobro glavo. Poskusi, da bi komentiral Ligo prvakov ali bil vsaj gost v studiu, so se kljub 2500 podpisom na spletni peticiji izjalovili. Bo pa njegov poizkus na tekmovanju Naj komentator gotovo šel v anale. Žogo brcno!

Eden podobnih kekcev, le da dosti bolj poslušan, je vsem znani Miran Ališič. Na komercialni televiziji že dlje časa komentira formulo, na katero se - roko na srce - dobro spozna. Vendar pravi čar njegovemu komentiranju da šele njegov vreščeči, napol hripav glas, poln navdušenja, kateri pride do izraza sploh ob štartu, nesrečah ali pa prehitevanju. V spomin se vtisne tudi s polivanjem z bencinom, navdušenjem nad dežjem in pa z video posnetkom, ki prikazuje njegovo komentiranje, ko se kar vživi v bolid. Vsekakor - če vam njegov glas ni ravno antipatičen - popestri ogled sicer enolične dirke.

Eden podobnih strokovnjakov, ki se spozna na šport, je Peter Vilfan. Po uspešni košarkarski karieri se je podal v reporterske vode, kjer je dolgih 18 let na nacionalki komentiral domače in tuje košarkarske tekme. Sedaj se je ob nesporazumu z vodilnimi možmi za vsaj 3 leta odpravil na komercialno televizijo, kakor je zapisal v svojem blogu. V redu komentator, ki pa se mi je zameril že v otroštvu zaradi prevelikega favoriziranja (njegove) Olimpije. Kot zvest navijač Krke pač nisem mogel prenašati njegovega razočaranega (ko je zadela Krka) oziroma navdušenega (ko je zadela Olimpija) glasu. In zaradi tega se mi še vedno zdi kot en kekec. :D Sem pa dokaj rad spremljal njegove prenose tekem reprezentance.

Najbolj poznani tip z nacionalke je gotovo Igor E. Bergant. Profesionalec v svojem poklicu, skorajda strokovnjak, vendar je njegova edina, toda velika pomanjkljivost to, da je na trenutke enostavno nezanimiv. Njegovi prenosi so spodobni, strokovni, ampak ne taki, da bi te navdušili.
Rahlo drugače je z ostalimi komentatorji z nacionalne televizije - so malo manj strokovni, toda bolj zanimivi. Vsakdo se dovolj spozna na šport, ki ga komentira, tako da so prenosi v redu. Na vsake trenutke se pojavi tudi kakšen izpad tipa Sedaj bi bilo treba Pietrusa kar na gobec. Oprostite, oprostite... Mihata Žibrata, ob katerem pa prenos postane naravnost navdušujoč. :) Lepo je slišati komentatorja, ki se v tekmo vživi kot zagret navijač.

Sedaj, ko poteka svetovno prvenstvo v atletiki, pa v vsem svojem sijaju zasije Andrej Stare. Stari maček je za atletiko pravi profesionalec (njegova žena je bivša tekačica na 400 metrov, mimogrede). Med komentiranjem svetovnega prvenstva pa je prišel na dan tudi podatek, da je pravi profesionalec tudi, ko se tiče udeležbe pri športu - na svetovnem atletskem prvenstvu za športne novinarje je namreč v najstarejši konkurenci osvojil kar 3. mesto! Gledanje atletike je z njim naravnost fascinantno - če Kozmus meče enega izmed njehovih zadnjih metov v finalu, pa režiser ne pokaže v živo, se na hitro prelevi v radijskega komentatorja ("... In Kozmus se opravlja v krog. Sedaj bom postal radijski komentator. IN KOZMUS JE STOPIL V KROG IN ŽE SE PRIPRAVLJA ZA IZMET. PRVI OBRAT, DRUGI OBRAT, IN... MOČAN IZMET, KAKO DALEČ BO LETELO KLADIVO..."). Izjemno pokomentira tudi tek Bolta za svetovni rekord, ko o šprinterju reče, da je kot brzovlak. Takih besed, takega komentiranja je po mojem mnenju premalo, slišim pa jih le pri Staretu. Hkrati je tudi eden redkih komentator, ki se vživi v dogajanje, iskreno navija za naše ter spodbuja sodnike - No dvigni belo Japonc! Bravo bravo! Sposoben je komentirati tudi nogomet navkljub težavam z novimi očali ali pa, ko se zgodi grk Kotom. Prav tako se dobro izkaže na hokeju, tudi če komentira pijan (ter se po 1. tretjini z njim potem "izgubi povezava") ali pa mu kdo zakriva pogled. Hkrati je celo pripravljen sodnika povabiti na kavo, ko le ta ne piska dobljenega gola Sloveniji, označiti enega izmed Avstrijcev, ki je grdo štartal na našega igralca, za barabina, ali pa ne oceniti zelo slabih sodnikov. Če pa je komentiranje prenaporno, si pa vzame trenutek in si oddahne. Izkušnje ma tudi z ostalih športov na ledeni ploskvi - na začetku novinarske kariere je komentiral svetovno prvenstvo v hitrostnem drkanju, ups, drsanju. Naj vas te cvetke ne odvrnejo od misli, da je tak reporter sposoben spraviti iz sebe kaj pametnega, ne, ravno nasprotno - na šport (še posebej atletiko in hokej) se spozna mnogo bolje od marsikaterega strokovnjaka. Sicer pa je Stare po mojem mnenju edini slovenski športni novinar, ki je sposoben prenos športa napraviti strokoven, hkrati pa izjemno zanimiv in humoren, hkrati pa lahko tudi vedno, res vedno na dan privleče kakšen zanimiv podatek. In hkrati se ob prenosu še pošteno nasmeješ. :)) Res, če že gledam šport, upam, da ga komentira Stare. (:

Vsi vemo, da se prenosi Lige prvakov v Sloveniji selijo z ene televizije na drugo. Toda vedno (z izjemno prenosov, ki so bili še na nacionalki) sta zraven brata Goran in Dejan Obrez. Samooklicana strokovnjaka, kvazi poznavalca nogometne igre prenašata tako tekme na TV3ju, A-kanalu ter tudi pokrivata prenose na Šport TVju. Včasih jih spremljam, ker se mi zdita smešna - 10-minutno nakladanje o tem, kako je Mutu navezan na svojo babico brez spremljanja igre je vsekakor zanimivo, kakor tudi njun besedni zaklad, katerega višek predstavlja besedna zveza 'nogometna harmonija'. Tedva kekca sta sicer nesposobna normalno komentirati, spremljati igro ali pa ugotoviti kakšne posebnega taktičnega dogovora v ekipi; njune zanimivosti so omejene na trače o prestopu Ronalda ter ljubezenske afere znanih nogometašev, hkrati pa imata oba tako jebeno antipatičen glas, ampak seveda oba vedno postrežeta s kakšnimi cvetkami, ki pa so vedno dobrodošle. :D

Če potegnem črto, je užitek ob gledanju športa na slovenski televiziji zelo relativen. Strokovnost je v nekaterih primerih vprašljiva, se pa največkrat ob prenosih nasmeješ. Sploh če spremljaš Stareta, ki je po mojem mnenju brez dileme najboljši in najzanimivejši komentator daleč naokoli. ^^

No dvigni belo Japonc! Bravo bravo!

Kepica sladoleda

2009-08-19T13:25:00.001+02:00

Pisalo se je leto 1999. Zadnja sobota v juniju. Fešta v Mirni Peči. Ja, bil je Mirnopeški tek (na žalost iz vsem znanih razlogov zadnji). Ljudje so uživali v soncu, tekli, pili pivo in jedli sladoled. Novljan je za to posebno priložnost dal skrinjo kar ven na pločnik in prodajal sladoled po 120 tolarjev.

Piše se leto 2009. Za vikend grem s kolegi na morje v Strunjan, kjer ravno pred odhodom domov slučajno naletimo na mojega strica. Ta nas pri bližnji slaščičarni počasti s sladoledom, za kepico katerega odšteje nesramnih 1,20 evra.

En evro je vreden 240 tolarjev. You do the math.

Ja, v desetih letih se je sladoled podražil za 2,4x. Ali je prišlo res do takšnega napredka? Če bi, bi se gotovo izognili jebeni recesiji jebenih Američanov. Če bi, bi bile tudi plače 2,4x večje.

Raje nočem vedeti, koliko bom sam odštel za to, da bom lahko svojim otrokom narisal nasmeh na obraz s to ledeno radostjo. Do takrat pa se lahko le sprijaznim in uživam v relativno dragi, a mogoče tega vredni kepici sladoleda. (:

Aja, pa Mirnopeški tek pogrešam.

Poletne barve. (:

2009-08-17T15:06:00.001+02:00

Če zanemarimo dejstva, da sem zakompleksana najstnica, da že OMAJGAD ŽE POL LETA NISEM NČ NAPISAL OMAJGAD OMAJGAD in da mi posti tipa OMAJGAD EJ TO JE POST K SEM ZANEMARJAL BLOG AMPAK RES NE VEM O ČEM BI PISAL AM JA LAČEN SEM OMAJGAD DESETKICA res ne dišijo, sem spet zbral voljo, da nekej napišem in spremenim svet. Vsaj rahlo. ;D

Poletje se bliža h koncu, jazst pa uživam. Za vikend smo šli s kolegi na morje v Ljubljano in Strunjan (pa naj se še tako čudno sliši :D). Dejansko smo se mel fajn, haha. Vsak večer nekej športam, čez dan pa bodisi delam na Telekomu Slovenije bodisi zabušavam. Popoldne se itak najde kej za počet, zadnje čase pa (prepozno) v noč gledam Kako sem spoznal tvojo mamico alias How I met yout mother. Legendarna serija, ob kateri i-laugh-my-ass-off. Skratka, uživam v poletnih barvah. (:

Fora s poletnimi barvami je, da se je to spomnila moja super mati, ki me je prejšnjo poletje pospremila v šoping z naročilom, naj si kupim kakšno majico v poletnih barvah. In ker sem rad pisan, sem si od takrat naprej povečini garderobo popestril z nečrnimi in nebelimi majicami. :D Zdaj pa mi poletne barve predstavljajo vse uživantskosti, ki pridejo še posebej do izraza med poletnimi počitnicami. Sploh vikend roadtripi s kolegi, uživanje v študentskem delu, vsakodnevni pikniki, movienighti in podobne pizdarije, v katerih uživam kako drugače kot s pivom v roki. =)

Poletje gre h koncu, ampak postaja čedalje boljše in boljše. Užijte ga tudi vi. :*

Hvala Ajdi, da me je spomnila, kako obožujem poletne barve in mi dala idejo za tale blog post; Larisi, ker me je učerej pol ure poslušala, kako posebno smo se mel na morju; ter pa tudi hvala kolegom, da mi vsakodnevno popestrijo dan. :)

Bling.

2009-06-22T00:41:00.001+02:00

It ain't hard to hold
When it shines like gold
You'll remember me.

The Killers - Bling (Confession of a King)

Slovenci v zamejstvu.

2009-06-06T00:51:00.000+02:00

Z ekskurzijo po Italiji smo se tudi podrobneje seznanili z življenjem slovenske manjšine v Italiji. Ta je izmed vseh slovenskih manjšin najštevilčnejša in tudi najmočnejša. Vendar to, da je najmočnejša, še ne pomeni, da je močna.

Slovenci izven meja naše države se še vedno ukvarjajo s problemi, ki jih delno bremenijo že vse od konca prve svetovne vojne naprej, vendar sedaj ne v taki meri, kot v času poitalijančevanja. Njihova življenja niso enostavna - niso tako bogati, sproščeni in srečni, kot si jih marsikdo predstavlja. Predstave o njih, če sploh so, so ponavadi zgrešene.

Toda ja, premožni so, saj je Italija gospodarsko zelo razvita država; sproščeni tudi, kajti način življenja jim to omogoča, in srečni. Vendar ima življenje na oni strani meje tudi slabe strani. Glavna je seveda jezik. Resda naj bi zakon zagotavljal dvojezičnost v vseh teh predelih, vendar realno gledano so slovenski napisi omejeni na minimum. Proslave so v italijanščini. Ti Slovenci bijejo trd boj za slovenščino in za to jim vsekakor izkažem spoštovanje.

Naslednja stvar je vključevanje v tamkajšnjo življenje. Prebivalstvo je tam pomešano in Slovenci se trudijo ostati Slovenci. Zaradi tega so kar malo zapostavljeni, vendar je to tudi cena ohranjanja kulture.
Slovenska manjšina je ogrožena in to je bilo tudi eno izmed glavnih sporočil te ekskurzije. Videli smo, da položaj ni ravno najboljši in da osnovne manjšinske pravice niso v celoti realizirane. Zato upam, da bodo še naprej tako vztrajni in še naprej tako - slovenski. :)

Beachvolley :)

2009-06-03T23:32:00.000+02:00

Fajn zadeva. ^^

Danes smo se s prijatelji spet odločili iti na Loko. Mivka na igriščih za odbojko kar kliče po tem, da greš in malo športaš. Odbojka je res fajn šport. Ni ti treba skoz tečt. Tehnika je pomembna.

Razmišljanje je pomembno. Ni stika z nasprotnimi igralci (no ja, razen če imajo ti stalne izlete v mrežo ali celo mimo mreže, hehe). Prijetna sprostitev v teh vročih poletnih dneh, absolutno. ^^

Kdaj gremo spet? :)

Branje - o branju.

2009-06-03T00:30:00.000+02:00

Za začetek mojega nadobudnega bloganja prispevek o poleg pisanja osnovni stvari bloganja - branju.
Še pred parimi meseci sem bil zadovoljen bralec Dnevnika. Dnevni časopis, ki je ponujal kvalitetno branje, ravno pravšnjo velikost za na wc, dovolj člankov, zanimive športne prispevke, sobotno prilogo. Vsekakor zadovoljiv dnevni časopis.

Potem pa smo dobili ponudbo, da naročimo Delo, za katerega se ve, da je najkvalitetnejši slovenski dnevnik, poleg tega pa imamo še 30% popusta zaradi razloga, ki sem ga do sedaj že pozabil. Zdi se mi, da je bilo nekaj v zvezi z naročnino na neko dodatno revijo ali celo zaradi tega, ker smo že bili na nekaj naročeni. Seveda je oče ponudbo izkoristil.

No, tako je vsako jutro namesto Dnevnika k nam prihajalo Delo. Sprva - problemi. V Dnevniku sem bil navajen, kje vsak dan najdem šport in ostale zanimive stvari, kateri dan so kakšne rubrike, hkrati pa je format, na katerega je tiskano Delo, dosti večji od Dnevnika in ni bil tako priročen. Pa vendar, s časom sem sem Delo vzljubil in spoznal, zakaj je najkakovostnejši slovenski časopis.

Članki so daljši. Globlji. Širši. Kvalitetnejši. Bolj simpatični. Novic je več, hkrati pa tudi prilog. Sicer je sobotna priloga rahlo drugačna od Dnevnikove, katera mi je bila sicer zelo všečna, saj je opisovala interesantne teme, vendar je Delova vseeno zelo samosvoja in dobra. Zraven našega novega dnevnega časopisa pride tudi Vikend, ki je za spoznanje boljši od Dnevnikovega Pilota. Pa Mag in še polno ostalih revijic.

Pa vendar, Delo se mi je izjemno prikupilo pred parimi tedni, ko so zraven petkovega časopisa priložili izbor najboljših člankov iz New York Timesa. V angleščini, v originalu. O temah, ki so res zanimive, bralca pritegnejo in so hkrati tudi napisane v zelo všečnem stilu. Vsekakor odlična poteza Dela. Vendar o člankih iz New York Timesa drugič. :)

Ali se mi zdi pomembno, da smo naročeni na kvaliteten dnevni časopis? Da. Rad sem na tekočem, podrobneje slišim tudi o stvareh, ki jih nisem videl, hkrati pa časopis zelo popestri popoldansko malico in je tudi priročno branje na stranišču. Žurnal, slovenski zastonjski dnevnik, na primer, mojih potreb ne zadovolji. Hkrati Delo ne pretirava z nesmisli in ne prodaja burekov, čeprav se tu pa tam najde tudi kaj totalno nesmiselnega. Časopisi se morajo prodajati. Pa saj smo dovolj pametni, da vemo, kaj je res in kaj so cvetke. (:

Tudi to, da je v tiskani obliki, je izrednega pomena, kajti za tem se skriva veliko več. Članki so kvalitetnejši in brez toliko nabijanja v prazno, kot ga je na internetu. In ker vsi vemo, da je človek ob e-branju osredotočen še na mnogo drugega, oziroma da na internetu večinoma prebira trače in ostale prek medijev napihnjene štorije, se lahko na tiskan časopis v miru skoncentrira.
Dnevni časopis mora biti. Dan brez Dela enostavno ni več dan. :)