petek, 27. avgust 2010

Slovenština, moj doma

Obilica časa v zadnjih dveh tednih je botrovala temu, da mi je vendarle uspelo pogledati kakšen konkreten film. Tako sem si pogledal tokijsko romanco med Billom Murrayom in megaseksi Scarlett Johansson v filmu Zgubljeno s prevodom (Lost In Translation). Bolj kot ganljiva zgodba, ki je glavni razlog za zelo solidno oceno na IMDBju (7.9), mi je v spominu ostal naslov - zgubljeno s prevodom. Ali je prevod lahko enak originalu?

Ena redkih stvari, ki je bila dejansko zanimiva v letošnjem maturitetnem čtivu pri slovenščini, je bila misel o literarnem izražanju v drugem jeziku: da je prevajalec lirike pesnikov tekmec, medtem ko je prevajalec proze pisateljev suženj. Vsekakor pa se pri prenosu besed iz enega jezika v drugega original spremeni - to je preprosto neizogibno. Jeziki so si med seboj različni, nimajo besednih ustreznic za določene términe, hkrati pa so že fraze težko ponovljive, kaj šele besedne igre. Pa vseeno - malenkostna odstopanja so težko opazna in nimajo velike vloge.

Se mi pa zdi izjemno moteče, ko postanejo ta odstopanja večja in vidna. To je opazno predvsem pri filmih, kjer poleg branja slovenskih podnapisov na eno uho loviš tudi originalne besede - že zaradi barve in višine glasu. Ko naletiš na kakšen biser, kjer je čez celo Mirno Peč vidno, da je slovenski prevod posiljen, nepremišljen in neumen, se ti razumevanje vsega ustavi in padeš v kratek intelektualni šok. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem ob ogledu filma Fired Up na HBOju (ne, to niso bili polpismeni piratski podnapisi) zasledil naslednji prevod: fraza Don't poop where you eat. je bila prevedena v Ne ščij si v skledo. Thumbs up, a ne?

Res, ta obupna uporaba našega sicer veličastnega jezika me spravlja skorajda v jok. Zato ni dileme, da Facebook uporabljam v angleščini, saj ne morem gledati to skropucalo od prevoda. Hkrati me motijo tudi posiljena poslovenčevanja besed, s katerimi delamo korak nazaj, vendar brez možnosti, da naredimo nato dva naprej. Slišal sem zgodbo o vzgojiteljici v vrtcu, ki je opravljala nek izpit iz slovenščine, pa so jo na ustnem delu vprašali, kako bi s slovenskim izrazom poimenovala frizbi. Njena izbira je bil logično leteči krožnik, vendar pa to ni bil tudi pravilni odgovor. Komisija je rekla, da je slovenski izraz za frizbi luč (ker ga pač zalučaš), vendar pa so ji pogledali čez prste, ker se izraz še ni prijel med ljudmi.

Z glavo skozi zid pač ne gre. Jezik se spreminja iz dneva v dan in je odvisen od govorcev, katerim pa ne moreš vsiliti uporabo določene besede - sploh, če je res zgrešena. V slovenščino prihaja čedalje več tvorjenk in tujk, hkrati pa se uporabljajo spet nekatere starinske besede; vsekakor imamo pester ter bogat jezik. Fascinira me sploh slog revije Joker, kjer naš materni jezik res pride do izraza in zaživi. Pomembno je, da tudi mi v našem vsakodnevnem besedičenju ne pozabimo na našo materinščino in se izražamo z otroško igrivostjo. :)

Aja, mimogrede, "pravilnejši" izraz za žemljo naj bi bil razpočenka. Koji kurac?


2 komentarja:

Don Marko M pravi ...

koji kurac bi verjetno bil napetež...koliko gre skupaj z razpočenko sicer nimam pojma, zagotovo pa sta oba počena prej in potem....
mene tudi kar malo iztirijo nekateri prevodi, sploh na komercialkah ko pozno zvečer kaj pogledam....v bistvu sploh ni zahtevno ugotoviti ali je prevajalec primorec, štajerec ali osrednji kontinentalec...
poleg tega pa me kar zmrazijo poskusi dodajanj nekih potvorjenih in nesmiselnih novih dodatkov v slovenski jezik, ko pa še niti tiste "stare" slovenščine izpred desetih let 3/4 slovencev sploh ne uporablja....
so pa nekateri prevodi zelo zanimivi že zaradi tega, ker se človek lahko od srca nasmeji, čeprav gledaš dramo....

Črt pravi ...

Ja, tile nasmehi ob gledanju resnih filmov sicer niso na mestu (ker je film resen in ker imam rad materni jezik), ampak če je smešno, je smešno. :D