Prvi realiziran projekt! :)

INFORMACIJSKA TABLA V MIRNI PEČI

Prvi realiziran projekt! :)

Torej - uradno stoji moj prvi arhitekturni projekt! :) Seveda informacijska tabla v središču Mirne Peči ni plod le mojega dela, ampak za tem stoji cela skupina mirnopeških študentov arhitekture: poleg mene še Jernej Lah, Primož Turk in pa naša vodja, že absolventka Mateja Muhič.

Tabla v prostoru skupaj s spomenikom in cvetlično ureditvijo.

Tabla je namenjena tako občanom kot turistom: služi kot izhodišče za pregled naselij, znamenitosti, naravne in kulturne dediščine ter je tudi smerokaz za pomembnejše objekte in gostinsko ponudbo, hkrati pa postreže z informacijami glede zgodovine, izvora imena in pa splošnimi podatki.

Kažipot za turiste.

Začetki dela segajo v februar, ko se je že večletna ideja občinskega sveta spremenila v našo projektno skupino, ki je od takrat pridno kot (mirnopeške) čebelice delala na projektu. Po večmesečnem planiranju, pridobivanju informacij, urejanju grafične podobe in dodelovanju vsebine je po odobritvi na seji v začetku junija šel projekt še v zaključne detajle in finalizacijo načrta ter potem v fizično izvedbo in postavitev.

Zahvala za pomoč pri izdelavi gre še Turističnemu društvu Mirna Peč, predvsem Ladislavi Rupena, ki je pomagala pri vsebini, in Jožetu Barbu, ki je osnoval zemljevid, pa tudi Tatjani Kupljenik, ki je poskrbela za lektoriranje, Jerneju Kokolu, ki je pomagal pri grafiki, fotografom Marku Pircu, Andreju Gašperiču ter Jožetu Avbarju, ki so prispevali svoje slike, Dragu Muhiču za pomoč pri dimenzioniranju, delavcem za izdelavo in postavitev, pa verjetno še komu, ki je tako ali drugače pripomogel h končni verziji - vsem skupaj iskrena hvala! Predvsem pa hvala občini in svetu za dano priložnost.

Zahvala gre predvsem občini za zaupanje.

Na tabli je poleg fotografij podrobnejši zemljevid središča kraja, krajši sestavek o Mirni Peči in pa zemljevid celotne občine z vsemi vasmi. Na vrhu je citat častnega občana Antona Pusta iz njegove knjige Mirna Peč z okolico nekoč in danes, ki sega v leto 1987, spodaj pa so skice značilnih in prepoznavnih ikon našega prostora. Zadnja stran z železnimi škatlastimi profili spominja na panjske končnice.

Asociacija na panjske končnice.

Pa še par malenkosti o sami tabli: stebri so iz lepljenega lesa - domačega hrasta, sama tabla je iz combond plošče, ki je vpeta v lahko jekleno konstrukcijo, pritrditveni elementi in streha pa so iz prašno barvanega železa. Cilj pri oblikovanju je bil ustvariti vez med preteklostjo - našo zgodovino in tradicijo - in prihodnostjo - razvojem.

Moderno s spoštovanjem tradicije.

Galerija slik je tudi na Facebooku. Radovednežev je bilo že danes kar dosti, vse pa vabim, da si jo ogledate kar na lastne oči. :)

Radovedne oči.

Manjkalo je blato

Gateway to heaven – Rock Otočec je bil napis na večini majčk v nedeljo, 25. marca 2012, v polni katedrali Kina Šiška. Tam se je namreč zgodilo ogrevanje za največji rock festival pri nas, Rock Otočec, ki bo letos navduševal ušesa obiskovalcev kar 4 večere: od četrtka, 28. 6., pa do nedelje, 1. 7. Koncert je hkrati zaključil Slovenski teden glasbe, v okviru katerega se je v zadnjih dneh zvrstilo obilo delavnic, konferenc in nastopov ter tako poskrbelo za kvalitetno dogajanje na slovenski glasbeni sceni.

Nedeljski koncert je bil dokaj netipičen za Rock Otočec, saj je manjkal največji zaščitni znak tega festivala: blato! Kljub temu pa so glasbeniki poskrbeli za vtis pravega rock dogodka in dodobra ogreli množico, ki sodeč po izjavah že težko pričakuje raj konec junija. Za tiste najbolj zagrete je ob osmi uri zvečer na odru že žagala skupina Adam. Ta je energično zaigrala za živahen začetek, za še živahnejše nadaljevanje pa je poskrbela italijanska zasedba PassoGigante. S svojimi funkrock ritmi so ogreli še najbolj nepremične poslušalce in zdaj jih že vsi nestrpno pričakujemo konec junija, ko bodo nastopili na Rock Otočcu.

Na oder so nato stopili S.A.R.S., ki na slovenskih odrih že kar domači. Ti so s svojimi družbeno kritičnimi besedili ogreli glasilke prvih vrst, publika pa je ob zadnjem komadu Budjav lebac dobesedno norela. Tako je bilo vse pripravljeno za glavno zasedbo nedeljskega večera: The Subways. Britanci so nastopili že na zadnjem Rock Otočcu (prav tako kot S.A.R.S.) in spet pokazali, da se v Sloveniji počutijo odlično. Kitarist in pevec Billy Lunn je tako po vsakem komadu dodal hvala lepa, refren pesmi Rock'n'roll Queen pa so tudi prevedli v slovenščino. Nasploh je koncert zaznamovala odlična energija vseh članov zasedbe (prikupna basistka Charlotte Cooper je na primer ves koncert poplesavala po odru) in pa odlična komunikacija s publiko. Billy se je ob koncu koncerta tudi vrgel med poslušalce, ki so ga navdušeno ujeli in ponesli po rokah.

Ogrevanje za Rock Otočec se je izkazalo za izjemno uspešno, tako da sedaj že vsi nestrpno pričakujemo štiridnevni raj. Vstopnice so že v predprodaji (akcijska cena velja do 31. 3.), vseeno pa še čakamo na celotno zasedbo, ki bo stopila na oder. Ta bodo v prihodnjih tednih objavljena na www.rock-otocec.com.

Božično vzdušje

Ljubljana je fajn. Tokrat - presenetljivo - ne mislim v prvi vrsti na mesto (ki je ponoči res čarobno), ampak kar na mestno občino, ki mi je podarila zelo univerzalno darilo v teh prazničnih dneh. :)

MOL Ljubljana že tradicionalno prireja prireditev ob dnevu samostojnosti, ki je v bistvu prednovoletno druženje vodilnih mož, svetnikov, ambasadorjev in ostalih vplivnih ljudi, ki imajo kaj zveze s slovensko metropolo. Za uvod v to srečanje je pripravljen tudi krajši kulturni program, ki se začne z nagovorom župana (no, letos je izjemoma to čast dobil bivši župan, kajti Čerin je po dnevu županovanja to prepustil kar poslancu Jankoviću), nato pa sledi še glasbeni program. Za razvajanje ušes so poskrbeli pevci Mešanega pevskega zbora Pomlad iz Novega mesta. No, sicer se še meni zdi dokaj neverjetno, toda jaz sem bil tam (pa čeprav še slabše pojem kot sodelujem pri programu ljubljanske občine :D).

Zgodba je dejansko dokaj enostavna: na MOL sem poslal e-poštno sporočilo, če lahko pridem poslušat MePZ Pomlad, saj pri zboru poje moja punca in bi si zelo želel slišati ta nastop, nato pa sem od vodje marketinga dobil naslednji odgovor:

Spoštovani g. Jaklič,

Nastop pevskega zbora Pomlad v četrtek, 22.12.2011 ob 19.00 je res zaprt za javnost, vendar vam bomo omogočili ogled nastopa. Prosila bi vas, da pridete na grad vsaj 15 minut prej.

In tako sem šel v četrtek na Ljubljanski grad! :) Seveda ni šlo brez zapletov, za katere pa sem bil kriv čisto sam, saj sem bil tradicionalno pozen, kar je rezultiralo v dirkanju z bicikLJem in teku na grad. Sem pa vsaj ujel nastop! Pomladniki so naravnost razturali - že uvodna Zdravljica je pokazala, da so pravi profesionalci. Pohvalil bi jih predvsem za repertoar, ki je iz slovenskih pesmi, primernih proslavi, prešel v črnske duhovne, najboljši pa so po mojem mnenju bili ob petju Zelenega Jurija, s katerim so z udarnim nastopom, podprtim z večglasjem, res navdušili vsakega. Celoten koncert je bil brez dvoma sijajen! :)

Tako se mi Ljubljana prirasla še malo bolj k srcu, kjer pa še vedno kraljuje moja Dolenjska. Božič v domačem okolju z bližnjimi je res neprecenljiv! :) Vsem želim prelepe praznike, predvsem pa to, da bi božič preživeli skupaj s tistimi, ki vam pomenijo največ.

Pa še en tematski komad (ker je res prelep):

Facebookovi (ne)anonimneži

Remember, remember the fifth of November,

the gunpowder, treason and plot.

I see no reason why gunpowder, treason

should ever be forgot.

Peti november, dan, ko naj bi hekerska skupina Anonymous napadla strežnike osnove vsega družabnega življenja večine mladostnikov (beri: Facebook), a se ni zgodilo nič. V tem primeru je bil ves gunpowder kar v besedni obliki in to je zadostovalo za željen učinek. Večina spletnih medijev je iz meni neznanega razloga uporabila frazo 'tresla se je gora, rodila se je miš', jaz pa jo bom namerno preskočil. Zakaj? Ker se sliši neumno, pa še neumestna je.

Skupina Anonymous je združba po internetu razkropljenih znalcev računalniške kode, katerih prioriteti sta svoboden internet in svoboda govora. Zaradi tega so izvedli že več akcij, med drugim so vdrli v serverje Nata, napovedali pa so tudi napade na zbirke spletne pedofilije, mehiške narkokartele in tudi Facebook. Torej ne gre za kup zlonamernih računalničarjev, ki bi se radi dokopali do številke tvoje kreditne kartice, vseh možnih gesel in slike, ko si imel še zobni aparat, ampak so z grožnjo napada na Facebook poskušali opozoriti na dosegljivost osebnih podatkov na internetu.

Osrednje družbeno stičišče je bilo do par mesecev nazaj zelo jebivetrsko do varstva osebnih podatkov iz čistega enostavnega razloga: ni bilo konkurence, ki bi mu dihala za ovratnik. Vse podatke je Facebook kot varnostnik v KMŠju ščitil pred neuporabniki, čim pa si se enkrat pridružil, si bil deležen vsega. Šele prihod Google Plusa (ki je svoj prihod veliko bolje napovedal, kot pa izvedel) je spodbudil Marka Zuckerberga in kolege, da so dodali napredno opcijo, s kom želiš deliti določene podatke (tudi za vsako stvar posebej).

Čeprav se že leta voditelji družabnih omrežij pregovarjajo z varuhi človekovih pravic ter voditelji konkurenčnih družabnih omrežjih glede dostopnosti in uporabe osebnih podatkov, do nekih konkretnih sprememb ni prišlo, uporabniki pa lahko samo upamo, da se naše informacije ne zlorabljajo. Je pa pohvalno, da pride do kakšnih sprememb v tej smeri, pa čeprav jih povzroči neposredna konkurenca. Če že vsaka dva meseca (ravno, ko se navadiš) spreminjajo izgled Facebooka, je prav, da dodelujejo tudi zasebnost.

Vendar naši zasebni podatki niso odvisni od Facebooka in ostale zalege, ampak od nas samih. In če tako objokujete dejstvo, da se hekerji iz skupine Anonymous niso odločili za napad, potem bi bilo bolje, da se zamislite o njihovem sporočilu: pazite na osebne podatke. Oziroma še bolje: če si želite svet brez Facebooka, enostavno izbrišite račun. To pa ne, a? To je pa družbeni samomor, vstop v dolgočasno življenje in izguba vseh prijateljev ... Right.

Brez Facebooka se da živeti čisto normalno (sem že poskusil z raznimi večdnevnimi odsotnostmi, pa tudi na potovanjih ga pustim pri miru). Je pa res, da je življenje z njim enostavneje (deljenje informacij, pa rojstni dnevi, pa slike s fešt, dreganje, da ne omenjam obveščanja o vremenu (Oh my god, it's snowing! I have to go update my status to inform all of my friends who don't own a window.). In ja, je odlična zadeva za zabijanje časa.

Pazite samo, kaj delite z ljudmi - pa ne mislim le na PIN številko vaše bančne kartice, ampak tudi na razne statuse, kako vam je dolgčas, kako bo Facebook postal plačljiv in for fuck's sake kako naj vam napišem številko 1, če ste mi všeč, številko 2, če bi vas objel, 3, če bi vas objel, in 4, če bi vas odpeljal na koncert Tadeja Zaliga ... Ker sicer bo pri številki vaših "prijateljev" -1.

Mediji - po letu dni

Spomnim se mojih pisarij pred kakšnim letom, ko sem udrihal čez spletne medije. Po letu dni in precej drugačni situaciji, kar se tiče dnevnih stikov z mediji, se mnenje ni kaj posebej preveč spremenilo. Le pogled na zadevo je malce širši. Odkar živim v Ljubljani, ne dobim več dnevno v roke tiskane izdaje Dela. Za študentski žep je naročnina na časopis rahlo draga, hkrati pa nas itak na vsakem koraku posiljujejo z brezplačniki in pa nas vabijo na spletne strani večjih medijskih hiš, češ da je tam več vsebine, da le-ta ni plačljiva in da lahko namesto tiskane besede raje spremljamo kar video izrezek ...

Žurnal itak bojkotiram. Nekakovostne, slabo napisane in predvsem nepopolne novice so daleč od mojih želja, najbolj pa me moti njihov slog nedokončanih stavkov v naslovu, ki pa se vseeno zaključijo s piko. Neprofesionalnost na nivoju. Nekako se zaradi vseh tračev, ki jih 24ur.com premorejo, poskušam vztrajno izogibati tudi tej spletni strani. Večinoma gor zahajam le zaradi posnetkov tekem iz nogometne lige prvakov, pa tudi sem ter tja se najde kakšna druga izjema. Ker normalne novice raje berem, kot poslušam, sem se nekako tudi bolj ali manj držal stran od multimedijskega centra naše nacionalke. In tako sem pristal spet pri - Delu. Tokrat spletni verziji le-tega, no.

Delo.si me je od začetka dokaj pozitivno presenečalo - posedovalo je tisto lastnost, ki sem jo najbolj pogrešal pri spletnih zakladnicah informacij - preglednost. Jasna naslovna stran, ki poudarja highlighte dneva in se ne ozira na tračarska namigovanja, je bila v velik plus. Je pa s časom padalo tudi moje navdušenje. Člankov, ki so jih objavili v tiskani verziji, je bilo bore malo, večina objavljenih pa je bila spisana od opazno manjših mojstrov pisane besede, kot sem jih bil navajen iz časopisa največjega formata v Sloveniji. In še to je bila večina objav povzeta po STA. Če odštejem naslovnico, so bili članki razporejeni po datumu nastanka, ki je enako pomembnost dajalo občasnim tračem kot tudi npr. zmagi Krke v pokalu Eurochallenge. In ravno ta članek je bil kaplja čez rob, zaradi katerega gledam na delo.si zdaj kar malo postrani.

Sem velik navijač Krke, to je res. Pa vendar - ni me zmotilo nenavdušenje ob ogromnem uspehu za slovensko košarko, ki so ga vsi drugi mediji ponesli na naslovnice. Zmotila me je nesramnost pisca, ki v svojem prispevku trdi, da Krka kot košarkarska sredina obstaja manj kot dvajset let, če pa je z uradne strani kluba jasno razvidno, da začetki segajo v daljno leto 1948?! Za piko na i pa me so me kar malce prizadele subjektivne besede, da je Eurochallenge tretjerazredno evropsko tekmovanje, kar ima podoben prizvok, kot če bi rekli, da je ekipa RIMP zasedla 17. mesto v novomeški rekreacijski ligi (mimogrede, res smo ga, bravo mi. Kdor zadnjo zmaga, je zmagovalec, right? :P). Eurochallenge je namreč tretje najmočnejše evropsko tekmovanje in nikakor ne tretjerazredno.

Ob vseh teh burkah pa sem se zelo razveselil novice, da je oče kot trener v ŠKLju v odbojki (trikrat hura za tistega, ki se je spomnil tako protislovnega imena) dobil brezplačno trimesečno naročino na Dnevnik; pač nekaj v stilu preizkusne dobe. Ker doma že prejemamo dnevni časopis, sem Dnevnik prenaročil k nam v Ljubljano. Kvalitetno dnevno čtivo, aktualne novice in pa bolj poglobljeni prispevki kot tisti s spleta so tako postali že vsakodnevna stalnica v mojem študentskem življenju in všeč mi je, da je tako. :)

Win-win situacija

Danes sem na troli srečal otroke. Skupina (laično oko bi reklo) petletnikov in petletnic, radostno navdušeni nad potovanjem po Ljubljani, v spremstvu treh zaskrbljenih vzgojiteljic, ki so neprestano skrbele, da so vse majhne rokice držale vsaj en ročaj. Radovedne oči so skakale iz ene stvari na drugo, premikajoči se avtomobili so bili nenaveljičljiva zanimivost, nek mali poznavalec pa se je osredotočil celo na tablice.

"Učiteljica, kater kraj je SV?"
"Used se."
"Kateeer kraj je SV?"
"Lepo sed, no."

Kot prijazen človek sem mu polglasno povedal, da gre za slovensko vojsko. Sledil je nezaupljiv pogled malčka, ki pa se je kmalu obrnil stran, kot da se ni nič zgodilo, ter se raje vključil v dogajanje vrstnikov. In kaj so delali?

Nezavedno so mimoidočim lepšali dan.

Kako? Enostavno. Predstavljajte si, da se peljete v avtu, pred vami pa je avtobus, kjer v zadnji vrsti sedi več otrok, kot je sedežev, in vsi so razigrani in nasmejani (otroci, ne sedeži, da se razumemo). Ker vedo, da je mirovanje kriminal, se neprestano obračajo ter radovedno zrejo naokoli. Najbolj zabavno pa jim je, seveda, mahati vozniku za njimi, ki pa ob še tako čemernem pogledu, ki ga mogoče prevaža s seboj, ne more kaj, da ne bi pomahal nazaj.

Otroci se začnejo smejati. Vendar v nekem čudnem smislu, saj ima njihov smeh prizvok yeah, kaj smo ga zajebali. It's a win-win situation. Po težkem jutru, ko ste se komaj dvignili iz postelje, po možnosti v vsej svoji zmedenosti pozabili spiti kavo ter se zaležani odpravili 'dogodivščinam' naproti, je gotovo super naleteti na skupino smejočih smejočih se otrok, ki vam veselo mahajo. :)

And it got me thinking (pa ne, da sem sicer nejevoljna oseba, kvečjemu nasprotno :)) - vsak dan pa ravno ne naletiš na nasmejane otroke, ki se delajo norca iz tebe (samo da ti tega ne ugotoviš). Ob vseh težavah, ki nas vsakodnevno tarejo, je pregovorno zelo težko nameniti lepo besedo, še za nasmešek potrebuješ nekaj truda. O slednjem itak kroži okrog par rekov (lepe citate najdete npr. na http://www.quotegarden.com/smiles.html), sam pa bi izpostavil le tega, da je nasmeh najcenejši način za izboljšavo vašega izgleda. ;)

Zato sam ob vsaki možni situaciji naši dragi Mariji, ki me večkrat tedensko na faksu postreže z odlično kavico in sendvičem, veselo zaželim dober dan. Mislim, da se da z lepo besedo doseči veliko, kaj šele z nasmehom, in da te podarjen nasmeh ne stane nič, kvečjemu nasproti - osreči še tebe. To pa je res prava win-win situacija. In potem, ko Mariji po šanku in najnovejši izdaji Jane po nesreči poliješ kavo, se ti ta začne smejati, vzame krpo in pobriše za tabo, za nameček pa ti brezplačno nalije še novo dozo kofeina. Zna dobra volja kar polepšati dan, kajne? :)

Zato cenim vsak dogodek, ko te namesto grdega pogleda pričaka vesel obraz, namesto zadirčnega stavka radovedno vprašanje, namesto nejevolje potrpljenje, še posebno visoko pa na moji listi navdušenja kotirajo tisti posamezniki, ki imajo zate vedno na voljo kakšen nasmeh viška, in pa tiste osebe, ki ti nasmeh na obraz rišejo nezavedno in te razveseljuje že misel na njih. Otroci so čez čas veselo zapustili avtobus, postajo kasneje pa sem njihovemu zgledu sledil še jazst. Polno nasmejan, pa ne le, ker so mi namenili nasmešek, ampak zato, da ga bom lahko komu posredoval še jazst. :)

Nenovoletne spremembe

Po treh mesecih življenja v Ljubljani lahko rečem, da sem se na spremembo že nekako privadil (kar pa še ne pomeni, da mi je prestolnica všeč - je pa res, da je v snegu in z lučkami mnogo bolj mikavna). Preživljanje delavnikov v kraju študija se je izkazalo rahlo drugačno od pričakovanj: neobvezna predavanja so se izkazala za še kako obvezna, študentska prehrana je še slabša od pregovorne (boni gor ali pa dol), prosti čas pa bi lahko - če bi bil le-ta v številkah - preštel na roke. Zaradi tega je tudi zadnje čase na mojem spletnem kotičku vladala tišina.

Če sem še sredi oktobra brezskrbno pohajkoval po mestu, se je do novembra situacija sunkovito obrnila. Fakulteta za arhitekturo nas je nečustveno prikovala za mize s svinčnikom, Rotringi (neki predragi kvazispecialni tuši) in ravnili v rokah. In ker mi je socialno življenje pri srcu, sem raje kot konstantno delo z normalnim spancem užgal varianto z večjo mero uživancije in posledično rahlo sfukanim bioritmom, na katero še vedno prisegam.

Novo leto in spremljajoči prazniki so vendarle prinesli tako težko pričakovan oddih od vseh študijskih obveznosti, pa čeprav so bili bolj namenjeni lovljenju koraka na faksu, če si kje rahlo obstal. Ker pa sem presenetljivo vztrajen in oddajam (skoraj) vse stvari pravočasno, sem si lahko privoščil celo 3 dni smučanja, konkretno silvestrovanje in užival v ostalih nasmeh privabljajočih trenutkih.

Poleg pavze pa je obvezen spremljevalec prehoda v novo koledarsko leto tudi dobra hrana, ki pa je nikakor noče zmanjkati (kar ni slaba stvar). Problem nastane z vrnitvijo v Ljubljano in posledičnim šaltanjem na kakšen dnevni obrok manj ter dejstvom, da sta raznovrstnost in kakovost prehrane le še dva pojma več, o katerih nočeš razmišljati.

Je pa vsakdan v slovenski prestolnici sem pa tja začinjen tudi s kakšnimi neobičajnimi stvarmi. V zadnjem času sta mi v oči padli sploh tile dve cvetki, ki še bolj ponazarjata vse tisto, o čemer sem pisal že konec avgusta v objavi Slovenština, moj doma (pa ne bom spet izgubljal besed, saj so slike dovolj zgovorne že same po sebi):

Še kdo drug za prvi meni?

Z železniške postaje Ljubljana Rakovnik lahko sedaj že za 6,86 evra peljete čez Mirno Peč in Novo mesto do Metlike ... Wait, what?

Prehod v novo leto je tako za nami in na tem mestu bi vsem skupaj rad zaželel veselo in uspešno 2011. Novoletnih sklepov nimam, saj ne potrebujem nove zadnje številke pri zapisu datuma, da bi lahko nekaj spremenil, upam pa, da bo to leto tako super, kot je bil uvod vanj, saj se imam navkljub vsem risbam, vernakularnim objektom in maketam, ki še čakajo, da jih narišem/obravnavam/naredim, fajn in uživam v resnično dobri družbi. :)

Irska je zakon!

Zelo rad imam tiste steklene krogle, ki jih potreseš, potem pa pada sneg oziroma se kakšni drugi kristalčki podijo po vodi. V bistvu jih celo zbiram (samo moji zbirki še ne morem reči zbirka, ker imam le dve. Ampak kje začeti drugje, kot na začetku. :D) Zadnje čase še posebno rad obrnem na glavo kroglo na zelenem podstavku z napisom Luck of the Irish, v katerem ovčki s črno glavo delajo družbo zelene pikice in pa triperesne deteljice, ter tako obudim prelepe spomine na popotovanje po prečudoviti evropski državi - Irski.

Odiseja petih študentov na zeleni otok se je pričela že mnogo pred dejanskim odhodom, kajti zadnjeminutne variante v organizaciji agencije so domena neradovednih. Rezervacija nizkocenovnih letov je tako prišla na vrsto že julija, okvirni plan premikanja po Irski in pa posledična rezervacija hostlov pa sta dobila potrditev konec avgusta, tako da smo na dan, ko se je september prevesil v drugo polovico, vendarle pogumno odleteli dogodivščinam naproti.

Še preden pa smo sploh prišli do Dublina, smo morali preživeti noč na londonskem letališču Stansted, zjutraj pa smo sicer rahlo neprespani, ampak zato s toliko več vzhičenosti vendarle poleteli proti irski prestolnici. Prihod v Dublin je zaznamovalo predvsem iskanje hostla. Ker je zemljevid njihovih trol čez center bil nerazumljiv, smo se kar peš podali do našega prenočišča, ki smo ga po večdesetminutni hoji s težkimi ruzaki na hrbtih vendarle našli. Vseeno so bili prvi vtisi v tem mestu neverjetni - kljub sivemu dnevu je prevladovala živahnost.

V parih dnevih postopanja po Dublinu smo se udeležili kar dveh walking tours around the city in tako videli (tudi pobližje) vse zanimivejše zgradbe v centru in slišali marsikatero zgodbo. Osebno sem se predvsem navdušil nad razlaganjem o vikingih, katerim je posvečen kar dobršen del arheološkega muzeja. Vodič - pisatelj fantazijskih zgodovinskih romanov, ki je bil naš cimer - je namreč zelo nazorno pokazal, kako pametni in izurjeni so bili ljudje tistega časa in da marsikatera njihova pogruntavščina še vedno velja za odlično rešitev kakšnega problema.

V irski metropoli seveda nismo izpustili obiska Guinness Brewery Housea, kjer smo na vrhu uživali v kozarcu sijajnega črnega piva (resno, Guinness je zakon ;)), pa sprehoda čez Temple Bar (ki ni bar, ampak je bil ta predel včasih pristanišče, je pa v njem izjemno veliko barov), okusili smo tudi nočno življenje (živa glasba iz akustičnih kitar je bila prisotna v večini lokalov), si privoščili leno popoldne v prelepem parku sredi mesta, preživeli glasbeno obarvan večer s kitaro in učenjem irskih pesmi, podali pa smo se tudi na izlet na Wicklow Mountains (beri: griče okrog Dublina) in poleg izjemno čudovite narave videli tudi most iz filma P.S. I love you, pa Bonotovo rezidenco in še veliko drugih stvari. Neverjetna doživetja, skratka.

Po Dublinu nas je pot vodila v Kilkenny, kjer me je fasciniral predvsem pour yourself a pint of Guinness machine, ki je bil kar sredi naše mize, ko smo šli na kosilo, ampak na žalost ni bil v pogonu. Smo pa v tem majhnem, toda pisanem in prikupnem mestecu po popoldanskem sprehodu zvečer vendarle prišli na svoj račun - v lokalu sredi mesta je bend igral traditional Irish music. Navdušeni smo bili predvsem, ko so zaigrali The Ratlin' Bog (komad, ki smo se ga naučili v Dublinu). Ko se je fešta tu končala, smo odšli še v en drug lokal, kjer je vrtel DJ s sivimi lasmi. Ne, ni bil Sivc, je bil pa definitivno upokojenec. Naj omenim še, da je bil to nedeljski večer, narod je bil pa čisto za žur.

V bistvu so Irci venomer za žur. To se je izkazalo tudi naslednji dan, ko smo bili v Killarneyju in smo zvečer šli poslušat nek bend v tamkajšni pub. Nora zabava, cel lokal je bil v deliriju. Irci so res pravi žurerji. Je pa zanimivo, da začnejo feštati že zelo zgodaj - ob devetih zvečer se že dogaja na polno, namreč, večina lokalov pa se ob polnoči zapre. Nato se vsa raja premakne v night pubs - to so pubi, ki so odprti dlje v noč in so na to izjemno ponosni, saj na vseh plakatih jasno piše, da so odprti do npr. pol treh (kar je tam že uaaau). Ampak prava fešta pa je šele na moških wc-jih. Tam smo vsi prijatelji, vedno steče kakšna debata, je pa šla stvar celo do te mere, da me je en model užgal po riti in odhitel ven. Party hard, ni kej. :D

Killarneyju je sledil Galway - prelepo obmorsko mestece, ki velja za zbirališče umetnikov. Po sprehodu čez mestno jedro smo ugotovili, da bi bilo dobro spet obiskati trgovino, tako da smo se odpravili najti Lidl. Verjeli ali ne, toda tudi tam prevladujejo nam poznani supermarketi - poleg prej omenjenega se da na vsakem vogalu najti tudi Spar (ki pa je tak miniaturen in poln prigrizkov ter ima celo kavni avtomat). Se pa najde tudi kakšen tipičen irski nakupovalni center.

Nekaj najlepšega, kar smo videli, pa je bila tamkajšnja narava in Irski se z razlogom reče zelena dežela. Travniki, gozdovi, pa čudovita jezera... Res, ob pogledu na vse to lahko rečeš samo UAAAU. Sploh, če vse to vidiš obsijano (ja, navkljub stereotipom smo imeli super vreme! :)) Čisto impresionirani pa smo šli iz Galwaya na izlet proti - wait for it - klifom. Več kot dvestometrske pečine, v katere buta morje, so enostavno veličastne in tako neverjetne, da ne moreš izreči niti tistega uaaau. Seveda smo se požvižgali na znak, ki je prepovedoval hojo po robu klifov, in tako na lastni koži doživeli to veličino. Obljubim, da so klifi preveč zakon. :)

Iz Galwaya smo se nato s krajšim postankom v Sligu za ogled kipa W. B. Yeatsa odpravili proti Severni Irski. V glavnem mestu tega dela Velike Britanije smo zvečer doživeli prijetno presenečenje - ujeli smo Belfast Cultural Night in bili priča različnim umetnikom - od slikarjev pa do glasbenikov in pevcev. No, če smo od začetka šli vsak večer ven and hit the pubs, pa smo v zadnje večere večinoma preživljali ob kakavu, igranju slovenskega Scrabbla z angleškimi črkami (kar pa zna zelo popestriti igro :D) in uživanju ob ogledu najbolj patetičnih filmov (po možnosti na kasetah).

Severna Irska se sicer zelo razlikuje od Irske. Ne toliko v sami podobi, ampak v ljudeh. Medtem ko so Irci najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kdaj spoznal, saj te z veseljem spustijo čez cesto, pa čeprav je za pešce rdeča luč, se ti takoj opravičijo, tudi če se ti zaletiš na ulici v njih in ti z nasmehom na obrazu pomagajo, ko si rahlo zmeden in ne veš za pot, pa so na drugi strani Britanci zagrenjeni, mrkogledi in rahlo tečni. So pa Irke (vse po vrsti) dokaj... smešne. Medtem ko mi zadekani v bundah hodimo po ulicah, so one lepo v mini krilih in pa kratkih majicah (in ne, ne zgledajo kot manekenke), hkrati pa je vsem skupna tudi poza: prekrižane roke same po sebi izražajo fuck-it's-cold. Nepojasnjeno, ampak resnično. :D

Smo pa tudi na severu otoka videli kar nekaj prelepih naravnih stvaritev. Ko smo namesto na viseči most raje zavili gor po neuhojeni poti, smo na vrhu hriba ugledali prelep pogled na ocean, otočke in pečine. Precej neverjeten je bil tudi Velikanov prekop (Giant's Causeway), kjer hodiš po kupu pravilnih šestkotnikov... Ne vem, kako to naravi uspe, ampak enostavno ji. Simply awesome.

Skratka, Irska me je čisto očarala (slike mojih excited fac in drugih bolj zanimivih stvari sem uploadal na facebook ;)). Seveda pa ji to ne bi uspelo, če ne bi imel ob sebi fenomenalne družbe, s katero je bilo potovati pravi užitek. To je bil res nepozaben zaključek super počitnic, ki mi bo za vedno ostal v spominu in se ga bom z veseljem spominjal... Že zdaj paše po napornem dnevu na faksu priti v stanovanje, prijeti v roke stekleno kroglo, jo potresti in obuditi spomine na najboljše potovanje. :)

Kulturna ekspedicija. Pomotoma.

Težko pričakovani petek (pa ne, da bi bilo danes kaj posebnega, ampak enostavno, ker je petek) je vendarle prišel in z njim še bolj težko pričakovana pardnevna vrnitev v domači kraj. Tudi po treh tednih bivanja v njej me slovenska metropola ni prepričala, čeprav so se občutki vsaj rahlo izboljšali. Vseeno - kaj ti bo Ljubljana, če imaš Mirno Peč.

Tako sem danes namesto z dolgočasnim vlakom odšel proti Dolenjski z Nackom, Sašo in pa Šušem. Samo v bistvu nismo šli ravno proti Dolenjski... Vsaj na začetku ne. :D Ko smo se uspešno napokali v avto in smo se izza Bežigrada napotili na obvoznico, da bi bili čimprej doma, smo naleteli na precej neprijetno situacijo: jekleni konjički so (ne)mirno stali na obvoznici, zavorne luči so bile živo rdeče, hitro pa se je mimo prebil le kakšen motorist. Razlog za prve zastoje je bil tovornjak, ki je zasukan obstal v jarku pred razcepom, kaj pa je bilo potem krivo za naravnost kaotično kolono, pa nam je ostala neznanka.

Po več kot le parminutnem cijazenju v koloni smo se namreč odločili, da je bolje zaviti dol z obvoznice in se proti Novemu mestu napotiti po kakšni malo manj solidni cesti. Tako smo po krajšem postanku na bencinski postaji v Zalogu krenili za dvema avtomobiloma z očitno enakim namenom - vsaj tako smo mislili. Naš GPS je bil očitno nenavdušen nad nepoznanimi cestami ter ni bil za akcijo in glas Tanje je vztrajal, da na primernem mestu obrnemo. Toda mi smo se počutili dovolj sposobno, da smo še naprej vozili naprej.

Najprej smo sledili vlaku, čeprav je vožnja ob njem delovala vse prej kot urbano - ozke podeželske ceste, ki so nam dale parkrat občutek, da se nadaljujejo v makadam (ampak se niso). Po Nackovi pametni odločitvi, da v nekem križišču zavijemo levo, smo se slučajno odpeljali mimo znaka za Vače in se spontano zmislili, da bi šli pač pogledat še GEOSS, če smo že v bližini.

Torej, kaj je sploh GEOSS? Vsi smo že slišali za geometrijsko središče Slovenije, toda šele vpogled na njihovo spletno stran da pravo pojasnilo (citirano s strani http://www.drustvo-geoss.si):

Geoss je težišče naše države, saj se središče nepravilnemu liku, kot je obris mej naše države, ne da določiti. Zaradi lažjega razumevanja smo pojem poenostavili in ga poimenovali geometrično središče Slovenije, skrajšano GEOSS.

Če bi lik Slovenije na kartonu natančno izrezali po državnih mejah in ga v težišču postavili na konico igle, bi ostal uravnotežen. Na podoben način, s premikanjem modela Slovenije na podstavljeni igli, smo tudi najprej približno ugotovili lokacijo težišča.

GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je društvo s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja Geoss, za vedno nove in nove prireditve, o čemer podajamo kratek povzetek.

In mi smo bili tam, čisto slučajno. :)


Nato je sledil še postanek v Robert Baru na čaju (lahko bi šli še v gostilno Mrva, no), kasneje pa nas je pot vodila še čez enega bolj zanimiv slovenskih krajev - zanimiv pa je bil ravno zaradi svojega imena, pa čeprav sem videl že kar nekaj biserov (npr. Poden, Konec, pa danes tudi Zgornji Kašelj in podobne legendarne table).


Nato nas je pot proti domu vodila še čez Litijo, pa mimo gradu Bogenšperk, prijetno presenečenje je bilo tudi naselje Temenica (ki izgleda zelo prijetno), na koncu pa smo po dobrih štirih urah od odhoda z našega stanovanja vendarle prispeli na cilj - v preljubo Mirno Peč. Izjemno zanimiv petek, poln kulturnih doživetij, raznih for, smeha in pa seveda prelepih razgledov, ki jih je še dodatno polepšal sonček. Vzemite si kakšen dan tudi sami in raziščite še nepoznane kotičke Slovenije, ker se definitivno splača. :)

Ljubo doma. Dejansko.

Danes se je zaključil prvi teden mojega študija. Ko sem po uri vožnje z vlakom proti rodni Dolenjski vendarle zagledal v soncu se svetlikajoče travnike in živozelene gozdove, sem vedel, da sem doma. Glasen WOOHOOOOO ob izstopu z vlaka na moji naljubši železniški postaji je bil dovolj očiten znak, da sem pogrešal Mirno Peč. Babičina kuhinja je bila le še pika na i.

Popoldne sem staro mamo in njeno prijateljico peljal na pokopališče ter se še sam ustavil in pogledal na Mirno Peč z drugega zornega kota. Ne vem, ali je bilo krivo mesto opazovanja, toda v poznem popoldnevu je moj domači kraj deloval rahlo melanholično. Predvolilne zabave, od koder je glasba odzvanjala po celi občini, niso mogle odvrniti pozornosti od tega.

Nedokončana cestna dela, neurejeno središče, še vedno jezera namesto travnikov... Žalostno je, da se občina nikamor ne premika. Čez dva dni so lokalne volitve, ki pa mi vseeno ne vlivajo optimizma. Ne vem, ali sem se nalezel sivine ljubljanskega vsakdana, toda za trenutek nisem uspel opaziti sicer neprestane živahnosti v mojem kraju.

Med popotovanjem po Irskem so našo domovino prizadele poplave. Slišal sem, da je promet obstal, videl sem uničene kmetijske površine, ampak do danes nisem dojel, kako hudo se je mati narava poigrala z ljudmi. Uničene hiše, podrti bregovi Temenice, namočeni travniki, neuporaben pridelek... Žalostno.

Ampak vseeno - vse ni tako pesimistično. Danes je bil prvi dan v tednu, ko sem videl sonce in gozdove, zagledal naravo, za katero sploh nisem vedel, kako močno sem navezan nanjo. Betonska Ljubljana je enostavno ubijajoča - sploh pa v tem patetičnem vremenu. Hvala bogu, da obstajajo drugi načini, da v siv vsakdan posije kakšen sončni žarek... :)

Navkljub gospodarski nerazvitosti, še vedno nezgrajenemu avtocestnemu priključku in bolj zaspanem vzdušju pa sem še vedno zaljubljen v moj domači kraj. Vsak izlet v kvazi superiorno slovensko glavno mesto mi da še dodaten razlog za mišljenje, da živim v najboljši občini. Pogled čez okno na Temenico in prostrane gozdove je pač še vedno nekaj najlepšega.

Ljubo doma, kdor ga ima... In res je tako. :)

Letališča so fajn.

V ponedeljek sem vrnil s potovanja po prelepi evropski državi - Irski. Še vedno sem pod vtisi vseh nasmehov, nepozabnih doživetij in neverjetnih naravnih lepot, se ti pa poleg vse nepoznane dežele v spomin zasidra tudi neizbežen del potovanja - letališča in letenje (reportaža potovanja še pride, samo da se zavem vsega, kar sem doživel in videl, ker je vse skupaj enostavno preveč neverjetno). Naša varianta prihoda (in odhoda) na pregovorno mokro področje je vsebovala štiri nizkocenovne lete: Ljubljana - London, London - Dublin in pa za povratek Belfast - London in London - Ljubljana. To je pomenilo dosti letenja in pa še več zabušavanja na letališčih.

Letališča so fajn. Ste mogoče gledali Love Actually? Film se začne in konča z glasom Hugha Granta, ki govori o tem, kako znajo letališča vzbujati optimizem.

Whenever I get gloomy with the state of the world, I think about the arrivals gate at Heathrow Airport. General opinion's starting to make out that we live in a world of hatred and greed, but I don't see that. It seems to me that love is everywhere. Often, it's not particularly dignified or newsworthy, but it's always there - fathers and sons, mothers and daughters, husbands and wives, boyfriends, girlfriends, old friends. When the planes hit the Twin Towers, as far as I know, none of the phone calls from the people on board were messages of hate or revenge - they were all messages of love. If you look for it, I've got a sneaking suspicion... love actually is all around.

In ja, res je tako, letališča so ena izmed najbolj nasmeh privabljajočih prostorov. Kljub tej neverjetni funkciji pa znajo biti tudi zelo moreča - sploh če si na visenje obsojen po več ur. V našem primeru dvakrat po osem na londonskem Stanstedu. Enkrat od tega čez noč. Ampak vseeno smo se zabavali.

Spanje v terminalu je izjemno oteženo. Seveda se najde nekaj klopc, ampak še te imajo po večini držala za roke med sedeži, tako da nekaj udobnih prostorov sicer je, ampak so povečini zasedena. Vsaj tista normalna. Če pa niso zasedena, so pa zagotovo na udaru klim - in to na polno. Pihalniki mrzlega zraka so premeteno razporejeni po celem letališču, tako da skorajda ni kotička, kjer ne bi vleklo kot ob največjem prepihu. Sprva smo se nastanili v kotiček, diagonalno od klim, vendar je vetrič botroval temu, da smo se bili prisiljeni predstaviti. Jutro smo dočakali pred enim okencem za izdajo vozovnic. Na srečo je imel Frenči s sabo priročno deko, na katero se je nas pet ravno stisnilo skupaj, da nam ni bilo treba ležati na preveč mrzlih tleh.

Preživljanje časa na Stanstedu podnevi je dosti lažje kot ponoči. Če ne drugega, je letališče veliko in prepleteno z ogromno trgovinami, kafiči in podobnimi kioski, tako da v kratkem času poznaš že vsako reklamo, pa naj bo na še tako nevidnem mestu, na pamet. Že opazovanje mimoidočih in med sabo si zelo različnih ljudi zna biti zanimivo. Si pa ne predstavljam, kako je vsem tistim revežem, ki bi morali po več ur čakati na Brniku, recimo. Samoiniciativa bi bila kar nuja, se mi zdi.

Ko smo iz Ljubljane zvečer pristali v Londonu, sem postal rahlo lačen. Na srečo je tisti skupen del letališča daleč od bornega, kar se tiče ponudbe hrane. Izbiraš lahko med Burger Kingom, hot-dog stojnicami, pestro ponudbo peciv ter muffinov raznih kafičev in pa med mini restavracijami, ki se specializirajo v pripravi zajtrkov. Sploh All Day Breakfast je prava uspešnica tam, tako da je s svojo ceno in tem, kar ponuja, prepričal tudi mene. Problem je bil samo v tem, da ga nisem dobil. Ob polnoči pač ne strežejo All Day Breakfasta, mi je pojasnila natakarica in mi zraven postregla še kaj-ti-ni-jasno pogled. Toliko o zavajanju strank. Sem pa zato naročil en sendvič s pršutom, mozzarello, paradižnikom in pa garlic breadom (česnovim kruhom). Česen je jako priljubljen dodatek jedem v tistem koncu Evrope - in to upravičeno, saj doda res prijeten okus. No, na poti proti domovini sem pa vendarle moral poskusiti All Day Breakfast in ga v dopoldanskem času začudoma celo dobil. No ja, dober obrok, razen tista zmešana jajca so zgledala malo sumljiva, pa tudi okus ni zaostajal za vtisom oči.

Je pa zanimiva razlika med skupnim delom letališča in duty-free delom (tisti odsek, ko te podrobneje pregledajo). Brdo ljudi, k strmijo v zaslone z napisi, s katerih vrat bodo odletela njihova letala, in pa nesramno drage trgovine, za katere raje ne vem, kakšne imajo šele cene z davkom. Znajo pa te prodajalnice prijetno presenetiti in tako ponujajo kakšen izdelek tudi za normalne smrtnike odobravajočo ceno. Tako sem na poti nazaj za pičlih 15 funtov (švoh 20 evropskih) kupil Jameson Irish Whiskey in bil izjemno navdušen nad nakupom.

Ti pa znajo na letališču čisto slučajno vzbuditi rahlo domotožje - ko sem čakal na letalo za Slovenijo, sem v vrsti za obrok zaslišal Michaela Bubleja in njegove verze Another summer day has come and gone away in Paris and Rome, but I want to go home... Kljub vsem tem pripretljajem pa so mi letališča še vedno ostala v spominu kot prostor veselja in ljubezni. Konec koncev je res lepo videti nasmejanega očeta, ki te po dveh tednih nepozabnih doživetij v tujini pričaka na Brniku. :)

Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.

Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.

Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!

En september še ne prinese šole.

Če se ti šola ne začne septembra, si pa že res star.

Prva septembrska nedelja. Kot vsa leta poprej je ura že več kot polnoči, jazst pa sem na računalniku (in očitno spet ne delam nič pametnega, glede na to, da pišem tole). Vendar tokrat s to razliko, da sem jutri doma. In pojutrišnjem tudi. In še cel september. Srednja šola je za mano, začenjajo se študijska leta.

Po težkih borbah z mojo glavo sem se odločil za arhitekturo, ki je šele po fotofinišu premagala gradbeništvo. Matematika, moj neusojeni faks, je ostala na stranskem tiru. Neusojena zato, ker je bila to moja prva študijska izbira vsa prva tri leta srednješolskega izobraževanja, ampak ko je prišel trenutek odločitve, sem ugotovil, da to ni zame. Še vseeno pa izjemno uživam v matematičnih pogruntavščinah in lomilnikih ledu pri nasprotnem spolu.

Zakaj arhitektura? Ne vem. Res ne vem, sploh glede na to, da sem zase še vedno prepričan, da ne znam risati. To bi znali potrditi tudi mnogi drugi, recimo moja učiteljica likovne vzgoje iz osnovne šole Aleša, ki pa je že s svojim presenečenim pogledom, ko sem ji zaupal moje študijske nakane, povedala vse. Nasploh nisem ravno umetniški tip. Arhitekturno risanje mi še kar gre (kar potrjujejo tudi ocene na sprejemnih izpitih), ampak še vseeno se mi zdi, da I simply suck.

Aja, sprejemci. Hecna zadeva. "Tukaj maš list, nariši stol, na katerem sediš, cajta maš dve urci, pa nared kokr znaš." Risba po spominu je bila še bolj sapo jemajoča: nariši pogled v izložbo trgovine s tehničnim blagom. Am, okej, ampak kaj kurca je tehnično blago? Exactly. Vsaj matematični del mi je bil skrajno všeč - razporedi tlakovce na dvorišče, popravi nerealno sliko v realno in nariši čimveč likov s takim narisom in tlorisom. Zadnji, ustni del, mi je bil še najljubši. Tri vprašanja, trije odgovori, pa je bilo vse jasno.

No, čeprav sem na sprejemce odšel z dokaj jebivetrskim razpoloženjem, sem se pred začetkom zbral in dal vse od sebe - konec koncev je bila to moja prva izbira. Vseeno se nisem obremenjeval z rezultati, saj sem si že prej rekel, da če me marajo, fajn, če pa ne, bom pa gradbenik. Sem se pa držal tistega ključnega nasveta: upaj si biti drugačen. V praksi je to zgledalo tako, da sem stol narisal z odmaknjenim naslonjalom in sedežem. Zakaj? Profesor dobi v roke 400 na prvi pogled enakih stolov in če nočeš biti le eden izmed mnogih, je treba določeno stvar spremeniti. Tako da je tudi moj nasvet vsem tistim, ki se boste še trudili priti na ta faks, da poskušate štrleti iz povprečja.

Moram pa ob tej priložnosti vsekakor pohvaliti tečaje pri društvu Naris, sploh Robija Prešerna. Res, same dobre besede lahko izrečem, priprave so bile izjemne, tako da hvala. Zaradi vseh teh nasvetov sem sprejemne izpite opravil z 31 točkami od štiridesetih možnih (7 za stol, 6 za izložbo, 8 za matematiko in 10 točk pri ustnem delu). In tako zdaj čakam 1. oktober, ko bom tudi uradno postal bruc. Ker skorajda ne poznam nobenega študenta arhitekture, da bi nanj naslovil vsa možna vprašanja, se priporočam za kratko teženje, če kakšen arhitekt slučajno tole bere in je prijazen in ima kakšen trenutek odveč. Za začetek ne vem niti, če je nuja imeti 17,3 palčen zaslon na prenosniku, katerega si nameravam ubosti v kratkem, pa ne bi rad zajebal že v osnovi.

No, vsem želim uspešno šolsko leto s čimmanj preglavic in čimveč užitkov. :)

Slovenština, moj doma

Obilica časa v zadnjih dveh tednih je botrovala temu, da mi je vendarle uspelo pogledati kakšen konkreten film. Tako sem si pogledal tokijsko romanco med Billom Murrayom in megaseksi Scarlett Johansson v filmu Zgubljeno s prevodom (Lost In Translation). Bolj kot ganljiva zgodba, ki je glavni razlog za zelo solidno oceno na IMDBju (7.9), mi je v spominu ostal naslov - zgubljeno s prevodom. Ali je prevod lahko enak originalu?

Ena redkih stvari, ki je bila dejansko zanimiva v letošnjem maturitetnem čtivu pri slovenščini, je bila misel o literarnem izražanju v drugem jeziku: da je prevajalec lirike pesnikov tekmec, medtem ko je prevajalec proze pisateljev suženj. Vsekakor pa se pri prenosu besed iz enega jezika v drugega original spremeni - to je preprosto neizogibno. Jeziki so si med seboj različni, nimajo besednih ustreznic za določene términe, hkrati pa so že fraze težko ponovljive, kaj šele besedne igre. Pa vseeno - malenkostna odstopanja so težko opazna in nimajo velike vloge.

Se mi pa zdi izjemno moteče, ko postanejo ta odstopanja večja in vidna. To je opazno predvsem pri filmih, kjer poleg branja slovenskih podnapisov na eno uho loviš tudi originalne besede - že zaradi barve in višine glasu. Ko naletiš na kakšen biser, kjer je čez celo Mirno Peč vidno, da je slovenski prevod posiljen, nepremišljen in neumen, se ti razumevanje vsega ustavi in padeš v kratek intelektualni šok. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem ob ogledu filma Fired Up na HBOju (ne, to niso bili polpismeni piratski podnapisi) zasledil naslednji prevod: fraza Don't poop where you eat. je bila prevedena v Ne ščij si v skledo. Thumbs up, a ne?

Res, ta obupna uporaba našega sicer veličastnega jezika me spravlja skorajda v jok. Zato ni dileme, da Facebook uporabljam v angleščini, saj ne morem gledati to skropucalo od prevoda. Hkrati me motijo tudi posiljena poslovenčevanja besed, s katerimi delamo korak nazaj, vendar brez možnosti, da naredimo nato dva naprej. Slišal sem zgodbo o vzgojiteljici v vrtcu, ki je opravljala nek izpit iz slovenščine, pa so jo na ustnem delu vprašali, kako bi s slovenskim izrazom poimenovala frizbi. Njena izbira je bil logično leteči krožnik, vendar pa to ni bil tudi pravilni odgovor. Komisija je rekla, da je slovenski izraz za frizbi luč (ker ga pač zalučaš), vendar pa so ji pogledali čez prste, ker se izraz še ni prijel med ljudmi.

Z glavo skozi zid pač ne gre. Jezik se spreminja iz dneva v dan in je odvisen od govorcev, katerim pa ne moreš vsiliti uporabo določene besede - sploh, če je res zgrešena. V slovenščino prihaja čedalje več tvorjenk in tujk, hkrati pa se uporabljajo spet nekatere starinske besede; vsekakor imamo pester ter bogat jezik. Fascinira me sploh slog revije Joker, kjer naš materni jezik res pride do izraza in zaživi. Pomembno je, da tudi mi v našem vsakodnevnem besedičenju ne pozabimo na našo materinščino in se izražamo z otroško igrivostjo. :)

Aja, mimogrede, "pravilnejši" izraz za žemljo naj bi bil razpočenka. Koji kurac?

Dobro jutro! :)

Trinajst minut čez šesto zjutraj moj telefon kaže 6:15 (moja ura na telefonu prehiteva 2 minuti in to namerno, ker rad zamujam. No, ne ravno rad, ampak je pa dejstvo, da mi je nekako v navadi.). Po parih sekundah avtomatsko izklopim tečno zvonenje, ki ga uporabljam za bujenje. No, sicer je Young folks (ja, tista žvižgajoča melodija) prijeten in razveseljujoč komad, ampak četrt čez šest mojim ušesom ne ustreza noben zvok, kaj šele tak z namenom, da me dvigne iz tople domače postelje. In ker se moja drugače nepogrešljiva ročna ura še ni zganila, odkar si je - tako kot urar - vzela dopust, sem prisiljen verjeti mobilnemu telefonu, da je čas, da vstanem. Ampak, tipično zame, se ne pustim prepričati v prvo. Čez dve minutki me šele druga budilka dokončno spravi pokonci, tako da sem skoraj pripravljen na vsakodnevna doživetja. Manjka mi le še ena stvar - kava.

Kava, napitek iz prevrelih zmletih zrn kavovca, je že praktično od 17. stoletja, ko so jo trgovci prinesli tudi na staro celino, del evropskega vsakdana. Kofein, zaščitni znak kave, je namreč blago poživilo, ki stimulativno vpliva na centralni živčni sistem. Nekaj skodelic kave na dan ima tako spodbujevalni učinek na organizem, povzroča jasnejši in hitrejši tok misli, zmanjšuje utrujenost in povečuje budnost. Hkrati pa kava nima kalorij, vsebuje pa tudi pomembne anti-oksidante, ampak ravno ti so razlog, da je napitek grenak.

Iz postelje se tako poberem do kuhinje, kjer najdem džezvo, natočim vodo, spustim noter še malo sladkorja in pustim, da zavre. Če imam srečo, sta vse to že opravila oče ali mati. Zaspancu, kot sem jazst, je kava nekakšen life-saver. Skodelica turške kave namreč vsebuje dobrih 100 mg kofeina in mi tako sredi noči (beri: zjutraj) odpre oči. Za primerjavo: v četrtlitrskem redbullu je 80 mg, v isti dozi kokakole je 25 tisočink grama, v espressu pa je nekje okrog 30 miligramov kofeina. Mimogrede, protibolečinska tableta vsebuje celo 50 miligramov. Sedaj pa pomislite, kako vam dogaja po posamezni pijači in kakšen odmerek rabite, da lahko začnete z dnevom.

Čeprav sem bil še nekaj časa nazaj mnenja, da bi težko zdržal brez kave, sem ugotovil, da se motim. Lahko bi, ampak zakaj bi se matral? Dan je po mojem mnenju treba začeti z nasmehom. In kava mi ta nasmeh prinese (no, seveda so tu še druge stvari, ki me zjutraj spravijo v dobro voljo :)). Hkrati pa je pitje kave postalo že stalnica v mojem življenju in raznih kofetkanj se - sam ali pa v družbi - veselim. To je priložnost za sproščeno debato, za prelistanje časopisa, za pregled teleteksta, za osebni pogovor, za ponovitev snovi, predvsem pa za uživanje.

Je že res, da kava nima najboljšega okusa (oziroma - s pravo dozo mleka je okus naravnost fenomenalen). Spomnim se, kako smo še kot trije srednješolčki eno četrtkovo dopoldne, ko smo čakali popoldanski pouk, Jernej, Alen in jazst pri prvemu doma nabijali špile, nakar sem si zaželel kavice. Seveda sem jo na željo skuhal tudi za prijatelja, vendar sta že prej povedala, da naj jo kar močno sladkam in tako sem pri dodajanju sladkorja sklenil kompromis med mojimi in njunimi željami: dal sem kar dosti več sladkorja, kot je običajno. Rezultat je bil tak, da kave ni nihče pil z užitkom - meni je bila presladka, njima pa pregrenka. :D

Rad imam kavo in verjamem, da bi se z mano strinjal kar precejšen del svetovne populacije (je namreč druga najbolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo). Vsak jo rad pije na svoj način, pa naj si bo to z mlekom, smetano, mogoče enim sladkorjem namesto dveh, mogoče celo brez. Kratko zgodbico o zgodovini kave in pa domiselno predstavitev, kako se v našem telesu obnaša kofein, pa dobite na tejle povezavi: http://theoatmeal.com/comics/coffee. :)

Kakovost pisanih medijev

Gotovo ste v medijih zasledili, kako se je te dni pisala teniška zgodovina. Mahut proti Isnerju. Oba igralca sta dobila po dva niza, v tretjem pa se nekako nista mogla dogovoriti, kdo bi se prebil v naslednji krog. In ker pravila določajo, da je treba vztrajati, dokler kdo ne povede z dvema igrama razlike, sta vztrajala. Od dveh popoldne pa pozno v noč, nakar je sodnik vendarle prekinil dvoboj. Naslednji dan sta nadaljevala in po uri popoldanskega švicanja vendarle prišla do konca - s 70 : 68 je v petem nizu slavil Isner.

http://24ur.com/sport/ostalo/cudez-v-wimbledonu-tudi-po-desetih-urah-nista-koncala-dvoboja.html - tole je članek na 24ur.com o tem neverjetnem dogodku, ki je prvič po letu 1977 na wimbledonsko zelenico privabil tudi samo kraljico. Vendar mimobežni bralec ne bo opazil malomarnosti zapisanega, ne bo opazil najmanjše linije odpora. Kdor tole vidi prvič, ne bo opazil, da je tole isti (isti, ne enak) članek, kot je bil spisan na večer, ko je bil dvoboj prekinjen, le da so mu dodali dva trivrstična odstavka, da je raja zvedela še o zaključku dvoboja.

Okej, bi rekel človek, pač niso imeli kaj dodati. So bili malo leni. Ampak medij kot 24ur.com si takega spodrsljaja - vsaj po mojem mnenju - ne bi smel privoščiti. Ta prav bode v oči, ker članka sploh niso popravili, da bi izgledal, kot da je šele pravkar prišel izpod prstov. Da bi izgledal, kot da je dokončan. Da bi izgledal, kot da je aktualen. Hočete dokaz? Poglejte si lestvico najdaljših teniških dvobojev na dnu novice. Beseda nedokončan pove vse. Vse.

Tole je bila pika na i oziroma še dodaten razlog, da ne cenim spletnih novic. Že tako se kar se da malo zadržujem v družbi internetnih medijev, ampak ko sem gor, pričakujem vsaj normalno branje in spoštovanje do bralca. Tole je bila ena redkih novic, ki sem jo prebral na spletu, ker je bilo moje zanimanje za zgodbo, ki bo definitivno končala v teniških analih, pač preveliko. Veliko raje odprem časopis in preberem kvalitetno zapisane besede.

Branje - o branju. je bil moj sploh prvi blogerski zapis, ki sega nazaj v 3. junij 2009 (happy blogiversary to me, pa čeprav s parimi tedni zamude, hehe). V njem sem se razpisal o tem, kako je naša družina zamenjala Dnevnik za Delo. Še dandanes vsak dan odprem ta megalomanski časopis, ga prelistam, preberem športne strani in zanimivejše aktualne članke, hkrati pa dejansko uživam v branju. Novice so kakovostne, razporejene po pomembnosti, trači odžirajo le majhen delež prostora.

Kar pa ne moremo reči za spletne hranilnice informacij. Spomnim se, kako sem z mobilnim telefonom v roki na nek večer stal v eni vukojebini, kjer je mobitel postal bolj za okras kot za uporabo. Signal minimalen, v glavnem. No, jazst se na vse pretege trudim izvedeti, kdo je dobil tekmo lige prvakov tisti dan, hkrati pa me je zanimal še povzetek tekme. Simobil internet mi je vendarle omogočil, da sem se povezal na mobilno verzijo štiriindvajsetih ur, kjer sem nato ob dolgem čakanju vendarle priklikal na šport. Glede na to, da povezava ni bila hitra sploh, sem res popizdil, ko sem trikrat narobe kliknil, saj so bili vsi članki povezani z žogobrcarskim tekmovanjem, a v vseh so bili le neka natolcevanja o prestopih, poškodbah in pa prevaranih ženah. V četrto sem vendarle prišel do tako željene informacije o tekmi, pa še ta me je zaradi svoje skromnosti pustila bolj kot ne ravnodušnega.

Enaka zadeva je z njihovo videoteko. Če sem že kdaj z veliko željo odjadral na 24ur.com, je bilo to zato, da bi si ogledal gole iz Lige prvakov. Vsekakor sem se moral kar namučiti, da sem prišel do njih, nato pa v večini primerov posnetkov sploh ni bilo možnosti predvajati. Pa ne spravljam se samo nad 24ur, saj so iz mojih izkušenj, kar se tiče spletnih medijev, še med najboljšimi. Enake zadeve se dogajajo na multimedijskem centru naše nacionalke in tudi drugod, mogoče samo v manjši luči. Vsekakor pa je skupni imenovalec vsem tem internetnim medijem manjko kakovosti napisanega.

Vendar to še ne pomeni, da so tiskane zadeve pa zelo na nivoju in vredne branja. Ne, daleč od tega. Slovenske novice, na primer, dnevnik s poudarkom na črni kroniki, je naravnost smešen, če ne kar patetičen, medtem ko je brezplačni Žurnal še slabši kot večina internetnih obveščevalcev. Še takrat, ko se res dolgočasim, pa zraven mene počiva ta zastonjski kup reklam, ga le v redkih primerih vzamem v roke, pa še to ponavadi zaradi sudokuja ali križanke. Novice v njem so enostavno obupne.

Pri informacijah namreč ni le pomembno, da jih dobimo, vendar tudi, na kakšen način so nam servirane. Nepreverjene izrečene besede, prehitri zaključki, preveč natolcevanja in podobne traparije so vsekakor neprimerne. Najlažje je biti ovca brez kritičnega mišljenja. Ne pustimo se zavesti medijem, ki bi zaradi prodaje napisale tudi totalno neumestne stvari. V današnjih občilih je preveč če-jev, ki kljub neprimernosti dvignejo zanimivost zgodbe na višjo raven, čeprav je verjetnost, da bo do teh dogodkov prišlo, minimalna. Hkrati pa se na naslovnicah spletnih strani z informacijsko vsebino pojavlja vse preveč nepomembnih zgodb, ki res nimajo nobene - ampak res nobene - kulturne vrednosti.

Pri spletnih medijih pa me moti tudi možnost komentiranja, predvsem zaradi tega, ker komentirajo vedno le neki polpismeni primitivci. Neutemeljene trditve in anonimna podjebavanja so stalnica na dnu (po možnosti solidnih) člankov, kar res pokvari vtis. Ne vem, kako je lahko tako debilno komentiranje lahko komu v zabavo. Sploh, če zraven pokaže še vse svoje neznanje slovenščine, ki pa v internetnem okolju tako in tako izgublja na veljavi, na žalost.

Drugo leto, ko bom študent v naši prestolnici, bom kljub pregovorni denarni stiski dal kakšen evro več na mesec in bral kvalitetne, po pomembnosti razporejene novice, ki jim je dodana še kakšna beseda strokovne ocene oziroma kritike. Absolutno bom mnogo raje še naprej užival v vsakodnevnem prebiranju Dela, kot pa skakal iz enega informacijskega centra na drugega v upanju na kakovosten članek, ki je prej izjema kot pravilo. Najlažje je biti nekritičen, stari grški modrec Aristotel pa je glede tega dejal: "Criticism is something we can avoid easily by saying nothing, doing nothing, and being nothing." Toda, pomislite - ali je nekritičnost, sploh do novic, res nepomemno zanemarjajoča?

Goooooooooool!

Svetovno prvenstvo se je pravkar prevesilo v izločilne boje, nogometaši pa so se šele dobro ogreli za zabijanje golov. Jabulani, uradna žoga južnoafriškega prvenstva, se je kljub svoji pregovorni nenadkriljivosti izkazala za dokaj obvladljivo tudi s strani vratarjev. Kakšne žoge pa so uporabljali na prejšnjih srečanjih najboljših žogobrcarjev sveta, pa je v svoji objavi Nogometne žoge SP - od krpic do Jabulanija izjemno simpatično povzel blogerski kolega Don Marko M. Toda kot je zapisal sam - bolj kot sestava je važen pomen žoge. In res je tako!

Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.

Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.

So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.

Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)

To think or not to think

Ste si kdaj ogledali film 16 ulic (16 Blocks)? Bruce Willis kot bad-ass policajac Jack Mosley, Mos Def kot Eddie, nekdanji prestopnik, sedaj pa priča umora z neverjetno željo po odprtju slaščičarne, skupaj pa sta le dva, ki se borita za pravico, za moralo. Da prideta na sodišče, oddaljeno le 16 ulic, imata 118 minut, vendar pa se kasneje izkaže, da je to še premalo časa. Dober film, priporočam.

Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:

You driving along in your hurricane, right? There's three people at the bus stop. Yeah, one is an old lady. She's sick, she about to die. The second one is your best friend. He saved your life, right? And the third is the girl of your dreams. Right, but check it out... You only got space in the car for one person. Right? Who you take?

Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?

Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?

Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.

Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.

Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.

Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.

Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.

Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.

Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)

Aja, pa še tole: Oh yea, you give the car keys to your best friend and
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.

Horoskop je beden.

... ali Zakaj se tako vneto izogibam glupemu horoskopu.

Radio Krka, pol sedmih zjutraj, na poti v mesto. Napol zaliman in z željo po dozi kofeina se še brez možnosti razmišljanja peljem v mesto. Radio brenči in ker nisem sam v avtu, ne poslušam v mojem Get psyched izboru komadov, ampak je frekvenca naštimana na sto šest celih šest. Zakaj? Kdaj drugič, nekako itak ne maram poslušat radijskih postaj. No, komada je konec, potem pa... Horoskop.

Menjam. Direkt. Brez dileme. Kamorkoli. Zadnja stvar, ki bi jo sedajle poslušal, je napoved prihodnosti glede na položaj zvezd. Pa kdo se je spomnil te bedarije? Kako se lahko čuti sposobnega, da napove tvojo prihodnost? Sploh pa neki zavajajoči napotki, kako je treba tisti dan ravnati z denarjem, kakšno srečanje boš imel s simpatijo in kako ti bo padlo nebo na glavo. Koji kurac?

Kaj sploh je horoskop? Spletna stran www.e-horoskop.si je o tem zapisala naslednje:

Horoskop je shematski prikaz leg Sonca, Lune in drugih planetov na nebesni krogli ob določenem času (rojstvu, pomembnih dogodkih itd.). Beseda horoskop izvira iz grške besede “horoskopos” in pomeni pogled na uro oz. določen trenutek časa. Druga imena za horoskop so na primer zvezdna karta, astrološka karta, nebeški zemljevid in še in še.

Najpomembnejša planeta za umevanje horoskopa sta Sonce in Luna. Od Sonca, ki je najpomembnejši astrološki planet, je odvisno, kaj smo po horoskopu. Položaj Lune pa nam pove, kako se človek odziva na življenjske situacije, kot so na primer razpoloženje, spomin in tako dalje.

Horoskop je ponazorjen z Zodiakovim krogom. Zodiak je grška beseda, ki pomeni živalski krog in je najbolj razširjen simbol na svetu. Sestavljen je iz dvanajstih delov, kar ustreza dvanajstim ozvezdjem. Zodiak tvori dvanajst znakov in ti so Oven, Bik, Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog, Vodnar in Ribi.

Dandanes je horoskop del našega vsakdana. Kdo pa si zjutraj v časopisu ne prebere napovedi, kaj mu bo prinesel prihajajoči dan.

Jazst. Jazst si zjutrej ne preberem, kaj mi bo prinesel prihajajoči dan. Ker je neumno. Gre pač za nabijanje o prihodnosti glede na trenutni položaj zvezd. In to za širšo množico ljudi! Ne vem, kako lahko tolikim različnim posameznikom - katere povezuje le in samo čas rojstva - napoveš, kaj se jim bo zgodilo v tem dnevu, tednu, mesecu. A ni vsak sam svoje sreče kovač? Ne verjamem, da bi lahko življenja tako veliko različnih osebnosti šla po tako podobnih tirnicah.

Sploh pa - kakšne so to napovedi. Prijatelj vas bo presenetil, dobili boste dober poslovni predlog, na poti proti domu pa boste imeli srečo. Halo?! Kje pa je element presenečenja, če bi bilo vse to res? In natačno kaj naj bi vse te stvari predstavljale? Tako splošne zadeve so izrečene brez problemov, kajti v večini primerov se da vsako stvar razlagati tako, da je na koncu horoskop imel prav.

Najbolj pa me žalosti to, kako so se nekateri pripraljeni odpovedati lastnemu prenenečenju in uživanju življenja, da bi le jutranja napoved se izkazala za resnično. Kako prilagajajo prihodnost, da bi le bila taka, kot je bilo rečeno v horoskopu. Kakor da sam nimaš življenja, ki ga živiš, nimaš radosti, ki jih uživaš, nimaš dogajanja, nimaš doživetij. Vse ti narekujejo navsezgodnje bedastoče.

Taki primeri so redki. Večina ljudi, ki jih poznam, bere horoskop iz čiste zajebancije. Pač, ob smehu izrečen 'Le kdaj so mi zvezde namenile danes?' Fajn. Toda sam horoskopa ne prenesem. Sploh. Če ne morem zamenjati radijske postaje, si bom največkrat zastisnil ušesa in si v glavi na ves glas ponavljal kakšen enostaven zlog. Res mi ni do tega, da bi mi nekdo sploh poskušal vzeti čare vsakdana.

Življenje vsakega individuuma je posebno. Je samosvoje. Jutranji horoskop, namenjen množici, gotovo ni način, ki bi nam povedal, kakšen dan nas čaka. Zakaj se raje ne prepustimo toku življenja, ki nas nosi po svoje, nas sproti preseneča, razveseljuje in nas sem ter tja ponese tudi na brzice? Doživetje vendar mora biti. Uživajmo življenje! :)