Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.

Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.

Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!