Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.

Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.

Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!

En september še ne prinese šole.

Če se ti šola ne začne septembra, si pa že res star.

Prva septembrska nedelja. Kot vsa leta poprej je ura že več kot polnoči, jazst pa sem na računalniku (in očitno spet ne delam nič pametnega, glede na to, da pišem tole). Vendar tokrat s to razliko, da sem jutri doma. In pojutrišnjem tudi. In še cel september. Srednja šola je za mano, začenjajo se študijska leta.

Po težkih borbah z mojo glavo sem se odločil za arhitekturo, ki je šele po fotofinišu premagala gradbeništvo. Matematika, moj neusojeni faks, je ostala na stranskem tiru. Neusojena zato, ker je bila to moja prva študijska izbira vsa prva tri leta srednješolskega izobraževanja, ampak ko je prišel trenutek odločitve, sem ugotovil, da to ni zame. Še vseeno pa izjemno uživam v matematičnih pogruntavščinah in lomilnikih ledu pri nasprotnem spolu.

Zakaj arhitektura? Ne vem. Res ne vem, sploh glede na to, da sem zase še vedno prepričan, da ne znam risati. To bi znali potrditi tudi mnogi drugi, recimo moja učiteljica likovne vzgoje iz osnovne šole Aleša, ki pa je že s svojim presenečenim pogledom, ko sem ji zaupal moje študijske nakane, povedala vse. Nasploh nisem ravno umetniški tip. Arhitekturno risanje mi še kar gre (kar potrjujejo tudi ocene na sprejemnih izpitih), ampak še vseeno se mi zdi, da I simply suck.

Aja, sprejemci. Hecna zadeva. "Tukaj maš list, nariši stol, na katerem sediš, cajta maš dve urci, pa nared kokr znaš." Risba po spominu je bila še bolj sapo jemajoča: nariši pogled v izložbo trgovine s tehničnim blagom. Am, okej, ampak kaj kurca je tehnično blago? Exactly. Vsaj matematični del mi je bil skrajno všeč - razporedi tlakovce na dvorišče, popravi nerealno sliko v realno in nariši čimveč likov s takim narisom in tlorisom. Zadnji, ustni del, mi je bil še najljubši. Tri vprašanja, trije odgovori, pa je bilo vse jasno.

No, čeprav sem na sprejemce odšel z dokaj jebivetrskim razpoloženjem, sem se pred začetkom zbral in dal vse od sebe - konec koncev je bila to moja prva izbira. Vseeno se nisem obremenjeval z rezultati, saj sem si že prej rekel, da če me marajo, fajn, če pa ne, bom pa gradbenik. Sem se pa držal tistega ključnega nasveta: upaj si biti drugačen. V praksi je to zgledalo tako, da sem stol narisal z odmaknjenim naslonjalom in sedežem. Zakaj? Profesor dobi v roke 400 na prvi pogled enakih stolov in če nočeš biti le eden izmed mnogih, je treba določeno stvar spremeniti. Tako da je tudi moj nasvet vsem tistim, ki se boste še trudili priti na ta faks, da poskušate štrleti iz povprečja.

Moram pa ob tej priložnosti vsekakor pohvaliti tečaje pri društvu Naris, sploh Robija Prešerna. Res, same dobre besede lahko izrečem, priprave so bile izjemne, tako da hvala. Zaradi vseh teh nasvetov sem sprejemne izpite opravil z 31 točkami od štiridesetih možnih (7 za stol, 6 za izložbo, 8 za matematiko in 10 točk pri ustnem delu). In tako zdaj čakam 1. oktober, ko bom tudi uradno postal bruc. Ker skorajda ne poznam nobenega študenta arhitekture, da bi nanj naslovil vsa možna vprašanja, se priporočam za kratko teženje, če kakšen arhitekt slučajno tole bere in je prijazen in ima kakšen trenutek odveč. Za začetek ne vem niti, če je nuja imeti 17,3 palčen zaslon na prenosniku, katerega si nameravam ubosti v kratkem, pa ne bi rad zajebal že v osnovi.

No, vsem želim uspešno šolsko leto s čimmanj preglavic in čimveč užitkov. :)

Slovenština, moj doma

Obilica časa v zadnjih dveh tednih je botrovala temu, da mi je vendarle uspelo pogledati kakšen konkreten film. Tako sem si pogledal tokijsko romanco med Billom Murrayom in megaseksi Scarlett Johansson v filmu Zgubljeno s prevodom (Lost In Translation). Bolj kot ganljiva zgodba, ki je glavni razlog za zelo solidno oceno na IMDBju (7.9), mi je v spominu ostal naslov - zgubljeno s prevodom. Ali je prevod lahko enak originalu?

Ena redkih stvari, ki je bila dejansko zanimiva v letošnjem maturitetnem čtivu pri slovenščini, je bila misel o literarnem izražanju v drugem jeziku: da je prevajalec lirike pesnikov tekmec, medtem ko je prevajalec proze pisateljev suženj. Vsekakor pa se pri prenosu besed iz enega jezika v drugega original spremeni - to je preprosto neizogibno. Jeziki so si med seboj različni, nimajo besednih ustreznic za določene términe, hkrati pa so že fraze težko ponovljive, kaj šele besedne igre. Pa vseeno - malenkostna odstopanja so težko opazna in nimajo velike vloge.

Se mi pa zdi izjemno moteče, ko postanejo ta odstopanja večja in vidna. To je opazno predvsem pri filmih, kjer poleg branja slovenskih podnapisov na eno uho loviš tudi originalne besede - že zaradi barve in višine glasu. Ko naletiš na kakšen biser, kjer je čez celo Mirno Peč vidno, da je slovenski prevod posiljen, nepremišljen in neumen, se ti razumevanje vsega ustavi in padeš v kratek intelektualni šok. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem ob ogledu filma Fired Up na HBOju (ne, to niso bili polpismeni piratski podnapisi) zasledil naslednji prevod: fraza Don't poop where you eat. je bila prevedena v Ne ščij si v skledo. Thumbs up, a ne?

Res, ta obupna uporaba našega sicer veličastnega jezika me spravlja skorajda v jok. Zato ni dileme, da Facebook uporabljam v angleščini, saj ne morem gledati to skropucalo od prevoda. Hkrati me motijo tudi posiljena poslovenčevanja besed, s katerimi delamo korak nazaj, vendar brez možnosti, da naredimo nato dva naprej. Slišal sem zgodbo o vzgojiteljici v vrtcu, ki je opravljala nek izpit iz slovenščine, pa so jo na ustnem delu vprašali, kako bi s slovenskim izrazom poimenovala frizbi. Njena izbira je bil logično leteči krožnik, vendar pa to ni bil tudi pravilni odgovor. Komisija je rekla, da je slovenski izraz za frizbi luč (ker ga pač zalučaš), vendar pa so ji pogledali čez prste, ker se izraz še ni prijel med ljudmi.

Z glavo skozi zid pač ne gre. Jezik se spreminja iz dneva v dan in je odvisen od govorcev, katerim pa ne moreš vsiliti uporabo določene besede - sploh, če je res zgrešena. V slovenščino prihaja čedalje več tvorjenk in tujk, hkrati pa se uporabljajo spet nekatere starinske besede; vsekakor imamo pester ter bogat jezik. Fascinira me sploh slog revije Joker, kjer naš materni jezik res pride do izraza in zaživi. Pomembno je, da tudi mi v našem vsakodnevnem besedičenju ne pozabimo na našo materinščino in se izražamo z otroško igrivostjo. :)

Aja, mimogrede, "pravilnejši" izraz za žemljo naj bi bil razpočenka. Koji kurac?

Dobro jutro! :)

Trinajst minut čez šesto zjutraj moj telefon kaže 6:15 (moja ura na telefonu prehiteva 2 minuti in to namerno, ker rad zamujam. No, ne ravno rad, ampak je pa dejstvo, da mi je nekako v navadi.). Po parih sekundah avtomatsko izklopim tečno zvonenje, ki ga uporabljam za bujenje. No, sicer je Young folks (ja, tista žvižgajoča melodija) prijeten in razveseljujoč komad, ampak četrt čez šest mojim ušesom ne ustreza noben zvok, kaj šele tak z namenom, da me dvigne iz tople domače postelje. In ker se moja drugače nepogrešljiva ročna ura še ni zganila, odkar si je - tako kot urar - vzela dopust, sem prisiljen verjeti mobilnemu telefonu, da je čas, da vstanem. Ampak, tipično zame, se ne pustim prepričati v prvo. Čez dve minutki me šele druga budilka dokončno spravi pokonci, tako da sem skoraj pripravljen na vsakodnevna doživetja. Manjka mi le še ena stvar - kava.

Kava, napitek iz prevrelih zmletih zrn kavovca, je že praktično od 17. stoletja, ko so jo trgovci prinesli tudi na staro celino, del evropskega vsakdana. Kofein, zaščitni znak kave, je namreč blago poživilo, ki stimulativno vpliva na centralni živčni sistem. Nekaj skodelic kave na dan ima tako spodbujevalni učinek na organizem, povzroča jasnejši in hitrejši tok misli, zmanjšuje utrujenost in povečuje budnost. Hkrati pa kava nima kalorij, vsebuje pa tudi pomembne anti-oksidante, ampak ravno ti so razlog, da je napitek grenak.

Iz postelje se tako poberem do kuhinje, kjer najdem džezvo, natočim vodo, spustim noter še malo sladkorja in pustim, da zavre. Če imam srečo, sta vse to že opravila oče ali mati. Zaspancu, kot sem jazst, je kava nekakšen life-saver. Skodelica turške kave namreč vsebuje dobrih 100 mg kofeina in mi tako sredi noči (beri: zjutraj) odpre oči. Za primerjavo: v četrtlitrskem redbullu je 80 mg, v isti dozi kokakole je 25 tisočink grama, v espressu pa je nekje okrog 30 miligramov kofeina. Mimogrede, protibolečinska tableta vsebuje celo 50 miligramov. Sedaj pa pomislite, kako vam dogaja po posamezni pijači in kakšen odmerek rabite, da lahko začnete z dnevom.

Čeprav sem bil še nekaj časa nazaj mnenja, da bi težko zdržal brez kave, sem ugotovil, da se motim. Lahko bi, ampak zakaj bi se matral? Dan je po mojem mnenju treba začeti z nasmehom. In kava mi ta nasmeh prinese (no, seveda so tu še druge stvari, ki me zjutraj spravijo v dobro voljo :)). Hkrati pa je pitje kave postalo že stalnica v mojem življenju in raznih kofetkanj se - sam ali pa v družbi - veselim. To je priložnost za sproščeno debato, za prelistanje časopisa, za pregled teleteksta, za osebni pogovor, za ponovitev snovi, predvsem pa za uživanje.

Je že res, da kava nima najboljšega okusa (oziroma - s pravo dozo mleka je okus naravnost fenomenalen). Spomnim se, kako smo še kot trije srednješolčki eno četrtkovo dopoldne, ko smo čakali popoldanski pouk, Jernej, Alen in jazst pri prvemu doma nabijali špile, nakar sem si zaželel kavice. Seveda sem jo na željo skuhal tudi za prijatelja, vendar sta že prej povedala, da naj jo kar močno sladkam in tako sem pri dodajanju sladkorja sklenil kompromis med mojimi in njunimi željami: dal sem kar dosti več sladkorja, kot je običajno. Rezultat je bil tak, da kave ni nihče pil z užitkom - meni je bila presladka, njima pa pregrenka. :D

Rad imam kavo in verjamem, da bi se z mano strinjal kar precejšen del svetovne populacije (je namreč druga najbolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo). Vsak jo rad pije na svoj način, pa naj si bo to z mlekom, smetano, mogoče enim sladkorjem namesto dveh, mogoče celo brez. Kratko zgodbico o zgodovini kave in pa domiselno predstavitev, kako se v našem telesu obnaša kofein, pa dobite na tejle povezavi: http://theoatmeal.com/comics/coffee. :)

Vsak konec je nov začetek.

Sedaj pa z dvignjeno glavo na fakulteto za arhitekturo. :)

Več kot spijemo, boljši smo.

Ko se je končala matura, sem šel na pivo. Da proslavim zaključek konca srednje šole. Kakšni bodo rezultati, se še pustim presenetiti. Občutki so dobri. Res dobri. Toda konec mature zame še ni pomenil konec obveznosti. Ne, pred mano so bili še sprejemni izpiti na Fakulteti za arhitekturo. Na katere sem se rahlo pripravil in so nato minili z zadovoljimi občutki. Bomo videli, kakšen vtis sem naredil. Upam, da dobrega. Če ne bom pa gradbenik.

In potem se je začelo zares. Rock Otočec 2010. Izobilje for, dobrih občutkov, alkohola, nasmehov, dobre glasbe. In čeprav smo komade, ki so se vrteli na odru, poznali samo napol, nas to ni odvrnilo od skakanja. Pa še Mi2 so zaigrali Najrajši sm pa s teboj pil. Ki je bil res tist taprav komad za ta RO. Sploh, ko smo se naučili celotnega refrena. Sami fajn komadi pa so se vrteli pod šotorom, kjer pa se prava fešta šele začne. Tale RO je bil legendaren, nepozaben, najjači. Pa še zaznamovan s strani najbolj awesome psa Hugota.


Jutri pičim na morje, ker počitnice ne nemaravatm presedeti doma. Ne, šel bom in se mel fajn. Tako da bo tudi tale blog bolj kot ne obstal. Skratka, imejte se fajn, užijte počitnice, naj bodo - nepozabne. :)

Sončen pozdrav, Črt

Kakovost pisanih medijev

Gotovo ste v medijih zasledili, kako se je te dni pisala teniška zgodovina. Mahut proti Isnerju. Oba igralca sta dobila po dva niza, v tretjem pa se nekako nista mogla dogovoriti, kdo bi se prebil v naslednji krog. In ker pravila določajo, da je treba vztrajati, dokler kdo ne povede z dvema igrama razlike, sta vztrajala. Od dveh popoldne pa pozno v noč, nakar je sodnik vendarle prekinil dvoboj. Naslednji dan sta nadaljevala in po uri popoldanskega švicanja vendarle prišla do konca - s 70 : 68 je v petem nizu slavil Isner.

http://24ur.com/sport/ostalo/cudez-v-wimbledonu-tudi-po-desetih-urah-nista-koncala-dvoboja.html - tole je članek na 24ur.com o tem neverjetnem dogodku, ki je prvič po letu 1977 na wimbledonsko zelenico privabil tudi samo kraljico. Vendar mimobežni bralec ne bo opazil malomarnosti zapisanega, ne bo opazil najmanjše linije odpora. Kdor tole vidi prvič, ne bo opazil, da je tole isti (isti, ne enak) članek, kot je bil spisan na večer, ko je bil dvoboj prekinjen, le da so mu dodali dva trivrstična odstavka, da je raja zvedela še o zaključku dvoboja.

Okej, bi rekel človek, pač niso imeli kaj dodati. So bili malo leni. Ampak medij kot 24ur.com si takega spodrsljaja - vsaj po mojem mnenju - ne bi smel privoščiti. Ta prav bode v oči, ker članka sploh niso popravili, da bi izgledal, kot da je šele pravkar prišel izpod prstov. Da bi izgledal, kot da je dokončan. Da bi izgledal, kot da je aktualen. Hočete dokaz? Poglejte si lestvico najdaljših teniških dvobojev na dnu novice. Beseda nedokončan pove vse. Vse.

Tole je bila pika na i oziroma še dodaten razlog, da ne cenim spletnih novic. Že tako se kar se da malo zadržujem v družbi internetnih medijev, ampak ko sem gor, pričakujem vsaj normalno branje in spoštovanje do bralca. Tole je bila ena redkih novic, ki sem jo prebral na spletu, ker je bilo moje zanimanje za zgodbo, ki bo definitivno končala v teniških analih, pač preveliko. Veliko raje odprem časopis in preberem kvalitetno zapisane besede.

Branje - o branju. je bil moj sploh prvi blogerski zapis, ki sega nazaj v 3. junij 2009 (happy blogiversary to me, pa čeprav s parimi tedni zamude, hehe). V njem sem se razpisal o tem, kako je naša družina zamenjala Dnevnik za Delo. Še dandanes vsak dan odprem ta megalomanski časopis, ga prelistam, preberem športne strani in zanimivejše aktualne članke, hkrati pa dejansko uživam v branju. Novice so kakovostne, razporejene po pomembnosti, trači odžirajo le majhen delež prostora.

Kar pa ne moremo reči za spletne hranilnice informacij. Spomnim se, kako sem z mobilnim telefonom v roki na nek večer stal v eni vukojebini, kjer je mobitel postal bolj za okras kot za uporabo. Signal minimalen, v glavnem. No, jazst se na vse pretege trudim izvedeti, kdo je dobil tekmo lige prvakov tisti dan, hkrati pa me je zanimal še povzetek tekme. Simobil internet mi je vendarle omogočil, da sem se povezal na mobilno verzijo štiriindvajsetih ur, kjer sem nato ob dolgem čakanju vendarle priklikal na šport. Glede na to, da povezava ni bila hitra sploh, sem res popizdil, ko sem trikrat narobe kliknil, saj so bili vsi članki povezani z žogobrcarskim tekmovanjem, a v vseh so bili le neka natolcevanja o prestopih, poškodbah in pa prevaranih ženah. V četrto sem vendarle prišel do tako željene informacije o tekmi, pa še ta me je zaradi svoje skromnosti pustila bolj kot ne ravnodušnega.

Enaka zadeva je z njihovo videoteko. Če sem že kdaj z veliko željo odjadral na 24ur.com, je bilo to zato, da bi si ogledal gole iz Lige prvakov. Vsekakor sem se moral kar namučiti, da sem prišel do njih, nato pa v večini primerov posnetkov sploh ni bilo možnosti predvajati. Pa ne spravljam se samo nad 24ur, saj so iz mojih izkušenj, kar se tiče spletnih medijev, še med najboljšimi. Enake zadeve se dogajajo na multimedijskem centru naše nacionalke in tudi drugod, mogoče samo v manjši luči. Vsekakor pa je skupni imenovalec vsem tem internetnim medijem manjko kakovosti napisanega.

Vendar to še ne pomeni, da so tiskane zadeve pa zelo na nivoju in vredne branja. Ne, daleč od tega. Slovenske novice, na primer, dnevnik s poudarkom na črni kroniki, je naravnost smešen, če ne kar patetičen, medtem ko je brezplačni Žurnal še slabši kot večina internetnih obveščevalcev. Še takrat, ko se res dolgočasim, pa zraven mene počiva ta zastonjski kup reklam, ga le v redkih primerih vzamem v roke, pa še to ponavadi zaradi sudokuja ali križanke. Novice v njem so enostavno obupne.

Pri informacijah namreč ni le pomembno, da jih dobimo, vendar tudi, na kakšen način so nam servirane. Nepreverjene izrečene besede, prehitri zaključki, preveč natolcevanja in podobne traparije so vsekakor neprimerne. Najlažje je biti ovca brez kritičnega mišljenja. Ne pustimo se zavesti medijem, ki bi zaradi prodaje napisale tudi totalno neumestne stvari. V današnjih občilih je preveč če-jev, ki kljub neprimernosti dvignejo zanimivost zgodbe na višjo raven, čeprav je verjetnost, da bo do teh dogodkov prišlo, minimalna. Hkrati pa se na naslovnicah spletnih strani z informacijsko vsebino pojavlja vse preveč nepomembnih zgodb, ki res nimajo nobene - ampak res nobene - kulturne vrednosti.

Pri spletnih medijih pa me moti tudi možnost komentiranja, predvsem zaradi tega, ker komentirajo vedno le neki polpismeni primitivci. Neutemeljene trditve in anonimna podjebavanja so stalnica na dnu (po možnosti solidnih) člankov, kar res pokvari vtis. Ne vem, kako je lahko tako debilno komentiranje lahko komu v zabavo. Sploh, če zraven pokaže še vse svoje neznanje slovenščine, ki pa v internetnem okolju tako in tako izgublja na veljavi, na žalost.

Drugo leto, ko bom študent v naši prestolnici, bom kljub pregovorni denarni stiski dal kakšen evro več na mesec in bral kvalitetne, po pomembnosti razporejene novice, ki jim je dodana še kakšna beseda strokovne ocene oziroma kritike. Absolutno bom mnogo raje še naprej užival v vsakodnevnem prebiranju Dela, kot pa skakal iz enega informacijskega centra na drugega v upanju na kakovosten članek, ki je prej izjema kot pravilo. Najlažje je biti nekritičen, stari grški modrec Aristotel pa je glede tega dejal: "Criticism is something we can avoid easily by saying nothing, doing nothing, and being nothing." Toda, pomislite - ali je nekritičnost, sploh do novic, res nepomemno zanemarjajoča?

Goooooooooool!

Svetovno prvenstvo se je pravkar prevesilo v izločilne boje, nogometaši pa so se šele dobro ogreli za zabijanje golov. Jabulani, uradna žoga južnoafriškega prvenstva, se je kljub svoji pregovorni nenadkriljivosti izkazala za dokaj obvladljivo tudi s strani vratarjev. Kakšne žoge pa so uporabljali na prejšnjih srečanjih najboljših žogobrcarjev sveta, pa je v svoji objavi Nogometne žoge SP - od krpic do Jabulanija izjemno simpatično povzel blogerski kolega Don Marko M. Toda kot je zapisal sam - bolj kot sestava je važen pomen žoge. In res je tako!

Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.

Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.

So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.

Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)