It's a new world.

Sedaj sem se uradno navadil na moja super očalca. Čeprav se drugi še niso ravno mene. Ne vem, ali je splošen smeh posledica tega, da zgledam drugačen, ali pa enostavno zgledam neumen. V vsakem primeru mi je vseeno, saj mi očala ponosno počivajo na obrazu vsakokrat, ko se mi zahoče. :)

Danes sem jih imel na sebi praktično cel dan. Zakaj? Ker sem jih na trenutke moral imeti, če sem hotel kaj videti, sicer pa mi je enostavno ugajalo. Po pouku smo si s šolo ogledali gledališko predstavo Francoski testament, ki je kljub svoji resnosti pustila odličen vtis glede same izvedbe, in iz devete vrste je bil moj normalen pogled na oder bolj moten. Sam pogled prek očal pa je jasno zarisal igralce, sceno in dogajanje, v katerega smo strmeli.

Nasploh sedaj odkrivam povsem nov svet. Če sem se prej nekako že navadil na to, kar sem bil sposoben videti, je sedaj situacija drugačna. Opazovanje narave in okolja je dobilo nove perspektive, saj je ob moji dioptriji, ki znaša negativnih 0,75, sedaj vidna slika dosti bolj podrobna. Svet sedaj vidim kot sozvočje jasnih linij, barve so postale žive in oddaljeni predmeti niso več le skupek prepletajočih se barv. Hkrati sem spet sposoben brati manjše oddaljene napise, kar se je že izkazalo za koristno zadevo, predvsem pa me sedaj ne moti več, da nečesa ne vidim.

Očala so po mojem mnenju super optični pripomoček, ki ob danes vse pogostejši slabovidnosti čedalje bolj prihajajo do izraza. Hkrati so tudi dober modni dodatek in se mi ne zdijo ravno odvečne v tem smislu, da se z njimi nočemo kazati v javnosti. Čeprav sem sedaj rahlo geeky, ponosno nosim svoja očala. ^^

Toda zakaj ne bi ohranili naravni videz in si omislili leče? Tudi to je opcija, vsekakor, vendar pa v mojem primeru odpade. Sploh se nimam volje ubadati s tem, koliko časa jih že imam v očeh, pa tudi moje potrebe po nujni uporabi korekcijskih pripomočkov so minimalne. Moja dioptrija ni velika, tako da očala dejansko zelo potrebujem le pri vožnji, gledanju na tablo iz zadnje klopi in opazovanju bolj oddaljenih dogodkov / stvari.

V enem tednu so tako očala postala pripomoček, ki me spremlja praktično na vsakem koraku. Pa še rad jih nosim. :)

Misel dneva

When life gives you lemons, keep them, because hey, free lemons.

To modrost sem zvedel kje drugje kot na facebooku. Ta stran za spletno druženje mi poleg vsakodnevnega pogleda v male malenkosti in malo večje malenkosti mojih prijateljev nudi tudi redno zalogo smešnih skupin. Fan pagi in različne grupe mi popestrijo vsakdan, kajti nekatere so res legendarne, tudi sam pa sem avtor dveh skupin:

1. Not all boys just want a relationship for sex, some want a good sandwich.
2. To err is human, to arr is pirate.

In ko smo ravno pri piratih - pred kratkim sem si jezik obrazne knjige iz angleščine (ker nespodobnega slovenskega prevoda ne prenesem) spremenil v piratsko angleščino (English - pirate). Rezultat? En ogromen nasmeh na obrazu. Te piratske pogruntavščine so naravnost neverjetne, že začetni What's on your mind se spremeni v What be troublin' ye?, pa potem je vsak r izjemno poudarjen, da ne rečem, da so kraj, datum rojstva in ljubezensko stanje spremenjeni v Port o' Origin, Sailin' Since in pa State o' Affairs. Najjača fora pa je gotovo napis za bivše Activities, ki je po novem Things ye do when there be no rum.

Absolutno prijetna požititev tega priljubljenega portala in če se želite tudi vi podati na morsko avanturo, lahko jezik spremenite na dnu strani.

Aye'll arrrbsolutely be takin' a fancy t' this 'ere. Arrrrrrr!

SUIT UP!

WHAT UP?

Today is Monday. I had the most craziest weekend of my life - my prom was the most awesome night of my life without a doubt - and today reality check was supposed to happen. And it happened. In addition, I've also expirenced an unbelievable Monday, which to me was simply not-so-very-international Day of Awesomeness.

I SUITED UP!

Me and my schoolmates made a deal to come to school in our prom dresses. Why? No extra reason, but a great laugh was guaranteed and it sounded like fun. And indeed it was! Now I finally understand Barney Stinson and his enthusiams over suits. Although it felt kinda weird in the morning slowly I began to feel relaxed and great. Because of our different appearance we were constantly getting odd looks and even some mockery... But it was effing awesome, I felt like Barnacle and now 'Nothing suits me like a suit' is stuck on repeat. Great song and today's anthem. ^^

Conclusion: As Mr. Awesome said: “Suits are full of joy. They're the sartorial equivalent of a baby's smile.” Actually. It feels great to be in a suit so I look forward to next day when I'm going to [and you should too] SUIT UP!

Suits are cool. Exhibit A:
And yes, this is me in the picture with my new glasses, because I can't see distant items so clearly anymore. (photo by Medo)

I did find out something very imporant about myself... I'm awesome.

Malenkosti, ki polepšajo dan

Ste se že kdaj vprašali, katere drobnarije vas na slab dan spravijo v malo boljšo voljo; katere stvari si privoščite, ko se želite malo razvajati; kaj vam polepša dan?

Moj spisek petih stvari, ki ločijo povprečen fajn dan od woohoo dneva, so naslednje:

1. Kava
2. Sendvič
3. Sladoled
4. Časopis
5. Pivo

Why? Here's why.

Kava

Mojih slabim spalnim navadam oz. neprijateljstvu z bioritmom se zoperstavim s kavo. Prej, kot jo zjutraj dobim, prej začnem normalno funkcionirati. Po treh letih rednega pitja se že kažejo znaki odvisnosti, vendar pa je kava res super. Doza kofeina mi je pač pomembna, da lahko živim life to the fullest. :)



Senvdič

Mogoče tega niste vedeli, ampak jazst imam rad hrano. No, imam rad je kar malo blag izraz - hrano namreč obožujem. Jem, kadar mi paše in kar mi paše. Najraje od vsega pa imam sendvič. Sendvič mi poleg super okusa nudi tudi dozo energije za lažje premagovanje vsakodnevnih naporov. :)



Sladoled

"Gremo k Jusufu? Ja dej, se dobimo tam." Standardni dialog? Ja. Sladoled iz slaščičarne Malaga je postal že del našega šolskega vsakdanjika, skupaj s kolegi pa najraje pospravimo kar šolsko sadno kupo. Razvajanje z okusnimi ledenimi dobrotami je pač potrebno, sploh ob močnem pripekanju sonca. :)



Časopis

Na naš dom vsak dan prihaja Delo. Časopis vsak dan prelistam in preberem najzanimivejše novice, podrobneje pa preberem športno rubriko. Vsakodnevna doza kvalitetnih in slovnično pravilnih informacij mi širi obzorja in krepi moje znanje materinščine, hkrati pa je časopis priročen in zanimiv za kratkočasenje. :)



Pivo

Po napornem dnevu se najbolj prileže pivo. Sploh če je vikend, hehe. Ta kultna pijača je idealna za sproščanje, povrhu vsega pa je še dobrega okusa. Enostavno - pivo je pivo! :)



Vse slike so produkt mojega lastnega fotografiranja z nokio e63, večinoma kot material za MMSe. :)

Če potegnem črto - vsakodnevno razvajanje se mi zdi pomembno. Ker ta zadovoljen nasmeh, s katerim hodimo po svetu, odtehta tiste male pare, kolikor stanejo te malenkosti.

Smile! :)

Arhitekturno udejstvovanje

Kot dijak zaključnega letnika srednje šole sem se moral do letošnjega dneva žena odločiti, na kateri fakulteti želim nadaljevati svoje šolanje. In odločitev je bila naslednja: moja prva izbira je Fakulteta za arhitekturo, druga je univerzitetni program gradbeništva, tretja pa matematika. No life on the horizon, indeed :D

Kot je v navadi, je tudi letos narod navalil na arhitekturo. Vpis je 282% oz. na 133 razpisanih mest si želi priti 375 nadebudnih umetnikov. S hudo konkurenco bomo bili boj od 1. do 3. julija na sprejemnih izpitih, ki pomenijo kar 80% skupnih točk, ki bodo odločale o bodočih brucih na tej fakulteti. Drugih 20% predstavljajo zaključna uspeha iz zadnjih dveh letnikov in pa uspeh na maturi.

Seveda moja izbira arhitekture ni naključna. Na začetku tega šolskega leta sem se vpisal na tečaj arhitekture kot priprava na sprejemne izpite, da si pustim opcijo za faks odprto, ker se mi ni sploh sanjalo, kam bi po opravljeni maturi odtaval. Celotna zadeva glede risanja se je izkazala za zanimivo in me je zelo pritegnilo, tako da sedaj že (dokaj) resno rišem.

Tukaj je nekaj mojih slik (in ne, mi ne rišemo hiš), vendar pa poudarjam, da sem samo dijak in ne umetnik. :)

Ročna ura.


Razdelilec.


Kaseta.


Tole je neka priprava za igranje na pesku, tud men ni najbolj jasno kaj je, ampak se mi zdi, da mi je kar fajn ratalo. Pa stroka je tudi takega mnenja. :D


Tole pa je utrinek iz zadnjega risanja, ko sva z Ajdo sredi Šolskega centra sedela in risala hodnik ter bila posledično deležna mnogih začudenih pogledov.

Arhitektura je fajn. :)

(ne)Delovna sobota

Sobota, 10. april 2010.

Kot že večino sobot v tem šolskem letu sem tudi danes kmalu ustal in se odpravil v šolo. Toda danes z drugačnim razlogom (sicer hodim na arhitekturo, o kateri v kakšni drugi objavi), saj je bila delavna sobota. Ja, noter moramo prinesti en dan, pa smo šli danes v šolo. Meni osebno totalno nemoteče, ker vem, da bi bilo še bolj glupo iti tisti noter prinašajoči dan v šolo.

Pa vendar - dve uri pouka, ki sploh ni bil na hard, ampak bolj rekreacijski, potem pa koncert. Ja, v okviru dejavnosti dijaške skupnosti je bil na šoli koncert in tokrat ne dijaški koncert, kot decembra, ampak je nastopila novomeška rock zasedba Dan D. How cool is that?

Anyway, ob desetih grem jazst lepo dol v naš športni hram in se usedem na tribuno. Res, to je bil koncert rock zasedbe, ki je zgledal tako, kot da smo v kulturnem domu (čeprav dvorana Leona Štuklja ni dom, še manj pa kulturna). Še glasbenikom je bilo smešno. A vendar je koncert stekel.

Romatničen uvod, Tokac v pravem razpoloženju za petje in zabavanje občinstva med komadi (ene bolj, ene manj), dobro ozvočenje - slišalo se je fajn. A manjkal je tisti stik s publiko, tista povezava, nihče ni padel not.

Potem pa so se dve punce opogumile in odskakljale poskakovat na sredo dvorane. Svaka jim čast. In pridružili so se jim še drugi. Sledila je in my opinion super poteza Dan Dja, ko so se odrekli predvideni playlisti in so začeli igrat vse tisto, kar jim je zapasalo. Za vse navdušence "pod odrom" so najprej zaigrali Plešeš in nadaljevali v hudem tempu.

Meni ni bilo do skakanja. Z družbo smo sedeli na južni tribuni in uživali v glasbi. Biti zasanjan na sobotno dopoldne ob poslušanjem Dan Djev v živo... neprecenljivo. Vem da odzgoraj se vse lepše zdi, rad bi bil zrak, ki ga dihaš ti...

Kar pa je bilo videti res obupno in nekulturno, je bilo to, da je že več kot tri četrtine občinstva zapustilo dvorano še pred koncem koncerta. A mogoče ne živimo v civilizaciji? Zgleda, da je bonton za nekatere še vedno svetlobna leta stran in to je bila edina črna pika na sicer super koncertu. Pa tudi Dan Djevci se niso ozirali na to, oni so igrali svoje, igrali so za publiko, ki jih je poslušala. In bili smo jim hvaležni. :)

In če zaključim z besedilom, s katerim je bil koncert zaključen:
Hvala za vse...
Dobro nam gre...
Nikoli bolje.
Tukaj pa je še en drobčkan slikovni utrinek (za kakovost slike grejo vse zahvale moji nokii e63):


Ampak potem, po koncu koncerta, pa sva s Klemnom uletela do bobnarja, če bi lahko dobila palčke. In je šel on po palčko, jo vrgel v zrak, sam pa sem kot največja grupie zajebal Klemna in jo ujel. Tako da sem zdaj ponosni lastnik palčke od bobnarja od Dan Djev. Woohoo! :D

In še slika za potešitev vaše radovednosti:

















What is more - uvrstil sem se na državno tekmovanje iz znanja matematike! :) Ki pa bo dan po našem maturantskem plesu. Party on! :D

Snowy saturday.

Well, we had our mock matura exams today and the subject we wrote was English, so I'm still feeling a little linguistic. It went well, but I realized I will have to put some effort into learning this language to improve my knowledge. Well, June is far, far away.

Today is the 13th March. Middle of March. According to the calendar it's still winter. If we look outside - hell yeah it's winter. I mean the calendar is what it is (who gives a fuck about calendar anyway), but it's "OMG IT'S SPRING", which I heard a couple of days ago, that surprised me. But then it kept snowing for two days and the winter continued. The funniest part about it is that slovene proverb goes like this: Ena lastovka še ne prinese pomladi and British idiom is One swallow doesn't make a summer. See the difference?

Well, despite the seasons being different and the proverbs' metaphorical meaning - it's still winter. And I like it. What is wrong with winter anyway? I saw thousands and thousands of facebook groups 'I miss summer (insert 20 random smileys right here)' and without thinking refused to join them. Yeah, it's cold, but it's not like everyday's temperature is 20 degrees below zero. And in the summer there are also cold or even worse - too hot days. And secondly - yeah, there's snow, but admit it: snow IS awesome. You can ski, for instance. There are also other activities to do and, what is more, the nature is b-e-a-u-t-i-f-u-l. I love it when I look out of the window and see everything white. Romance at its best.

Don't get me wrong - I've got nothing against summer. Actually, summer IS great. But I just can't figure out why some people can't enjoy this time too? Why does it have to be a specific month so they can have fun? It's March and I'm having fun. And I've had fun in February. And January. And before.

Actually, I'm having fun every effing day. So put a smile upon your face and have fun - you've got nothing to lose but so much to win.

Seize the day! :)

12+(7*0)-1+4+(3*5)+7-2+1=?

Vsak srednješolec bi moral znati izračunati tale račun, kateri ne bi predstavljal problema tudi učencem četrtega razreda osnovne šole. Ja, če ste vsaj približno dobri v matematiki, ste dobili rezultat natančno 707. Ne? Čudno, saj je bila to pravilna rešitev ene izmed nalog 28. 10. 2009 v vsem dobro znani oddaji na A-kanalu – Fantastičnem klicu. Ja, to je tista oddaja, ki je na sporedu vedno, ko se uležeš na kavč v upanju, da se na televiziji predvaja kaj pametnega. Pa se ne. In potem naletiš na tole. Antipatična voditeljica kar umira po tem, da bi vendarle nekdo poklical, čeprav ogromno ljudi čaka na liniji v upanju, da bodo dobili priložnost povedati pravilno rešitev. Kot na primer gospod, ki je vedel rešitev tega računa in čim so ga spustili v eter, je samozavestno odgovoril s 36. Ja, ta rezultat bi morali dobiti tudi vsi vi, saj je pravilen po vseh matematičnih zakonih in zdravi pameti. Najprej moramo seveda razrešiti oklepaje, nato pa le še seštevamo in odštevamo do končne rešitve. Odgovor pa je bil, vsaj v tej na srečo do sedaj že ukinjeni oddaji, napačen. Še več, voditeljica se je temu, da bi konec igre povedala 'pravilni' odgovor, izmikala še dve mini igri, kajti le kdo bi lahko trpel ta vreščeči glas še nadaljnje pol ure, nato pa vendarle izdala, da je rezultat 707. Z besedo sedemsto sedem. Od kje? Ne vem. Vem pa to, da s takimi nagradnimi igrami zbijajo pomen kakršnikoli izobrazbi, sploh pa obvezni in osnovni – osnovnošolski!

Tukaj gre za čisto nategovanje ljudi, saj je podobnih primerov še dosti: od drugih računov pa do seštevanja evrov. V nobenem primeru pa ni pravilen odgovor dejansko pravilen v tem smislu, da prinaša denarce. Jasno pa je, da oni lepo služijo na ta račun, ko naivneži verjamejo, da bodo na tako lahek način prišli do denarja ter kličejo in kličejo. In v redkih primerih, ko sem dejansko gledal tole žalostinko, mi je šlo kar na jok. Kam smo prišli? Mar nas je kapitalizem spremenil v denar hlastajoče ljudi do te mere, da bi za denar storili vse, čeprav bi pozabili na življenjske in moralne norme? Upam, da ne.

Nasploh se je večina javnih medijev skomercializirala do te mere, da pozabljajo na kvaliteto, dokler je branost/gledanost/prodaja velika. To se še posebej opazi na televiziji. Pomembne so le ocene gledanosti in zaslužek. Tipične risanke, katere smo z užitkom spremljali v naših otroških letih in so nam pomagale pri razumevanju sveta, kot npr. Pipi in Melkijad, pa slikar Bojan in podobne, so sedaj večinoma zamenjali kratki animirani filmi o superjunakih, ki z nasiljem preprečijo zle namene hudobnežev. Je to res sporočilo, ki ga hočemo dati našim potomcem za ceno dobre gledanosti? Saj še obstajajo dobri stari (in tudi novi) skupki povezanih sličic, toda razlika je očitna.

Zelo so se razširili tudi resničnostni šovi. Ljudje zgleda radi gledamo druge pripadnike naše vrste, kdo bi si mislil. Ampak šovi tipa Veliki brat, kjer je nadzor ob vsakem času na vsakem mestu, ali pa Kmetija slavnih, kjer udeleženci niso slavni niti za slovenske razmere, so enostavno ljudi poneumljajoči in jih zaradi tega osebno bojkotiram. Še vedno ne vem, ali je tako velika gledanost posledica tega, da ljudje radi gledajo nekoga drugega, ker so ti pač slavni (oziroma bolje rečeno izpostavljeni) in si tega želijo tudi sami, ali pa zato, ker se je zabavno smejati debilizmu udeležencev. Čeprav bi si želel slednjega, se mi na žalost dozdeva, da vse bolj prevladuje prvo.

Vse več je tudi stvari, kjer je pomanjkanje kakovosti skoraj namerno. Pojav podpovprečnih kvazihumorističnih serij, ki so sploh značilne za našo nacionalno televizijo, je izjemen. Dobrih filmov s kvalitetno zgodbo je čedalje manj, vse pomembnejši so efekti. Še pri računalniških igrah ni važno, če zadovoljiš igralce s kančkom kritičnega mišljenja; pomembno je le, da čim več (naivnih) ljudi igro kupi. Saj, razumljivo, vsak bi rad prišel do zaslužka na čim lažji način, z čim manj dela in truda. Toda ali to upravičuje pojav, da smo čedalje manj in manj kritični do vsega?

Ne smemo se zadovoljiti z vsem, kar dobimo. Le tako bomo pripomogli k izboljšavi tega, kar je, k napredku. Sodobni svet temelji na konkurenci, zato je prav, da jo (do zdrave mere) spodbujamo tudi mi. Naj nam ne bo vseeno, da nas sodobni svet posiljuje s takimi odgovori, kot ga je na enigmo v naslovu podal Fantastični klic.


To je bil moj članek za šolski časopis Tegi in je bil objavljen v prvi letošnji številki, poslan pa je bil tudi na natečaj ŠKL novinarstva.