Krka je po sedmih letih spet v finalu državnega prvenstva v košarki! Tu jo že čaka favoriziran nasprotnik iz glavnega mesta Slovenije: Union Olimpija. V finalu bosta moštvi igrali na tri dobljene tekme, prednost domačega igrišča pa bo pripadla Ljubljančanom, ki bodo že v soboto gostili prvo tekmo.
V torek pa so za vstop v finale morali Krkaši premagati moštvo Heliosa, kar jim je tudi uspelo - končni rezultat je bil 67 : 61. Pri domačih sta se izkazala predvsem Smiljan Pavič z 20 točkami in šestimi skoki in pa Simon Petrov, ki je ob odlični organizaciji igre dal še 14 točk. 12 točk je zbral tudi Goran Ikonić, dober vtis pa so na igrišču pustili praktično vsi domači igralci, katere je odlikovala predvsem srčna igra.
Na drugi strani je bil v napadu edini razpoložen Laškevič, ki je dosegel 15 točk. Sta pa bolj kot on v spominu ostala oba temnopolta igralca, pa ne toliko zaradi dobre igre, ampak zaradi katastrofalnega meta: Shields se je ustavil pri pičlih štirih točkah, medtem ko je Snow zbral neverjetni dve ob metu za tri točke 0/10! Hvala vama! :)
A na igrišču se je odvijala povsem drugačna zgodba: tekma je bila jako izenačena, v drugi četrtini so predvsem po zaslugi sodnikov Domžalčani prišli do prednosti osmih točk, a so jih še pred koncem polčasa Novomeščani ujeli in po premoru sami narekovali ritem. Priključek z njimi sta držala predvsem jebeni Močnik in pa že prej omenjeni Laškevič, a sama nista mogla svoji ekipi priigrati večje prednost.
Sredi tretje četrtine so nato Krkaši ušli na razliko petih točk in jo držali do konca tekme. Tudi trojka Delića, ki je obudila možnosti o preobratu, je bila takoj zatrta, saj je Petrov na drugi strani vrnil z enako mero. Z mirno roko pri prostih metih so domači tekmo mirno pripeljali do konca in se skupaj z navijači veselili uvrstitve v finale po sedmih letih suše.
Tretja tekma finala je bila zaradi tekme ženske rokometne reprezentance v ŠD Leona Štuklja odigrana ŠD Marof, kjer bodo - presenetljivo - tudi vse finalne tekme. V tej dvorani je Krka že slavila naslov prvaka in čas je, da ga spet. Prva domača tekma bo že v torek, 1. 6., tako da pridite vsi in podprite dolenjske šampione! :)
četrtek, 27. maj 2010
sreda, 26. maj 2010
Polno zvezdic
Kljub temu, da zvezdice v medmrežnem sporočanju označujejo tako popravke, poljubčke in oči v raznih smeškotih, jih še največkrat zasledim namesto črke v kakšni kletvici. Kot bi med pisanjem grde besede pritisnili shift in tipko poleg backspacea in že bi bilo vse v najlepšem redu - prijazno in berljivo. Ampak ni.
Kaj sploh je kletvica? Kletvica je sodeč po SSKJ-ju manjšalnica od kletev, slednja beseda pa pomeni grobo besedo, besedno zvezo, izrečeno navadno v afektu. Torej nič lepega. Že od malega so nas učili, da je preklinanje grdo. Za vsako neprimerno besedo iz naših ust smo dobili vsaj kakšen grd pogled, če ne celo kaj hujšega.
A vendar so z odraščanjem kletvice postale del našega vsakdanjega besednjaka. Besede z južnega dela bivše države (ne, slovenske kletvice ne obstajajo) so postale tako zakoreninjene v nas, da se tega sploh ne zavedamo. Včasih se zalotimo in kakšno izustimo pred kakšnim majhnim otrokom, v neprimernem ozračju ali pa kje drugje - in občutek ni dober.
Vseeno pa so zelo dobrodošle v sproščenem okolju, ko bi radi sprostili svojo jezo. Žoga ni šla v koš, vratnica je preprečila gol, zmanjka nam pol točke do boljše ocene, Olimpija pride v finale prvenstva, ugriznemo se v jezik, res, lahko bi našteval v nedogled. Škoda si lagati - ob takih situacijah bo skoraj vsak začel preklinjati. In v tem ne vidim problema, dokler nikogar ne motimo. Jeze ne smemo držati v sebi.
Ampak sedaj, ko zna moderna družba komunicirati le še preko tipk, se kletvice zdijo nežnejše. Vsaj večini, ki jih piše tako: pi*ku ma*er. Vendar meni pol kurca ni jasno, kaj dosežemo s temi zvezdicami v sredini. Resno, zakrita črka (ali več njih) nima nobenega posebnega učinka, le da je vse skupaj težko berljivo in da izgleda naravnost nepismeno.
Zvezdica v sredini besede ne spremeni pomena, ne zakrije bistva, ne ublaži ničesar. Kletvica je kletvica in z izpuščanjem enega znaka ne postane lepa beseda. Če že kdo čuti potrebo po preklinjanju, naj to stori tako, kot se spodobi. Nihče vendar med pogovorom ne kolne tako, da reče, da ga boi kuac.
Resno, zvezdica na sredi besede ne bo odpisala grobega pomena, bo pa pomagala, da bo vse skupaj naporno za prebrati. Namesto da se trudite, da bi zmanjšali učinek grde besede, raje pazite, kdaj le-to uporabite. Kajti pisana v poševnem tisku, odebeljena, z zvezdicami ali brez - še vedno ne izraža nič lepega. ;)
Kaj sploh je kletvica? Kletvica je sodeč po SSKJ-ju manjšalnica od kletev, slednja beseda pa pomeni grobo besedo, besedno zvezo, izrečeno navadno v afektu. Torej nič lepega. Že od malega so nas učili, da je preklinanje grdo. Za vsako neprimerno besedo iz naših ust smo dobili vsaj kakšen grd pogled, če ne celo kaj hujšega.
A vendar so z odraščanjem kletvice postale del našega vsakdanjega besednjaka. Besede z južnega dela bivše države (ne, slovenske kletvice ne obstajajo) so postale tako zakoreninjene v nas, da se tega sploh ne zavedamo. Včasih se zalotimo in kakšno izustimo pred kakšnim majhnim otrokom, v neprimernem ozračju ali pa kje drugje - in občutek ni dober.
Vseeno pa so zelo dobrodošle v sproščenem okolju, ko bi radi sprostili svojo jezo. Žoga ni šla v koš, vratnica je preprečila gol, zmanjka nam pol točke do boljše ocene, Olimpija pride v finale prvenstva, ugriznemo se v jezik, res, lahko bi našteval v nedogled. Škoda si lagati - ob takih situacijah bo skoraj vsak začel preklinjati. In v tem ne vidim problema, dokler nikogar ne motimo. Jeze ne smemo držati v sebi.
Ampak sedaj, ko zna moderna družba komunicirati le še preko tipk, se kletvice zdijo nežnejše. Vsaj večini, ki jih piše tako: pi*ku ma*er. Vendar meni pol kurca ni jasno, kaj dosežemo s temi zvezdicami v sredini. Resno, zakrita črka (ali več njih) nima nobenega posebnega učinka, le da je vse skupaj težko berljivo in da izgleda naravnost nepismeno.
Zvezdica v sredini besede ne spremeni pomena, ne zakrije bistva, ne ublaži ničesar. Kletvica je kletvica in z izpuščanjem enega znaka ne postane lepa beseda. Če že kdo čuti potrebo po preklinjanju, naj to stori tako, kot se spodobi. Nihče vendar med pogovorom ne kolne tako, da reče, da ga boi kuac.
Resno, zvezdica na sredi besede ne bo odpisala grobega pomena, bo pa pomagala, da bo vse skupaj naporno za prebrati. Namesto da se trudite, da bi zmanjšali učinek grde besede, raje pazite, kdaj le-to uporabite. Kajti pisana v poševnem tisku, odebeljena, z zvezdicami ali brez - še vedno ne izraža nič lepega. ;)
nedelja, 23. maj 2010
Arbitražni sporazum
Šestega junija bo v Sloveniji izveden referendum glede arbitražnega sporazuma. Ker sem tudi sam že dopolnil 18 let in posledično dobil volilno pravico, se nameravam volitev tudi udeležiti. Vendar je udeležba brezpomenska, če nameravamo glasovati ob zvokih izštevanke.
Torej - kaj je arbitražni sporazum?
Arbitražni sporazum je zgolj akt, ki vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev spora na način, kot naj bi se reševali spori med državami: z dogovorom in ne s konfliktom. Sporazum NE določa meje, ampak je razumna pot do rešitve. Arbitražnemu sodišču nalaga, o čem mora le-to razsojati in odločati, pri čemer je ključnega pomena določitev meje in določitev stika Slovenije z odprtim morjem. (vir: socialnidemokrati.si: arbitražni sporazum)
Se pravi, da če bi se odločili za sporazum, bi moralo arbitražno sodišče določiti mejo po kopnem in morju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Zalomi se seveda pri b točki 3. člena - stiku z odprtim morjem, saj to ni pravica, ki izhaja iz mednarodnega morskega prava.
Arbitražni sporazum je vsekakor dober v tem pomenu, da bi izboljšal odnose med državama in uredil življenje ljudi ob meji, zagotavljal pa naj bi tudi uresničitev strateških interesov naše domovine. Dober bi bil tudi zaradi spremembe sedanjega stanja, ki je zaskrbljujoče: slovenski policijski čolni ne smejo čez polovico Piranskega zaliva, prav tako je mejni prehod na naši strani in še bi lahko naštevali.
Do česa pa bi prišlo v pravnem smislu, če bi Slovenci sprejeli arbitražni sporazum? To bi pomenilo, da bi odločitev glede meje s Hrvaško prepustili mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bi se odločilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava. In to bi bilo dokončno. Če bi se odločili v prid Slovenije, bi bilo to super, vendar obstaja tudi možnost, da bi se končalo slabše...
Prvak stranke SDS Janez Janša opozarja, da "je sporazum za Slovenijo slab, ker ogroža njeno suverenost, njeno teritorialno povezanost z mednarodnim morjem, s tem pa tudi gospodarske interese Luke Koper." (vir: dnevnik.si: arbitražni sporazum). Bo že držalo, da si želi pridobiti nekaj političnih točk in enostavno nasprotovati koaliciji, a gre za utemeljene trditve. Vseeno pa je ideja o arbitražnem sporazumu maksimum, kar sta obe strani dosegli v dvajsetih letih krega.
Sporazum ima dobre in slabe strani. Vsekakor gre za določeno tveganje, vendar bi bila končna odločitev utemeljena na podlagi mednarodnih dokumentov. Torej, dragi volivci - odločite se sami. ;)
Torej - kaj je arbitražni sporazum?
Arbitražni sporazum je zgolj akt, ki vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev spora na način, kot naj bi se reševali spori med državami: z dogovorom in ne s konfliktom. Sporazum NE določa meje, ampak je razumna pot do rešitve. Arbitražnemu sodišču nalaga, o čem mora le-to razsojati in odločati, pri čemer je ključnega pomena določitev meje in določitev stika Slovenije z odprtim morjem. (vir: socialnidemokrati.si: arbitražni sporazum)
Se pravi, da če bi se odločili za sporazum, bi moralo arbitražno sodišče določiti mejo po kopnem in morju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Zalomi se seveda pri b točki 3. člena - stiku z odprtim morjem, saj to ni pravica, ki izhaja iz mednarodnega morskega prava.
Arbitražni sporazum je vsekakor dober v tem pomenu, da bi izboljšal odnose med državama in uredil življenje ljudi ob meji, zagotavljal pa naj bi tudi uresničitev strateških interesov naše domovine. Dober bi bil tudi zaradi spremembe sedanjega stanja, ki je zaskrbljujoče: slovenski policijski čolni ne smejo čez polovico Piranskega zaliva, prav tako je mejni prehod na naši strani in še bi lahko naštevali.
Do česa pa bi prišlo v pravnem smislu, če bi Slovenci sprejeli arbitražni sporazum? To bi pomenilo, da bi odločitev glede meje s Hrvaško prepustili mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bi se odločilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava. In to bi bilo dokončno. Če bi se odločili v prid Slovenije, bi bilo to super, vendar obstaja tudi možnost, da bi se končalo slabše...
Prvak stranke SDS Janez Janša opozarja, da "je sporazum za Slovenijo slab, ker ogroža njeno suverenost, njeno teritorialno povezanost z mednarodnim morjem, s tem pa tudi gospodarske interese Luke Koper." (vir: dnevnik.si: arbitražni sporazum). Bo že držalo, da si želi pridobiti nekaj političnih točk in enostavno nasprotovati koaliciji, a gre za utemeljene trditve. Vseeno pa je ideja o arbitražnem sporazumu maksimum, kar sta obe strani dosegli v dvajsetih letih krega.
Sporazum ima dobre in slabe strani. Vsekakor gre za določeno tveganje, vendar bi bila končna odločitev utemeljena na podlagi mednarodnih dokumentov. Torej, dragi volivci - odločite se sami. ;)
četrtek, 20. maj 2010
Podoknice profesorjem
Jutri je podelitev spričeval in maturantska parada, kasneje pa je le še matura. Očigledno je, da se moji srednješolski dnevi iztekajo... In v zaključnih dnevih je vse skupaj še toliko bolj awesome.
Včeraj zvečer je naš razred odšel pet podoknice profesorjem, ki so nas bili pripravljeni sprejeti. Sošolce sta že prej pričakala profesorja Plut ter Crnić, sam pa sem se jim nato skupaj z ostalima udeležencema nagradne ekskurzije pridružil, čim smo prišli z izleta, in skupaj smo obiskali še profesorje Forjana, Cerkovnika, razrednika Kocjana, Šterka, zaključili pa smo pri profesorju Oluiću, le da njega ni bilo nikjer. Poleg glasnega petja smo povsod dobili tudi za jesti in piti, pijača pa nas je spremljala tudi na avtobusu, s katerim smo se vozili okrog. :)
Pred blokom na ulici Slavka Gruma pa nas je ujel tudi Kokolov oče Robert, ki je pritisnil na sprožilec in naredil nekaj neminljivih spominov. Slednji so se kaj hitro znašli tudi na spletni strani Radia Krka:
FOTO: Maturanti s podoknicami profesorjem @ radiokrka.com
Čeprav sem že včeraj slišal, da smo pristali na internetu, sem na to pozabil in zato mi je bilo sedajle toliko bolj smešno, ko sem videl tale članek. :D
Nepozaben večer. Naš razred je zakon. :)
Včeraj zvečer je naš razred odšel pet podoknice profesorjem, ki so nas bili pripravljeni sprejeti. Sošolce sta že prej pričakala profesorja Plut ter Crnić, sam pa sem se jim nato skupaj z ostalima udeležencema nagradne ekskurzije pridružil, čim smo prišli z izleta, in skupaj smo obiskali še profesorje Forjana, Cerkovnika, razrednika Kocjana, Šterka, zaključili pa smo pri profesorju Oluiću, le da njega ni bilo nikjer. Poleg glasnega petja smo povsod dobili tudi za jesti in piti, pijača pa nas je spremljala tudi na avtobusu, s katerim smo se vozili okrog. :)
Pred blokom na ulici Slavka Gruma pa nas je ujel tudi Kokolov oče Robert, ki je pritisnil na sprožilec in naredil nekaj neminljivih spominov. Slednji so se kaj hitro znašli tudi na spletni strani Radia Krka:
FOTO: Maturanti s podoknicami profesorjem @ radiokrka.com
Čeprav sem že včeraj slišal, da smo pristali na internetu, sem na to pozabil in zato mi je bilo sedajle toliko bolj smešno, ko sem videl tale članek. :D
Nepozaben večer. Naš razred je zakon. :)
Facebookless continues
Že 4. dan sem brez Facebooka in to brez večjih problemov. Kot nekdo, ki sicer na obrazni knjigi preždi ogromno časa, se sedaj počutim rahlo neobveščen in odmaknjen od družbe, a me - začuda - to ne moti. Od začetka sicer nisem vedel, kam bi kliknil, ko sem imel odprto Mozillo, a sedaj te dileme ni več - ne kliknem sploh.
Planirano obdobje, ko ne uporabljam Facebooka, se zaključi to noč pet minut čez polnoč. A to ne bo tista situacija, ko bom zdrvel in klikal in brskal kot zmešan. Je že res, da sem slišal, da sem dobil veliko zanimiv sporočil in da obstaja možnost, da je moj zid totalno zaspeman. Še bolj drži, da sem bil v bistvu s strani ogromno prijateljev že večkrat vabljen, naj le grem pogledat gor, češ 'kakšen wall-post si dobil', pa 'nikoli ne uganeš kdo je v zvezi' in seveda še nekaj nesmiselnih nabijanj.
Toda navezanost na Facebook ni tako velika. Danes zvečer se ne bo zgodil naval z moje strani na to priljubljeno stičišče mladih. To ne bo kot tista vsem dobro znana situacija, ko na avtobusu na izletu spiješ prevečpiva soka in čim prevozno sredstvo začne upočasnjevati, si že naliman na zadnja vrata in čakaš, da se odprejo, nato pa probaš čim bolj normalno steči na WC brez tega, da bi izgledal strašansko sumljiv.
Dejstvo je, da je ekskurzija pripomogla k temu, da se sploh nisem ubadal s tem, kaj se dogaja na najpopularnejšemu portalu na spletu. Vem, da se bom v kratkem spet navezal nazaj na Facebook, toda ne vem, v kakšni meri. Bomo videli. Absolutno je bil tale preizkus svojevrstno doživetje, ki me je presenetil predvsem pozitivno. Del časa, ko sem sicer redno osveževal to spletno stran, sem namenil tudi blogu, kar se je izkazalo za produktivno dejanje.
Aja, pa na blog sem dodal novo možnost: Odzivi. Ker ne dobivam ravno veliko komentarjev, me pa zanimajo odzivi bralcev, je tale Bloggerjeva funkcija zelo uporabna. Na dnu vsake objave sedaj vidite tudi dve možnosti Like in Dislike, katere nekomplicirano označite in s tem sporočite vaše mnenje o napisanem. ;)
Planirano obdobje, ko ne uporabljam Facebooka, se zaključi to noč pet minut čez polnoč. A to ne bo tista situacija, ko bom zdrvel in klikal in brskal kot zmešan. Je že res, da sem slišal, da sem dobil veliko zanimiv sporočil in da obstaja možnost, da je moj zid totalno zaspeman. Še bolj drži, da sem bil v bistvu s strani ogromno prijateljev že večkrat vabljen, naj le grem pogledat gor, češ 'kakšen wall-post si dobil', pa 'nikoli ne uganeš kdo je v zvezi' in seveda še nekaj nesmiselnih nabijanj.
Toda navezanost na Facebook ni tako velika. Danes zvečer se ne bo zgodil naval z moje strani na to priljubljeno stičišče mladih. To ne bo kot tista vsem dobro znana situacija, ko na avtobusu na izletu spiješ preveč
Dejstvo je, da je ekskurzija pripomogla k temu, da se sploh nisem ubadal s tem, kaj se dogaja na najpopularnejšemu portalu na spletu. Vem, da se bom v kratkem spet navezal nazaj na Facebook, toda ne vem, v kakšni meri. Bomo videli. Absolutno je bil tale preizkus svojevrstno doživetje, ki me je presenetil predvsem pozitivno. Del časa, ko sem sicer redno osveževal to spletno stran, sem namenil tudi blogu, kar se je izkazalo za produktivno dejanje.
Aja, pa na blog sem dodal novo možnost: Odzivi. Ker ne dobivam ravno veliko komentarjev, me pa zanimajo odzivi bralcev, je tale Bloggerjeva funkcija zelo uporabna. Na dnu vsake objave sedaj vidite tudi dve možnosti Like in Dislike, katere nekomplicirano označite in s tem sporočite vaše mnenje o napisanem. ;)
Vandalizem namesto demonstracij
Če sem na Dunaju občudoval njihov parlament ravno zaradi njegove posebnosti, bi sedaj iz istega razloga moral tudi slovenskega. Pa ga ne, kajti razbita okna in ostanki jajc na fasadi niso nikakor vredni izražanja pozitivnega odnosa.
Včerajšnje dijaške in študentske demonstracije so se sprevrgle v kaos. 12 tisoč mladih, kolikor se jih je po ocenah zbralo v Ljubljani, naj bi stavkalo proti znižanju subvencije za prehrano in malemu delu, vendar se tega ni videlo. Sam nisem bil na demonstracijah, ampak vsi mediji poročajo le o alkoholizmu in posledičnem vandalizmu.
Dijaki so odšli v glavno mesto Slovenije le zaradi odsotnosti od pouka, možnosti, da pokažejo svojo uporništvo, in seveda - žura. Večina jih ni vedela, za kaj se sploh zavzemajo (ali pa so imeli pomanjkljive informacije), kdor pa je dejansko šel na demonstracije, ker se ne strinja z predlaganim zakonom, pa gotovo ni imel v planu metanja granitnih kock.
To in še mnogo drugega (les, jajca, pločevinke, steklenice, železo) je vztrajno letelo v stavbo državnega zbora in razbilo večino oken ter hkrati onesnažilo ulico in vhod. V parlament pa je priletela tudi molotovka in povzročila prvi požar našega parlamenta v zgodovini. Ta je bil sicer minimalen, saj se je vnel le grm pred poslopjem in malo osmodil pročelje.
Toda bolj kot materialna škoda boli dejstvo, kakšna je današnja mladina. Mogoče bi policija lahko res zaščitne ograde postavila bolj stran, a namerno poškodovanje policistov, želja po razbijanju in navdušenje, ko se je kaj dejansko razbilo, je obupno. Te demonstracije si ne zaslužijo nič drugega kot neodobravanje.
Organizatorji stavk niso prevzeli odgovornosti, toda probleme je bilo za pričakovati. Moč množice je naredila svoje, tako da tudi pristojni organi niso imeli storiti kaj več, kot so. Mirne demonstracije, ki bi mogoče lahko še naredile kanček spremembe, so se sprevrgle v nekontrolirano divjanje. Zgrešen je bil že namen demonstracij, toda način, kako so se končale, je naravnost žalosten.
Vandalizem brez primere. To, kar se je zgodilo včeraj, je res nesprejemljivo za demokratično družbo.
Včerajšnje dijaške in študentske demonstracije so se sprevrgle v kaos. 12 tisoč mladih, kolikor se jih je po ocenah zbralo v Ljubljani, naj bi stavkalo proti znižanju subvencije za prehrano in malemu delu, vendar se tega ni videlo. Sam nisem bil na demonstracijah, ampak vsi mediji poročajo le o alkoholizmu in posledičnem vandalizmu.
Dijaki so odšli v glavno mesto Slovenije le zaradi odsotnosti od pouka, možnosti, da pokažejo svojo uporništvo, in seveda - žura. Večina jih ni vedela, za kaj se sploh zavzemajo (ali pa so imeli pomanjkljive informacije), kdor pa je dejansko šel na demonstracije, ker se ne strinja z predlaganim zakonom, pa gotovo ni imel v planu metanja granitnih kock.
To in še mnogo drugega (les, jajca, pločevinke, steklenice, železo) je vztrajno letelo v stavbo državnega zbora in razbilo večino oken ter hkrati onesnažilo ulico in vhod. V parlament pa je priletela tudi molotovka in povzročila prvi požar našega parlamenta v zgodovini. Ta je bil sicer minimalen, saj se je vnel le grm pred poslopjem in malo osmodil pročelje.
Toda bolj kot materialna škoda boli dejstvo, kakšna je današnja mladina. Mogoče bi policija lahko res zaščitne ograde postavila bolj stran, a namerno poškodovanje policistov, želja po razbijanju in navdušenje, ko se je kaj dejansko razbilo, je obupno. Te demonstracije si ne zaslužijo nič drugega kot neodobravanje.
Organizatorji stavk niso prevzeli odgovornosti, toda probleme je bilo za pričakovati. Moč množice je naredila svoje, tako da tudi pristojni organi niso imeli storiti kaj več, kot so. Mirne demonstracije, ki bi mogoče lahko še naredile kanček spremembe, so se sprevrgle v nekontrolirano divjanje. Zgrešen je bil že namen demonstracij, toda način, kako so se končale, je naravnost žalosten.
Vandalizem brez primere. To, kar se je zgodilo včeraj, je res nesprejemljivo za demokratično družbo.
Dve različni prestolnici
Evo, vrnil sem se z nagradne ekskurzije na Dunaj in v Bratislavo. Nepozabna doživetja v dveh evropskih prestolnicah v super družbi. Ker pa se vneto pripravljam na sprejemne izpite na Fakulteti za arhitekturo, sem slednja mesta opazoval tudi skozi oči arhitekta.
Dunaj kar malo preseneča s svojo arhitekturo. Če je ogromno izjemnih stavb (tako modernih kot tudi starejših) mogoče videti na vožnji z avtobusom po Ringu, pa je fascinantnost tistih, ki izstopajo, toliko večja. Avstrijski parlament, ki je zgrajen po zgledu atenske Akropole in da korintskim stebrov nov pomen, je za nekoga, ki se v živo še ni bolje spoznal z grško arhitekturo, enostavno uau. Pa tudi Hofburg, dvorec poleg mestnih vrat, v katerem so v svojih časih živeli Habsburžani, je ravno zaradi svoje ogromnosti tako imeniten. Za popolno uživanje v arhitekturi pa poskrbi palača Schönbrunn, največja turistična znamenitost avstrijskega glavnega mesta, ki pa ne bi bila tako izjemna, kot je, če je ne bi obdajal velik brezhibno urejen park, kjer ribniki, skulpture in vodnjaki dopolnjujejo drevesa, rože in ostalo zelenje. Nasploh je Dunaj sodobna evropska prestolnica z razvitim cestnim sistemom, kjer do izraza pride tudi javni prevoz. Celotno mesto je urejeno in moderno, veliko pa je tudi zelenih površin.
Bratislava je kljub razmeroma majhni oddaljenosti (60 km) čisto druga zgodba, saj posledice življenja na drugi strani železne zavese kar kričijo iz umirjenega mesta. Iz vrha UFOja (stolp sredi mesta) sem imel razgled nad celotno prestolnico Slovaške, ki se razprostira na zavidljivi površini. V oči pa so prav bodli bledi bloki, katerih beda se je še bolj kazala v njihovi uničenosti in zanemarjenosti. Kljub tem blokom pa je bilo tudi nekaj zgradb, ki so dajale mestu lepši pridih, na primer bratislavski grad, katedrala svetega Martina in športne dvorane. A bolj kot same stavbe so me navdušile veličastne ulice, ki jih drugje težko opaziš. Ta neverjetna urejenost glavnega dela mesta, kjer so vse stavbe zgrajene po istem principu (starinske hiše z lepimi fasadami in polno okraski), je naravnost fascinantna. Toda čim prideš ven iz mestnega jedra, spet zagledaš bloke in njihovo žalost. Kljub temu pa je vsakdan v Bratislavi vesel, všeč pa mi je bila tudi umirjenost ljudi, ki se jim ni mudilo na vsakem koraku, a so vseeno delovali živahno.
Tako sem s to ekskurzijo dobil dva raznolika vpogleda v evropski vsakdan. Pa še pivo na Slovaškem stane le 0.57 evra. :)
Dunaj kar malo preseneča s svojo arhitekturo. Če je ogromno izjemnih stavb (tako modernih kot tudi starejših) mogoče videti na vožnji z avtobusom po Ringu, pa je fascinantnost tistih, ki izstopajo, toliko večja. Avstrijski parlament, ki je zgrajen po zgledu atenske Akropole in da korintskim stebrov nov pomen, je za nekoga, ki se v živo še ni bolje spoznal z grško arhitekturo, enostavno uau. Pa tudi Hofburg, dvorec poleg mestnih vrat, v katerem so v svojih časih živeli Habsburžani, je ravno zaradi svoje ogromnosti tako imeniten. Za popolno uživanje v arhitekturi pa poskrbi palača Schönbrunn, največja turistična znamenitost avstrijskega glavnega mesta, ki pa ne bi bila tako izjemna, kot je, če je ne bi obdajal velik brezhibno urejen park, kjer ribniki, skulpture in vodnjaki dopolnjujejo drevesa, rože in ostalo zelenje. Nasploh je Dunaj sodobna evropska prestolnica z razvitim cestnim sistemom, kjer do izraza pride tudi javni prevoz. Celotno mesto je urejeno in moderno, veliko pa je tudi zelenih površin.
Bratislava je kljub razmeroma majhni oddaljenosti (60 km) čisto druga zgodba, saj posledice življenja na drugi strani železne zavese kar kričijo iz umirjenega mesta. Iz vrha UFOja (stolp sredi mesta) sem imel razgled nad celotno prestolnico Slovaške, ki se razprostira na zavidljivi površini. V oči pa so prav bodli bledi bloki, katerih beda se je še bolj kazala v njihovi uničenosti in zanemarjenosti. Kljub tem blokom pa je bilo tudi nekaj zgradb, ki so dajale mestu lepši pridih, na primer bratislavski grad, katedrala svetega Martina in športne dvorane. A bolj kot same stavbe so me navdušile veličastne ulice, ki jih drugje težko opaziš. Ta neverjetna urejenost glavnega dela mesta, kjer so vse stavbe zgrajene po istem principu (starinske hiše z lepimi fasadami in polno okraski), je naravnost fascinantna. Toda čim prideš ven iz mestnega jedra, spet zagledaš bloke in njihovo žalost. Kljub temu pa je vsakdan v Bratislavi vesel, všeč pa mi je bila tudi umirjenost ljudi, ki se jim ni mudilo na vsakem koraku, a so vseeno delovali živahno.
Tako sem s to ekskurzijo dobil dva raznolika vpogleda v evropski vsakdan. Pa še pivo na Slovaškem stane le 0.57 evra. :)
ponedeljek, 17. maj 2010
Facebookless
Facebook, spletno orodje za ne-stojim-poleg-tebe komunikacijo, se je razširil že v vse pore družbenega življenja. Vsi meni bližnji bi brez oklevanja znali povedati, da je okužil tudi mene. Ne zanikam. In ravno zaradi tega sem sprejel naslednji izziv: štiri dni brez obrazne knjige.
Skupaj z Majo, s katero imam pravi poking war, sva se odločila ugotoviti, ali lahko dejansko zdrživa brez najenostavnejšega orodja za krajšanje časa. Ker sva pač super, nama bo uspelo. Meni sicer malo lažje kot njej, saj grem v torek na dvodnevno nagradno ekskurzijo v Bratislavo in na Dunaj, ampak facebook v tujini je kratkomalo debilizem (oziroma idiotija, kot bi rekel naš profesor fizike) in ga tako ali tako ne bi uporabljal. Ampak ker sem pošten, bom dal Maji za sladoled, da izenačim nivoje. :)
V naslednjih štirih dneh torej ne bom med vsakim možnim trenutkom pogledoval za nove notificatione, vračal dregljaje ali lajkal vaših stanj, še manj pa updateal svoj status in spemal komentarje vsepovsod. Vse zaznamke sem si že zbrisal, tako da sem odločen, da mi uspe. ^^
Zakaj sploh? Ker lahko. Zakaj štiri dni? Ker se zdi dovolj dolga doba. Prebijanje časa na facebooku je res treba malo omejiti, tako da bo tole prav prijetna popestritev vsakdana in z Majo bova se imela fajn vedno in povsod. No, namesto mahanja v pozdrav pa obljavljam tale video, ki se mi zdi perfekten za tale trenutek. :)
I'll see you soon. ;)
Skupaj z Majo, s katero imam pravi poking war, sva se odločila ugotoviti, ali lahko dejansko zdrživa brez najenostavnejšega orodja za krajšanje časa. Ker sva pač super, nama bo uspelo. Meni sicer malo lažje kot njej, saj grem v torek na dvodnevno nagradno ekskurzijo v Bratislavo in na Dunaj, ampak facebook v tujini je kratkomalo debilizem (oziroma idiotija, kot bi rekel naš profesor fizike) in ga tako ali tako ne bi uporabljal. Ampak ker sem pošten, bom dal Maji za sladoled, da izenačim nivoje. :)
V naslednjih štirih dneh torej ne bom med vsakim možnim trenutkom pogledoval za nove notificatione, vračal dregljaje ali lajkal vaših stanj, še manj pa updateal svoj status in spemal komentarje vsepovsod. Vse zaznamke sem si že zbrisal, tako da sem odločen, da mi uspe. ^^
Zakaj sploh? Ker lahko. Zakaj štiri dni? Ker se zdi dovolj dolga doba. Prebijanje časa na facebooku je res treba malo omejiti, tako da bo tole prav prijetna popestritev vsakdana in z Majo bova se imela fajn vedno in povsod. No, namesto mahanja v pozdrav pa obljavljam tale video, ki se mi zdi perfekten za tale trenutek. :)
I'll see you soon. ;)
Naročite se na:
Objave (Atom)