Well, we had our mock matura exams today and the subject we wrote was English, so I'm still feeling a little linguistic. It went well, but I realized I will have to put some effort into learning this language to improve my knowledge. Well, June is far, far away.
Today is the 13th March. Middle of March. According to the calendar it's still winter. If we look outside - hell yeah it's winter. I mean the calendar is what it is (who gives a fuck about calendar anyway), but it's "OMG IT'S SPRING", which I heard a couple of days ago, that surprised me. But then it kept snowing for two days and the winter continued. The funniest part about it is that slovene proverb goes like this: Ena lastovka še ne prinese pomladi and British idiom is One swallow doesn't make a summer. See the difference?
Well, despite the seasons being different and the proverbs' metaphorical meaning - it's still winter. And I like it. What is wrong with winter anyway? I saw thousands and thousands of facebook groups 'I miss summer (insert 20 random smileys right here)' and without thinking refused to join them. Yeah, it's cold, but it's not like everyday's temperature is 20 degrees below zero. And in the summer there are also cold or even worse - too hot days. And secondly - yeah, there's snow, but admit it: snow IS awesome. You can ski, for instance. There are also other activities to do and, what is more, the nature is b-e-a-u-t-i-f-u-l. I love it when I look out of the window and see everything white. Romance at its best.
Don't get me wrong - I've got nothing against summer. Actually, summer IS great. But I just can't figure out why some people can't enjoy this time too? Why does it have to be a specific month so they can have fun? It's March and I'm having fun. And I've had fun in February. And January. And before.
Actually, I'm having fun every effing day. So put a smile upon your face and have fun - you've got nothing to lose but so much to win.
Seize the day! :)
sobota, 13. marec 2010
12+(7*0)-1+4+(3*5)+7-2+1=?
Vsak srednješolec bi moral znati izračunati tale račun, kateri ne bi predstavljal problema tudi učencem četrtega razreda osnovne šole. Ja, če ste vsaj približno dobri v matematiki, ste dobili rezultat natančno 707. Ne? Čudno, saj je bila to pravilna rešitev ene izmed nalog 28. 10. 2009 v vsem dobro znani oddaji na A-kanalu – Fantastičnem klicu. Ja, to je tista oddaja, ki je na sporedu vedno, ko se uležeš na kavč v upanju, da se na televiziji predvaja kaj pametnega. Pa se ne. In potem naletiš na tole. Antipatična voditeljica kar umira po tem, da bi vendarle nekdo poklical, čeprav ogromno ljudi čaka na liniji v upanju, da bodo dobili priložnost povedati pravilno rešitev. Kot na primer gospod, ki je vedel rešitev tega računa in čim so ga spustili v eter, je samozavestno odgovoril s 36. Ja, ta rezultat bi morali dobiti tudi vsi vi, saj je pravilen po vseh matematičnih zakonih in zdravi pameti. Najprej moramo seveda razrešiti oklepaje, nato pa le še seštevamo in odštevamo do končne rešitve. Odgovor pa je bil, vsaj v tej na srečo do sedaj že ukinjeni oddaji, napačen. Še več, voditeljica se je temu, da bi konec igre povedala 'pravilni' odgovor, izmikala še dve mini igri, kajti le kdo bi lahko trpel ta vreščeči glas še nadaljnje pol ure, nato pa vendarle izdala, da je rezultat 707. Z besedo sedemsto sedem. Od kje? Ne vem. Vem pa to, da s takimi nagradnimi igrami zbijajo pomen kakršnikoli izobrazbi, sploh pa obvezni in osnovni – osnovnošolski!
Tukaj gre za čisto nategovanje ljudi, saj je podobnih primerov še dosti: od drugih računov pa do seštevanja evrov. V nobenem primeru pa ni pravilen odgovor dejansko pravilen v tem smislu, da prinaša denarce. Jasno pa je, da oni lepo služijo na ta račun, ko naivneži verjamejo, da bodo na tako lahek način prišli do denarja ter kličejo in kličejo. In v redkih primerih, ko sem dejansko gledal tole žalostinko, mi je šlo kar na jok. Kam smo prišli? Mar nas je kapitalizem spremenil v denar hlastajoče ljudi do te mere, da bi za denar storili vse, čeprav bi pozabili na življenjske in moralne norme? Upam, da ne.
Nasploh se je večina javnih medijev skomercializirala do te mere, da pozabljajo na kvaliteto, dokler je branost/gledanost/prodaja velika. To se še posebej opazi na televiziji. Pomembne so le ocene gledanosti in zaslužek. Tipične risanke, katere smo z užitkom spremljali v naših otroških letih in so nam pomagale pri razumevanju sveta, kot npr. Pipi in Melkijad, pa slikar Bojan in podobne, so sedaj večinoma zamenjali kratki animirani filmi o superjunakih, ki z nasiljem preprečijo zle namene hudobnežev. Je to res sporočilo, ki ga hočemo dati našim potomcem za ceno dobre gledanosti? Saj še obstajajo dobri stari (in tudi novi) skupki povezanih sličic, toda razlika je očitna.
Zelo so se razširili tudi resničnostni šovi. Ljudje zgleda radi gledamo druge pripadnike naše vrste, kdo bi si mislil. Ampak šovi tipa Veliki brat, kjer je nadzor ob vsakem času na vsakem mestu, ali pa Kmetija slavnih, kjer udeleženci niso slavni niti za slovenske razmere, so enostavno ljudi poneumljajoči in jih zaradi tega osebno bojkotiram. Še vedno ne vem, ali je tako velika gledanost posledica tega, da ljudje radi gledajo nekoga drugega, ker so ti pač slavni (oziroma bolje rečeno izpostavljeni) in si tega želijo tudi sami, ali pa zato, ker se je zabavno smejati debilizmu udeležencev. Čeprav bi si želel slednjega, se mi na žalost dozdeva, da vse bolj prevladuje prvo.
Vse več je tudi stvari, kjer je pomanjkanje kakovosti skoraj namerno. Pojav podpovprečnih kvazihumorističnih serij, ki so sploh značilne za našo nacionalno televizijo, je izjemen. Dobrih filmov s kvalitetno zgodbo je čedalje manj, vse pomembnejši so efekti. Še pri računalniških igrah ni važno, če zadovoljiš igralce s kančkom kritičnega mišljenja; pomembno je le, da čim več (naivnih) ljudi igro kupi. Saj, razumljivo, vsak bi rad prišel do zaslužka na čim lažji način, z čim manj dela in truda. Toda ali to upravičuje pojav, da smo čedalje manj in manj kritični do vsega?
Ne smemo se zadovoljiti z vsem, kar dobimo. Le tako bomo pripomogli k izboljšavi tega, kar je, k napredku. Sodobni svet temelji na konkurenci, zato je prav, da jo (do zdrave mere) spodbujamo tudi mi. Naj nam ne bo vseeno, da nas sodobni svet posiljuje s takimi odgovori, kot ga je na enigmo v naslovu podal Fantastični klic.
To je bil moj članek za šolski časopis Tegi in je bil objavljen v prvi letošnji številki, poslan pa je bil tudi na natečaj ŠKL novinarstva.
Tukaj gre za čisto nategovanje ljudi, saj je podobnih primerov še dosti: od drugih računov pa do seštevanja evrov. V nobenem primeru pa ni pravilen odgovor dejansko pravilen v tem smislu, da prinaša denarce. Jasno pa je, da oni lepo služijo na ta račun, ko naivneži verjamejo, da bodo na tako lahek način prišli do denarja ter kličejo in kličejo. In v redkih primerih, ko sem dejansko gledal tole žalostinko, mi je šlo kar na jok. Kam smo prišli? Mar nas je kapitalizem spremenil v denar hlastajoče ljudi do te mere, da bi za denar storili vse, čeprav bi pozabili na življenjske in moralne norme? Upam, da ne.
Nasploh se je večina javnih medijev skomercializirala do te mere, da pozabljajo na kvaliteto, dokler je branost/gledanost/prodaja velika. To se še posebej opazi na televiziji. Pomembne so le ocene gledanosti in zaslužek. Tipične risanke, katere smo z užitkom spremljali v naših otroških letih in so nam pomagale pri razumevanju sveta, kot npr. Pipi in Melkijad, pa slikar Bojan in podobne, so sedaj večinoma zamenjali kratki animirani filmi o superjunakih, ki z nasiljem preprečijo zle namene hudobnežev. Je to res sporočilo, ki ga hočemo dati našim potomcem za ceno dobre gledanosti? Saj še obstajajo dobri stari (in tudi novi) skupki povezanih sličic, toda razlika je očitna.
Zelo so se razširili tudi resničnostni šovi. Ljudje zgleda radi gledamo druge pripadnike naše vrste, kdo bi si mislil. Ampak šovi tipa Veliki brat, kjer je nadzor ob vsakem času na vsakem mestu, ali pa Kmetija slavnih, kjer udeleženci niso slavni niti za slovenske razmere, so enostavno ljudi poneumljajoči in jih zaradi tega osebno bojkotiram. Še vedno ne vem, ali je tako velika gledanost posledica tega, da ljudje radi gledajo nekoga drugega, ker so ti pač slavni (oziroma bolje rečeno izpostavljeni) in si tega želijo tudi sami, ali pa zato, ker se je zabavno smejati debilizmu udeležencev. Čeprav bi si želel slednjega, se mi na žalost dozdeva, da vse bolj prevladuje prvo.
Vse več je tudi stvari, kjer je pomanjkanje kakovosti skoraj namerno. Pojav podpovprečnih kvazihumorističnih serij, ki so sploh značilne za našo nacionalno televizijo, je izjemen. Dobrih filmov s kvalitetno zgodbo je čedalje manj, vse pomembnejši so efekti. Še pri računalniških igrah ni važno, če zadovoljiš igralce s kančkom kritičnega mišljenja; pomembno je le, da čim več (naivnih) ljudi igro kupi. Saj, razumljivo, vsak bi rad prišel do zaslužka na čim lažji način, z čim manj dela in truda. Toda ali to upravičuje pojav, da smo čedalje manj in manj kritični do vsega?
Ne smemo se zadovoljiti z vsem, kar dobimo. Le tako bomo pripomogli k izboljšavi tega, kar je, k napredku. Sodobni svet temelji na konkurenci, zato je prav, da jo (do zdrave mere) spodbujamo tudi mi. Naj nam ne bo vseeno, da nas sodobni svet posiljuje s takimi odgovori, kot ga je na enigmo v naslovu podal Fantastični klic.
To je bil moj članek za šolski časopis Tegi in je bil objavljen v prvi letošnji številki, poslan pa je bil tudi na natečaj ŠKL novinarstva.
Naročite se na:
Objave (Atom)