Mathematicians should not drink and derive.

2 + 2 = 5 for extremely large values of number 2.

Ena izmed meni ljubših matematičnih šal. Zmagovita je seveda tista, ko gresta odvod in integral v disko. Party animals, ni dileme. Ampak za pravi učinek te zgodbice jo mora povedati profesor Kocjan, sicer zgubi smisel, zato se je tudi ne bom silil pisati tukaj. Sem pa danes naletel na vrsto matematičnih šal, ki so mi naravnost polepšale tale nedeljski večer. Naletel sem namreč na tole facebook skupino. Tukaj je izbor nekaj najboljših, zaradi katerih se sploh nisem mogel nehati smejati:

• Mathematicians should not drink and derive.
• Why did the right angle go on holiday? Because he couldn't get a tan!
• An infinite number of mathematicians walk into a bar. The first one orders a beer. The second orders half a beer. The third, a quarter of a beer. The bartender says "You're all idiots", and pours two beers.
• i walked into a bar and the barman said "Get real!".
• I'm not gay. I'm as straight as a linear function!

Gik fore. Ni lepšega. Wait, ubistvu je. Geek pick-up lines. The limit of awesomeness. Tukaj je nekaj najboljših, ki že čakajo, da jih preizkusite naslednji vikend. :P

• I wish I were a function of your derivative so i could lie tangent to your curves.
• I wish I were a second derivitive so i could analyze your concavity.
• Are you 2x? Because I want to intergrate you from 10 to 13!
• Hey baby, what's your sin? It's gotta be PI/2, because you're the one.
• Are your initials T. I.? Because I wanna push your buttons.
• I guess the inverse square law holds true with you. When I cut the distance in half you get four times as attractive.
• I'm like an asymptote: Can't touch this! But you can touch this.
• Ever wonder what L’Hopital’s rule has to say about limits in the form of me over you?
• Can I plug my solution into your equation?
• Why don’t you be the numerator and I be the denominator and both of us reduce to simplest form?
• I wish our dot product were 0 so my vector could be normal to your unit circle.
• I wish I were sin^2(x) and you were cos^2(x) so together we could be 1.

Oh ja, all this totally made my day. Za konec pa še romantična matematična pesem iz Harolda in Kumarja 2: Square root of a 3 - love poem @ youtube. Kdo bi si mislil, da so številke lahko tako družabne. ^^

Četrtek pred maturo.

Z jutrišnjim dnem se tudi zame začnejo pisni deli mature - če zanemarimo esej z začetka tega meseca. Jutri pišem računalništvo, dan pozneje angleščino, v ponedeljek slovenščino, nato pa se bosta v soboto in torek (po tej soboti) zvrstila še preizkusa iz matematike in fizike. Zabavno bo. Vsem drugim, ki so zadnje par dni tako kot jazst preždeli pred bukvami, želim dobre razmere, veliko zbranosti in obilo užitkov. :)

Za spodbudo pa dva citata enega najmodrejših mož - Ivice Tomića.

"Najbolj neumno bi blo, da padete maturo."
"Maturo pade samo neumen dijak."

Torej - srečno jutri!

Ker so jutri pač pisni izpiti, je treba s sabo imeti tudi pisalo. Danes sem se odpravil po nakupih po vseh večjih papirnicah, da bi našel meni ljubi kemični svinčnik, a iz trgovin odšel samo napol zadovoljen. Iskal sem Pilotov V-ball z 0.7mm široko pisavo, a izvedel, da takih ne delajo več. Pri kemikih sem zahteven, tako da mi nihče od sodobnikov mojega priljubljenega čičkala ni ustrezal.

Na koncu sem kupil Jetstreamov pol kemik, pol keramik. Sicer ni tisto, kar sem iskal, ampak drsi pa izjemno lepo. Osebno imam raje keramike, saj lahko z njimi še kaj rišem in barvam, kar se je izkazalo za super metodo za kratkočasenje. Mi bo pa mati iz službe v kratkem prinesla tudi mojega ljubega Pilota. :)

Prejle pa sem z željo, da bi ob večerji prebiral zapiske o računalništvu, stekel po stopnicah do svoje sobe in, štorast kot sem, falil stopnico. Hujši padec je ublažila brada, ki me še vedno boli. Podlaket in stegno, ki sta tudi utpela lažje poškodbe, sta sedaj že v redu. Ampak ob vsem tem mi je v glavo šinilo nekaj drugega - a ni ta občutek, ko čakaš, da boš padel, nekaj neverjetnega? :D

Ko plavaš po zraku, se probaš ujeti na roke, zagrabiti za ograjo, narediti karkoli pametenega, a v glavi ni sploh nič. Sploh ne razmišljaš o ničemer. Samo čakaš. In potem začne boleti. Meni se zdi tako neverjetno smešen občutek. No, upam da bo petek bolj normalen. In vsi ostali dnevi, ko bomo pisali maturo, tudi. V glavnem - vsem maturantom želim, da bi zadnji preizkus v srednji šoli opravili z odliko. :)

Krka v finalu!

Krka je po sedmih letih spet v finalu državnega prvenstva v košarki! Tu jo že čaka favoriziran nasprotnik iz glavnega mesta Slovenije: Union Olimpija. V finalu bosta moštvi igrali na tri dobljene tekme, prednost domačega igrišča pa bo pripadla Ljubljančanom, ki bodo že v soboto gostili prvo tekmo.

V torek pa so za vstop v finale morali Krkaši premagati moštvo Heliosa, kar jim je tudi uspelo - končni rezultat je bil 67 : 61. Pri domačih sta se izkazala predvsem Smiljan Pavič z 20 točkami in šestimi skoki in pa Simon Petrov, ki je ob odlični organizaciji igre dal še 14 točk. 12 točk je zbral tudi Goran Ikonić, dober vtis pa so na igrišču pustili praktično vsi domači igralci, katere je odlikovala predvsem srčna igra.

Na drugi strani je bil v napadu edini razpoložen Laškevič, ki je dosegel 15 točk. Sta pa bolj kot on v spominu ostala oba temnopolta igralca, pa ne toliko zaradi dobre igre, ampak zaradi katastrofalnega meta: Shields se je ustavil pri pičlih štirih točkah, medtem ko je Snow zbral neverjetni dve ob metu za tri točke 0/10! Hvala vama! :)

A na igrišču se je odvijala povsem drugačna zgodba: tekma je bila jako izenačena, v drugi četrtini so predvsem po zaslugi sodnikov Domžalčani prišli do prednosti osmih točk, a so jih še pred koncem polčasa Novomeščani ujeli in po premoru sami narekovali ritem. Priključek z njimi sta držala predvsem jebeni Močnik in pa že prej omenjeni Laškevič, a sama nista mogla svoji ekipi priigrati večje prednost.

Sredi tretje četrtine so nato Krkaši ušli na razliko petih točk in jo držali do konca tekme. Tudi trojka Delića, ki je obudila možnosti o preobratu, je bila takoj zatrta, saj je Petrov na drugi strani vrnil z enako mero. Z mirno roko pri prostih metih so domači tekmo mirno pripeljali do konca in se skupaj z navijači veselili uvrstitve v finale po sedmih letih suše.

Tretja tekma finala je bila zaradi tekme ženske rokometne reprezentance v ŠD Leona Štuklja odigrana ŠD Marof, kjer bodo - presenetljivo - tudi vse finalne tekme. V tej dvorani je Krka že slavila naslov prvaka in čas je, da ga spet. Prva domača tekma bo že v torek, 1. 6., tako da pridite vsi in podprite dolenjske šampione! :)

Polno zvezdic

Kljub temu, da zvezdice v medmrežnem sporočanju označujejo tako popravke, poljubčke in oči v raznih smeškotih, jih še največkrat zasledim namesto črke v kakšni kletvici. Kot bi med pisanjem grde besede pritisnili shift in tipko poleg backspacea in že bi bilo vse v najlepšem redu - prijazno in berljivo. Ampak ni.

Kaj sploh je kletvica? Kletvica je sodeč po SSKJ-ju manjšalnica od kletev, slednja beseda pa pomeni grobo besedo, besedno zvezo, izrečeno navadno v afektu. Torej nič lepega. Že od malega so nas učili, da je preklinanje grdo. Za vsako neprimerno besedo iz naših ust smo dobili vsaj kakšen grd pogled, če ne celo kaj hujšega.

A vendar so z odraščanjem kletvice postale del našega vsakdanjega besednjaka. Besede z južnega dela bivše države (ne, slovenske kletvice ne obstajajo) so postale tako zakoreninjene v nas, da se tega sploh ne zavedamo. Včasih se zalotimo in kakšno izustimo pred kakšnim majhnim otrokom, v neprimernem ozračju ali pa kje drugje - in občutek ni dober.

Vseeno pa so zelo dobrodošle v sproščenem okolju, ko bi radi sprostili svojo jezo. Žoga ni šla v koš, vratnica je preprečila gol, zmanjka nam pol točke do boljše ocene, Olimpija pride v finale prvenstva, ugriznemo se v jezik, res, lahko bi našteval v nedogled. Škoda si lagati - ob takih situacijah bo skoraj vsak začel preklinjati. In v tem ne vidim problema, dokler nikogar ne motimo. Jeze ne smemo držati v sebi.

Ampak sedaj, ko zna moderna družba komunicirati le še preko tipk, se kletvice zdijo nežnejše. Vsaj večini, ki jih piše tako: pi*ku ma*er. Vendar meni pol kurca ni jasno, kaj dosežemo s temi zvezdicami v sredini. Resno, zakrita črka (ali več njih) nima nobenega posebnega učinka, le da je vse skupaj težko berljivo in da izgleda naravnost nepismeno.

Zvezdica v sredini besede ne spremeni pomena, ne zakrije bistva, ne ublaži ničesar. Kletvica je kletvica in z izpuščanjem enega znaka ne postane lepa beseda. Če že kdo čuti potrebo po preklinjanju, naj to stori tako, kot se spodobi. Nihče vendar med pogovorom ne kolne tako, da reče, da ga boi kuac.

Resno, zvezdica na sredi besede ne bo odpisala grobega pomena, bo pa pomagala, da bo vse skupaj naporno za prebrati. Namesto da se trudite, da bi zmanjšali učinek grde besede, raje pazite, kdaj le-to uporabite. Kajti pisana v poševnem tisku, odebeljena, z zvezdicami ali brez - še vedno ne izraža nič lepega. ;)

Arbitražni sporazum

Šestega junija bo v Sloveniji izveden referendum glede arbitražnega sporazuma. Ker sem tudi sam že dopolnil 18 let in posledično dobil volilno pravico, se nameravam volitev tudi udeležiti. Vendar je udeležba brezpomenska, če nameravamo glasovati ob zvokih izštevanke.

Torej - kaj je arbitražni sporazum?

Arbitražni sporazum je zgolj akt, ki vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev spora na način, kot naj bi se reševali spori med državami: z dogovorom in ne s konfliktom. Sporazum NE določa meje, ampak je razumna pot do rešitve. Arbitražnemu sodišču nalaga, o čem mora le-to razsojati in odločati, pri čemer je ključnega pomena določitev meje in določitev stika Slovenije z odprtim morjem. (vir: socialnidemokrati.si: arbitražni sporazum)

Se pravi, da če bi se odločili za sporazum, bi moralo arbitražno sodišče določiti mejo po kopnem in morju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Zalomi se seveda pri b točki 3. člena - stiku z odprtim morjem, saj to ni pravica, ki izhaja iz mednarodnega morskega prava.

Arbitražni sporazum je vsekakor dober v tem pomenu, da bi izboljšal odnose med državama in uredil življenje ljudi ob meji, zagotavljal pa naj bi tudi uresničitev strateških interesov naše domovine. Dober bi bil tudi zaradi spremembe sedanjega stanja, ki je zaskrbljujoče: slovenski policijski čolni ne smejo čez polovico Piranskega zaliva, prav tako je mejni prehod na naši strani in še bi lahko naštevali.

Do česa pa bi prišlo v pravnem smislu, če bi Slovenci sprejeli arbitražni sporazum? To bi pomenilo, da bi odločitev glede meje s Hrvaško prepustili mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bi se odločilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava. In to bi bilo dokončno. Če bi se odločili v prid Slovenije, bi bilo to super, vendar obstaja tudi možnost, da bi se končalo slabše...

Prvak stranke SDS Janez Janša opozarja, da "je sporazum za Slovenijo slab, ker ogroža njeno suverenost, njeno teritorialno povezanost z mednarodnim morjem, s tem pa tudi gospodarske interese Luke Koper." (vir: dnevnik.si: arbitražni sporazum). Bo že držalo, da si želi pridobiti nekaj političnih točk in enostavno nasprotovati koaliciji, a gre za utemeljene trditve. Vseeno pa je ideja o arbitražnem sporazumu maksimum, kar sta obe strani dosegli v dvajsetih letih krega.

Sporazum ima dobre in slabe strani. Vsekakor gre za določeno tveganje, vendar bi bila končna odločitev utemeljena na podlagi mednarodnih dokumentov. Torej, dragi volivci - odločite se sami. ;)

Podoknice profesorjem

Jutri je podelitev spričeval in maturantska parada, kasneje pa je le še matura. Očigledno je, da se moji srednješolski dnevi iztekajo... In v zaključnih dnevih je vse skupaj še toliko bolj awesome.

Včeraj zvečer je naš razred odšel pet podoknice profesorjem, ki so nas bili pripravljeni sprejeti. Sošolce sta že prej pričakala profesorja Plut ter Crnić, sam pa sem se jim nato skupaj z ostalima udeležencema nagradne ekskurzije pridružil, čim smo prišli z izleta, in skupaj smo obiskali še profesorje Forjana, Cerkovnika, razrednika Kocjana, Šterka, zaključili pa smo pri profesorju Oluiću, le da njega ni bilo nikjer. Poleg glasnega petja smo povsod dobili tudi za jesti in piti, pijača pa nas je spremljala tudi na avtobusu, s katerim smo se vozili okrog. :)

Pred blokom na ulici Slavka Gruma pa nas je ujel tudi Kokolov oče Robert, ki je pritisnil na sprožilec in naredil nekaj neminljivih spominov. Slednji so se kaj hitro znašli tudi na spletni strani Radia Krka:

FOTO: Maturanti s podoknicami profesorjem @ radiokrka.com

Čeprav sem že včeraj slišal, da smo pristali na internetu, sem na to pozabil in zato mi je bilo sedajle toliko bolj smešno, ko sem videl tale članek. :D

Nepozaben večer. Naš razred je zakon. :)

Facebookless continues

Že 4. dan sem brez Facebooka in to brez večjih problemov. Kot nekdo, ki sicer na obrazni knjigi preždi ogromno časa, se sedaj počutim rahlo neobveščen in odmaknjen od družbe, a me - začuda - to ne moti. Od začetka sicer nisem vedel, kam bi kliknil, ko sem imel odprto Mozillo, a sedaj te dileme ni več - ne kliknem sploh.

Planirano obdobje, ko ne uporabljam Facebooka, se zaključi to noč pet minut čez polnoč. A to ne bo tista situacija, ko bom zdrvel in klikal in brskal kot zmešan. Je že res, da sem slišal, da sem dobil veliko zanimiv sporočil in da obstaja možnost, da je moj zid totalno zaspeman. Še bolj drži, da sem bil v bistvu s strani ogromno prijateljev že večkrat vabljen, naj le grem pogledat gor, češ 'kakšen wall-post si dobil', pa 'nikoli ne uganeš kdo je v zvezi' in seveda še nekaj nesmiselnih nabijanj.

Toda navezanost na Facebook ni tako velika. Danes zvečer se ne bo zgodil naval z moje strani na to priljubljeno stičišče mladih. To ne bo kot tista vsem dobro znana situacija, ko na avtobusu na izletu spiješ preveč piva soka in čim prevozno sredstvo začne upočasnjevati, si že naliman na zadnja vrata in čakaš, da se odprejo, nato pa probaš čim bolj normalno steči na WC brez tega, da bi izgledal strašansko sumljiv.

Dejstvo je, da je ekskurzija pripomogla k temu, da se sploh nisem ubadal s tem, kaj se dogaja na najpopularnejšemu portalu na spletu. Vem, da se bom v kratkem spet navezal nazaj na Facebook, toda ne vem, v kakšni meri. Bomo videli. Absolutno je bil tale preizkus svojevrstno doživetje, ki me je presenetil predvsem pozitivno. Del časa, ko sem sicer redno osveževal to spletno stran, sem namenil tudi blogu, kar se je izkazalo za produktivno dejanje.

Aja, pa na blog sem dodal novo možnost: Odzivi. Ker ne dobivam ravno veliko komentarjev, me pa zanimajo odzivi bralcev, je tale Bloggerjeva funkcija zelo uporabna. Na dnu vsake objave sedaj vidite tudi dve možnosti Like in Dislike, katere nekomplicirano označite in s tem sporočite vaše mnenje o napisanem. ;)

Vandalizem namesto demonstracij

Če sem na Dunaju občudoval njihov parlament ravno zaradi njegove posebnosti, bi sedaj iz istega razloga moral tudi slovenskega. Pa ga ne, kajti razbita okna in ostanki jajc na fasadi niso nikakor vredni izražanja pozitivnega odnosa.

Včerajšnje dijaške in študentske demonstracije so se sprevrgle v kaos. 12 tisoč mladih, kolikor se jih je po ocenah zbralo v Ljubljani, naj bi stavkalo proti znižanju subvencije za prehrano in malemu delu, vendar se tega ni videlo. Sam nisem bil na demonstracijah, ampak vsi mediji poročajo le o alkoholizmu in posledičnem vandalizmu.

Dijaki so odšli v glavno mesto Slovenije le zaradi odsotnosti od pouka, možnosti, da pokažejo svojo uporništvo, in seveda - žura. Večina jih ni vedela, za kaj se sploh zavzemajo (ali pa so imeli pomanjkljive informacije), kdor pa je dejansko šel na demonstracije, ker se ne strinja z predlaganim zakonom, pa gotovo ni imel v planu metanja granitnih kock.

To in še mnogo drugega (les, jajca, pločevinke, steklenice, železo) je vztrajno letelo v stavbo državnega zbora in razbilo večino oken ter hkrati onesnažilo ulico in vhod. V parlament pa je priletela tudi molotovka in povzročila prvi požar našega parlamenta v zgodovini. Ta je bil sicer minimalen, saj se je vnel le grm pred poslopjem in malo osmodil pročelje.

Toda bolj kot materialna škoda boli dejstvo, kakšna je današnja mladina. Mogoče bi policija lahko res zaščitne ograde postavila bolj stran, a namerno poškodovanje policistov, želja po razbijanju in navdušenje, ko se je kaj dejansko razbilo, je obupno. Te demonstracije si ne zaslužijo nič drugega kot neodobravanje.

Organizatorji stavk niso prevzeli odgovornosti, toda probleme je bilo za pričakovati. Moč množice je naredila svoje, tako da tudi pristojni organi niso imeli storiti kaj več, kot so. Mirne demonstracije, ki bi mogoče lahko še naredile kanček spremembe, so se sprevrgle v nekontrolirano divjanje. Zgrešen je bil že namen demonstracij, toda način, kako so se končale, je naravnost žalosten.

Vandalizem brez primere. To, kar se je zgodilo včeraj, je res nesprejemljivo za demokratično družbo.

Dve različni prestolnici

Evo, vrnil sem se z nagradne ekskurzije na Dunaj in v Bratislavo. Nepozabna doživetja v dveh evropskih prestolnicah v super družbi. Ker pa se vneto pripravljam na sprejemne izpite na Fakulteti za arhitekturo, sem slednja mesta opazoval tudi skozi oči arhitekta.

Dunaj kar malo preseneča s svojo arhitekturo. Če je ogromno izjemnih stavb (tako modernih kot tudi starejših) mogoče videti na vožnji z avtobusom po Ringu, pa je fascinantnost tistih, ki izstopajo, toliko večja. Avstrijski parlament, ki je zgrajen po zgledu atenske Akropole in da korintskim stebrov nov pomen, je za nekoga, ki se v živo še ni bolje spoznal z grško arhitekturo, enostavno uau. Pa tudi Hofburg, dvorec poleg mestnih vrat, v katerem so v svojih časih živeli Habsburžani, je ravno zaradi svoje ogromnosti tako imeniten. Za popolno uživanje v arhitekturi pa poskrbi palača Schönbrunn, največja turistična znamenitost avstrijskega glavnega mesta, ki pa ne bi bila tako izjemna, kot je, če je ne bi obdajal velik brezhibno urejen park, kjer ribniki, skulpture in vodnjaki dopolnjujejo drevesa, rože in ostalo zelenje. Nasploh je Dunaj sodobna evropska prestolnica z razvitim cestnim sistemom, kjer do izraza pride tudi javni prevoz. Celotno mesto je urejeno in moderno, veliko pa je tudi zelenih površin.

Bratislava je kljub razmeroma majhni oddaljenosti (60 km) čisto druga zgodba, saj posledice življenja na drugi strani železne zavese kar kričijo iz umirjenega mesta. Iz vrha UFOja (stolp sredi mesta) sem imel razgled nad celotno prestolnico Slovaške, ki se razprostira na zavidljivi površini. V oči pa so prav bodli bledi bloki, katerih beda se je še bolj kazala v njihovi uničenosti in zanemarjenosti. Kljub tem blokom pa je bilo tudi nekaj zgradb, ki so dajale mestu lepši pridih, na primer bratislavski grad, katedrala svetega Martina in športne dvorane. A bolj kot same stavbe so me navdušile veličastne ulice, ki jih drugje težko opaziš. Ta neverjetna urejenost glavnega dela mesta, kjer so vse stavbe zgrajene po istem principu (starinske hiše z lepimi fasadami in polno okraski), je naravnost fascinantna. Toda čim prideš ven iz mestnega jedra, spet zagledaš bloke in njihovo žalost. Kljub temu pa je vsakdan v Bratislavi vesel, všeč pa mi je bila tudi umirjenost ljudi, ki se jim ni mudilo na vsakem koraku, a so vseeno delovali živahno.

Tako sem s to ekskurzijo dobil dva raznolika vpogleda v evropski vsakdan. Pa še pivo na Slovaškem stane le 0.57 evra. :)

Facebookless

Facebook, spletno orodje za ne-stojim-poleg-tebe komunikacijo, se je razširil že v vse pore družbenega življenja. Vsi meni bližnji bi brez oklevanja znali povedati, da je okužil tudi mene. Ne zanikam. In ravno zaradi tega sem sprejel naslednji izziv: štiri dni brez obrazne knjige.

Skupaj z Majo, s katero imam pravi poking war, sva se odločila ugotoviti, ali lahko dejansko zdrživa brez najenostavnejšega orodja za krajšanje časa. Ker sva pač super, nama bo uspelo. Meni sicer malo lažje kot njej, saj grem v torek na dvodnevno nagradno ekskurzijo v Bratislavo in na Dunaj, ampak facebook v tujini je kratkomalo debilizem (oziroma idiotija, kot bi rekel naš profesor fizike) in ga tako ali tako ne bi uporabljal. Ampak ker sem pošten, bom dal Maji za sladoled, da izenačim nivoje. :)

V naslednjih štirih dneh torej ne bom med vsakim možnim trenutkom pogledoval za nove notificatione, vračal dregljaje ali lajkal vaših stanj, še manj pa updateal svoj status in spemal komentarje vsepovsod. Vse zaznamke sem si že zbrisal, tako da sem odločen, da mi uspe. ^^

Zakaj sploh? Ker lahko. Zakaj štiri dni? Ker se zdi dovolj dolga doba. Prebijanje časa na facebooku je res treba malo omejiti, tako da bo tole prav prijetna popestritev vsakdana in z Majo bova se imela fajn vedno in povsod. No, namesto mahanja v pozdrav pa obljavljam tale video, ki se mi zdi perfekten za tale trenutek. :)



I'll see you soon. ;)

Skupaj na štrajk?!

Dijaki gredo na ulice. Zakaj gredo in ne gremo? Ker me v sredo, 19. maja, ko so demonstracije planirane, ne bo v Sloveniji, ampak tudi če bi bil, se jih ne bi udeležil. V njih ne vidim niti potenciala za spremembo situacije niti načel, za katere bi se bilo vredno boriti. Ampak čemu pa bo Ljubljana sploh polna dijakov? Tukaj je par linkov z informacijami:

skupaj.info - Zahteve ob demonstracijah
glasstudentov.blog.siol.net - Resnica o študentskem delu
dhgoriske.blogspot.com - Protesti so žur

Toda!

Ali se vam dejansko zdi, da bodo vodilni možje spremenili svoje odločitve, če bo par tisoč dijakov napolnilo ljubljanske ulice? Meni se zdi, da ne. Sploh ne po tem, ko dialog ni zalegel. Zahteve so prehude, sploh glede na stanje v državi.

Toda za kaj se sploh gre na ulice? Ker nam jemljejo 100% subvencijo dijaške prehrane? Saj vem da ni v redu, da se to po komaj dveh letih spreminja, toda šlo je za politično potezo prejšne vlade in sedanja mora zmanjšati izgube v proračunu. Sploh pa smo dve leti nazaj za hrano dnevno dajalo po dva evra minimum, po uvedbi novega zakona pa naj bi dijak mesečno doplačeval okoli 20 evropskih. Je to kritično? Ne.

Vse dijaške in študentske organizacije odločno nastopajo proti predlagani noveli zakona o malem delu. Ste se že kdaj vprašali, zakaj? Ker bi s tem dobivali manj denarja, kot ga dobivajo sedaj. In predlagane spremembe sploh niso slabe. Nehal bi se izkoriščati status študenta, saj je namen študentov, da študirajo, hkrati pa bi šla delovna mesta k tistim, ki dejansko doštudirajo (in bi se zmanjšal problem brezposelnih).

Zakon bi sicer omejil število oddelanih ur na 728 letno, vendar ob manjši matematični računici ugotovimo, da to ni nič kritičnega. Če bi po novem hoteli delati celo leto, bi lahko delali 14 ur na teden (se pravi za vikend), ker pa v celotnem letu tudi ne bi vse vikende preživeli v službi, bi ostalo dovolj prostih ur za poletne dni. Če pa bi tako kot večina delali le poleti s polnim delavnikom, bi lahko delali dobre štiri mesece! Čisto dovolj. Pa še malo delo bi se hkrati tudi štelo v delovno dobo.

Že, toda marsikdo se vpraša, kaj pa bo s tistimi, kateri se z delom ob študiju dejansko preživljajo? Pri predlaganem zakonu bi šel večji delež za štipendije, tako da bi vsi taki morali dobiti podporo države - in hkrati bi lahko še vseeno delali. Del bi šel tudi v sklad za neplačnike, iz katerega bi bili vsi opeharjeni mali delavci plačani, poleg tega pa bi se uredile urne postavke, ki bi tako znašale od 3,50 do 8,00 € bruto.

In zakaj je ta zakon tako zmotil organe, ki naj bi se zavzemali za pravice dijakov in študentov? Delno zaradi tega, ker bo res rahel upad ponudbe del za študente, ki ne bodo več mogli delati toliko, kot želijo. Ampak v predlagan zakonu je tudi odrejeno, da se prispevek Študentski organizaciji Slovenije, ki nato dalje financira vse druge projekte in klube, zmanjša za polovico. V številkah je to iz 4 na 2 odstotka. Ta dva prosta procenta pa se bosta namenila za financiranje študentskih projektov in obštudijskih dejavnosti. Študentske organizacije, društva in klubi se bodo lahko prijavili na razpis za le-te, torej denar torej ne bo šel direktno k ŠOSu, ki z njim - roko na srce - ne ravna ravno najbolj gospodarno. Zaradi tega bodo morali malo bolj razmisliti, kako bodo poslovali s financami, vsekakor pa to ne bo pomenilo propada večjih prireditev v organizaciji študentskih klubov.

Če za zaključek razmišljanja o malem delu citiram dve misli iz bloga glasstudentov:

Študent, ki redno študira in ob tem priložnostna dela (skozi vso leto, ali med glavnimi počitnicami), ne bo čutil nobenih sprememb in omejitev.

Zakon bo tako med drugim omejil delo tistih študentov, ki status študenta izkoriščajo le za zaslužek.

Vendar malo delo in prehrana nista edina razloga za prihajajoče demonstracije - tu so še ureditev prevozov, študentskih postelj, želja po več štipendijah... Ampak ali se vam res zdi, da so demonstracije pravilna odločitev za rešitev teh problemov?

Če želite iti, pojdite. Kot predsednik dijaške skupnosti vam tukajle sedajle posredujem vse informacije, ki jih imam, in katere tudi delim z vsemi, ki jih stavka zanima: Naša šola ne organizira same stavke ali prevoza. Za slednjo zadevo se obrnite na DNŠ ali DijaS, kjer bodo na avtobusih tudi pobirali podpise. Izostanek zaradi demonstracij je opravičen, vendar le, če prej napoveste odsotnost in prineste opravičilo. Ampak preden greste, se res še enkrat vprašajte - ČEMU?

Rainy day :)

Dežek je potiho natolceval celotno soboto in zmočil cvetočo naravo. Ves svet je deloval nekoliko odtujeno in na cestah so nastale luže (in tako je izlet iz Mirne Peči v Novo mesto zaradi sfukane razgibane ceste postal prava avantura). A zvečer, ko je zaživela javna razsvetljava, je vse skupaj dobilo en ogromen romantični pridih. :)

In romantika je bila v Novem mestu prisotna indeed. Uletim ob devetih pred kinematografe Tuš in ker so kolegi rahlo zaostajali za mano, sem se sam podal v tisto veliko rdečo škatlo. A veste, kakšen čuden filing je, ko ves zmeden uletiš med gručo poparčkanih ljudi? :D

Jazst sedaj vem. Že ko sem se vozil z tekočim trakom, so bili pred mano trije zelo drug drugemu posvečeni parčki, za nameček pa so bili tudi ljudje na drugi strani premikajočega se kosa kovine v dvojicah. In ko le pridem v osrčje zgradbe, vidim le parčke, ki čakajo na nakup kart. Jazst pa samo tam hodim kot en šupak in se osamljeno postavim in čakam. Vsi v paru, le jazst ne. Zakon, a? :D

Nič ne de, na svoj račun sem prišel tudi sam. Sicer ne z ogledom filma v ženski družbi ali čem temu podobnim, ampak sem svoj trenutek potešitve doživel na poti nazaj domov. Ko sem se po dežju vozil proti najlepšemu kraju na svetu, sem pojačal glasnost in užival v glasbi.

Zavrtel sem si Jersey girl (veste, tisti komad, ki sem ga v originalu iskal v epizodah HIMYM, pa sem takrat prej našel The Painter?). Bruce Springsteen je razturaval po celotnem modusu, jazst pa sem prav občutil to pesem, saj v njej odseva romantika v vsem svojem sijaju. Res, Jersey girl je - vsaj po mojem mnenju - eden izmed najlepših komadov. Če ne kar najlepši.

To morate slišat. :)



Ker pa nisem običajen, seveda v glasbi ne uživam tako, da mirno sedim, ampak sem moral tudi sam pristaviti svoje in začel sem na ves glas iz dna srca peti tale komad. Na srečo sem bil sam v avtu in nisem nobenega motil, hehe. Tako sem dal piko na i res prijetnemu večeru, ki pa ga še ni konec. Ne morem si pomagat, ampak navkljub pozni uri grem pogledat eno romantično komedijo - in ne katerokoli, ampak prav posebno: tako z naslovom Jersey Girl! :)

Mejte se radi. :p
EDIT: Evo, filma je konec, zelo zelo priporočam ogled (dosti neobičajna zgodba s simpatično izvedbo in neverjetnim soundtrackom), med ogledom pa sem slišal tudi tale citat, pa naj vam da malo misliti: Forget about who you thought you were, and just accept who you are.

UC Men's Octet

Gotovo vsi poznate Vokalno ekstazo (Perpetuum Jazzile), kjer celotno pesem zapojejo brez inštrumentov. Neverjetno, res, kajti ta slovenski glasbeni zbor zadovolji še tako zahtevno uho. Toda med mojim brskanjem po Youtubeu sem naletel na nekaj podobnega, le da - vsaj kar se mene tiče - še korak naprednejšega.

UC Men's Octet - moški pevski zbor kalifornijske univerze. 8 mladcev z močno razvitimi pevskimi sposobnostmi in smislom za zajebancijo. :)

Zakaj naprednejšega? Sicer tudi zaradi tega, ker pojejo poznane (in meni jako ljube) komade, ampak predvsem zaradi tega, ker imajo razgiban nastop. Pojejo zagreto, pojejo umirjeno, hodijo po odru, oponašajo, kar se dogaja v besedilu, sodelujejo, spuščajo face... Res, poslušanje všečnega komada ponesejo še nivo višje. ^^

Toda - zakaj govoriti v teoriji, če se lahko sami prepričate, o čem govorim:

US Men's Octet Fall Show - 500 miles

Na posnetku je komad 500 miles, originalno od skupine Proclaimers, ki je gotovo dobro znan vsem ljubiteljem HIMYM. Jazst ga v tej izvedbi kar ne morem nehat poslušat. :D

But I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walks a thousand miles
To fall down at your door...

Kolegi na cesti

Se danes zjutraj peljem v mesto in zaradi gneče je vse rahlo kaotično. Naval ljudi na svoja delovna mesta vodi do dokaj dolgih kolon, ki posegajo v druga križišča. In iz teh drugih križišč vozniki tudi navalijo, da bi se sami čimprej vključili v promet. Tako namesto za zadnjimi lučmi avtomobila pred mano ustavim že pred križiščem, da ne zablokiram toka avtomobilov. Voznik, kateremu sem omogočil vključitev na cesto, se mi prijazno nasmeje in v zahvalo dvigne roko. Sicer nisem rešil sveta, sem pa vsekakor pripomogel k pretoku avtomobilov. In sebi in še nekomu vsaj približno polepšal dan. :)

Govorim o tako imenovanih prometnih prijateljih, seveda. Niti ne vem, kako bi temu drugače rekel, ampak če so vsi stiki na Facebooku prijatelji, ni vrag, da tudi ti ne bi bili. Ja, to so tiste situacije, ko ti nekdo odstopi prednost in mu nato dvigneš roko ali pokimaš z glavo, saj je beseda hvala iz ene škatle v drugo bolj težko slišana. Kako neverjetno zanimive so meni take vsakdanje neumnosti. :D

Taka malenkost, ko iz čiste prijaznosti ali pa za dobro zastojev nekomu prepustiš prednost in postaviš svoj ego za trenutek na stran, zna biti kar ena izmed tistih mnogih stvari, ki ti vsaj momentalno rahlo polepšajo dan. Promet (vsaj mestni) je dokaj stresen stvar in včasih čakanje na stranski cesti ni le nekajsekundna stvar. Potem pa uleti nek prijazen voznik (ali voznica, for that matter, samo ženske ponavadi furajo svoje in niso ravno pozorne na čakajoče reveže) in ti z blendanjem ali gibom roke nakaže, da se vendarle lahko vključiš na cesto. Ali pa, ko se nekdo ustavi na svojem pasu, da se lahko sprosti kolona zaradi ovire na drugi strani ceste. Ali pa, ko v zasedi nekje prežijo policisti s svojim velemočnim radarjem in ti nasproti vozeči s kratkim utripom dolgih luči nakaže, da moraš biti previden.

Pa saj je to v prometu čisto običajna stvar. Že, vse te prijaznoste geste se mi zdijo zelo všečne in tudi zaradi poteka celotnega prometa pohvale vredne. Poleg te prometne vrednosti pa se mi zdijo zelo pomembne tudi zaradi tega, ker znajo prinesti nasmeh na obraz tako tistega, ki je s tem proftiral, kot tudi tistega, ki je nekaj storil za dobro drugih, saj je s tem opravil nekaj za sočloveka. :)

Mi pa grejo pa v prometu na živce zastoji pred krožišči, ki nastajajo zaradi vseh tistih vrlih voznikov, ki rabijo prazen rondo, da se zapeljejo vanj. Krožišča so narejena zaradi večjega pretoka in če bi vsak čakal, da na vidiku ne bo nobenega prevoznega sredstva, bolje, da ostanemo doma. Ko se z očetom zjutraj voziva v šolo, že kar tradicionalno opažava par primerkov, ki navkljub dobri preglednosti potrebujejo kar nekaj časa, da vendarle prepeljejo rondo. Pa vožnja v le-tem sploh ni komplicirana, vključevanje pa tudi ne. Nismo vsi za vse, pač.

Cvičkarija

Dolenjski praznik je mimo. Osmega velikega travna se je vse staro in mlado nagnetlo na novomeški Novi trg, kjer so uživali v kapljici (no, kapljicah, če smo iskreni) rujnega in pa glasbeni podlagi. Na odru so se tako zvrstili D'neeb, Soddiha, Zmelkow, Kingstoni in pa Novi spomini. Zabava se je potem nadaljevala še na drugih lokacijah, tako da se je praznovanje zavleklo dolgo v noč. To je bilo v teoriji.

No, moja zgodba gre nekako takole:

Ves naspidiran sem se v Novo mesto privlekel že pred šesto zvečer, pa ne da bi dobil kaj podlage, ampak ker smo s Kelti šli na gostovanje v Domžale. Ja, vsaka tekma je pomembna, z barvarji pa sploh. Po parih spitih pločevinkah piva smo imeli ogrete glasilke za glasno navijanje v Komunalnem centru (kakšno ime za dvorano je to, anyhoo? :D).

Video zapis našega uvodnega navijanja zgleda nekako takole: Pevski zbor Kelti @ Helios - Krka

Tekmo so bolje začeli varovanci Đikića, ki so po treh zaporednih trojkah Ikonića imeli vajeti igre v svojih rokah. Pridobljena samozavest jih je naredila le močnejše in po daljšem obdobju enosmerne igre je semafor kazal 14 : 32. Nato pa so na sceno stopili Heliosovi šuterji in uvedli nekej tric prek roke, da je bila tekma bolj zanimiva. Že kmalu bo polčasu sta bili ekipi izenačeni, kar je pomenilo napeto končnico (in posledično bolj glasno navijanje). Po neodločni igri se je odločitev preselila v zadnjo minuto, kjer se je priložnost za boljše izhodišče najprej ponudila Domžalčanom, vendar je niso izkoristili. Po skoraj zapravljenem napadu pa je na sceno stopil Miloš Marković in uvalil trico iz kakšnih osmih, devetih metrov. Prej pa je stal kot en turist.

Zadnje minute tekme si lahko ogledate tukaj: Zaključek tekme Helios - Krka

No, po dobljenem udarcu se košarkarji trenerja Sunare niso več pobrali in tako so zeleno-beli zasluženo zmagali z rezultatom 70 : 75. Sledilo je seveda huronsko navijanje v zadnjih sekundah in še po koncu tekme, ko so z nami peli tudi sami košarkaši, ter pa, kdo bi si mislil, party hard na busu. Z preostalo pijačo smo se lepo pripravili na cvičkarijo in vsi veseli uleteli v Novo mesto.

Ko smo z ostalimi navijači našli še druge poznane ljudi, se je pravo feštanje šele začelo. Seveda je bilo treba malo nazdraviti, nato pa smo se z družbo odpravili pred oder, saj so bili na njem že Kingstoni. Zabava z najboljšo družbo z ramo ob rami je bila res neverjetna, muska je bla za žur, skratka awesome.

Ko je ulica nehala noreti, je bilo spet treba osvežiti grla, nato pa so na sceno stopili Novi spomini. Na srečo v standardnem repertoarju niso pozabili na Slakove Čebelice in tako izpolnili mojo edino glasbeno željo v tem večeru. Po končani muzikalični zabavi sem se zabaval dalje, domov pa me je nato proti jutru peljal vlak.

Cvičkarija je zakon, nimam drugih besed.

Don't give up on your dreams.

I'm from Barcelona - The Painter

Listen to this. I found this song today, when I was watching How I Met Your Mother (only the greatest TV-show of all time, for those who don't know). After getting some important pieces of advice from Barney - Open your brain tank, bro, because here come some premium 91 octane knowledge - suddenly I heard this song. A joyful tune, very catchy.

Despite that I wasn't even looking for this song, because I actually wanted to find what happens to be Jersey Girl, originally by Tom Waits, but performed by Bruce Springsteen (great song, by the way), I was quite impressed with this song. Well, until I didn't switch to the ol' Bruce, The Painter was simply stuck on repeat. I listened to it again. And again. And again... ^^

And it got me thinking. The lyrics are not difficult and, what is more, to be very repetitive. Listen and read through it! :)

I'm just a painter
I do my crappy art
But I see what's in your eyes
And I know what's in your heart

I have to go now
The cops are on their way
And I haven't got a license
but I got a lot to say

Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!

I'm just a painter
I do my crappy art
But I see what's in your eyes
And I know what's in your heart

I have to go now
The cops are on their way
And I haven't got a license but I got a lot to say

Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!
Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!

Don't give up on your dreams. And I'm not talking about the crap you think about at night and forget in the morning. Daydreams. Dreams about future. Dreams about joy, happiness; dreams about things, which will make you smile. Don't give up on them.

You know, the best way to succeed is to determine not to fail. This and believing in yourself will help you catch those dreams. Now go and with a smile on your face keep on dreaming or even better - live your dreams. :)

Matura se je začela

Evo, pa smo začeli z zaključnimi izpiti. Za nami je esej o maturitetnih knjigah, ki so upravičile sloves, da domače branje ni zanimivo branje. Prebereš, ker moraš. :D

No, dragi sestavljalci mature so nam ponudili dva naslova - enega normalnega o pripovedovalcih za meni bližji razpravljalni esej in nek totalno čuden odlomek iz Francoskega testamenta za interpretativni esej. Ker so bila navodila za slednjega povsem faljene, sem se seveda brez dileme odločil za prve smernice, ki so bile - neverjetno - zelo normalne! Ne prepodrobne, dovolj specifične, dovolj znatiželjne, da se je dalo ravno prav razpisati. Tako sem skupaj ravno na čas zaključil s približno 950 besedami o glavnih junakih in njihovi drugačnosti.

Tudi v pogovoru s sošolci sem ugotovil, da so bili tudi oni zadovoljeni z naslovom in da imajo posledično dober občutek. Matura se je tako za vse začela dobro in močno upam, da se bo za vse tako tudi nadaljevala. :)

V glavnem, tale esej je bil raztur. Zdej pa nameravam naslednje tri, štiri tedne se malo poglobiti tudi v ostale predmete, da bodo ob tako dobrem razpoloženju mimo mene šli tudi naslednji preizkusi.

OHHHHHHHH YEAAHHHHHHHHHHHHHHHHHH!

Spring Break... na Dolenjskem.

Počitnice so mimo, zadnjega oddiha pred maturo je konec. Ampak (ja, seveda je tu ampak) ti šole prosti dnevi so bili enkratno izkoriščeni.

Ob kopici športni aktivnosti, ki so botrovale ne-morem-verjeti-kako-zelo-prelepem sončnemu vremenu, smo se s prijatelji udejstvovali tudi nešportno. Oziroma bolje rečeno e-športno. En večer smo se dogovorili in izpeljali LAN party. Ja, to je tist party, kjer se igra računalniške igre (in ne igrice). In kjer je preveč kablov. In kjer je pivo. Ja, kljub majhnemu številu smo se dodobra zabavali in še enkrat več ugotovili, zakaj računalniške špile igramo le še na vsake pol leta za par uric - ker je pač škoda živcev.

Navkljub računalniškemu večeru pa smo večino počitnic preživeli na zraku. Košarka je bila prisotna vsako popoldne, proti koncu počitnic pa sem tudi prvič letos igral odbojko. Nisem še ravno v lanski formi, toda žoga se je odbijala. Fun indeed!

Proslaviti je bilo treba tudi moje zlato priznanje iz matematike in kresovanje se je zdelo ravno idealna priložnost. Skupaj sem z najboljšo družbo, ki mi je pomagala zapiti doseženo, preživel res neverjetno enkraten večer. Zbudila pa me je šentjernejska godba, haha. :D

Neverjetne počitnice indeed... Summer here we come! :)