Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.

Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.

Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!

En september še ne prinese šole.

Če se ti šola ne začne septembra, si pa že res star.

Prva septembrska nedelja. Kot vsa leta poprej je ura že več kot polnoči, jazst pa sem na računalniku (in očitno spet ne delam nič pametnega, glede na to, da pišem tole). Vendar tokrat s to razliko, da sem jutri doma. In pojutrišnjem tudi. In še cel september. Srednja šola je za mano, začenjajo se študijska leta.

Po težkih borbah z mojo glavo sem se odločil za arhitekturo, ki je šele po fotofinišu premagala gradbeništvo. Matematika, moj neusojeni faks, je ostala na stranskem tiru. Neusojena zato, ker je bila to moja prva študijska izbira vsa prva tri leta srednješolskega izobraževanja, ampak ko je prišel trenutek odločitve, sem ugotovil, da to ni zame. Še vseeno pa izjemno uživam v matematičnih pogruntavščinah in lomilnikih ledu pri nasprotnem spolu.

Zakaj arhitektura? Ne vem. Res ne vem, sploh glede na to, da sem zase še vedno prepričan, da ne znam risati. To bi znali potrditi tudi mnogi drugi, recimo moja učiteljica likovne vzgoje iz osnovne šole Aleša, ki pa je že s svojim presenečenim pogledom, ko sem ji zaupal moje študijske nakane, povedala vse. Nasploh nisem ravno umetniški tip. Arhitekturno risanje mi še kar gre (kar potrjujejo tudi ocene na sprejemnih izpitih), ampak še vseeno se mi zdi, da I simply suck.

Aja, sprejemci. Hecna zadeva. "Tukaj maš list, nariši stol, na katerem sediš, cajta maš dve urci, pa nared kokr znaš." Risba po spominu je bila še bolj sapo jemajoča: nariši pogled v izložbo trgovine s tehničnim blagom. Am, okej, ampak kaj kurca je tehnično blago? Exactly. Vsaj matematični del mi je bil skrajno všeč - razporedi tlakovce na dvorišče, popravi nerealno sliko v realno in nariši čimveč likov s takim narisom in tlorisom. Zadnji, ustni del, mi je bil še najljubši. Tri vprašanja, trije odgovori, pa je bilo vse jasno.

No, čeprav sem na sprejemce odšel z dokaj jebivetrskim razpoloženjem, sem se pred začetkom zbral in dal vse od sebe - konec koncev je bila to moja prva izbira. Vseeno se nisem obremenjeval z rezultati, saj sem si že prej rekel, da če me marajo, fajn, če pa ne, bom pa gradbenik. Sem se pa držal tistega ključnega nasveta: upaj si biti drugačen. V praksi je to zgledalo tako, da sem stol narisal z odmaknjenim naslonjalom in sedežem. Zakaj? Profesor dobi v roke 400 na prvi pogled enakih stolov in če nočeš biti le eden izmed mnogih, je treba določeno stvar spremeniti. Tako da je tudi moj nasvet vsem tistim, ki se boste še trudili priti na ta faks, da poskušate štrleti iz povprečja.

Moram pa ob tej priložnosti vsekakor pohvaliti tečaje pri društvu Naris, sploh Robija Prešerna. Res, same dobre besede lahko izrečem, priprave so bile izjemne, tako da hvala. Zaradi vseh teh nasvetov sem sprejemne izpite opravil z 31 točkami od štiridesetih možnih (7 za stol, 6 za izložbo, 8 za matematiko in 10 točk pri ustnem delu). In tako zdaj čakam 1. oktober, ko bom tudi uradno postal bruc. Ker skorajda ne poznam nobenega študenta arhitekture, da bi nanj naslovil vsa možna vprašanja, se priporočam za kratko teženje, če kakšen arhitekt slučajno tole bere in je prijazen in ima kakšen trenutek odveč. Za začetek ne vem niti, če je nuja imeti 17,3 palčen zaslon na prenosniku, katerega si nameravam ubosti v kratkem, pa ne bi rad zajebal že v osnovi.

No, vsem želim uspešno šolsko leto s čimmanj preglavic in čimveč užitkov. :)