Spomnim se mojih pisarij pred kakšnim letom, ko sem udrihal čez spletne medije. Po letu dni in precej drugačni situaciji, kar se tiče dnevnih stikov z mediji, se mnenje ni kaj posebej preveč spremenilo. Le pogled na zadevo je malce širši. Odkar živim v Ljubljani, ne dobim več dnevno v roke tiskane izdaje Dela. Za študentski žep je naročnina na časopis rahlo draga, hkrati pa nas itak na vsakem koraku posiljujejo z brezplačniki in pa nas vabijo na spletne strani večjih medijskih hiš, češ da je tam več vsebine, da le-ta ni plačljiva in da lahko namesto tiskane besede raje spremljamo kar video izrezek ...
Žurnal itak bojkotiram. Nekakovostne, slabo napisane in predvsem nepopolne novice so daleč od mojih želja, najbolj pa me moti njihov slog nedokončanih stavkov v naslovu, ki pa se vseeno zaključijo s piko. Neprofesionalnost na nivoju. Nekako se zaradi vseh tračev, ki jih 24ur.com premorejo, poskušam vztrajno izogibati tudi tej spletni strani. Večinoma gor zahajam le zaradi posnetkov tekem iz nogometne lige prvakov, pa tudi sem ter tja se najde kakšna druga izjema. Ker normalne novice raje berem, kot poslušam, sem se nekako tudi bolj ali manj držal stran od multimedijskega centra naše nacionalke. In tako sem pristal spet pri - Delu. Tokrat spletni verziji le-tega, no.
Delo.si me je od začetka dokaj pozitivno presenečalo - posedovalo je tisto lastnost, ki sem jo najbolj pogrešal pri spletnih zakladnicah informacij - preglednost. Jasna naslovna stran, ki poudarja highlighte dneva in se ne ozira na tračarska namigovanja, je bila v velik plus. Je pa s časom padalo tudi moje navdušenje. Člankov, ki so jih objavili v tiskani verziji, je bilo bore malo, večina objavljenih pa je bila spisana od opazno manjših mojstrov pisane besede, kot sem jih bil navajen iz časopisa največjega formata v Sloveniji. In še to je bila večina objav povzeta po STA. Če odštejem naslovnico, so bili članki razporejeni po datumu nastanka, ki je enako pomembnost dajalo občasnim tračem kot tudi npr. zmagi Krke v pokalu Eurochallenge. In ravno ta članek je bil kaplja čez rob, zaradi katerega gledam na delo.si zdaj kar malo postrani.
Sem velik navijač Krke, to je res. Pa vendar - ni me zmotilo nenavdušenje ob ogromnem uspehu za slovensko košarko, ki so ga vsi drugi mediji ponesli na naslovnice. Zmotila me je nesramnost pisca, ki v svojem prispevku trdi, da Krka kot košarkarska sredina obstaja manj kot dvajset let, če pa je z uradne strani kluba jasno razvidno, da začetki segajo v daljno leto 1948?! Za piko na i pa me so me kar malce prizadele subjektivne besede, da je Eurochallenge tretjerazredno evropsko tekmovanje, kar ima podoben prizvok, kot če bi rekli, da je ekipa RIMP zasedla 17. mesto v novomeški rekreacijski ligi (mimogrede, res smo ga, bravo mi. Kdor zadnjo zmaga, je zmagovalec, right? :P). Eurochallenge je namreč tretje najmočnejše evropsko tekmovanje in nikakor ne tretjerazredno.
Ob vseh teh burkah pa sem se zelo razveselil novice, da je oče kot trener v ŠKLju v odbojki (trikrat hura za tistega, ki se je spomnil tako protislovnega imena) dobil brezplačno trimesečno naročino na Dnevnik; pač nekaj v stilu preizkusne dobe. Ker doma že prejemamo dnevni časopis, sem Dnevnik prenaročil k nam v Ljubljano. Kvalitetno dnevno čtivo, aktualne novice in pa bolj poglobljeni prispevki kot tisti s spleta so tako postali že vsakodnevna stalnica v mojem študentskem življenju in všeč mi je, da je tako. :)
sreda, 4. maj 2011
Win-win situacija
Danes sem na troli srečal otroke. Skupina (laično oko bi reklo) petletnikov in petletnic, radostno navdušeni nad potovanjem po Ljubljani, v spremstvu treh zaskrbljenih vzgojiteljic, ki so neprestano skrbele, da so vse majhne rokice držale vsaj en ročaj. Radovedne oči so skakale iz ene stvari na drugo, premikajoči se avtomobili so bili nenaveljičljiva zanimivost, nek mali poznavalec pa se je osredotočil celo na tablice.
"Učiteljica, kater kraj je SV?"
"Used se."
"Kateeer kraj je SV?"
"Lepo sed, no."
Kot prijazen človek sem mu polglasno povedal, da gre za slovensko vojsko. Sledil je nezaupljiv pogled malčka, ki pa se je kmalu obrnil stran, kot da se ni nič zgodilo, ter se raje vključil v dogajanje vrstnikov. In kaj so delali?
Nezavedno so mimoidočim lepšali dan.
Kako? Enostavno. Predstavljajte si, da se peljete v avtu, pred vami pa je avtobus, kjer v zadnji vrsti sedi več otrok, kot je sedežev, in vsi so razigrani in nasmejani (otroci, ne sedeži, da se razumemo). Ker vedo, da je mirovanje kriminal, se neprestano obračajo ter radovedno zrejo naokoli. Najbolj zabavno pa jim je, seveda, mahati vozniku za njimi, ki pa ob še tako čemernem pogledu, ki ga mogoče prevaža s seboj, ne more kaj, da ne bi pomahal nazaj.
Otroci se začnejo smejati. Vendar v nekem čudnem smislu, saj ima njihov smeh prizvok yeah, kaj smo ga zajebali. It's a win-win situation. Po težkem jutru, ko ste se komaj dvignili iz postelje, po možnosti v vsej svoji zmedenosti pozabili spiti kavo ter se zaležani odpravili 'dogodivščinam' naproti, je gotovo super naleteti na skupino smejočih smejočih se otrok, ki vam veselo mahajo. :)
And it got me thinking (pa ne, da sem sicer nejevoljna oseba, kvečjemu nasprotno :)) - vsak dan pa ravno ne naletiš na nasmejane otroke, ki se delajo norca iz tebe (samo da ti tega ne ugotoviš). Ob vseh težavah, ki nas vsakodnevno tarejo, je pregovorno zelo težko nameniti lepo besedo, še za nasmešek potrebuješ nekaj truda. O slednjem itak kroži okrog par rekov (lepe citate najdete npr. na http://www.quotegarden.com/smiles.html), sam pa bi izpostavil le tega, da je nasmeh najcenejši način za izboljšavo vašega izgleda. ;)
Zato sam ob vsaki možni situaciji naši dragi Mariji, ki me večkrat tedensko na faksu postreže z odlično kavico in sendvičem, veselo zaželim dober dan. Mislim, da se da z lepo besedo doseči veliko, kaj šele z nasmehom, in da te podarjen nasmeh ne stane nič, kvečjemu nasproti - osreči še tebe. To pa je res prava win-win situacija. In potem, ko Mariji po šanku in najnovejši izdaji Jane po nesreči poliješ kavo, se ti ta začne smejati, vzame krpo in pobriše za tabo, za nameček pa ti brezplačno nalije še novo dozo kofeina. Zna dobra volja kar polepšati dan, kajne? :)
Zato cenim vsak dogodek, ko te namesto grdega pogleda pričaka vesel obraz, namesto zadirčnega stavka radovedno vprašanje, namesto nejevolje potrpljenje, še posebno visoko pa na moji listi navdušenja kotirajo tisti posamezniki, ki imajo zate vedno na voljo kakšen nasmeh viška, in pa tiste osebe, ki ti nasmeh na obraz rišejo nezavedno in te razveseljuje že misel na njih. Otroci so čez čas veselo zapustili avtobus, postajo kasneje pa sem njihovemu zgledu sledil še jazst. Polno nasmejan, pa ne le, ker so mi namenili nasmešek, ampak zato, da ga bom lahko komu posredoval še jazst. :)
"Učiteljica, kater kraj je SV?"
"Used se."
"Kateeer kraj je SV?"
"Lepo sed, no."
Kot prijazen človek sem mu polglasno povedal, da gre za slovensko vojsko. Sledil je nezaupljiv pogled malčka, ki pa se je kmalu obrnil stran, kot da se ni nič zgodilo, ter se raje vključil v dogajanje vrstnikov. In kaj so delali?
Nezavedno so mimoidočim lepšali dan.
Kako? Enostavno. Predstavljajte si, da se peljete v avtu, pred vami pa je avtobus, kjer v zadnji vrsti sedi več otrok, kot je sedežev, in vsi so razigrani in nasmejani (otroci, ne sedeži, da se razumemo). Ker vedo, da je mirovanje kriminal, se neprestano obračajo ter radovedno zrejo naokoli. Najbolj zabavno pa jim je, seveda, mahati vozniku za njimi, ki pa ob še tako čemernem pogledu, ki ga mogoče prevaža s seboj, ne more kaj, da ne bi pomahal nazaj.
Otroci se začnejo smejati. Vendar v nekem čudnem smislu, saj ima njihov smeh prizvok yeah, kaj smo ga zajebali. It's a win-win situation. Po težkem jutru, ko ste se komaj dvignili iz postelje, po možnosti v vsej svoji zmedenosti pozabili spiti kavo ter se zaležani odpravili 'dogodivščinam' naproti, je gotovo super naleteti na skupino smejočih smejočih se otrok, ki vam veselo mahajo. :)
And it got me thinking (pa ne, da sem sicer nejevoljna oseba, kvečjemu nasprotno :)) - vsak dan pa ravno ne naletiš na nasmejane otroke, ki se delajo norca iz tebe (samo da ti tega ne ugotoviš). Ob vseh težavah, ki nas vsakodnevno tarejo, je pregovorno zelo težko nameniti lepo besedo, še za nasmešek potrebuješ nekaj truda. O slednjem itak kroži okrog par rekov (lepe citate najdete npr. na http://www.quotegarden.com/smiles.html), sam pa bi izpostavil le tega, da je nasmeh najcenejši način za izboljšavo vašega izgleda. ;)
Zato sam ob vsaki možni situaciji naši dragi Mariji, ki me večkrat tedensko na faksu postreže z odlično kavico in sendvičem, veselo zaželim dober dan. Mislim, da se da z lepo besedo doseči veliko, kaj šele z nasmehom, in da te podarjen nasmeh ne stane nič, kvečjemu nasproti - osreči še tebe. To pa je res prava win-win situacija. In potem, ko Mariji po šanku in najnovejši izdaji Jane po nesreči poliješ kavo, se ti ta začne smejati, vzame krpo in pobriše za tabo, za nameček pa ti brezplačno nalije še novo dozo kofeina. Zna dobra volja kar polepšati dan, kajne? :)
Zato cenim vsak dogodek, ko te namesto grdega pogleda pričaka vesel obraz, namesto zadirčnega stavka radovedno vprašanje, namesto nejevolje potrpljenje, še posebno visoko pa na moji listi navdušenja kotirajo tisti posamezniki, ki imajo zate vedno na voljo kakšen nasmeh viška, in pa tiste osebe, ki ti nasmeh na obraz rišejo nezavedno in te razveseljuje že misel na njih. Otroci so čez čas veselo zapustili avtobus, postajo kasneje pa sem njihovemu zgledu sledil še jazst. Polno nasmejan, pa ne le, ker so mi namenili nasmešek, ampak zato, da ga bom lahko komu posredoval še jazst. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)