Gotovo ste v medijih zasledili, kako se je te dni pisala teniška zgodovina. Mahut proti Isnerju. Oba igralca sta dobila po dva niza, v tretjem pa se nekako nista mogla dogovoriti, kdo bi se prebil v naslednji krog. In ker pravila določajo, da je treba vztrajati, dokler kdo ne povede z dvema igrama razlike, sta vztrajala. Od dveh popoldne pa pozno v noč, nakar je sodnik vendarle prekinil dvoboj. Naslednji dan sta nadaljevala in po uri popoldanskega švicanja vendarle prišla do konca - s 70 : 68 je v petem nizu slavil Isner.
http://24ur.com/sport/ostalo/cudez-v-wimbledonu-tudi-po-desetih-urah-nista-koncala-dvoboja.html - tole je članek na 24ur.com o tem neverjetnem dogodku, ki je prvič po letu 1977 na wimbledonsko zelenico privabil tudi samo kraljico. Vendar mimobežni bralec ne bo opazil malomarnosti zapisanega, ne bo opazil najmanjše linije odpora. Kdor tole vidi prvič, ne bo opazil, da je tole isti (isti, ne enak) članek, kot je bil spisan na večer, ko je bil dvoboj prekinjen, le da so mu dodali dva trivrstična odstavka, da je raja zvedela še o zaključku dvoboja.
Okej, bi rekel človek, pač niso imeli kaj dodati. So bili malo leni. Ampak medij kot 24ur.com si takega spodrsljaja - vsaj po mojem mnenju - ne bi smel privoščiti. Ta prav bode v oči, ker članka sploh niso popravili, da bi izgledal, kot da je šele pravkar prišel izpod prstov. Da bi izgledal, kot da je dokončan. Da bi izgledal, kot da je aktualen. Hočete dokaz? Poglejte si lestvico najdaljših teniških dvobojev na dnu novice. Beseda nedokončan pove vse. Vse.
Tole je bila pika na i oziroma še dodaten razlog, da ne cenim spletnih novic. Že tako se kar se da malo zadržujem v družbi internetnih medijev, ampak ko sem gor, pričakujem vsaj normalno branje in spoštovanje do bralca. Tole je bila ena redkih novic, ki sem jo prebral na spletu, ker je bilo moje zanimanje za zgodbo, ki bo definitivno končala v teniških analih, pač preveliko. Veliko raje odprem časopis in preberem kvalitetno zapisane besede.
Branje - o branju. je bil moj sploh prvi blogerski zapis, ki sega nazaj v 3. junij 2009 (happy blogiversary to me, pa čeprav s parimi tedni zamude, hehe). V njem sem se razpisal o tem, kako je naša družina zamenjala Dnevnik za Delo. Še dandanes vsak dan odprem ta megalomanski časopis, ga prelistam, preberem športne strani in zanimivejše aktualne članke, hkrati pa dejansko uživam v branju. Novice so kakovostne, razporejene po pomembnosti, trači odžirajo le majhen delež prostora.
Kar pa ne moremo reči za spletne hranilnice informacij. Spomnim se, kako sem z mobilnim telefonom v roki na nek večer stal v eni vukojebini, kjer je mobitel postal bolj za okras kot za uporabo. Signal minimalen, v glavnem. No, jazst se na vse pretege trudim izvedeti, kdo je dobil tekmo lige prvakov tisti dan, hkrati pa me je zanimal še povzetek tekme. Simobil internet mi je vendarle omogočil, da sem se povezal na mobilno verzijo štiriindvajsetih ur, kjer sem nato ob dolgem čakanju vendarle priklikal na šport. Glede na to, da povezava ni bila hitra sploh, sem res popizdil, ko sem trikrat narobe kliknil, saj so bili vsi članki povezani z žogobrcarskim tekmovanjem, a v vseh so bili le neka natolcevanja o prestopih, poškodbah in pa prevaranih ženah. V četrto sem vendarle prišel do tako željene informacije o tekmi, pa še ta me je zaradi svoje skromnosti pustila bolj kot ne ravnodušnega.
Enaka zadeva je z njihovo videoteko. Če sem že kdaj z veliko željo odjadral na 24ur.com, je bilo to zato, da bi si ogledal gole iz Lige prvakov. Vsekakor sem se moral kar namučiti, da sem prišel do njih, nato pa v večini primerov posnetkov sploh ni bilo možnosti predvajati. Pa ne spravljam se samo nad 24ur, saj so iz mojih izkušenj, kar se tiče spletnih medijev, še med najboljšimi. Enake zadeve se dogajajo na multimedijskem centru naše nacionalke in tudi drugod, mogoče samo v manjši luči. Vsekakor pa je skupni imenovalec vsem tem internetnim medijem manjko kakovosti napisanega.
Vendar to še ne pomeni, da so tiskane zadeve pa zelo na nivoju in vredne branja. Ne, daleč od tega. Slovenske novice, na primer, dnevnik s poudarkom na črni kroniki, je naravnost smešen, če ne kar patetičen, medtem ko je brezplačni Žurnal še slabši kot večina internetnih obveščevalcev. Še takrat, ko se res dolgočasim, pa zraven mene počiva ta zastonjski kup reklam, ga le v redkih primerih vzamem v roke, pa še to ponavadi zaradi sudokuja ali križanke. Novice v njem so enostavno obupne.
Pri informacijah namreč ni le pomembno, da jih dobimo, vendar tudi, na kakšen način so nam servirane. Nepreverjene izrečene besede, prehitri zaključki, preveč natolcevanja in podobne traparije so vsekakor neprimerne. Najlažje je biti ovca brez kritičnega mišljenja. Ne pustimo se zavesti medijem, ki bi zaradi prodaje napisale tudi totalno neumestne stvari. V današnjih občilih je preveč če-jev, ki kljub neprimernosti dvignejo zanimivost zgodbe na višjo raven, čeprav je verjetnost, da bo do teh dogodkov prišlo, minimalna. Hkrati pa se na naslovnicah spletnih strani z informacijsko vsebino pojavlja vse preveč nepomembnih zgodb, ki res nimajo nobene - ampak res nobene - kulturne vrednosti.
Pri spletnih medijih pa me moti tudi možnost komentiranja, predvsem zaradi tega, ker komentirajo vedno le neki polpismeni primitivci. Neutemeljene trditve in anonimna podjebavanja so stalnica na dnu (po možnosti solidnih) člankov, kar res pokvari vtis. Ne vem, kako je lahko tako debilno komentiranje lahko komu v zabavo. Sploh, če zraven pokaže še vse svoje neznanje slovenščine, ki pa v internetnem okolju tako in tako izgublja na veljavi, na žalost.
Drugo leto, ko bom študent v naši prestolnici, bom kljub pregovorni denarni stiski dal kakšen evro več na mesec in bral kvalitetne, po pomembnosti razporejene novice, ki jim je dodana še kakšna beseda strokovne ocene oziroma kritike. Absolutno bom mnogo raje še naprej užival v vsakodnevnem prebiranju Dela, kot pa skakal iz enega informacijskega centra na drugega v upanju na kakovosten članek, ki je prej izjema kot pravilo. Najlažje je biti nekritičen, stari grški modrec Aristotel pa je glede tega dejal: "Criticism is something we can avoid easily by saying nothing, doing nothing, and being nothing." Toda, pomislite - ali je nekritičnost, sploh do novic, res nepomemno zanemarjajoča?
ponedeljek, 28. junij 2010
Goooooooooool!
Svetovno prvenstvo se je pravkar prevesilo v izločilne boje, nogometaši pa so se šele dobro ogreli za zabijanje golov. Jabulani, uradna žoga južnoafriškega prvenstva, se je kljub svoji pregovorni nenadkriljivosti izkazala za dokaj obvladljivo tudi s strani vratarjev. Kakšne žoge pa so uporabljali na prejšnjih srečanjih najboljših žogobrcarjev sveta, pa je v svoji objavi Nogometne žoge SP - od krpic do Jabulanija izjemno simpatično povzel blogerski kolega Don Marko M. Toda kot je zapisal sam - bolj kot sestava je važen pomen žoge. In res je tako!
Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.
Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.
So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.
Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)
Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.
Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.
So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.
Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)
četrtek, 24. junij 2010
SLOVENIJA!
Nemogoče je mogoče je bil napis, ki se je svetlikal s strani hale BTC. Kovinotehna je imela res izjemen slogan. Čeprav je dandanes ni več na robu novomeškega trgovskega centra, temveč je njene prostore zasedel Big Bang, pa slogan ostaja. V glavah. V zavesti. V praksi.
Nemogoče je mogoče, zares. Brez osmine finala smo ostali na filmski, naravnost neverjeten način. Razočaranje je bilo veliko. Povsod. Toda to je šport in ti dramatični preobrati so del njega. Vsekakor se pa lahko naši nogometaši proti domu odpravijo dvignjenih glav.
Predstave naše reprezentance na tem svetovnem prvenstvu so bile nad pričakovanji in brez dileme vredne občudovanja. Kljub nenapredovanju so zame naši nogometaši, vključno s strokovnim štabom, heroji.
Heroji zaradi igranja. Ker so napadali, ker se niso ustrašili nasprotnika, ker so dejansko igrali.
Heroji zaradi homogenosti. Ker so prava ekipa, ker skupaj proslavljajo zadetke, ker se ne kregajo zaradi selektorjeve domačije.
Heroji zaradi ponosa. Ker so ponosno zastopali barve Slovenije in ker gredo domov dvignjenih glav. In prav je tako.
Heroji zaradi prepoznavnosti. Ker sedaj svet ve, kje je Slovenija, in kdo smo Slovenci. Vsekakor ne Slovaki.
Heroji zaradi želje. Ker so se na polno zapodili v tekmo z željo po zmagi, z željo po uvrstitvi v osmino finala.
Heroji zaradi tega, ker so upali in verjeli, da lahko. In res lahko.
Ponosen, da sem Slovenec.
Nemogoče je mogoče, zares. Brez osmine finala smo ostali na filmski, naravnost neverjeten način. Razočaranje je bilo veliko. Povsod. Toda to je šport in ti dramatični preobrati so del njega. Vsekakor se pa lahko naši nogometaši proti domu odpravijo dvignjenih glav.
Predstave naše reprezentance na tem svetovnem prvenstvu so bile nad pričakovanji in brez dileme vredne občudovanja. Kljub nenapredovanju so zame naši nogometaši, vključno s strokovnim štabom, heroji.
Heroji zaradi igranja. Ker so napadali, ker se niso ustrašili nasprotnika, ker so dejansko igrali.
Heroji zaradi homogenosti. Ker so prava ekipa, ker skupaj proslavljajo zadetke, ker se ne kregajo zaradi selektorjeve domačije.
Heroji zaradi ponosa. Ker so ponosno zastopali barve Slovenije in ker gredo domov dvignjenih glav. In prav je tako.
Heroji zaradi prepoznavnosti. Ker sedaj svet ve, kje je Slovenija, in kdo smo Slovenci. Vsekakor ne Slovaki.
Heroji zaradi želje. Ker so se na polno zapodili v tekmo z željo po zmagi, z željo po uvrstitvi v osmino finala.
Heroji zaradi tega, ker so upali in verjeli, da lahko. In res lahko.
Ponosen, da sem Slovenec.
ponedeljek, 21. junij 2010
To think or not to think
Ste si kdaj ogledali film 16 ulic (16 Blocks)? Bruce Willis kot bad-ass policajac Jack Mosley, Mos Def kot Eddie, nekdanji prestopnik, sedaj pa priča umora z neverjetno željo po odprtju slaščičarne, skupaj pa sta le dva, ki se borita za pravico, za moralo. Da prideta na sodišče, oddaljeno le 16 ulic, imata 118 minut, vendar pa se kasneje izkaže, da je to še premalo časa. Dober film, priporočam.
Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:
Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?
Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?
Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.
Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.
Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.
Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.
Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.
Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.
Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)
Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:
You driving along in your hurricane, right? There's three people at the bus stop. Yeah, one is an old lady. She's sick, she about to die. The second one is your best friend. He saved your life, right? And the third is the girl of your dreams. Right, but check it out... You only got space in the car for one person. Right? Who you take?
Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?
Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?
Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.
Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.
Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.
Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.
Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.
Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.
Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)
Aja, pa še tole: Oh yea, you give the car keys to your best friend and
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.
Horoskop je beden.
... ali Zakaj se tako vneto izogibam glupemu horoskopu.
Radio Krka, pol sedmih zjutraj, na poti v mesto. Napol zaliman in z željo po dozi kofeina se še brez možnosti razmišljanja peljem v mesto. Radio brenči in ker nisem sam v avtu, ne poslušam v mojem Get psyched izboru komadov, ampak je frekvenca naštimana na sto šest celih šest. Zakaj? Kdaj drugič, nekako itak ne maram poslušat radijskih postaj. No, komada je konec, potem pa... Horoskop.
Menjam. Direkt. Brez dileme. Kamorkoli. Zadnja stvar, ki bi jo sedajle poslušal, je napoved prihodnosti glede na položaj zvezd. Pa kdo se je spomnil te bedarije? Kako se lahko čuti sposobnega, da napove tvojo prihodnost? Sploh pa neki zavajajoči napotki, kako je treba tisti dan ravnati z denarjem, kakšno srečanje boš imel s simpatijo in kako ti bo padlo nebo na glavo. Koji kurac?
Kaj sploh je horoskop? Spletna stran www.e-horoskop.si je o tem zapisala naslednje:
Horoskop je shematski prikaz leg Sonca, Lune in drugih planetov na nebesni krogli ob določenem času (rojstvu, pomembnih dogodkih itd.). Beseda horoskop izvira iz grške besede “horoskopos” in pomeni pogled na uro oz. določen trenutek časa. Druga imena za horoskop so na primer zvezdna karta, astrološka karta, nebeški zemljevid in še in še.
Najpomembnejša planeta za umevanje horoskopa sta Sonce in Luna. Od Sonca, ki je najpomembnejši astrološki planet, je odvisno, kaj smo po horoskopu. Položaj Lune pa nam pove, kako se človek odziva na življenjske situacije, kot so na primer razpoloženje, spomin in tako dalje.
Horoskop je ponazorjen z Zodiakovim krogom. Zodiak je grška beseda, ki pomeni živalski krog in je najbolj razširjen simbol na svetu. Sestavljen je iz dvanajstih delov, kar ustreza dvanajstim ozvezdjem. Zodiak tvori dvanajst znakov in ti so Oven, Bik, Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog, Vodnar in Ribi.
Dandanes je horoskop del našega vsakdana. Kdo pa si zjutraj v časopisu ne prebere napovedi, kaj mu bo prinesel prihajajoči dan.
Jazst. Jazst si zjutrej ne preberem, kaj mi bo prinesel prihajajoči dan. Ker je neumno. Gre pač za nabijanje o prihodnosti glede na trenutni položaj zvezd. In to za širšo množico ljudi! Ne vem, kako lahko tolikim različnim posameznikom - katere povezuje le in samo čas rojstva - napoveš, kaj se jim bo zgodilo v tem dnevu, tednu, mesecu. A ni vsak sam svoje sreče kovač? Ne verjamem, da bi lahko življenja tako veliko različnih osebnosti šla po tako podobnih tirnicah.
Sploh pa - kakšne so to napovedi. Prijatelj vas bo presenetil, dobili boste dober poslovni predlog, na poti proti domu pa boste imeli srečo. Halo?! Kje pa je element presenečenja, če bi bilo vse to res? In natačno kaj naj bi vse te stvari predstavljale? Tako splošne zadeve so izrečene brez problemov, kajti v večini primerov se da vsako stvar razlagati tako, da je na koncu horoskop imel prav.
Najbolj pa me žalosti to, kako so se nekateri pripraljeni odpovedati lastnemu prenenečenju in uživanju življenja, da bi le jutranja napoved se izkazala za resnično. Kako prilagajajo prihodnost, da bi le bila taka, kot je bilo rečeno v horoskopu. Kakor da sam nimaš življenja, ki ga živiš, nimaš radosti, ki jih uživaš, nimaš dogajanja, nimaš doživetij. Vse ti narekujejo navsezgodnje bedastoče.
Taki primeri so redki. Večina ljudi, ki jih poznam, bere horoskop iz čiste zajebancije. Pač, ob smehu izrečen 'Le kdaj so mi zvezde namenile danes?' Fajn. Toda sam horoskopa ne prenesem. Sploh. Če ne morem zamenjati radijske postaje, si bom največkrat zastisnil ušesa in si v glavi na ves glas ponavljal kakšen enostaven zlog. Res mi ni do tega, da bi mi nekdo sploh poskušal vzeti čare vsakdana.
Življenje vsakega individuuma je posebno. Je samosvoje. Jutranji horoskop, namenjen množici, gotovo ni način, ki bi nam povedal, kakšen dan nas čaka. Zakaj se raje ne prepustimo toku življenja, ki nas nosi po svoje, nas sproti preseneča, razveseljuje in nas sem ter tja ponese tudi na brzice? Doživetje vendar mora biti. Uživajmo življenje! :)
Lucky number 13
Trinajst. Baje da je to nesrečna številka. Da vsebuje neko negativno energijo, mogoče celo sovražno srečo, kot se je v Sonetju nesreče prebrisano izrazil Prešeren. Gradbeniki se izogibajo trinajstemu nadstropju, Apollo 13 je doživel hud razfuk, prav tako je v razbitinah končal zagrebški tramvaj s številko trinajst. Od kje pa raja tako vneto veruje, da šesto zaporedno praštevilo prinaša nesrečo?
Vse naj bi se začelo, ko je Jezus almighty sedel pri večerji s svojimi dvanajstimi zasledovalci - in trinajsti za mizo je sedel izdajalec Juda Iškarijot. V podobnih štorijah se trinajstica pojavlja tudi v skandinavski narodni mitologiji, pa v antiki, kjer pa je bila kljub vsemu smatrana za najmočnejše število. Vse skupaj je najbolj prestrašilo Italijane, kjer nikjer ne vidiš hiše s številko 13.
Toda - a gre verjeti tem natolcevanjem? Sam jim ne. Tako kot ne verjamem v horoskop. Po mojem mnenju je važno samo, kako ti gledaš na stvar. Če si se odločil, da bo stvar fajn, potem bo fajn. Sploh pa se je do sedaj številka 13 izkazala za precej prijateljsko številko. Že na drugem ustnem izpitu iz mature sem namreč povlekel to kombinacijo števk in bil dejansko precej navdušen nad vprašanji, ki so se skrivala pod to zaporedno številko.
Pri angleščini sem že v petek v prvo povlekel trinajstico, ki mi je pomagala k četrt ure neprestanega govorjenja v svetovnem jeziku številka 1. Danes pa sem pri slovenščini sicer najprej povlekel devetnajstico, ampak se mi Čudežni Feliks ni zdel prav nič čudežen, zato sem še enkrat posegel v kuvertico in izvlekel - trinajstico. Absurdna dramatika in slovensko pesništvo realizma sta mi bila veliko bolj po godu.
Zaenkrat se je za nekatere nesrečna številka zame izkazala kot prava glasilka fortune. Če jo povlečem še v sredo pri matematiki, ne dvomim, da bom tudi tam opravil ustni izpit brez večjih težav. Sploh pa zgleda, da mi je trinajstica nekako namenjena. No, pritoževati se ne morem, lahko le rečem... Let it be. :)
Vse naj bi se začelo, ko je Jezus almighty sedel pri večerji s svojimi dvanajstimi zasledovalci - in trinajsti za mizo je sedel izdajalec Juda Iškarijot. V podobnih štorijah se trinajstica pojavlja tudi v skandinavski narodni mitologiji, pa v antiki, kjer pa je bila kljub vsemu smatrana za najmočnejše število. Vse skupaj je najbolj prestrašilo Italijane, kjer nikjer ne vidiš hiše s številko 13.
Toda - a gre verjeti tem natolcevanjem? Sam jim ne. Tako kot ne verjamem v horoskop. Po mojem mnenju je važno samo, kako ti gledaš na stvar. Če si se odločil, da bo stvar fajn, potem bo fajn. Sploh pa se je do sedaj številka 13 izkazala za precej prijateljsko številko. Že na drugem ustnem izpitu iz mature sem namreč povlekel to kombinacijo števk in bil dejansko precej navdušen nad vprašanji, ki so se skrivala pod to zaporedno številko.
Pri angleščini sem že v petek v prvo povlekel trinajstico, ki mi je pomagala k četrt ure neprestanega govorjenja v svetovnem jeziku številka 1. Danes pa sem pri slovenščini sicer najprej povlekel devetnajstico, ampak se mi Čudežni Feliks ni zdel prav nič čudežen, zato sem še enkrat posegel v kuvertico in izvlekel - trinajstico. Absurdna dramatika in slovensko pesništvo realizma sta mi bila veliko bolj po godu.
Zaenkrat se je za nekatere nesrečna številka zame izkazala kot prava glasilka fortune. Če jo povlečem še v sredo pri matematiki, ne dvomim, da bom tudi tam opravil ustni izpit brez večjih težav. Sploh pa zgleda, da mi je trinajstica nekako namenjena. No, pritoževati se ne morem, lahko le rečem... Let it be. :)
sobota, 19. junij 2010
Blog kot blog.
Torej, moj spletni kotiček za deljenje (ne)vsakdanjih misli z ostalim svetom je dobil par novosti. :)
Na desni strani zgoraj je svoj prostor našel iskalnik, ki preišče ta blog, na vašo željo pa lahko pokuka tudi po povezavah ali celo googlu. Stare objave so ostale take, kot so, dodal pa sem tudi nekaj povezav, ki se vsakodnevno šibijo pod mojim klikanjem. Nekatere so jako uporabne, nekatere znajo biti le zanimive.
Še vedno lahko kot uporabnik Bloggerja tudi spremljate moje objave, na katere se naročite s klikom na Spremljaj. Ena izmed večjih novosti pa je Blogorola. Tu lahko sedaj odjadrate še na ostale bloge, ki jih redno spremljam. Ti so razvrščeni po aktualnosti, so pa povečini vsi vredni ogleda, če imate preveč časa.
Ampak bistvo bloga niso povezave, ni iskanje, prav tako ne dodatne informacije. Pomembna je vsebina. In kako je vsebina predstavljena. Večinoma gre za moje videnje sveta, za moje razmišljanje, za moja doživetja. Že pred parimi tedni sem dodal možnost odzivov, kjer lahko z enostavnim klikom na Like ali Dislike pokažete, kakšna se vam zdi objava.
Prav tako sem vesel vsakega komentarja, s katerim lahko podate svoje mnenje na napisano. Pohvaliti moram predvsem Klemna, ki se je do sedaj izkazal kot najbolj priden pisalec komentarjev. Seveda lahko stvar pokomentira vsak in kaj doda oziroma predstavi svoje videnje zadeve, seveda na kulturen ter pismen način. Feedback je zaželjen! :)
No, upam da uživate v branju mojih zapisov in da boste tudi v prihodnosti. ^^
Na desni strani zgoraj je svoj prostor našel iskalnik, ki preišče ta blog, na vašo željo pa lahko pokuka tudi po povezavah ali celo googlu. Stare objave so ostale take, kot so, dodal pa sem tudi nekaj povezav, ki se vsakodnevno šibijo pod mojim klikanjem. Nekatere so jako uporabne, nekatere znajo biti le zanimive.
Še vedno lahko kot uporabnik Bloggerja tudi spremljate moje objave, na katere se naročite s klikom na Spremljaj. Ena izmed večjih novosti pa je Blogorola. Tu lahko sedaj odjadrate še na ostale bloge, ki jih redno spremljam. Ti so razvrščeni po aktualnosti, so pa povečini vsi vredni ogleda, če imate preveč časa.
Ampak bistvo bloga niso povezave, ni iskanje, prav tako ne dodatne informacije. Pomembna je vsebina. In kako je vsebina predstavljena. Večinoma gre za moje videnje sveta, za moje razmišljanje, za moja doživetja. Že pred parimi tedni sem dodal možnost odzivov, kjer lahko z enostavnim klikom na Like ali Dislike pokažete, kakšna se vam zdi objava.
Prav tako sem vesel vsakega komentarja, s katerim lahko podate svoje mnenje na napisano. Pohvaliti moram predvsem Klemna, ki se je do sedaj izkazal kot najbolj priden pisalec komentarjev. Seveda lahko stvar pokomentira vsak in kaj doda oziroma predstavi svoje videnje zadeve, seveda na kulturen ter pismen način. Feedback je zaželjen! :)
No, upam da uživate v branju mojih zapisov in da boste tudi v prihodnosti. ^^
Nacionalka preseneča
Radiotelevizija Slovenija does it again - tole avstralsko vodstvo je res neprecenljivo. Nasploh se je naša nacionalka že večkrat izkazala na tem mundialu na jugu Afrike, sploh z neprikazovanjem časa in rezultata v uvodni tekmi. Ampak vseeno - navkljub parim napakam (no, tale z MMCja je res posrečena) so vtisi dobri. Upam, da bodo tudi v prihodnje.No, morajo biti, kajti SiOL TV je kar naenkrat zatemnil prenos HRT2, čeprav je od začetka prvenstva predstavljal dobro alternativo (predvsem pa vidno). Sedaj lahko prenose v razumljivem jeziku spremljamo le še pri naših pregovorno neprofesionalnih komentatorjih, ki pa so se - vsaj po moji oceni - izkazali zelo pozitivno. Brez nepotrebnega nakladanja o Mutujevi babici, z navdušenjem in pa predvsem z opazovanjem igre.
No dvigni belo Japonc! Bravo bravo! je bil moj zapis o slovenskih besednikih športa izpred slabega leta. Situacija se ni ravno spremenila, je pa res, da se govorniki z nacionalke razlikujejo po svojih slogih. Doživimo lahko vse, od popolne nezainteresiranosti pa do še nevidenega entuziazma, kakšrnemu smo bili priča v zadnji tekmi slovenske reprezentance, ko se le-ta pogumno postavila nasproti Združenim državam in bila boljši nasprotnik, na koncu pa odšla z igrišča z (ne)srečnim izzidom 2:2.
Ponosen sem na naše fante. Pokazali so karakter, pogum, borbenost, pripadnost Sloveniji. Možnosti za uvrstitev v osmino finala so realne, vendar pa bo treba prikazati še dobrih 90 minut prave nogometne igre, upati pa gre tudi na kanček sreče z arabske strani. Vsekakor verjamem v naš uspeh, kakor je v naš uspeh verjel tudi Ivo Milovanović, ki je to tekmo tudi komentiral.
Čeprav navdušenja nad informacijo, da bo tekmo komentiral on, ni bilo, saj bi marsikdo raje poslušal (po možnosti pijanega, haha) Stareta, je Milovanović pozitivno presenetil. Sicer kakovost govorjenja ni bila na nivoju fascinantne igre, a se je vseeno dovolj vživel v igro, da sem dobil občutek, da bi se morebitne zmage sam veselil vsaj štirikrat bolj kot celotna slovenska reprezentanca. Navdušenost nad našimi fuzbalerji je bila upravičena.
Pogumna napadalna igra kratkih podaj, dva profesionalna gola, nepopustljivost tudi ob napadih Amerikancev... Ekstremno gledljiva igra naših reprezentantov. Na žalost so se tri žoge prepoceni znašle tudi v slovenski mreži, na srečo je bila ena zabita po prekršku in posledično nepriznana. Ne vem, zakaj se onkrajlužci tako pritožujejo nad piskom pred strelom, če je pa prekršek bil storjen, hkrati pa so se ob zvoku piščalke nekateri nogometaši enostavno ustavili. Končni remi je bil pošten.
Sam na neodločen izzid ne gledam kot na neuspeh, čeprav so bile tri točke že napol naše. Sedaj o uvrstitvi v osmino finala odločamo sami, domov pa bi odšli le v primeru, da ZDA premagajo Alžirijo in da Anglija proti nam vknjiži prvo zmago na tem prvenstvu. Vsak drug razplet pomeni, da se bo bivanje naših reprezentantov v Južni Afriki podaljšalo, veselje v Sloveniji pa se bo razplamtelo v nove razsežnosti. Jazst verjamem, da bo tako. :)
torek, 15. junij 2010
A je slab prenos?
Tole pišem v pravem mundialskem vzdušju z nekim stalim brenčanjem iz zvočnikov. Hej, a to Bergant piska ali je to kaj drugega? REKEL SEM A TO BERGANT PISKA ALI JE KAJ DRUGEGA??
Ko se je začelo svetovno prvenstvo v nogometu, se meni ob ogledu ni zdelo nič čudnega ali nenavadnega. V medijih so vsi omenjali neke vuvuzele, toda nekako nisem vedel, med kakšne pripomočke bi jih uvrstil. In vse je bilo naravnost fantastično, dokler nisem zasledil pritožb, kaj kurca to nekej brenči. In od takrat jih slišim tudi jazst.
Vuvuzele oziroma južnoafriške piskalice so navijaški pripomoček vsakega domačina. Hkrati so zaradi velike uporabe postale priljubljene tudi pri drugih navijačih, tako da so sedaj v večjem številu prisotne že na vsaki tekmi na mundialu. Čeprav se je zvok kar nekako nadležen, pa sem se ga že nekako privadil.
Ker se njihov zvok sliši kot dirka petstotih skuterjev ali pa kot roj Cerovškovih čebelic, so te troblje zelo nepriljubljene za vse osamljene gledalce pred televizijskimi sprejemniki, mogoče celo bolj kot komentiranje bratov Obrez. Toda če gledaš fuzbal ob pivu v družbi, te zvok sploh ne bi smel motiti.
Meni je trenutno celo zanimiv. Kaj bo čez tri tedne, ne vem, zelo verjetno je, da jih bom že pošteno naveličan, toda sedaj je to neka nova izkušnja ob gledanju najboljših nogometnih reprezentanc na svetu. Čeprav je bilo že več akcij, ki hočejo spodbuditi FIFO k ukrepom za prepoved vuvuzel, se moramo zamisliti - ali smo upravičeni do tega?
Če greš na košarkarsko tekmo Union Olimpije- okej, nihče ne hodi na košarkarske tekme v Tivoli. No, če uporabim Vojnovićev primer iz njegove uspešnice Čefurji raus - greš na tekmo mladinskih selekcij košarkarsih klubov Slovan in Olimpija in ni šans, da se ne usedeš zraven nekega ljubljanskega očeta, ki rine trenerju Olimpije karte za smučanje, da lahko njegov sine igra, zraven pa vpije: "Primož, ne dovoli da te preigra z navzkrižnim vodenjem!"
In tako je. Ko nekam greš, se ravnaš po njihovih pravilih in načelih ter upoštevaš, kaj je priljubljeno tam. Torej - če spremljamo prenose tekem iz prvenstva v Južni Afriki, poslušamo vuvuzele. Sicer je res, da ovirajo komunikacijo med igralci, ki tudi težko slišijo navodila trenerja med tekmo, kar je za večino nogometašev povsem nova zadeva.
Toda kot je povedal Sepp Blatter, predsednik krovne svetovne nogometne organizacije: "I have always said that Africa has a different rhythm, a different sound. I don't see banning the music traditions of fans in their own country. Would you want to see a ban on the fan traditions in your country?"
Navajeni ali nenavajeni na njih, vztrajati bodo morali tako nogometaši, ki bodo morali komunikacijo prilagoditi razmeram, skupaj z njimi pa bomo vztrajali tudi gledalci. Če pa bi se kdo slučajno odločil in se odpravil ogledat najboljše nogometaše v živo ter tudi sam preizkusil vuvuzele, pa je tukaj slika, ki prikazuje, kako se navija z njimi. Mislim, da se ne bo težko vključiti v navijanje, hehe.
Go get some sleep.
I don't get enough sleepbecause I stay up late for no reason.
Videno na Facebooku. Idealno za opis mojih spalnih navad. Nekako mi je že kar prišlo v navado, da se ne morem spraviti v posteljo pred polnočjo, ne glede na to, če je naslednji dan šola. Sedaj, ko pa so moji dopoldnevi prosti, pa je to le še huje. Vsekakor nisem jutranji tip, tako da je moja produktivnost v zgodnjih urah močno omejena.
In kaj počnem, ko bi moral spati? Marsikaj. Vsekakor vse stvari, ki sem jih odlašal čez dan (sploh kar se tiče dela za šolo in podobnih zadevščin), pridejo na vrsto sedaj. Čez dan sije sonce in pred oči mi skače polno aktivnosti, ki so vsekakor bolj zanimive kot pa zvezki. Ne mislim se zgovarjati na svetovno prvenstvo, saj sem tudi pred njim vedno našel veliko interesantnih stvari, s katerimi sem se zamotil.
Zvečer je hkrati edini čas, ko se lahko normalno skoncentriram in kaj postorim. Nič več ni nekega norenja po hiši ali pa polno opravil, ki te zmotijo na vsake pol obrata malega kazalca na uri. Imam svoj mir, ki ga sicer zmotim sam z občasnimi izleti na Facebook ali postanki na MSNju. Toda tako mi ustreza, produktivnost pa je na nivoju.
Toda večinoma sem buden brez pravega razloga. Ne da se mi iti spat, internet pa mi ponuja polno različnih zaposlitev. Če pa se spravim gledati kakšno mega interesantno serijo, se pa še toliko težje odlepim od računalnika. Tudi potem, ko se vendarle spravim v posteljo, poslušam glasbo in razmišljam. Vsak večer se tako sprostim in enostavno uživam.
Večinoma se takole ponočevanje konča tako, da izjemno težko vstanem, se sestavim skupaj, nato pa potrebujem skodelico kave, da začnem normalno funkcionirati. Ampak to je moj lifestyle in takega imam rad. Uživam življenje. To je prelepo, da bi ga prespal. A kljub temu vsako priložnost, da malo poležim ali pa celo zadremam, izkoristim z največjim veseljem. :)
In kaj počnem, ko bi moral spati? Marsikaj. Vsekakor vse stvari, ki sem jih odlašal čez dan (sploh kar se tiče dela za šolo in podobnih zadevščin), pridejo na vrsto sedaj. Čez dan sije sonce in pred oči mi skače polno aktivnosti, ki so vsekakor bolj zanimive kot pa zvezki. Ne mislim se zgovarjati na svetovno prvenstvo, saj sem tudi pred njim vedno našel veliko interesantnih stvari, s katerimi sem se zamotil.
Zvečer je hkrati edini čas, ko se lahko normalno skoncentriram in kaj postorim. Nič več ni nekega norenja po hiši ali pa polno opravil, ki te zmotijo na vsake pol obrata malega kazalca na uri. Imam svoj mir, ki ga sicer zmotim sam z občasnimi izleti na Facebook ali postanki na MSNju. Toda tako mi ustreza, produktivnost pa je na nivoju.
Toda večinoma sem buden brez pravega razloga. Ne da se mi iti spat, internet pa mi ponuja polno različnih zaposlitev. Če pa se spravim gledati kakšno mega interesantno serijo, se pa še toliko težje odlepim od računalnika. Tudi potem, ko se vendarle spravim v posteljo, poslušam glasbo in razmišljam. Vsak večer se tako sprostim in enostavno uživam.
Večinoma se takole ponočevanje konča tako, da izjemno težko vstanem, se sestavim skupaj, nato pa potrebujem skodelico kave, da začnem normalno funkcionirati. Ampak to je moj lifestyle in takega imam rad. Uživam življenje. To je prelepo, da bi ga prespal. A kljub temu vsako priložnost, da malo poležim ali pa celo zadremam, izkoristim z največjim veseljem. :)
ponedeljek, 14. junij 2010
Advanced vocabulary
V sklopu mojih priprav na maturo iz angleščine, natančneje na pisanje obeh pisnih sestavkov, sem se odločil, da naredim tudi nekaj z mojim besednjakom. Tako sem naredil Advanced English Vocabulary, ki vsebuje nekaj več kot 100 besed.
Same besede sem seveda dobil na internetu, kjer so zapisali, da je to seznam besed, ki naj bi naredile vtis tudi na native speakers, hkrati pa naj bi bile idealne, da uspešno narediš advanced vocabulary exam (česar v Sloveniji ne poznamo, ker je to v originalu namenjeno britanskim učenjakom, ki bi radi razširili svoj besedni zaklad).
Same besede so jako komplicirane. Med njimi se najde tudi kakšna, ki se nam zdi kar smešno domača, vendar pa bo tudi nekdo, ki sicer tekoče govori angleško, naletel na kar nekaj (oziroma dosti) novih besed. Za tipičnega Janeza so te besede daleč od vsakdanje rabe, je pa dobro vsaj približno poznati njihov pomen in uporabo.
Ker sem tole naredil za maturo iz angleščine, sem nekaj teh besed uporabil tudi v obeh svojih spisih, v vsakemu po kakšne štiri dokaj normalne besede, ki sem se jih priučil s tem slovarčkom. Upam, da mi bodo prinesle (seveda ne same po sebi, ampak skupaj s celotnim sestavkom) čim več točk na besedišču. :)
Če bi radi tudi vi razširili svoj angleški besedni zaklad ali pa se samo naučili kakšne nove besede, vam bo tale slovarček prišel še kako prav. Hkrati predstavlja tudi pobeg iz rutine uporabljanja enih in istih angleških besed, ki so se zasidrale v našo redno uporabo. Razlaga samih besed je seveda v angleščini.
Večino besed sem dobil tukaj: http://www.world-english.org/improve_vocabulary.htm, moj vokabularček pa si lahko dol potegnete tukaj: Advanced English Vocabulary @ shrani.si.
Same besede sem seveda dobil na internetu, kjer so zapisali, da je to seznam besed, ki naj bi naredile vtis tudi na native speakers, hkrati pa naj bi bile idealne, da uspešno narediš advanced vocabulary exam (česar v Sloveniji ne poznamo, ker je to v originalu namenjeno britanskim učenjakom, ki bi radi razširili svoj besedni zaklad).
Same besede so jako komplicirane. Med njimi se najde tudi kakšna, ki se nam zdi kar smešno domača, vendar pa bo tudi nekdo, ki sicer tekoče govori angleško, naletel na kar nekaj (oziroma dosti) novih besed. Za tipičnega Janeza so te besede daleč od vsakdanje rabe, je pa dobro vsaj približno poznati njihov pomen in uporabo.
Ker sem tole naredil za maturo iz angleščine, sem nekaj teh besed uporabil tudi v obeh svojih spisih, v vsakemu po kakšne štiri dokaj normalne besede, ki sem se jih priučil s tem slovarčkom. Upam, da mi bodo prinesle (seveda ne same po sebi, ampak skupaj s celotnim sestavkom) čim več točk na besedišču. :)
Če bi radi tudi vi razširili svoj angleški besedni zaklad ali pa se samo naučili kakšne nove besede, vam bo tale slovarček prišel še kako prav. Hkrati predstavlja tudi pobeg iz rutine uporabljanja enih in istih angleških besed, ki so se zasidrale v našo redno uporabo. Razlaga samih besed je seveda v angleščini.
Večino besed sem dobil tukaj: http://www.world-english.org/improve_vocabulary.htm, moj vokabularček pa si lahko dol potegnete tukaj: Advanced English Vocabulary @ shrani.si.
nedelja, 13. junij 2010
Nogometna nedelja
Pa smo jo dočakali. Prvo zmago slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v nogometu! :) 13. junij in Korenov gol pa bosta šla v anale slovenskega nogometa, prelepa naša domovina pa je vendarle dobila resnično potrditev, da je to po Katančevi četi naslednja zmagovita generacija.
Ampak - gremo po vrsti. Današnja nedelja je bila obarvana povsem nogometno. Skupaj s soigralci iz našega športnega društva (oziroma karkoli že imamo to) Radi imamo Mirno Peč smo se udeležili že tradicionalnega občinskega nogometnega turnirja v Globodolu. Ker nam letos ni uspelo sestaviti močne in zagrete ekipe, smo se bolj podali na misijo pivo + čevapčiči, seveda pa se na igrišču nismo predali vnaprej. Fortuna nam pri žrebu ni bila najbolj naklonjena, saj smo pristali v najtežji skupini.
Nam je pa zato toliko bolj na roko šla glede razporeda. Po prvi odigrani tekmi, ki smo jo sicer izgubili, smo odrinili k Novljanu, kjer smo si v družbi mrzlega pivaka ogledali krstno tekmo naše reprezentance na mundialu v Južni Afriki. Prvi polčas je bil bolj klavrn, saj so prevladovali Arabci, vendar pa so se zato naši toliko bolj izkazali v drugem in po prejetem rdečem kartonu arabskega napadalca ter posledično ob igri z igralcem več vendarle kronali svojo premoč.
Robert Koren. Strelec odločilnega zadetka za zmago. Potrpežljivost se je izplačala, naš kapetan pa je z preciznim strelom z roba kazenskega prostora premagal nasprotnega vratarja, ki se je sicer žogo spravil loviti na izjemno amaterski način, ampak to je bila voda na naš mlin. Kekovi varovanci so potem tekmo rutinirano pripeljali do konca in slavili prvo zmago (ter osvojili prvo točko) za Slovenijo na svetovnih prvenstvih sploh.
Kako je zadetek navdušil nas? Preveč. Celotna zbrana družba pod Novljanovim kozolcem, kjer je bil prenos, je skakala od navdušenja, veselje je bilo nepopisno. Takih skokov s stola se nadejam tudi na naslednjih dveh tekmah, čeprav imajo vlogo favorita nasprotniki. Možnosti za napredovanje so realne, toda borba bo huda. Ampak jazst verjamem v naše fante, ki so mimogrede sedaj tudi prvi v skupini C.
Po ogledu tekme smo se vrnili v Globodol, da smo odigrali še drugo tekmo in na žalost tudi to izgubili. Čeprav smo vknjižili dva poraza, smo prikazali borbeno igro in glede na to, da smo šli na turnir brez ambicij in z željo po presenečnju, smo bili zadovoljni s svojima predstavama. Na obeh tekmah smo imeli tudi nekaj zelo resnih priložnosti za gol, toda mreža nasprotnih moštev je ostala nedotaknjena. Smo pa nato tudi prišli do čevapčičev, kotletov in piva, kar pa nas je navdalo z ogromnim zadovoljstvom. ^^
Ampak - gremo po vrsti. Današnja nedelja je bila obarvana povsem nogometno. Skupaj s soigralci iz našega športnega društva (oziroma karkoli že imamo to) Radi imamo Mirno Peč smo se udeležili že tradicionalnega občinskega nogometnega turnirja v Globodolu. Ker nam letos ni uspelo sestaviti močne in zagrete ekipe, smo se bolj podali na misijo pivo + čevapčiči, seveda pa se na igrišču nismo predali vnaprej. Fortuna nam pri žrebu ni bila najbolj naklonjena, saj smo pristali v najtežji skupini.
Nam je pa zato toliko bolj na roko šla glede razporeda. Po prvi odigrani tekmi, ki smo jo sicer izgubili, smo odrinili k Novljanu, kjer smo si v družbi mrzlega pivaka ogledali krstno tekmo naše reprezentance na mundialu v Južni Afriki. Prvi polčas je bil bolj klavrn, saj so prevladovali Arabci, vendar pa so se zato naši toliko bolj izkazali v drugem in po prejetem rdečem kartonu arabskega napadalca ter posledično ob igri z igralcem več vendarle kronali svojo premoč.
Robert Koren. Strelec odločilnega zadetka za zmago. Potrpežljivost se je izplačala, naš kapetan pa je z preciznim strelom z roba kazenskega prostora premagal nasprotnega vratarja, ki se je sicer žogo spravil loviti na izjemno amaterski način, ampak to je bila voda na naš mlin. Kekovi varovanci so potem tekmo rutinirano pripeljali do konca in slavili prvo zmago (ter osvojili prvo točko) za Slovenijo na svetovnih prvenstvih sploh.
Kako je zadetek navdušil nas? Preveč. Celotna zbrana družba pod Novljanovim kozolcem, kjer je bil prenos, je skakala od navdušenja, veselje je bilo nepopisno. Takih skokov s stola se nadejam tudi na naslednjih dveh tekmah, čeprav imajo vlogo favorita nasprotniki. Možnosti za napredovanje so realne, toda borba bo huda. Ampak jazst verjamem v naše fante, ki so mimogrede sedaj tudi prvi v skupini C.
Po ogledu tekme smo se vrnili v Globodol, da smo odigrali še drugo tekmo in na žalost tudi to izgubili. Čeprav smo vknjižili dva poraza, smo prikazali borbeno igro in glede na to, da smo šli na turnir brez ambicij in z željo po presenečnju, smo bili zadovoljni s svojima predstavama. Na obeh tekmah smo imeli tudi nekaj zelo resnih priložnosti za gol, toda mreža nasprotnih moštev je ostala nedotaknjena. Smo pa nato tudi prišli do čevapčičev, kotletov in piva, kar pa nas je navdalo z ogromnim zadovoljstvom. ^^
četrtek, 10. junij 2010
PRVAKI!
Ekipa KK Krke proslavlja naslov prvaka (foto: Borut Stipič)V odločilni, peti tekmi so se fenomenalno izkazali tudi sodniki, ki so tekmo odpiskali izjemno pošteno. Čeprav smo pozabili s seboj v Ljubljano vzeti kladivo, žeblje in pa kakšno dilco, da bi Zdovcu podaljšali klop, o kateri tako vneto joka (pa čeprav Krkaši igrajo le z enim igralcem v rotaciji več), se je tokrat vzdržal izgovorov zaradi poraza po koncu tekme in raje nasprotnikom čestital za zmago, svojim igralcem pa za potrpežljivost skozi celotno sezono, hkrati pa upal na svetlejšo prihodnost Olimpije.
Tudi sam močno upam, da Olimpija ne propade. Je vendarle neka ikona slovenskega športa, klub s tradicijo. A način, kako se borijo vsako sezono, je patetičen. Namesto da bi naredili popolno prenovo kluba, uvedli mladince in bili res za kakšno sezono oddaljeni od vrha slovenske košarke, se trudijo in delajo neko kvazi-evroligaško ekipo, ki potem pogori na celi črti. Uprava je zajebala situacijo in čas bi bil, da iz nastalega potegnejo največ.
Tudi Krka je šla čez to. Po 2. osvojitvni naslova državnega prvaka so nastopile finančne težave, a klub ni propadel. Še vedno so odlično delali z mladimi, ki so nato tudi postali nosilci igre, sedaj pa igrajo tudi vidno vlogo v okrepljenem moštvu. Navdušil me je predvsem Bojan Krivec z neustrašnimi predstavami v finalu in nepozabno borbenostjo.
Krka je po svojih težavah spet na vrhu slovenske košarke. Vztrajnost, pametno vodenje kluba in garanje na treningih so pripomogli k že tretji osvojitvni naslova državnega prvaka. Zasluženo. Skozi celotno srečanje smo Kelti glasno navijali že tako polno motivirane Krkaše, ki niso niti za trenutek dovolili Olimpiji, da bi naredila preobrat. Slavje v Tivoliju je bilo veličastno, kakršno se je tudi spodobilo po odmevni zmagi... Za osem. :D
Novomeški navijači v Tivoliju (foto: Borut Stipič)ponedeljek, 7. junij 2010
Najboljša navijaška skupina
Kelti.
Najboljša navijaška skupina v Sloveniji. Ne samo po mojem mnenju, saj smo tudi uradni prejemniki tega naziva v naši prelepi deželi na sončni strani Alp. :)
Navdušeni Kelti ob super akciji na eni izmed domačih tekem :)
Ko je zmanjkalo kart za četrto tekmo finala proti Union Olimpiji oziroma zadnje letošnje dejanje v dvorani Marof - vsaj kar se zadeva KK Krka -, je narod takoj navalil na edino preostalo opcijo: da postanejo del navijaške skupine. In prav je tako, saj je vsak s svojim glasom pomagal domačim košarkašem, da so odigrali po svojih najboljših močeh.
A kje so bili vsi ti prej? Za 15 evrov letne članarine ima vsak Kelt prost vstop na vse domače tekme, dobi živozeleno navijaško majico, pa še pred tekmo se vedno najde kakšna pločevinka ohlajenega piva. Hkrati so organizirana gostovanja in to za minimalne pare (plača se le karta za vstop v dvorano). Vse to za srčno navijanje za novomeški klub.
Ampak to sploh ni vse, kar dobiš. Dobiš družbo ljudi z enakimi interesi, nove pivske prijatelje, veseljaško družbo, ki ji je Dolenjska v ponos. Dobiš fantastične izkušnje s tekem. Na ves glas lahko navijaš za najljubši klub. Nismo nevzgojeni huligani, ki stremijo k vandalizmu in pretepanju, ampak smo glasni navijači, ki navijajo za Krko.
Čeprav sam velikokrat kričim, ko vrli sodniki odpiskajo kaj sumljivega, ni v interesu navijaške skupine, da se navija proti sodnikom. Niti proti nasprotnikom. Navija se za klub v dobrem in v slabem. Tudi po včerajšnjem porazu smo jim zaploskali za borbo, saj vemo, da so se potrudili po najboljših močeh.
Upam, da se boste vsi privrženci drugo leto, ko bo Krka igrala tudi v regionalni ligi, vpisali med Kelte in podprli novomeške košarkaše! :)
Mi po zmagi Krke v Marofu (foto: Danilo Kesić)
Najboljša navijaška skupina v Sloveniji. Ne samo po mojem mnenju, saj smo tudi uradni prejemniki tega naziva v naši prelepi deželi na sončni strani Alp. :)
Navdušeni Kelti ob super akciji na eni izmed domačih tekem :)Ko je zmanjkalo kart za četrto tekmo finala proti Union Olimpiji oziroma zadnje letošnje dejanje v dvorani Marof - vsaj kar se zadeva KK Krka -, je narod takoj navalil na edino preostalo opcijo: da postanejo del navijaške skupine. In prav je tako, saj je vsak s svojim glasom pomagal domačim košarkašem, da so odigrali po svojih najboljših močeh.
A kje so bili vsi ti prej? Za 15 evrov letne članarine ima vsak Kelt prost vstop na vse domače tekme, dobi živozeleno navijaško majico, pa še pred tekmo se vedno najde kakšna pločevinka ohlajenega piva. Hkrati so organizirana gostovanja in to za minimalne pare (plača se le karta za vstop v dvorano). Vse to za srčno navijanje za novomeški klub.
Ampak to sploh ni vse, kar dobiš. Dobiš družbo ljudi z enakimi interesi, nove pivske prijatelje, veseljaško družbo, ki ji je Dolenjska v ponos. Dobiš fantastične izkušnje s tekem. Na ves glas lahko navijaš za najljubši klub. Nismo nevzgojeni huligani, ki stremijo k vandalizmu in pretepanju, ampak smo glasni navijači, ki navijajo za Krko.
Čeprav sam velikokrat kričim, ko vrli sodniki odpiskajo kaj sumljivega, ni v interesu navijaške skupine, da se navija proti sodnikom. Niti proti nasprotnikom. Navija se za klub v dobrem in v slabem. Tudi po včerajšnjem porazu smo jim zaploskali za borbo, saj vemo, da so se potrudili po najboljših močeh.
Upam, da se boste vsi privrženci drugo leto, ko bo Krka igrala tudi v regionalni ligi, vpisali med Kelte in podprli novomeške košarkaše! :)
Mi po zmagi Krke v Marofu (foto: Danilo Kesić)Sodi ostali zaprti
Po sredinem Krkinem zmagoslavju sredi Ljubljane so slovenski mediji že pisali, da imamo Dolenjci že pripravljene sode s cvičkom, da bomo v nedeljo proslavili naslov državnega prvaka. Pa vendar so sodi ostali zaprti, saj so Zdovčevi varovanci ugnali domače ljubljence s štirimi točkami razlike. Namesto veselja se je po dolenjski metropoli zasidrala melanholija.
Krkaši so kljub visoki motivaciji in iskreni želji po lovoriki pregoreli in bili sploh v zaključku tekme nemočni proti razpoloženim nasprotnikom, ki so bili izjemno uspešni izza črte 6,25. Bo že držalo, da si je Krka sama kriva za poraz - pokopale so jih sploh 4 neučinkovite minute v zadnji četrtini -, a vseeno je nemogoče spregledati nizek nivo sojenja.
V prvih dveh četrtinah se je spet ponovila zgodba iz prejšnih tekem: po štirih minutah igre so imeli Novomeščani izpolnjen bonus, Olimpija pa eno osebno napako. Maksimalno dve. Naj mi nekdo prosim pojasni ta fenomen, saj Krka spet ne igra toliko bolj agresivno kakor Ljubljančani. V drugem polčasu se je sojenje popravilo in je dejansko bilo na nivoju zaključnih tekem slovenskega prvenstva, kar me navdaja z upanjem, da bomo v sredo priča poštenim sodniškim odločitvam.
Smo bili pa včeraj priča izjemnemu navijanju v razprodani dvorani Marof. Upam, da bomo tak ambient za podporo našim košarkašem uspeli pripraviti tudi v sredo, ko se bo ob osmih zvečer odvijala peta tekma tega finala. Toda glas izpred televizorja ne šteje, zato pojdi z nami v Tivoli tudi ti! Avtobusni prevoz je zastonj, plačati moraš le karto (7 eur odrasli, 5 eur študentje, do 16 leta zastonj)! Odhod avtobusa je ob 18.30 z avtobusnega postajališča pri Planetu Tuš.
Sam sem mnenja, da je bil tale nedeljski poraz bolj reality check kot pa kakšen povod za furanje safra za varovance trenerja Đikića. Mislim, da bodo v sredo izjemno motivirani, tako da ob naši bučni podpori ne vidim razloga, da Tivoli ne bi še enkrat padel. Krka šampion! :)
Krkaši so kljub visoki motivaciji in iskreni želji po lovoriki pregoreli in bili sploh v zaključku tekme nemočni proti razpoloženim nasprotnikom, ki so bili izjemno uspešni izza črte 6,25. Bo že držalo, da si je Krka sama kriva za poraz - pokopale so jih sploh 4 neučinkovite minute v zadnji četrtini -, a vseeno je nemogoče spregledati nizek nivo sojenja.
V prvih dveh četrtinah se je spet ponovila zgodba iz prejšnih tekem: po štirih minutah igre so imeli Novomeščani izpolnjen bonus, Olimpija pa eno osebno napako. Maksimalno dve. Naj mi nekdo prosim pojasni ta fenomen, saj Krka spet ne igra toliko bolj agresivno kakor Ljubljančani. V drugem polčasu se je sojenje popravilo in je dejansko bilo na nivoju zaključnih tekem slovenskega prvenstva, kar me navdaja z upanjem, da bomo v sredo priča poštenim sodniškim odločitvam.
Smo bili pa včeraj priča izjemnemu navijanju v razprodani dvorani Marof. Upam, da bomo tak ambient za podporo našim košarkašem uspeli pripraviti tudi v sredo, ko se bo ob osmih zvečer odvijala peta tekma tega finala. Toda glas izpred televizorja ne šteje, zato pojdi z nami v Tivoli tudi ti! Avtobusni prevoz je zastonj, plačati moraš le karto (7 eur odrasli, 5 eur študentje, do 16 leta zastonj)! Odhod avtobusa je ob 18.30 z avtobusnega postajališča pri Planetu Tuš.
Sam sem mnenja, da je bil tale nedeljski poraz bolj reality check kot pa kakšen povod za furanje safra za varovance trenerja Đikića. Mislim, da bodo v sredo izjemno motivirani, tako da ob naši bučni podpori ne vidim razloga, da Tivoli ne bi še enkrat padel. Krka šampion! :)
Naročite se na:
Objave (Atom)