Božično vzdušje

Ljubljana je fajn. Tokrat - presenetljivo - ne mislim v prvi vrsti na mesto (ki je ponoči res čarobno), ampak kar na mestno občino, ki mi je podarila zelo univerzalno darilo v teh prazničnih dneh. :)

MOL Ljubljana že tradicionalno prireja prireditev ob dnevu samostojnosti, ki je v bistvu prednovoletno druženje vodilnih mož, svetnikov, ambasadorjev in ostalih vplivnih ljudi, ki imajo kaj zveze s slovensko metropolo. Za uvod v to srečanje je pripravljen tudi krajši kulturni program, ki se začne z nagovorom župana (no, letos je izjemoma to čast dobil bivši župan, kajti Čerin je po dnevu županovanja to prepustil kar poslancu Jankoviću), nato pa sledi še glasbeni program. Za razvajanje ušes so poskrbeli pevci Mešanega pevskega zbora Pomlad iz Novega mesta. No, sicer se še meni zdi dokaj neverjetno, toda jaz sem bil tam (pa čeprav še slabše pojem kot sodelujem pri programu ljubljanske občine :D).

Zgodba je dejansko dokaj enostavna: na MOL sem poslal e-poštno sporočilo, če lahko pridem poslušat MePZ Pomlad, saj pri zboru poje moja punca in bi si zelo želel slišati ta nastop, nato pa sem od vodje marketinga dobil naslednji odgovor:

Spoštovani g. Jaklič,

Nastop pevskega zbora Pomlad v četrtek, 22.12.2011 ob 19.00 je res zaprt za javnost, vendar vam bomo omogočili ogled nastopa. Prosila bi vas, da pridete na grad vsaj 15 minut prej.

In tako sem šel v četrtek na Ljubljanski grad! :) Seveda ni šlo brez zapletov, za katere pa sem bil kriv čisto sam, saj sem bil tradicionalno pozen, kar je rezultiralo v dirkanju z bicikLJem in teku na grad. Sem pa vsaj ujel nastop! Pomladniki so naravnost razturali - že uvodna Zdravljica je pokazala, da so pravi profesionalci. Pohvalil bi jih predvsem za repertoar, ki je iz slovenskih pesmi, primernih proslavi, prešel v črnske duhovne, najboljši pa so po mojem mnenju bili ob petju Zelenega Jurija, s katerim so z udarnim nastopom, podprtim z večglasjem, res navdušili vsakega. Celoten koncert je bil brez dvoma sijajen! :)

Tako se mi Ljubljana prirasla še malo bolj k srcu, kjer pa še vedno kraljuje moja Dolenjska. Božič v domačem okolju z bližnjimi je res neprecenljiv! :) Vsem želim prelepe praznike, predvsem pa to, da bi božič preživeli skupaj s tistimi, ki vam pomenijo največ.

Pa še en tematski komad (ker je res prelep):

Lučke v stanovanju

V našem študentskem stanovanju smo včeraj družno postavili in okrasili smrekico. Fajn se mamo! :)

Prvi dvanajsti!

Prvi dvanajsti je datum, ki zaznamuje veliko več kot le začetek decembra. Je svetovni dan boja proti AIDSu - Aids ne izbira, ti lahko!, hkrati pa je tudi uradni začetek veselega decembra (uradni zato, ker sem sam začel z božičnimi pesmimi že pred dvema tednoma :)). V pričakovanju pestrega dogajanja sem se zato s fotoaparatom sredi dneva odpravil na Prešernov trg, da bi ujel kaj akcije, a sem bil nevšečno razočaran: namesto zanimivega dogajanja sem naletel na goro pisanih in zelo dinamičnih okraskov, za katere sem pa kar vesel, da jih bomo po tem vikendu za par let pospravili na podstrešje ... Naj slike govorijo zase.

Be the change.

Stari videz mi je dopizdil. Sploh zdaj, ko sem se odločil, da bom spet malo bolj pridno blogal (res gre za večkrat slišano frazo, al ipak). Zarečenega kruha se največ poje, pravijo. Se bom pa potrudil, da bom namesto tega raje pojedel kakšen obrok več, sploh letos, ko mi ne zmanjkuje bonov. Težka je tale študentska. Ampak vseeno se mam fajn. Zdaj sem si kupil fotoaparat. Dasiravno se zgovarjam, da ga rabim za faks, me dejansko kar veseli slikat. V prihodnje bom verjetno zatorej malce manj bluzil. Temu primeren je tudi videz. Čist, enostaven, pregleden. Pa zelena barva mi je všeč. Še ozadje na laptopu imam zeleno. Solid color. Dosti boljše, kot pa random bejba na random avtu. Prilagam še nesojeni banner, da bo vse skupaj res študentsko.

EDIT: Opažam, da so mi skupaj s starim videzom šila in kopita pobrali tudi moji obstranski stolpci ter gumbek za všečkat, al ipak. Všeč mi je bil feedback, čeprav tudi novotarija očitno premore direktno povezavo za lajkat. Moderno. Komentarji pa itak ostajajo. Moj profil je itak viden, mi je pa žal za vse povezave do drugih odličnih blogov ...

Mejte se fajn. :)

Nekje na Dolenjskem so kraji ...

Ko se ob med vikendi ponoči sam vozim domov iz Novega mesta, se peljem čez Mirno Peč 30 na uro in si potihem želim, da bi me ustavili policaji. Želim si, da bi jim lahko z nasmeškom na obrazu povedal, da sem neobičajno počasen, ker rad gledam prelepo Mirno Peč. Mirno, domačo ... Mojo.

V znak domotožja grem zdajle na en deci cvička. Na zdravje!

Facebookovi (ne)anonimneži

Remember, remember the fifth of November,

the gunpowder, treason and plot.

I see no reason why gunpowder, treason

should ever be forgot.

Peti november, dan, ko naj bi hekerska skupina Anonymous napadla strežnike osnove vsega družabnega življenja večine mladostnikov (beri: Facebook), a se ni zgodilo nič. V tem primeru je bil ves gunpowder kar v besedni obliki in to je zadostovalo za željen učinek. Večina spletnih medijev je iz meni neznanega razloga uporabila frazo 'tresla se je gora, rodila se je miš', jaz pa jo bom namerno preskočil. Zakaj? Ker se sliši neumno, pa še neumestna je.

Skupina Anonymous je združba po internetu razkropljenih znalcev računalniške kode, katerih prioriteti sta svoboden internet in svoboda govora. Zaradi tega so izvedli že več akcij, med drugim so vdrli v serverje Nata, napovedali pa so tudi napade na zbirke spletne pedofilije, mehiške narkokartele in tudi Facebook. Torej ne gre za kup zlonamernih računalničarjev, ki bi se radi dokopali do številke tvoje kreditne kartice, vseh možnih gesel in slike, ko si imel še zobni aparat, ampak so z grožnjo napada na Facebook poskušali opozoriti na dosegljivost osebnih podatkov na internetu.

Osrednje družbeno stičišče je bilo do par mesecev nazaj zelo jebivetrsko do varstva osebnih podatkov iz čistega enostavnega razloga: ni bilo konkurence, ki bi mu dihala za ovratnik. Vse podatke je Facebook kot varnostnik v KMŠju ščitil pred neuporabniki, čim pa si se enkrat pridružil, si bil deležen vsega. Šele prihod Google Plusa (ki je svoj prihod veliko bolje napovedal, kot pa izvedel) je spodbudil Marka Zuckerberga in kolege, da so dodali napredno opcijo, s kom želiš deliti določene podatke (tudi za vsako stvar posebej).

Čeprav se že leta voditelji družabnih omrežij pregovarjajo z varuhi človekovih pravic ter voditelji konkurenčnih družabnih omrežjih glede dostopnosti in uporabe osebnih podatkov, do nekih konkretnih sprememb ni prišlo, uporabniki pa lahko samo upamo, da se naše informacije ne zlorabljajo. Je pa pohvalno, da pride do kakšnih sprememb v tej smeri, pa čeprav jih povzroči neposredna konkurenca. Če že vsaka dva meseca (ravno, ko se navadiš) spreminjajo izgled Facebooka, je prav, da dodelujejo tudi zasebnost.

Vendar naši zasebni podatki niso odvisni od Facebooka in ostale zalege, ampak od nas samih. In če tako objokujete dejstvo, da se hekerji iz skupine Anonymous niso odločili za napad, potem bi bilo bolje, da se zamislite o njihovem sporočilu: pazite na osebne podatke. Oziroma še bolje: če si želite svet brez Facebooka, enostavno izbrišite račun. To pa ne, a? To je pa družbeni samomor, vstop v dolgočasno življenje in izguba vseh prijateljev ... Right.

Brez Facebooka se da živeti čisto normalno (sem že poskusil z raznimi večdnevnimi odsotnostmi, pa tudi na potovanjih ga pustim pri miru). Je pa res, da je življenje z njim enostavneje (deljenje informacij, pa rojstni dnevi, pa slike s fešt, dreganje, da ne omenjam obveščanja o vremenu (Oh my god, it's snowing! I have to go update my status to inform all of my friends who don't own a window.). In ja, je odlična zadeva za zabijanje časa.

Pazite samo, kaj delite z ljudmi - pa ne mislim le na PIN številko vaše bančne kartice, ampak tudi na razne statuse, kako vam je dolgčas, kako bo Facebook postal plačljiv in for fuck's sake kako naj vam napišem številko 1, če ste mi všeč, številko 2, če bi vas objel, 3, če bi vas objel, in 4, če bi vas odpeljal na koncert Tadeja Zaliga ... Ker sicer bo pri številki vaših "prijateljev" -1.

Mediji - po letu dni

Spomnim se mojih pisarij pred kakšnim letom, ko sem udrihal čez spletne medije. Po letu dni in precej drugačni situaciji, kar se tiče dnevnih stikov z mediji, se mnenje ni kaj posebej preveč spremenilo. Le pogled na zadevo je malce širši. Odkar živim v Ljubljani, ne dobim več dnevno v roke tiskane izdaje Dela. Za študentski žep je naročnina na časopis rahlo draga, hkrati pa nas itak na vsakem koraku posiljujejo z brezplačniki in pa nas vabijo na spletne strani večjih medijskih hiš, češ da je tam več vsebine, da le-ta ni plačljiva in da lahko namesto tiskane besede raje spremljamo kar video izrezek ...

Žurnal itak bojkotiram. Nekakovostne, slabo napisane in predvsem nepopolne novice so daleč od mojih želja, najbolj pa me moti njihov slog nedokončanih stavkov v naslovu, ki pa se vseeno zaključijo s piko. Neprofesionalnost na nivoju. Nekako se zaradi vseh tračev, ki jih 24ur.com premorejo, poskušam vztrajno izogibati tudi tej spletni strani. Večinoma gor zahajam le zaradi posnetkov tekem iz nogometne lige prvakov, pa tudi sem ter tja se najde kakšna druga izjema. Ker normalne novice raje berem, kot poslušam, sem se nekako tudi bolj ali manj držal stran od multimedijskega centra naše nacionalke. In tako sem pristal spet pri - Delu. Tokrat spletni verziji le-tega, no.

Delo.si me je od začetka dokaj pozitivno presenečalo - posedovalo je tisto lastnost, ki sem jo najbolj pogrešal pri spletnih zakladnicah informacij - preglednost. Jasna naslovna stran, ki poudarja highlighte dneva in se ne ozira na tračarska namigovanja, je bila v velik plus. Je pa s časom padalo tudi moje navdušenje. Člankov, ki so jih objavili v tiskani verziji, je bilo bore malo, večina objavljenih pa je bila spisana od opazno manjših mojstrov pisane besede, kot sem jih bil navajen iz časopisa največjega formata v Sloveniji. In še to je bila večina objav povzeta po STA. Če odštejem naslovnico, so bili članki razporejeni po datumu nastanka, ki je enako pomembnost dajalo občasnim tračem kot tudi npr. zmagi Krke v pokalu Eurochallenge. In ravno ta članek je bil kaplja čez rob, zaradi katerega gledam na delo.si zdaj kar malo postrani.

Sem velik navijač Krke, to je res. Pa vendar - ni me zmotilo nenavdušenje ob ogromnem uspehu za slovensko košarko, ki so ga vsi drugi mediji ponesli na naslovnice. Zmotila me je nesramnost pisca, ki v svojem prispevku trdi, da Krka kot košarkarska sredina obstaja manj kot dvajset let, če pa je z uradne strani kluba jasno razvidno, da začetki segajo v daljno leto 1948?! Za piko na i pa me so me kar malce prizadele subjektivne besede, da je Eurochallenge tretjerazredno evropsko tekmovanje, kar ima podoben prizvok, kot če bi rekli, da je ekipa RIMP zasedla 17. mesto v novomeški rekreacijski ligi (mimogrede, res smo ga, bravo mi. Kdor zadnjo zmaga, je zmagovalec, right? :P). Eurochallenge je namreč tretje najmočnejše evropsko tekmovanje in nikakor ne tretjerazredno.

Ob vseh teh burkah pa sem se zelo razveselil novice, da je oče kot trener v ŠKLju v odbojki (trikrat hura za tistega, ki se je spomnil tako protislovnega imena) dobil brezplačno trimesečno naročino na Dnevnik; pač nekaj v stilu preizkusne dobe. Ker doma že prejemamo dnevni časopis, sem Dnevnik prenaročil k nam v Ljubljano. Kvalitetno dnevno čtivo, aktualne novice in pa bolj poglobljeni prispevki kot tisti s spleta so tako postali že vsakodnevna stalnica v mojem študentskem življenju in všeč mi je, da je tako. :)

Win-win situacija

Danes sem na troli srečal otroke. Skupina (laično oko bi reklo) petletnikov in petletnic, radostno navdušeni nad potovanjem po Ljubljani, v spremstvu treh zaskrbljenih vzgojiteljic, ki so neprestano skrbele, da so vse majhne rokice držale vsaj en ročaj. Radovedne oči so skakale iz ene stvari na drugo, premikajoči se avtomobili so bili nenaveljičljiva zanimivost, nek mali poznavalec pa se je osredotočil celo na tablice.

"Učiteljica, kater kraj je SV?"
"Used se."
"Kateeer kraj je SV?"
"Lepo sed, no."

Kot prijazen človek sem mu polglasno povedal, da gre za slovensko vojsko. Sledil je nezaupljiv pogled malčka, ki pa se je kmalu obrnil stran, kot da se ni nič zgodilo, ter se raje vključil v dogajanje vrstnikov. In kaj so delali?

Nezavedno so mimoidočim lepšali dan.

Kako? Enostavno. Predstavljajte si, da se peljete v avtu, pred vami pa je avtobus, kjer v zadnji vrsti sedi več otrok, kot je sedežev, in vsi so razigrani in nasmejani (otroci, ne sedeži, da se razumemo). Ker vedo, da je mirovanje kriminal, se neprestano obračajo ter radovedno zrejo naokoli. Najbolj zabavno pa jim je, seveda, mahati vozniku za njimi, ki pa ob še tako čemernem pogledu, ki ga mogoče prevaža s seboj, ne more kaj, da ne bi pomahal nazaj.

Otroci se začnejo smejati. Vendar v nekem čudnem smislu, saj ima njihov smeh prizvok yeah, kaj smo ga zajebali. It's a win-win situation. Po težkem jutru, ko ste se komaj dvignili iz postelje, po možnosti v vsej svoji zmedenosti pozabili spiti kavo ter se zaležani odpravili 'dogodivščinam' naproti, je gotovo super naleteti na skupino smejočih smejočih se otrok, ki vam veselo mahajo. :)

And it got me thinking (pa ne, da sem sicer nejevoljna oseba, kvečjemu nasprotno :)) - vsak dan pa ravno ne naletiš na nasmejane otroke, ki se delajo norca iz tebe (samo da ti tega ne ugotoviš). Ob vseh težavah, ki nas vsakodnevno tarejo, je pregovorno zelo težko nameniti lepo besedo, še za nasmešek potrebuješ nekaj truda. O slednjem itak kroži okrog par rekov (lepe citate najdete npr. na http://www.quotegarden.com/smiles.html), sam pa bi izpostavil le tega, da je nasmeh najcenejši način za izboljšavo vašega izgleda. ;)

Zato sam ob vsaki možni situaciji naši dragi Mariji, ki me večkrat tedensko na faksu postreže z odlično kavico in sendvičem, veselo zaželim dober dan. Mislim, da se da z lepo besedo doseči veliko, kaj šele z nasmehom, in da te podarjen nasmeh ne stane nič, kvečjemu nasproti - osreči še tebe. To pa je res prava win-win situacija. In potem, ko Mariji po šanku in najnovejši izdaji Jane po nesreči poliješ kavo, se ti ta začne smejati, vzame krpo in pobriše za tabo, za nameček pa ti brezplačno nalije še novo dozo kofeina. Zna dobra volja kar polepšati dan, kajne? :)

Zato cenim vsak dogodek, ko te namesto grdega pogleda pričaka vesel obraz, namesto zadirčnega stavka radovedno vprašanje, namesto nejevolje potrpljenje, še posebno visoko pa na moji listi navdušenja kotirajo tisti posamezniki, ki imajo zate vedno na voljo kakšen nasmeh viška, in pa tiste osebe, ki ti nasmeh na obraz rišejo nezavedno in te razveseljuje že misel na njih. Otroci so čez čas veselo zapustili avtobus, postajo kasneje pa sem njihovemu zgledu sledil še jazst. Polno nasmejan, pa ne le, ker so mi namenili nasmešek, ampak zato, da ga bom lahko komu posredoval še jazst. :)

Nenovoletne spremembe

Po treh mesecih življenja v Ljubljani lahko rečem, da sem se na spremembo že nekako privadil (kar pa še ne pomeni, da mi je prestolnica všeč - je pa res, da je v snegu in z lučkami mnogo bolj mikavna). Preživljanje delavnikov v kraju študija se je izkazalo rahlo drugačno od pričakovanj: neobvezna predavanja so se izkazala za še kako obvezna, študentska prehrana je še slabša od pregovorne (boni gor ali pa dol), prosti čas pa bi lahko - če bi bil le-ta v številkah - preštel na roke. Zaradi tega je tudi zadnje čase na mojem spletnem kotičku vladala tišina.

Če sem še sredi oktobra brezskrbno pohajkoval po mestu, se je do novembra situacija sunkovito obrnila. Fakulteta za arhitekturo nas je nečustveno prikovala za mize s svinčnikom, Rotringi (neki predragi kvazispecialni tuši) in ravnili v rokah. In ker mi je socialno življenje pri srcu, sem raje kot konstantno delo z normalnim spancem užgal varianto z večjo mero uživancije in posledično rahlo sfukanim bioritmom, na katero še vedno prisegam.

Novo leto in spremljajoči prazniki so vendarle prinesli tako težko pričakovan oddih od vseh študijskih obveznosti, pa čeprav so bili bolj namenjeni lovljenju koraka na faksu, če si kje rahlo obstal. Ker pa sem presenetljivo vztrajen in oddajam (skoraj) vse stvari pravočasno, sem si lahko privoščil celo 3 dni smučanja, konkretno silvestrovanje in užival v ostalih nasmeh privabljajočih trenutkih.

Poleg pavze pa je obvezen spremljevalec prehoda v novo koledarsko leto tudi dobra hrana, ki pa je nikakor noče zmanjkati (kar ni slaba stvar). Problem nastane z vrnitvijo v Ljubljano in posledičnim šaltanjem na kakšen dnevni obrok manj ter dejstvom, da sta raznovrstnost in kakovost prehrane le še dva pojma več, o katerih nočeš razmišljati.

Je pa vsakdan v slovenski prestolnici sem pa tja začinjen tudi s kakšnimi neobičajnimi stvarmi. V zadnjem času sta mi v oči padli sploh tile dve cvetki, ki še bolj ponazarjata vse tisto, o čemer sem pisal že konec avgusta v objavi Slovenština, moj doma (pa ne bom spet izgubljal besed, saj so slike dovolj zgovorne že same po sebi):

Še kdo drug za prvi meni?

Z železniške postaje Ljubljana Rakovnik lahko sedaj že za 6,86 evra peljete čez Mirno Peč in Novo mesto do Metlike ... Wait, what?

Prehod v novo leto je tako za nami in na tem mestu bi vsem skupaj rad zaželel veselo in uspešno 2011. Novoletnih sklepov nimam, saj ne potrebujem nove zadnje številke pri zapisu datuma, da bi lahko nekaj spremenil, upam pa, da bo to leto tako super, kot je bil uvod vanj, saj se imam navkljub vsem risbam, vernakularnim objektom in maketam, ki še čakajo, da jih narišem/obravnavam/naredim, fajn in uživam v resnično dobri družbi. :)