sreda, 3. november 2010

Da se nasmeješ.

Sicer poskušam ohranjati tale moj spletni kotiček kot prostor za zapis trenutnih prebliskov ali pa daljših razmišljanj, bom tokrat naredil izjemo in kopiral en vic, ki pa dobi posebno vrednost, če ti najprej mati pošlje sms "Napiši mi mail, nekaj ti moram poslati", nato pa, ko že čisto pozabiš na to, naletiš na naslednje e-poštno sporočilo od matere s pripisom 'Za boljšo voljo - da se nasmeješ. Jaz sem se!'

Štefan je povabil svojo mamo na večerjo v svoje študentsko stanovanje. Med večerjo je njegova mama ugotovila, da je njegova sostanovalka Julija zelo lepo dekle. Že nekaj časa ji je po glavi rojila misel, da imata morda le tesnejši odnos. Nenadoma se je počutila nesigurno... Med večerjo ju je opazovala. Večkrat se je vprašala, ali ima Štefan z lepo sostanovalko mogoče le več skupnega, kot normalno oko lahko vidi. Štefan je videl zamišljeno mamo in rekel: Draga mama, vem kaj misliš, ampak lahko mi verjameš, ona je samo moja sostanovalka in nič več!

Čez slab teden pravi Julija: Štefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogrešam majhen lonec. Nikjer ga ne najdem! Štefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s seboj, vseeno pa ji bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal: Draga mama, ne rečem, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne rečem, da ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na večerji, pogrešava lonec. Tvoj Štefan.

Nekaj dni kasneje je dobil Štefan pismo. Odpre ga in bere: Dragi Štefan, ne rečem, da ti z Julijo spiš, in tudi ne rečem, da ti z Julijo ne spiš. Dejstvo pa je, da če bi ona spala v SVOJI postelji, bi lonec že zdavnaj našla... Tvoja mama

Tudi jazst sem se nasmejal. :D

ponedeljek, 25. oktober 2010

Irska je zakon!

Zelo rad imam tiste steklene krogle, ki jih potreseš, potem pa pada sneg oziroma se kakšni drugi kristalčki podijo po vodi. V bistvu jih celo zbiram (samo moji zbirki še ne morem reči zbirka, ker imam le dve. Ampak kje začeti drugje, kot na začetku. :D) Zadnje čase še posebno rad obrnem na glavo kroglo na zelenem podstavku z napisom Luck of the Irish, v katerem ovčki s črno glavo delajo družbo zelene pikice in pa triperesne deteljice, ter tako obudim prelepe spomine na popotovanje po prečudoviti evropski državi - Irski.

Odiseja petih študentov na zeleni otok se je pričela že mnogo pred dejanskim odhodom, kajti zadnjeminutne variante v organizaciji agencije so domena neradovednih. Rezervacija nizkocenovnih letov je tako prišla na vrsto že julija, okvirni plan premikanja po Irski in pa posledična rezervacija hostlov pa sta dobila potrditev konec avgusta, tako da smo na dan, ko se je september prevesil v drugo polovico, vendarle pogumno odleteli dogodivščinam naproti.

Še preden pa smo sploh prišli do Dublina, smo morali preživeti noč na londonskem letališču Stansted, zjutraj pa smo sicer rahlo neprespani, ampak zato s toliko več vzhičenosti vendarle poleteli proti irski prestolnici. Prihod v Dublin je zaznamovalo predvsem iskanje hostla. Ker je zemljevid njihovih trol čez center bil nerazumljiv, smo se kar peš podali do našega prenočišča, ki smo ga po večdesetminutni hoji s težkimi ruzaki na hrbtih vendarle našli. Vseeno so bili prvi vtisi v tem mestu neverjetni - kljub sivemu dnevu je prevladovala živahnost.

V parih dnevih postopanja po Dublinu smo se udeležili kar dveh walking tours around the city in tako videli (tudi pobližje) vse zanimivejše zgradbe v centru in slišali marsikatero zgodbo. Osebno sem se predvsem navdušil nad razlaganjem o vikingih, katerim je posvečen kar dobršen del arheološkega muzeja. Vodič - pisatelj fantazijskih zgodovinskih romanov, ki je bil naš cimer - je namreč zelo nazorno pokazal, kako pametni in izurjeni so bili ljudje tistega časa in da marsikatera njihova pogruntavščina še vedno velja za odlično rešitev kakšnega problema.

V irski metropoli seveda nismo izpustili obiska Guinness Brewery Housea, kjer smo na vrhu uživali v kozarcu sijajnega črnega piva (resno, Guinness je zakon ;)), pa sprehoda čez Temple Bar (ki ni bar, ampak je bil ta predel včasih pristanišče, je pa v njem izjemno veliko barov), okusili smo tudi nočno življenje (živa glasba iz akustičnih kitar je bila prisotna v večini lokalov), si privoščili leno popoldne v prelepem parku sredi mesta, preživeli glasbeno obarvan večer s kitaro in učenjem irskih pesmi, podali pa smo se tudi na izlet na Wicklow Mountains (beri: griče okrog Dublina) in poleg izjemno čudovite narave videli tudi most iz filma P.S. I love you, pa Bonotovo rezidenco in še veliko drugih stvari. Neverjetna doživetja, skratka.

Po Dublinu nas je pot vodila v Kilkenny, kjer me je fasciniral predvsem pour yourself a pint of Guinness machine, ki je bil kar sredi naše mize, ko smo šli na kosilo, ampak na žalost ni bil v pogonu. Smo pa v tem majhnem, toda pisanem in prikupnem mestecu po popoldanskem sprehodu zvečer vendarle prišli na svoj račun - v lokalu sredi mesta je bend igral traditional Irish music. Navdušeni smo bili predvsem, ko so zaigrali The Ratlin' Bog (komad, ki smo se ga naučili v Dublinu). Ko se je fešta tu končala, smo odšli še v en drug lokal, kjer je vrtel DJ s sivimi lasmi. Ne, ni bil Sivc, je bil pa definitivno upokojenec. Naj omenim še, da je bil to nedeljski večer, narod je bil pa čisto za žur.

V bistvu so Irci venomer za žur. To se je izkazalo tudi naslednji dan, ko smo bili v Killarneyju in smo zvečer šli poslušat nek bend v tamkajšni pub. Nora zabava, cel lokal je bil v deliriju. Irci so res pravi žurerji. Je pa zanimivo, da začnejo feštati že zelo zgodaj - ob devetih zvečer se že dogaja na polno, namreč, večina lokalov pa se ob polnoči zapre. Nato se vsa raja premakne v night pubs - to so pubi, ki so odprti dlje v noč in so na to izjemno ponosni, saj na vseh plakatih jasno piše, da so odprti do npr. pol treh (kar je tam že uaaau). Ampak prava fešta pa je šele na moških wc-jih. Tam smo vsi prijatelji, vedno steče kakšna debata, je pa šla stvar celo do te mere, da me je en model užgal po riti in odhitel ven. Party hard, ni kej. :D

Killarneyju je sledil Galway - prelepo obmorsko mestece, ki velja za zbirališče umetnikov. Po sprehodu čez mestno jedro smo ugotovili, da bi bilo dobro spet obiskati trgovino, tako da smo se odpravili najti Lidl. Verjeli ali ne, toda tudi tam prevladujejo nam poznani supermarketi - poleg prej omenjenega se da na vsakem vogalu najti tudi Spar (ki pa je tak miniaturen in poln prigrizkov ter ima celo kavni avtomat). Se pa najde tudi kakšen tipičen irski nakupovalni center.

Nekaj najlepšega, kar smo videli, pa je bila tamkajšnja narava in Irski se z razlogom reče zelena dežela. Travniki, gozdovi, pa čudovita jezera... Res, ob pogledu na vse to lahko rečeš samo UAAAU. Sploh, če vse to vidiš obsijano (ja, navkljub stereotipom smo imeli super vreme! :)) Čisto impresionirani pa smo šli iz Galwaya na izlet proti - wait for it - klifom. Več kot dvestometrske pečine, v katere buta morje, so enostavno veličastne in tako neverjetne, da ne moreš izreči niti tistega uaaau. Seveda smo se požvižgali na znak, ki je prepovedoval hojo po robu klifov, in tako na lastni koži doživeli to veličino. Obljubim, da so klifi preveč zakon. :)

Iz Galwaya smo se nato s krajšim postankom v Sligu za ogled kipa W. B. Yeatsa odpravili proti Severni Irski. V glavnem mestu tega dela Velike Britanije smo zvečer doživeli prijetno presenečenje - ujeli smo Belfast Cultural Night in bili priča različnim umetnikom - od slikarjev pa do glasbenikov in pevcev. No, če smo od začetka šli vsak večer ven and hit the pubs, pa smo v zadnje večere večinoma preživljali ob kakavu, igranju slovenskega Scrabbla z angleškimi črkami (kar pa zna zelo popestriti igro :D) in uživanju ob ogledu najbolj patetičnih filmov (po možnosti na kasetah).

Severna Irska se sicer zelo razlikuje od Irske. Ne toliko v sami podobi, ampak v ljudeh. Medtem ko so Irci najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kdaj spoznal, saj te z veseljem spustijo čez cesto, pa čeprav je za pešce rdeča luč, se ti takoj opravičijo, tudi če se ti zaletiš na ulici v njih in ti z nasmehom na obrazu pomagajo, ko si rahlo zmeden in ne veš za pot, pa so na drugi strani Britanci zagrenjeni, mrkogledi in rahlo tečni. So pa Irke (vse po vrsti) dokaj... smešne. Medtem ko mi zadekani v bundah hodimo po ulicah, so one lepo v mini krilih in pa kratkih majicah (in ne, ne zgledajo kot manekenke), hkrati pa je vsem skupna tudi poza: prekrižane roke same po sebi izražajo fuck-it's-cold. Nepojasnjeno, ampak resnično. :D

Smo pa tudi na severu otoka videli kar nekaj prelepih naravnih stvaritev. Ko smo namesto na viseči most raje zavili gor po neuhojeni poti, smo na vrhu hriba ugledali prelep pogled na ocean, otočke in pečine. Precej neverjeten je bil tudi Velikanov prekop (Giant's Causeway), kjer hodiš po kupu pravilnih šestkotnikov... Ne vem, kako to naravi uspe, ampak enostavno ji. Simply awesome.

Skratka, Irska me je čisto očarala (slike mojih excited fac in drugih bolj zanimivih stvari sem uploadal na facebook ;)). Seveda pa ji to ne bi uspelo, če ne bi imel ob sebi fenomenalne družbe, s katero je bilo potovati pravi užitek. To je bil res nepozaben zaključek super počitnic, ki mi bo za vedno ostal v spominu in se ga bom z veseljem spominjal... Že zdaj paše po napornem dnevu na faksu priti v stanovanje, prijeti v roke stekleno kroglo, jo potresti in obuditi spomine na najboljše potovanje. :)

petek, 22. oktober 2010

Kulturna ekspedicija. Pomotoma.

Težko pričakovani petek (pa ne, da bi bilo danes kaj posebnega, ampak enostavno, ker je petek) je vendarle prišel in z njim še bolj težko pričakovana pardnevna vrnitev v domači kraj. Tudi po treh tednih bivanja v njej me slovenska metropola ni prepričala, čeprav so se občutki vsaj rahlo izboljšali. Vseeno - kaj ti bo Ljubljana, če imaš Mirno Peč.

Tako sem danes namesto z dolgočasnim vlakom odšel proti Dolenjski z Nackom, Sašo in pa Šušem. Samo v bistvu nismo šli ravno proti Dolenjski... Vsaj na začetku ne. :D Ko smo se uspešno napokali v avto in smo se izza Bežigrada napotili na obvoznico, da bi bili čimprej doma, smo naleteli na precej neprijetno situacijo: jekleni konjički so (ne)mirno stali na obvoznici, zavorne luči so bile živo rdeče, hitro pa se je mimo prebil le kakšen motorist. Razlog za prve zastoje je bil tovornjak, ki je zasukan obstal v jarku pred razcepom, kaj pa je bilo potem krivo za naravnost kaotično kolono, pa nam je ostala neznanka.

Po več kot le parminutnem cijazenju v koloni smo se namreč odločili, da je bolje zaviti dol z obvoznice in se proti Novemu mestu napotiti po kakšni malo manj solidni cesti. Tako smo po krajšem postanku na bencinski postaji v Zalogu krenili za dvema avtomobiloma z očitno enakim namenom - vsaj tako smo mislili. Naš GPS je bil očitno nenavdušen nad nepoznanimi cestami ter ni bil za akcijo in glas Tanje je vztrajal, da na primernem mestu obrnemo. Toda mi smo se počutili dovolj sposobno, da smo še naprej vozili naprej.

Najprej smo sledili vlaku, čeprav je vožnja ob njem delovala vse prej kot urbano - ozke podeželske ceste, ki so nam dale parkrat občutek, da se nadaljujejo v makadam (ampak se niso). Po Nackovi pametni odločitvi, da v nekem križišču zavijemo levo, smo se slučajno odpeljali mimo znaka za Vače in se spontano zmislili, da bi šli pač pogledat še GEOSS, če smo že v bližini.

Torej, kaj je sploh GEOSS? Vsi smo že slišali za geometrijsko središče Slovenije, toda šele vpogled na njihovo spletno stran da pravo pojasnilo (citirano s strani http://www.drustvo-geoss.si):

Geoss je težišče naše države, saj se središče nepravilnemu liku, kot je obris mej naše države, ne da določiti. Zaradi lažjega razumevanja smo pojem poenostavili in ga poimenovali geometrično središče Slovenije, skrajšano GEOSS.

Če bi lik Slovenije na kartonu natančno izrezali po državnih mejah in ga v težišču postavili na konico igle, bi ostal uravnotežen. Na podoben način, s premikanjem modela Slovenije na podstavljeni igli, smo tudi najprej približno ugotovili lokacijo težišča.

GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je društvo s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja Geoss, za vedno nove in nove prireditve, o čemer podajamo kratek povzetek.


In mi smo bili tam, čisto slučajno. :)


Nato je sledil še postanek v Robert Baru na čaju (lahko bi šli še v gostilno Mrva, no), kasneje pa nas je pot vodila še čez enega bolj zanimiv slovenskih krajev - zanimiv pa je bil ravno zaradi svojega imena, pa čeprav sem videl že kar nekaj biserov (npr. Poden, Konec, pa danes tudi Zgornji Kašelj in podobne legendarne table).


Nato nas je pot proti domu vodila še čez Litijo, pa mimo gradu Bogenšperk, prijetno presenečenje je bilo tudi naselje Temenica (ki izgleda zelo prijetno), na koncu pa smo po dobrih štirih urah od odhoda z našega stanovanja vendarle prispeli na cilj - v preljubo Mirno Peč. Izjemno zanimiv petek, poln kulturnih doživetij, raznih for, smeha in pa seveda prelepih razgledov, ki jih je še dodatno polepšal sonček. Vzemite si kakšen dan tudi sami in raziščite še nepoznane kotičke Slovenije, ker se definitivno splača. :)

petek, 8. oktober 2010

Ljubo doma. Dejansko.

Danes se je zaključil prvi teden mojega študija. Ko sem po uri vožnje z vlakom proti rodni Dolenjski vendarle zagledal v soncu se svetlikajoče travnike in živozelene gozdove, sem vedel, da sem doma. Glasen WOOHOOOOO ob izstopu z vlaka na moji naljubši železniški postaji je bil dovolj očiten znak, da sem pogrešal Mirno Peč. Babičina kuhinja je bila le še pika na i.

Popoldne sem staro mamo in njeno prijateljico peljal na pokopališče ter se še sam ustavil in pogledal na Mirno Peč z drugega zornega kota. Ne vem, ali je bilo krivo mesto opazovanja, toda v poznem popoldnevu je moj domači kraj deloval rahlo melanholično. Predvolilne zabave, od koder je glasba odzvanjala po celi občini, niso mogle odvrniti pozornosti od tega.

Nedokončana cestna dela, neurejeno središče, še vedno jezera namesto travnikov... Žalostno je, da se občina nikamor ne premika. Čez dva dni so lokalne volitve, ki pa mi vseeno ne vlivajo optimizma. Ne vem, ali sem se nalezel sivine ljubljanskega vsakdana, toda za trenutek nisem uspel opaziti sicer neprestane živahnosti v mojem kraju.

Med popotovanjem po Irskem so našo domovino prizadele poplave. Slišal sem, da je promet obstal, videl sem uničene kmetijske površine, ampak do danes nisem dojel, kako hudo se je mati narava poigrala z ljudmi. Uničene hiše, podrti bregovi Temenice, namočeni travniki, neuporaben pridelek... Žalostno.

Ampak vseeno - vse ni tako pesimistično. Danes je bil prvi dan v tednu, ko sem videl sonce in gozdove, zagledal naravo, za katero sploh nisem vedel, kako močno sem navezan nanjo. Betonska Ljubljana je enostavno ubijajoča - sploh pa v tem patetičnem vremenu. Hvala bogu, da obstajajo drugi načini, da v siv vsakdan posije kakšen sončni žarek... :)

Navkljub gospodarski nerazvitosti, še vedno nezgrajenemu avtocestnemu priključku in bolj zaspanem vzdušju pa sem še vedno zaljubljen v moj domači kraj. Vsak izlet v kvazi superiorno slovensko glavno mesto mi da še dodaten razlog za mišljenje, da živim v najboljši občini. Pogled čez okno na Temenico in prostrane gozdove je pač še vedno nekaj najlepšega.

Ljubo doma, kdor ga ima... In res je tako. :)

sobota, 2. oktober 2010

Letališča so fajn.

V ponedeljek sem vrnil s potovanja po prelepi evropski državi - Irski. Še vedno sem pod vtisi vseh nasmehov, nepozabnih doživetij in neverjetnih naravnih lepot, se ti pa poleg vse nepoznane dežele v spomin zasidra tudi neizbežen del potovanja - letališča in letenje (reportaža potovanja še pride, samo da se zavem vsega, kar sem doživel in videl, ker je vse skupaj enostavno preveč neverjetno). Naša varianta prihoda (in odhoda) na pregovorno mokro področje je vsebovala štiri nizkocenovne lete: Ljubljana - London, London - Dublin in pa za povratek Belfast - London in London - Ljubljana. To je pomenilo dosti letenja in pa še več zabušavanja na letališčih.

Letališča so fajn. Ste mogoče gledali Love Actually? Film se začne in konča z glasom Hugha Granta, ki govori o tem, kako znajo letališča vzbujati optimizem.

Whenever I get gloomy with the state of the world, I think about the arrivals gate at Heathrow Airport. General opinion's starting to make out that we live in a world of hatred and greed, but I don't see that. It seems to me that love is everywhere. Often, it's not particularly dignified or newsworthy, but it's always there - fathers and sons, mothers and daughters, husbands and wives, boyfriends, girlfriends, old friends. When the planes hit the Twin Towers, as far as I know, none of the phone calls from the people on board were messages of hate or revenge - they were all messages of love. If you look for it, I've got a sneaking suspicion... love actually is all around.
In ja, res je tako, letališča so ena izmed najbolj nasmeh privabljajočih prostorov. Kljub tej neverjetni funkciji pa znajo biti tudi zelo moreča - sploh če si na visenje obsojen po več ur. V našem primeru dvakrat po osem na londonskem Stanstedu. Enkrat od tega čez noč. Ampak vseeno smo se zabavali.

Spanje v terminalu je izjemno oteženo. Seveda se najde nekaj klopc, ampak še te imajo po večini držala za roke med sedeži, tako da nekaj udobnih prostorov sicer je, ampak so povečini zasedena. Vsaj tista normalna. Če pa niso zasedena, so pa zagotovo na udaru klim - in to na polno. Pihalniki mrzlega zraka so premeteno razporejeni po celem letališču, tako da skorajda ni kotička, kjer ne bi vleklo kot ob največjem prepihu. Sprva smo se nastanili v kotiček, diagonalno od klim, vendar je vetrič botroval temu, da smo se bili prisiljeni predstaviti. Jutro smo dočakali pred enim okencem za izdajo vozovnic. Na srečo je imel Frenči s sabo priročno deko, na katero se je nas pet ravno stisnilo skupaj, da nam ni bilo treba ležati na preveč mrzlih tleh.

Preživljanje časa na Stanstedu podnevi je dosti lažje kot ponoči. Če ne drugega, je letališče veliko in prepleteno z ogromno trgovinami, kafiči in podobnimi kioski, tako da v kratkem času poznaš že vsako reklamo, pa naj bo na še tako nevidnem mestu, na pamet. Že opazovanje mimoidočih in med sabo si zelo različnih ljudi zna biti zanimivo. Si pa ne predstavljam, kako je vsem tistim revežem, ki bi morali po več ur čakati na Brniku, recimo. Samoiniciativa bi bila kar nuja, se mi zdi.

Ko smo iz Ljubljane zvečer pristali v Londonu, sem postal rahlo lačen. Na srečo je tisti skupen del letališča daleč od bornega, kar se tiče ponudbe hrane. Izbiraš lahko med Burger Kingom, hot-dog stojnicami, pestro ponudbo peciv ter muffinov raznih kafičev in pa med mini restavracijami, ki se specializirajo v pripravi zajtrkov. Sploh All Day Breakfast je prava uspešnica tam, tako da je s svojo ceno in tem, kar ponuja, prepričal tudi mene. Problem je bil samo v tem, da ga nisem dobil. Ob polnoči pač ne strežejo All Day Breakfasta, mi je pojasnila natakarica in mi zraven postregla še kaj-ti-ni-jasno pogled. Toliko o zavajanju strank. Sem pa zato naročil en sendvič s pršutom, mozzarello, paradižnikom in pa garlic breadom (česnovim kruhom). Česen je jako priljubljen dodatek jedem v tistem koncu Evrope - in to upravičeno, saj doda res prijeten okus. No, na poti proti domovini sem pa vendarle moral poskusiti All Day Breakfast in ga v dopoldanskem času začudoma celo dobil. No ja, dober obrok, razen tista zmešana jajca so zgledala malo sumljiva, pa tudi okus ni zaostajal za vtisom oči.

Je pa zanimiva razlika med skupnim delom letališča in duty-free delom (tisti odsek, ko te podrobneje pregledajo). Brdo ljudi, k strmijo v zaslone z napisi, s katerih vrat bodo odletela njihova letala, in pa nesramno drage trgovine, za katere raje ne vem, kakšne imajo šele cene z davkom. Znajo pa te prodajalnice prijetno presenetiti in tako ponujajo kakšen izdelek tudi za normalne smrtnike odobravajočo ceno. Tako sem na poti nazaj za pičlih 15 funtov (švoh 20 evropskih) kupil Jameson Irish Whiskey in bil izjemno navdušen nad nakupom.

Ti pa znajo na letališču čisto slučajno vzbuditi rahlo domotožje - ko sem čakal na letalo za Slovenijo, sem v vrsti za obrok zaslišal Michaela Bubleja in njegove verze Another summer day has come and gone away in Paris and Rome, but I want to go home... Kljub vsem tem pripretljajem pa so mi letališča še vedno ostala v spominu kot prostor veselja in ljubezni. Konec koncev je res lepo videti nasmejanega očeta, ki te po dveh tednih nepozabnih doživetij v tujini pričaka na Brniku. :)

nedelja, 12. september 2010

Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.


Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.



Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!



nedelja, 5. september 2010

En september še ne prinese šole.

Če se ti šola ne začne septembra, si pa že res star.



Prva septembrska nedelja. Kot vsa leta poprej je ura že več kot polnoči, jazst pa sem na računalniku (in očitno spet ne delam nič pametnega, glede na to, da pišem tole). Vendar tokrat s to razliko, da sem jutri doma. In pojutrišnjem tudi. In še cel september. Srednja šola je za mano, začenjajo se študijska leta.

Po težkih borbah z mojo glavo sem se odločil za arhitekturo, ki je šele po fotofinišu premagala gradbeništvo. Matematika, moj neusojeni faks, je ostala na stranskem tiru. Neusojena zato, ker je bila to moja prva študijska izbira vsa prva tri leta srednješolskega izobraževanja, ampak ko je prišel trenutek odločitve, sem ugotovil, da to ni zame. Še vseeno pa izjemno uživam v matematičnih pogruntavščinah in lomilnikih ledu pri nasprotnem spolu.

Zakaj arhitektura? Ne vem. Res ne vem, sploh glede na to, da sem zase še vedno prepričan, da ne znam risati. To bi znali potrditi tudi mnogi drugi, recimo moja učiteljica likovne vzgoje iz osnovne šole Aleša, ki pa je že s svojim presenečenim pogledom, ko sem ji zaupal moje študijske nakane, povedala vse. Nasploh nisem ravno umetniški tip. Arhitekturno risanje mi še kar gre (kar potrjujejo tudi ocene na sprejemnih izpitih), ampak še vseeno se mi zdi, da I simply suck.

Aja, sprejemci. Hecna zadeva. "Tukaj maš list, nariši stol, na katerem sediš, cajta maš dve urci, pa nared kokr znaš." Risba po spominu je bila še bolj sapo jemajoča: nariši pogled v izložbo trgovine s tehničnim blagom. Am, okej, ampak kaj kurca je tehnično blago? Exactly. Vsaj matematični del mi je bil skrajno všeč - razporedi tlakovce na dvorišče, popravi nerealno sliko v realno in nariši čimveč likov s takim narisom in tlorisom. Zadnji, ustni del, mi je bil še najljubši. Tri vprašanja, trije odgovori, pa je bilo vse jasno.

No, čeprav sem na sprejemce odšel z dokaj jebivetrskim razpoloženjem, sem se pred začetkom zbral in dal vse od sebe - konec koncev je bila to moja prva izbira. Vseeno se nisem obremenjeval z rezultati, saj sem si že prej rekel, da če me marajo, fajn, če pa ne, bom pa gradbenik. Sem se pa držal tistega ključnega nasveta: upaj si biti drugačen. V praksi je to zgledalo tako, da sem stol narisal z odmaknjenim naslonjalom in sedežem. Zakaj? Profesor dobi v roke 400 na prvi pogled enakih stolov in če nočeš biti le eden izmed mnogih, je treba določeno stvar spremeniti. Tako da je tudi moj nasvet vsem tistim, ki se boste še trudili priti na ta faks, da poskušate štrleti iz povprečja.

Moram pa ob tej priložnosti vsekakor pohvaliti tečaje pri društvu Naris, sploh Robija Prešerna. Res, same dobre besede lahko izrečem, priprave so bile izjemne, tako da hvala. Zaradi vseh teh nasvetov sem sprejemne izpite opravil z 31 točkami od štiridesetih možnih (7 za stol, 6 za izložbo, 8 za matematiko in 10 točk pri ustnem delu). In tako zdaj čakam 1. oktober, ko bom tudi uradno postal bruc. Ker skorajda ne poznam nobenega študenta arhitekture, da bi nanj naslovil vsa možna vprašanja, se priporočam za kratko teženje, če kakšen arhitekt slučajno tole bere in je prijazen in ima kakšen trenutek odveč. Za začetek ne vem niti, če je nuja imeti 17,3 palčen zaslon na prenosniku, katerega si nameravam ubosti v kratkem, pa ne bi rad zajebal že v osnovi.

No, vsem želim uspešno šolsko leto s čimmanj preglavic in čimveč užitkov. :)

petek, 27. avgust 2010

Slovenština, moj doma

Obilica časa v zadnjih dveh tednih je botrovala temu, da mi je vendarle uspelo pogledati kakšen konkreten film. Tako sem si pogledal tokijsko romanco med Billom Murrayom in megaseksi Scarlett Johansson v filmu Zgubljeno s prevodom (Lost In Translation). Bolj kot ganljiva zgodba, ki je glavni razlog za zelo solidno oceno na IMDBju (7.9), mi je v spominu ostal naslov - zgubljeno s prevodom. Ali je prevod lahko enak originalu?

Ena redkih stvari, ki je bila dejansko zanimiva v letošnjem maturitetnem čtivu pri slovenščini, je bila misel o literarnem izražanju v drugem jeziku: da je prevajalec lirike pesnikov tekmec, medtem ko je prevajalec proze pisateljev suženj. Vsekakor pa se pri prenosu besed iz enega jezika v drugega original spremeni - to je preprosto neizogibno. Jeziki so si med seboj različni, nimajo besednih ustreznic za določene términe, hkrati pa so že fraze težko ponovljive, kaj šele besedne igre. Pa vseeno - malenkostna odstopanja so težko opazna in nimajo velike vloge.

Se mi pa zdi izjemno moteče, ko postanejo ta odstopanja večja in vidna. To je opazno predvsem pri filmih, kjer poleg branja slovenskih podnapisov na eno uho loviš tudi originalne besede - že zaradi barve in višine glasu. Ko naletiš na kakšen biser, kjer je čez celo Mirno Peč vidno, da je slovenski prevod posiljen, nepremišljen in neumen, se ti razumevanje vsega ustavi in padeš v kratek intelektualni šok. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem ob ogledu filma Fired Up na HBOju (ne, to niso bili polpismeni piratski podnapisi) zasledil naslednji prevod: fraza Don't poop where you eat. je bila prevedena v Ne ščij si v skledo. Thumbs up, a ne?

Res, ta obupna uporaba našega sicer veličastnega jezika me spravlja skorajda v jok. Zato ni dileme, da Facebook uporabljam v angleščini, saj ne morem gledati to skropucalo od prevoda. Hkrati me motijo tudi posiljena poslovenčevanja besed, s katerimi delamo korak nazaj, vendar brez možnosti, da naredimo nato dva naprej. Slišal sem zgodbo o vzgojiteljici v vrtcu, ki je opravljala nek izpit iz slovenščine, pa so jo na ustnem delu vprašali, kako bi s slovenskim izrazom poimenovala frizbi. Njena izbira je bil logično leteči krožnik, vendar pa to ni bil tudi pravilni odgovor. Komisija je rekla, da je slovenski izraz za frizbi luč (ker ga pač zalučaš), vendar pa so ji pogledali čez prste, ker se izraz še ni prijel med ljudmi.

Z glavo skozi zid pač ne gre. Jezik se spreminja iz dneva v dan in je odvisen od govorcev, katerim pa ne moreš vsiliti uporabo določene besede - sploh, če je res zgrešena. V slovenščino prihaja čedalje več tvorjenk in tujk, hkrati pa se uporabljajo spet nekatere starinske besede; vsekakor imamo pester ter bogat jezik. Fascinira me sploh slog revije Joker, kjer naš materni jezik res pride do izraza in zaživi. Pomembno je, da tudi mi v našem vsakodnevnem besedičenju ne pozabimo na našo materinščino in se izražamo z otroško igrivostjo. :)

Aja, mimogrede, "pravilnejši" izraz za žemljo naj bi bil razpočenka. Koji kurac?


sreda, 18. avgust 2010

Dobro jutro! :)

Trinajst minut čez šesto zjutraj moj telefon kaže 6:15 (moja ura na telefonu prehiteva 2 minuti in to namerno, ker rad zamujam. No, ne ravno rad, ampak je pa dejstvo, da mi je nekako v navadi.). Po parih sekundah avtomatsko izklopim tečno zvonenje, ki ga uporabljam za bujenje. No, sicer je Young folks (ja, tista žvižgajoča melodija) prijeten in razveseljujoč komad, ampak četrt čez šest mojim ušesom ne ustreza noben zvok, kaj šele tak z namenom, da me dvigne iz tople domače postelje. In ker se moja drugače nepogrešljiva ročna ura še ni zganila, odkar si je - tako kot urar - vzela dopust, sem prisiljen verjeti mobilnemu telefonu, da je čas, da vstanem. Ampak, tipično zame, se ne pustim prepričati v prvo. Čez dve minutki me šele druga budilka dokončno spravi pokonci, tako da sem skoraj pripravljen na vsakodnevna doživetja. Manjka mi le še ena stvar - kava.

Kava, napitek iz prevrelih zmletih zrn kavovca, je že praktično od 17. stoletja, ko so jo trgovci prinesli tudi na staro celino, del evropskega vsakdana. Kofein, zaščitni znak kave, je namreč blago poživilo, ki stimulativno vpliva na centralni živčni sistem. Nekaj skodelic kave na dan ima tako spodbujevalni učinek na organizem, povzroča jasnejši in hitrejši tok misli, zmanjšuje utrujenost in povečuje budnost. Hkrati pa kava nima kalorij, vsebuje pa tudi pomembne anti-oksidante, ampak ravno ti so razlog, da je napitek grenak.

Iz postelje se tako poberem do kuhinje, kjer najdem džezvo, natočim vodo, spustim noter še malo sladkorja in pustim, da zavre. Če imam srečo, sta vse to že opravila oče ali mati. Zaspancu, kot sem jazst, je kava nekakšen life-saver. Skodelica turške kave namreč vsebuje dobrih 100 mg kofeina in mi tako sredi noči (beri: zjutraj) odpre oči. Za primerjavo: v četrtlitrskem redbullu je 80 mg, v isti dozi kokakole je 25 tisočink grama, v espressu pa je nekje okrog 30 miligramov kofeina. Mimogrede, protibolečinska tableta vsebuje celo 50 miligramov. Sedaj pa pomislite, kako vam dogaja po posamezni pijači in kakšen odmerek rabite, da lahko začnete z dnevom.

Čeprav sem bil še nekaj časa nazaj mnenja, da bi težko zdržal brez kave, sem ugotovil, da se motim. Lahko bi, ampak zakaj bi se matral? Dan je po mojem mnenju treba začeti z nasmehom. In kava mi ta nasmeh prinese (no, seveda so tu še druge stvari, ki me zjutraj spravijo v dobro voljo :)). Hkrati pa je pitje kave postalo že stalnica v mojem življenju in raznih kofetkanj se - sam ali pa v družbi - veselim. To je priložnost za sproščeno debato, za prelistanje časopisa, za pregled teleteksta, za osebni pogovor, za ponovitev snovi, predvsem pa za uživanje.

Je že res, da kava nima najboljšega okusa (oziroma - s pravo dozo mleka je okus naravnost fenomenalen). Spomnim se, kako smo še kot trije srednješolčki eno četrtkovo dopoldne, ko smo čakali popoldanski pouk, Jernej, Alen in jazst pri prvemu doma nabijali špile, nakar sem si zaželel kavice. Seveda sem jo na željo skuhal tudi za prijatelja, vendar sta že prej povedala, da naj jo kar močno sladkam in tako sem pri dodajanju sladkorja sklenil kompromis med mojimi in njunimi željami: dal sem kar dosti več sladkorja, kot je običajno. Rezultat je bil tak, da kave ni nihče pil z užitkom - meni je bila presladka, njima pa pregrenka. :D

Rad imam kavo in verjamem, da bi se z mano strinjal kar precejšen del svetovne populacije (je namreč druga najbolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo). Vsak jo rad pije na svoj način, pa naj si bo to z mlekom, smetano, mogoče enim sladkorjem namesto dveh, mogoče celo brez. Kratko zgodbico o zgodovini kave in pa domiselno predstavitev, kako se v našem telesu obnaša kofein, pa dobite na tejle povezavi: http://theoatmeal.com/comics/coffee. :)

ponedeljek, 5. julij 2010

Več kot spijemo, boljši smo.

Ko se je končala matura, sem šel na pivo. Da proslavim zaključek konca srednje šole. Kakšni bodo rezultati, se še pustim presenetiti. Občutki so dobri. Res dobri. Toda konec mature zame še ni pomenil konec obveznosti. Ne, pred mano so bili še sprejemni izpiti na Fakulteti za arhitekturo. Na katere sem se rahlo pripravil in so nato minili z zadovoljimi občutki. Bomo videli, kakšen vtis sem naredil. Upam, da dobrega. Če ne bom pa gradbenik.

In potem se je začelo zares. Rock Otočec 2010. Izobilje for, dobrih občutkov, alkohola, nasmehov, dobre glasbe. In čeprav smo komade, ki so se vrteli na odru, poznali samo napol, nas to ni odvrnilo od skakanja. Pa še Mi2 so zaigrali Najrajši sm pa s teboj pil. Ki je bil res tist taprav komad za ta RO. Sploh, ko smo se naučili celotnega refrena. Sami fajn komadi pa so se vrteli pod šotorom, kjer pa se prava fešta šele začne. Tale RO je bil legendaren, nepozaben, najjači. Pa še zaznamovan s strani najbolj awesome psa Hugota.


Jutri pičim na morje, ker počitnice ne nemaravatm presedeti doma. Ne, šel bom in se mel fajn. Tako da bo tudi tale blog bolj kot ne obstal. Skratka, imejte se fajn, užijte počitnice, naj bodo - nepozabne. :)

Sončen pozdrav, Črt

ponedeljek, 28. junij 2010

Kakovost pisanih medijev

Gotovo ste v medijih zasledili, kako se je te dni pisala teniška zgodovina. Mahut proti Isnerju. Oba igralca sta dobila po dva niza, v tretjem pa se nekako nista mogla dogovoriti, kdo bi se prebil v naslednji krog. In ker pravila določajo, da je treba vztrajati, dokler kdo ne povede z dvema igrama razlike, sta vztrajala. Od dveh popoldne pa pozno v noč, nakar je sodnik vendarle prekinil dvoboj. Naslednji dan sta nadaljevala in po uri popoldanskega švicanja vendarle prišla do konca - s 70 : 68 je v petem nizu slavil Isner.

http://24ur.com/sport/ostalo/cudez-v-wimbledonu-tudi-po-desetih-urah-nista-koncala-dvoboja.html
- tole je članek na 24ur.com o tem neverjetnem dogodku, ki je prvič po letu 1977 na wimbledonsko zelenico privabil tudi samo kraljico. Vendar mimobežni bralec ne bo opazil malomarnosti zapisanega, ne bo opazil najmanjše linije odpora. Kdor tole vidi prvič, ne bo opazil, da je tole isti (isti, ne enak) članek, kot je bil spisan na večer, ko je bil dvoboj prekinjen, le da so mu dodali dva trivrstična odstavka, da je raja zvedela še o zaključku dvoboja.

Okej, bi rekel človek, pač niso imeli kaj dodati. So bili malo leni. Ampak medij kot 24ur.com si takega spodrsljaja - vsaj po mojem mnenju - ne bi smel privoščiti. Ta prav bode v oči, ker članka sploh niso popravili, da bi izgledal, kot da je šele pravkar prišel izpod prstov. Da bi izgledal, kot da je dokončan. Da bi izgledal, kot da je aktualen. Hočete dokaz? Poglejte si lestvico najdaljših teniških dvobojev na dnu novice. Beseda nedokončan pove vse. Vse.

Tole je bila pika na i oziroma še dodaten razlog, da ne cenim spletnih novic. Že tako se kar se da malo zadržujem v družbi internetnih medijev, ampak ko sem gor, pričakujem vsaj normalno branje in spoštovanje do bralca. Tole je bila ena redkih novic, ki sem jo prebral na spletu, ker je bilo moje zanimanje za zgodbo, ki bo definitivno končala v teniških analih, pač preveliko. Veliko raje odprem časopis in preberem kvalitetno zapisane besede.

Branje - o branju. je bil moj sploh prvi blogerski zapis, ki sega nazaj v 3. junij 2009 (happy blogiversary to me, pa čeprav s parimi tedni zamude, hehe). V njem sem se razpisal o tem, kako je naša družina zamenjala Dnevnik za Delo. Še dandanes vsak dan odprem ta megalomanski časopis, ga prelistam, preberem športne strani in zanimivejše aktualne članke, hkrati pa dejansko uživam v branju. Novice so kakovostne, razporejene po pomembnosti, trači odžirajo le majhen delež prostora.

Kar pa ne moremo reči za spletne hranilnice informacij. Spomnim se, kako sem z mobilnim telefonom v roki na nek večer stal v eni vukojebini, kjer je mobitel postal bolj za okras kot za uporabo. Signal minimalen, v glavnem. No, jazst se na vse pretege trudim izvedeti, kdo je dobil tekmo lige prvakov tisti dan, hkrati pa me je zanimal še povzetek tekme. Simobil internet mi je vendarle omogočil, da sem se povezal na mobilno verzijo štiriindvajsetih ur, kjer sem nato ob dolgem čakanju vendarle priklikal na šport. Glede na to, da povezava ni bila hitra sploh, sem res popizdil, ko sem trikrat narobe kliknil, saj so bili vsi članki povezani z žogobrcarskim tekmovanjem, a v vseh so bili le neka natolcevanja o prestopih, poškodbah in pa prevaranih ženah. V četrto sem vendarle prišel do tako željene informacije o tekmi, pa še ta me je zaradi svoje skromnosti pustila bolj kot ne ravnodušnega.

Enaka zadeva je z njihovo videoteko. Če sem že kdaj z veliko željo odjadral na 24ur.com, je bilo to zato, da bi si ogledal gole iz Lige prvakov. Vsekakor sem se moral kar namučiti, da sem prišel do njih, nato pa v večini primerov posnetkov sploh ni bilo možnosti predvajati. Pa ne spravljam se samo nad 24ur, saj so iz mojih izkušenj, kar se tiče spletnih medijev, še med najboljšimi. Enake zadeve se dogajajo na multimedijskem centru naše nacionalke in tudi drugod, mogoče samo v manjši luči. Vsekakor pa je skupni imenovalec vsem tem internetnim medijem manjko kakovosti napisanega.

Vendar to še ne pomeni, da so tiskane zadeve pa zelo na nivoju in vredne branja. Ne, daleč od tega. Slovenske novice, na primer, dnevnik s poudarkom na črni kroniki, je naravnost smešen, če ne kar patetičen, medtem ko je brezplačni Žurnal še slabši kot večina internetnih obveščevalcev. Še takrat, ko se res dolgočasim, pa zraven mene počiva ta zastonjski kup reklam, ga le v redkih primerih vzamem v roke, pa še to ponavadi zaradi sudokuja ali križanke. Novice v njem so enostavno obupne.

Pri informacijah namreč ni le pomembno, da jih dobimo, vendar tudi, na kakšen način so nam servirane. Nepreverjene izrečene besede, prehitri zaključki, preveč natolcevanja in podobne traparije so vsekakor neprimerne. Najlažje je biti ovca brez kritičnega mišljenja. Ne pustimo se zavesti medijem, ki bi zaradi prodaje napisale tudi totalno neumestne stvari. V današnjih občilih je preveč če-jev, ki kljub neprimernosti dvignejo zanimivost zgodbe na višjo raven, čeprav je verjetnost, da bo do teh dogodkov prišlo, minimalna. Hkrati pa se na naslovnicah spletnih strani z informacijsko vsebino pojavlja vse preveč nepomembnih zgodb, ki res nimajo nobene - ampak res nobene - kulturne vrednosti.

Pri spletnih medijih pa me moti tudi možnost komentiranja, predvsem zaradi tega, ker komentirajo vedno le neki polpismeni primitivci. Neutemeljene trditve in anonimna podjebavanja so stalnica na dnu (po možnosti solidnih) člankov, kar res pokvari vtis. Ne vem, kako je lahko tako debilno komentiranje lahko komu v zabavo. Sploh, če zraven pokaže še vse svoje neznanje slovenščine, ki pa v internetnem okolju tako in tako izgublja na veljavi, na žalost.

Drugo leto, ko bom študent v naši prestolnici, bom kljub pregovorni denarni stiski dal kakšen evro več na mesec in bral kvalitetne, po pomembnosti razporejene novice, ki jim je dodana še kakšna beseda strokovne ocene oziroma kritike. Absolutno bom mnogo raje še naprej užival v vsakodnevnem prebiranju Dela, kot pa skakal iz enega informacijskega centra na drugega v upanju na kakovosten članek, ki je prej izjema kot pravilo. Najlažje je biti nekritičen, stari grški modrec Aristotel pa je glede tega dejal: "Criticism is something we can avoid easily by saying nothing, doing nothing, and being nothing." Toda, pomislite - ali je nekritičnost, sploh do novic, res nepomemno zanemarjajoča?

Goooooooooool!

Svetovno prvenstvo se je pravkar prevesilo v izločilne boje, nogometaši pa so se šele dobro ogreli za zabijanje golov. Jabulani, uradna žoga južnoafriškega prvenstva, se je kljub svoji pregovorni nenadkriljivosti izkazala za dokaj obvladljivo tudi s strani vratarjev. Kakšne žoge pa so uporabljali na prejšnjih srečanjih najboljših žogobrcarjev sveta, pa je v svoji objavi Nogometne žoge SP - od krpic do Jabulanija izjemno simpatično povzel blogerski kolega Don Marko M. Toda kot je zapisal sam - bolj kot sestava je važen pomen žoge. In res je tako!

Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.

Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.

So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.

Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)

četrtek, 24. junij 2010

SLOVENIJA!

Nemogoče je mogoče je bil napis, ki se je svetlikal s strani hale BTC. Kovinotehna je imela res izjemen slogan. Čeprav je dandanes ni več na robu novomeškega trgovskega centra, temveč je njene prostore zasedel Big Bang, pa slogan ostaja. V glavah. V zavesti. V praksi.

Nemogoče je mogoče, zares. Brez osmine finala smo ostali na filmski, naravnost neverjeten način. Razočaranje je bilo veliko. Povsod. Toda to je šport in ti dramatični preobrati so del njega. Vsekakor se pa lahko naši nogometaši proti domu odpravijo dvignjenih glav.

Predstave naše reprezentance na tem svetovnem prvenstvu so bile nad pričakovanji in brez dileme vredne občudovanja. Kljub nenapredovanju so zame naši nogometaši, vključno s strokovnim štabom, heroji.

Heroji zaradi igranja. Ker so napadali, ker se niso ustrašili nasprotnika, ker so dejansko igrali.
Heroji zaradi homogenosti. Ker so prava ekipa, ker skupaj proslavljajo zadetke, ker se ne kregajo zaradi selektorjeve domačije.
Heroji zaradi ponosa. Ker so ponosno zastopali barve Slovenije in ker gredo domov dvignjenih glav. In prav je tako.
Heroji zaradi prepoznavnosti. Ker sedaj svet ve, kje je Slovenija, in kdo smo Slovenci. Vsekakor ne Slovaki.
Heroji zaradi želje. Ker so se na polno zapodili v tekmo z željo po zmagi, z željo po uvrstitvi v osmino finala.
Heroji zaradi tega, ker so upali in verjeli, da lahko. In res lahko.

Ponosen, da sem Slovenec.

ponedeljek, 21. junij 2010

To think or not to think

Ste si kdaj ogledali film 16 ulic (16 Blocks)? Bruce Willis kot bad-ass policajac Jack Mosley, Mos Def kot Eddie, nekdanji prestopnik, sedaj pa priča umora z neverjetno željo po odprtju slaščičarne, skupaj pa sta le dva, ki se borita za pravico, za moralo. Da prideta na sodišče, oddaljeno le 16 ulic, imata 118 minut, vendar pa se kasneje izkaže, da je to še premalo časa. Dober film, priporočam.

Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:

You driving along in your hurricane, right? There's three people at the bus stop. Yeah, one is an old lady. She's sick, she about to die. The second one is your best friend. He saved your life, right? And the third is the girl of your dreams. Right, but check it out... You only got space in the car for one person. Right? Who you take?

Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?

Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?

Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.

Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.

Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.

Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.

Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.

Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.

Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)


Aja, pa še tole: Oh yea, you give the car keys to your best friend and
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.

Horoskop je beden.

... ali Zakaj se tako vneto izogibam glupemu horoskopu.

Radio Krka, pol sedmih zjutraj, na poti v mesto. Napol zaliman in z željo po dozi kofeina se še brez možnosti razmišljanja peljem v mesto. Radio brenči in ker nisem sam v avtu, ne poslušam v mojem Get psyched izboru komadov, ampak je frekvenca naštimana na sto šest celih šest. Zakaj? Kdaj drugič, nekako itak ne maram poslušat radijskih postaj. No, komada je konec, potem pa... Horoskop.

Menjam. Direkt. Brez dileme. Kamorkoli. Zadnja stvar, ki bi jo sedajle poslušal, je napoved prihodnosti glede na položaj zvezd. Pa kdo se je spomnil te bedarije? Kako se lahko čuti sposobnega, da napove tvojo prihodnost? Sploh pa neki zavajajoči napotki, kako je treba tisti dan ravnati z denarjem, kakšno srečanje boš imel s simpatijo in kako ti bo padlo nebo na glavo. Koji kurac?

Kaj sploh je horoskop? Spletna stran www.e-horoskop.si je o tem zapisala naslednje:

Horoskop je shematski prikaz leg Sonca, Lune in drugih planetov na nebesni krogli ob določenem času (rojstvu, pomembnih dogodkih itd.). Beseda horoskop izvira iz grške besede “horoskopos” in pomeni pogled na uro oz. določen trenutek časa. Druga imena za horoskop so na primer zvezdna karta, astrološka karta, nebeški zemljevid in še in še.

Najpomembnejša planeta za umevanje horoskopa sta Sonce in Luna. Od Sonca, ki je najpomembnejši astrološki planet, je odvisno, kaj smo po horoskopu. Položaj Lune pa nam pove, kako se človek odziva na življenjske situacije, kot so na primer razpoloženje, spomin in tako dalje.

Horoskop je ponazorjen z Zodiakovim krogom. Zodiak je grška beseda, ki pomeni živalski krog in je najbolj razširjen simbol na svetu. Sestavljen je iz dvanajstih delov, kar ustreza dvanajstim ozvezdjem. Zodiak tvori dvanajst znakov in ti so Oven, Bik, Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog, Vodnar in Ribi.

Dandanes je horoskop del našega vsakdana. Kdo pa si zjutraj v časopisu ne prebere napovedi, kaj mu bo prinesel prihajajoči dan.

Jazst. Jazst si zjutrej ne preberem, kaj mi bo prinesel prihajajoči dan. Ker je neumno. Gre pač za nabijanje o prihodnosti glede na trenutni položaj zvezd. In to za širšo množico ljudi! Ne vem, kako lahko tolikim različnim posameznikom - katere povezuje le in samo čas rojstva - napoveš, kaj se jim bo zgodilo v tem dnevu, tednu, mesecu. A ni vsak sam svoje sreče kovač? Ne verjamem, da bi lahko življenja tako veliko različnih osebnosti šla po tako podobnih tirnicah.

Sploh pa - kakšne so to napovedi. Prijatelj vas bo presenetil, dobili boste dober poslovni predlog, na poti proti domu pa boste imeli srečo. Halo?! Kje pa je element presenečenja, če bi bilo vse to res? In natačno kaj naj bi vse te stvari predstavljale? Tako splošne zadeve so izrečene brez problemov, kajti v večini primerov se da vsako stvar razlagati tako, da je na koncu horoskop imel prav.

Najbolj pa me žalosti to, kako so se nekateri pripraljeni odpovedati lastnemu prenenečenju in uživanju življenja, da bi le jutranja napoved se izkazala za resnično. Kako prilagajajo prihodnost, da bi le bila taka, kot je bilo rečeno v horoskopu. Kakor da sam nimaš življenja, ki ga živiš, nimaš radosti, ki jih uživaš, nimaš dogajanja, nimaš doživetij. Vse ti narekujejo navsezgodnje bedastoče.

Taki primeri so redki. Večina ljudi, ki jih poznam, bere horoskop iz čiste zajebancije. Pač, ob smehu izrečen 'Le kdaj so mi zvezde namenile danes?' Fajn. Toda sam horoskopa ne prenesem. Sploh. Če ne morem zamenjati radijske postaje, si bom največkrat zastisnil ušesa in si v glavi na ves glas ponavljal kakšen enostaven zlog. Res mi ni do tega, da bi mi nekdo sploh poskušal vzeti čare vsakdana.

Življenje vsakega individuuma je posebno. Je samosvoje. Jutranji horoskop, namenjen množici, gotovo ni način, ki bi nam povedal, kakšen dan nas čaka. Zakaj se raje ne prepustimo toku življenja, ki nas nosi po svoje, nas sproti preseneča, razveseljuje in nas sem ter tja ponese tudi na brzice? Doživetje vendar mora biti. Uživajmo življenje! :)

Lucky number 13

Trinajst. Baje da je to nesrečna številka. Da vsebuje neko negativno energijo, mogoče celo sovražno srečo, kot se je v Sonetju nesreče prebrisano izrazil Prešeren. Gradbeniki se izogibajo trinajstemu nadstropju, Apollo 13 je doživel hud razfuk, prav tako je v razbitinah končal zagrebški tramvaj s številko trinajst. Od kje pa raja tako vneto veruje, da šesto zaporedno praštevilo prinaša nesrečo?

Vse naj bi se začelo, ko je Jezus almighty sedel pri večerji s svojimi dvanajstimi zasledovalci - in trinajsti za mizo je sedel izdajalec Juda Iškarijot. V podobnih štorijah se trinajstica pojavlja tudi v skandinavski narodni mitologiji, pa v antiki, kjer pa je bila kljub vsemu smatrana za najmočnejše število. Vse skupaj je najbolj prestrašilo Italijane, kjer nikjer ne vidiš hiše s številko 13.

Toda - a gre verjeti tem natolcevanjem? Sam jim ne. Tako kot ne verjamem v horoskop. Po mojem mnenju je važno samo, kako ti gledaš na stvar. Če si se odločil, da bo stvar fajn, potem bo fajn. Sploh pa se je do sedaj številka 13 izkazala za precej prijateljsko številko. Že na drugem ustnem izpitu iz mature sem namreč povlekel to kombinacijo števk in bil dejansko precej navdušen nad vprašanji, ki so se skrivala pod to zaporedno številko.

Pri angleščini sem že v petek v prvo povlekel trinajstico, ki mi je pomagala k četrt ure neprestanega govorjenja v svetovnem jeziku številka 1. Danes pa sem pri slovenščini sicer najprej povlekel devetnajstico, ampak se mi Čudežni Feliks ni zdel prav nič čudežen, zato sem še enkrat posegel v kuvertico in izvlekel - trinajstico. Absurdna dramatika in slovensko pesništvo realizma sta mi bila veliko bolj po godu.

Zaenkrat se je za nekatere nesrečna številka zame izkazala kot prava glasilka fortune. Če jo povlečem še v sredo pri matematiki, ne dvomim, da bom tudi tam opravil ustni izpit brez večjih težav. Sploh pa zgleda, da mi je trinajstica nekako namenjena. No, pritoževati se ne morem, lahko le rečem... Let it be. :)

sobota, 19. junij 2010

Blog kot blog.

Torej, moj spletni kotiček za deljenje (ne)vsakdanjih misli z ostalim svetom je dobil par novosti. :)

Na desni strani zgoraj je svoj prostor našel iskalnik, ki preišče ta blog, na vašo željo pa lahko pokuka tudi po povezavah ali celo googlu. Stare objave so ostale take, kot so, dodal pa sem tudi nekaj povezav, ki se vsakodnevno šibijo pod mojim klikanjem. Nekatere so jako uporabne, nekatere znajo biti le zanimive.

Še vedno lahko kot uporabnik Bloggerja tudi spremljate moje objave, na katere se naročite s klikom na Spremljaj. Ena izmed večjih novosti pa je Blogorola. Tu lahko sedaj odjadrate še na ostale bloge, ki jih redno spremljam. Ti so razvrščeni po aktualnosti, so pa povečini vsi vredni ogleda, če imate preveč časa.

Ampak bistvo bloga niso povezave, ni iskanje, prav tako ne dodatne informacije. Pomembna je vsebina. In kako je vsebina predstavljena. Večinoma gre za moje videnje sveta, za moje razmišljanje, za moja doživetja. Že pred parimi tedni sem dodal možnost odzivov, kjer lahko z enostavnim klikom na Like ali Dislike pokažete, kakšna se vam zdi objava.

Prav tako sem vesel vsakega komentarja, s katerim lahko podate svoje mnenje na napisano. Pohvaliti moram predvsem Klemna, ki se je do sedaj izkazal kot najbolj priden pisalec komentarjev. Seveda lahko stvar pokomentira vsak in kaj doda oziroma predstavi svoje videnje zadeve, seveda na kulturen ter pismen način. Feedback je zaželjen! :)

No, upam da uživate v branju mojih zapisov in da boste tudi v prihodnosti. ^^

Nacionalka preseneča

Radiotelevizija Slovenija does it again - tole avstralsko vodstvo je res neprecenljivo. Nasploh se je naša nacionalka že večkrat izkazala na tem mundialu na jugu Afrike, sploh z neprikazovanjem časa in rezultata v uvodni tekmi. Ampak vseeno - navkljub parim napakam (no, tale z MMCja je res posrečena) so vtisi dobri. Upam, da bodo tudi v prihodnje.

No, morajo biti, kajti SiOL TV je kar naenkrat zatemnil prenos HRT2, čeprav je od začetka prvenstva predstavljal dobro alternativo (predvsem pa vidno). Sedaj lahko prenose v razumljivem jeziku spremljamo le še pri naših pregovorno neprofesionalnih komentatorjih, ki pa so se - vsaj po moji oceni - izkazali zelo pozitivno. Brez nepotrebnega nakladanja o Mutujevi babici, z navdušenjem in pa predvsem z opazovanjem igre.

No dvigni belo Japonc! Bravo bravo!
je bil moj zapis o slovenskih besednikih športa izpred slabega leta. Situacija se ni ravno spremenila, je pa res, da se govorniki z nacionalke razlikujejo po svojih slogih. Doživimo lahko vse, od popolne nezainteresiranosti pa do še nevidenega entuziazma, kakšrnemu smo bili priča v zadnji tekmi slovenske reprezentance, ko se le-ta pogumno postavila nasproti Združenim državam in bila boljši nasprotnik, na koncu pa odšla z igrišča z (ne)srečnim izzidom 2:2.

Ponosen sem na naše fante. Pokazali so karakter, pogum, borbenost, pripadnost Sloveniji. Možnosti za uvrstitev v osmino finala so realne, vendar pa bo treba prikazati še dobrih 90 minut prave nogometne igre, upati pa gre tudi na kanček sreče z arabske strani. Vsekakor verjamem v naš uspeh, kakor je v naš uspeh verjel tudi Ivo Milovanović, ki je to tekmo tudi komentiral.

Čeprav navdušenja nad informacijo, da bo tekmo komentiral on, ni bilo, saj bi marsikdo raje poslušal (po možnosti pijanega, haha) Stareta, je Milovanović pozitivno presenetil. Sicer kakovost govorjenja ni bila na nivoju fascinantne igre, a se je vseeno dovolj vživel v igro, da sem dobil občutek, da bi se morebitne zmage sam veselil vsaj štirikrat bolj kot celotna slovenska reprezentanca. Navdušenost nad našimi fuzbalerji je bila upravičena.

Pogumna napadalna igra kratkih podaj, dva profesionalna gola, nepopustljivost tudi ob napadih Amerikancev... Ekstremno gledljiva igra naših reprezentantov. Na žalost so se tri žoge prepoceni znašle tudi v slovenski mreži, na srečo je bila ena zabita po prekršku in posledično nepriznana. Ne vem, zakaj se onkrajlužci tako pritožujejo nad piskom pred strelom, če je pa prekršek bil storjen, hkrati pa so se ob zvoku piščalke nekateri nogometaši enostavno ustavili. Končni remi je bil pošten.

Sam na neodločen izzid ne gledam kot na neuspeh, čeprav so bile tri točke že napol naše. Sedaj o uvrstitvi v osmino finala odločamo sami, domov pa bi odšli le v primeru, da ZDA premagajo Alžirijo in da Anglija proti nam vknjiži prvo zmago na tem prvenstvu. Vsak drug razplet pomeni, da se bo bivanje naših reprezentantov v Južni Afriki podaljšalo, veselje v Sloveniji pa se bo razplamtelo v nove razsežnosti. Jazst verjamem, da bo tako. :)

torek, 15. junij 2010

A je slab prenos?




Tole pišem v pravem mundialskem vzdušju z nekim stalim brenčanjem iz zvočnikov. Hej, a to Bergant piska ali je to kaj drugega? REKEL SEM A TO BERGANT PISKA ALI JE KAJ DRUGEGA??

Ko se je začelo svetovno prvenstvo v nogometu, se meni ob ogledu ni zdelo nič čudnega ali nenavadnega. V medijih so vsi omenjali neke vuvuzele, toda nekako nisem vedel, med kakšne pripomočke bi jih uvrstil. In vse je bilo naravnost fantastično, dokler nisem zasledil pritožb, kaj kurca to nekej brenči. In od takrat jih slišim tudi jazst.

Vuvuzele oziroma južnoafriške piskalice so navijaški pripomoček vsakega domačina. Hkrati so zaradi velike uporabe postale priljubljene tudi pri drugih navijačih, tako da so sedaj v večjem številu prisotne že na vsaki tekmi na mundialu. Čeprav se je zvok kar nekako nadležen, pa sem se ga že nekako privadil.

Ker se njihov zvok sliši kot dirka petstotih skuterjev ali pa kot roj Cerovškovih čebelic, so te troblje zelo nepriljubljene za vse osamljene gledalce pred televizijskimi sprejemniki, mogoče celo bolj kot komentiranje bratov Obrez. Toda če gledaš fuzbal ob pivu v družbi, te zvok sploh ne bi smel motiti.

Meni je trenutno celo zanimiv. Kaj bo čez tri tedne, ne vem, zelo verjetno je, da jih bom že pošteno naveličan, toda sedaj je to neka nova izkušnja ob gledanju najboljših nogometnih reprezentanc na svetu. Čeprav je bilo že več akcij, ki hočejo spodbuditi FIFO k ukrepom za prepoved vuvuzel, se moramo zamisliti - ali smo upravičeni do tega?

Če greš na košarkarsko tekmo Union Olimpije- okej, nihče ne hodi na košarkarske tekme v Tivoli. No, če uporabim Vojnovićev primer iz njegove uspešnice Čefurji raus - greš na tekmo mladinskih selekcij košarkarsih klubov Slovan in Olimpija in ni šans, da se ne usedeš zraven nekega ljubljanskega očeta, ki rine trenerju Olimpije karte za smučanje, da lahko njegov sine igra, zraven pa vpije: "Primož, ne dovoli da te preigra z navzkrižnim vodenjem!"

In tako je. Ko nekam greš, se ravnaš po njihovih pravilih in načelih ter upoštevaš, kaj je priljubljeno tam. Torej - če spremljamo prenose tekem iz prvenstva v Južni Afriki, poslušamo vuvuzele. Sicer je res, da ovirajo komunikacijo med igralci, ki tudi težko slišijo navodila trenerja med tekmo, kar je za večino nogometašev povsem nova zadeva.

Toda kot je povedal Sepp Blatter, predsednik krovne svetovne nogometne organizacije: "I have always said that Africa has a different rhythm, a different sound. I don't see banning the music traditions of fans in their own country. Would you want to see a ban on the fan traditions in your country?"

Navajeni ali nenavajeni na njih, vztrajati bodo morali tako nogometaši, ki bodo morali komunikacijo prilagoditi razmeram, skupaj z njimi pa bomo vztrajali tudi gledalci. Če pa bi se kdo slučajno odločil in se odpravil ogledat najboljše nogometaše v živo ter tudi sam preizkusil vuvuzele, pa je tukaj slika, ki prikazuje, kako se navija z njimi. Mislim, da se ne bo težko vključiti v navijanje, hehe.

Go get some sleep.

I don't get enough sleepbecause I stay up late for no reason.

Videno na Facebooku. Idealno za opis mojih spalnih navad. Nekako mi je že kar prišlo v navado, da se ne morem spraviti v posteljo pred polnočjo, ne glede na to, če je naslednji dan šola. Sedaj, ko pa so moji dopoldnevi prosti, pa je to le še huje. Vsekakor nisem jutranji tip, tako da je moja produktivnost v zgodnjih urah močno omejena.

In kaj počnem, ko bi moral spati? Marsikaj. Vsekakor vse stvari, ki sem jih odlašal čez dan (sploh kar se tiče dela za šolo in podobnih zadevščin), pridejo na vrsto sedaj. Čez dan sije sonce in pred oči mi skače polno aktivnosti, ki so vsekakor bolj zanimive kot pa zvezki. Ne mislim se zgovarjati na svetovno prvenstvo, saj sem tudi pred njim vedno našel veliko interesantnih stvari, s katerimi sem se zamotil.

Zvečer je hkrati edini čas, ko se lahko normalno skoncentriram in kaj postorim. Nič več ni nekega norenja po hiši ali pa polno opravil, ki te zmotijo na vsake pol obrata malega kazalca na uri. Imam svoj mir, ki ga sicer zmotim sam z občasnimi izleti na Facebook ali postanki na MSNju. Toda tako mi ustreza, produktivnost pa je na nivoju.

Toda večinoma sem buden brez pravega razloga. Ne da se mi iti spat, internet pa mi ponuja polno različnih zaposlitev. Če pa se spravim gledati kakšno mega interesantno serijo, se pa še toliko težje odlepim od računalnika. Tudi potem, ko se vendarle spravim v posteljo, poslušam glasbo in razmišljam. Vsak večer se tako sprostim in enostavno uživam.

Večinoma se takole ponočevanje konča tako, da izjemno težko vstanem, se sestavim skupaj, nato pa potrebujem skodelico kave, da začnem normalno funkcionirati. Ampak to je moj lifestyle in takega imam rad. Uživam življenje. To je prelepo, da bi ga prespal. A kljub temu vsako priložnost, da malo poležim ali pa celo zadremam, izkoristim z največjim veseljem. :)

ponedeljek, 14. junij 2010

Advanced vocabulary

V sklopu mojih priprav na maturo iz angleščine, natančneje na pisanje obeh pisnih sestavkov, sem se odločil, da naredim tudi nekaj z mojim besednjakom. Tako sem naredil Advanced English Vocabulary, ki vsebuje nekaj več kot 100 besed.

Same besede sem seveda dobil na internetu, kjer so zapisali, da je to seznam besed, ki naj bi naredile vtis tudi na native speakers, hkrati pa naj bi bile idealne, da uspešno narediš advanced vocabulary exam (česar v Sloveniji ne poznamo, ker je to v originalu namenjeno britanskim učenjakom, ki bi radi razširili svoj besedni zaklad).

Same besede so jako komplicirane. Med njimi se najde tudi kakšna, ki se nam zdi kar smešno domača, vendar pa bo tudi nekdo, ki sicer tekoče govori angleško, naletel na kar nekaj (oziroma dosti) novih besed. Za tipičnega Janeza so te besede daleč od vsakdanje rabe, je pa dobro vsaj približno poznati njihov pomen in uporabo.

Ker sem tole naredil za maturo iz angleščine, sem nekaj teh besed uporabil tudi v obeh svojih spisih, v vsakemu po kakšne štiri dokaj normalne besede, ki sem se jih priučil s tem slovarčkom. Upam, da mi bodo prinesle (seveda ne same po sebi, ampak skupaj s celotnim sestavkom) čim več točk na besedišču. :)

Če bi radi tudi vi razširili svoj angleški besedni zaklad ali pa se samo naučili kakšne nove besede, vam bo tale slovarček prišel še kako prav. Hkrati predstavlja tudi pobeg iz rutine uporabljanja enih in istih angleških besed, ki so se zasidrale v našo redno uporabo. Razlaga samih besed je seveda v angleščini.

Večino besed sem dobil tukaj: http://www.world-english.org/improve_vocabulary.htm, moj vokabularček pa si lahko dol potegnete tukaj: Advanced English Vocabulary @ shrani.si.

nedelja, 13. junij 2010

Nogometna nedelja

Pa smo jo dočakali. Prvo zmago slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v nogometu! :) 13. junij in Korenov gol pa bosta šla v anale slovenskega nogometa, prelepa naša domovina pa je vendarle dobila resnično potrditev, da je to po Katančevi četi naslednja zmagovita generacija.

Ampak - gremo po vrsti. Današnja nedelja je bila obarvana povsem nogometno. Skupaj s soigralci iz našega športnega društva (oziroma karkoli že imamo to) Radi imamo Mirno Peč smo se udeležili že tradicionalnega občinskega nogometnega turnirja v Globodolu. Ker nam letos ni uspelo sestaviti močne in zagrete ekipe, smo se bolj podali na misijo pivo + čevapčiči, seveda pa se na igrišču nismo predali vnaprej. Fortuna nam pri žrebu ni bila najbolj naklonjena, saj smo pristali v najtežji skupini.

Nam je pa zato toliko bolj na roko šla glede razporeda. Po prvi odigrani tekmi, ki smo jo sicer izgubili, smo odrinili k Novljanu, kjer smo si v družbi mrzlega pivaka ogledali krstno tekmo naše reprezentance na mundialu v Južni Afriki. Prvi polčas je bil bolj klavrn, saj so prevladovali Arabci, vendar pa so se zato naši toliko bolj izkazali v drugem in po prejetem rdečem kartonu arabskega napadalca ter posledično ob igri z igralcem več vendarle kronali svojo premoč.

Robert Koren. Strelec odločilnega zadetka za zmago. Potrpežljivost se je izplačala, naš kapetan pa je z preciznim strelom z roba kazenskega prostora premagal nasprotnega vratarja, ki se je sicer žogo spravil loviti na izjemno amaterski način, ampak to je bila voda na naš mlin. Kekovi varovanci so potem tekmo rutinirano pripeljali do konca in slavili prvo zmago (ter osvojili prvo točko) za Slovenijo na svetovnih prvenstvih sploh.

Kako je zadetek navdušil nas? Preveč. Celotna zbrana družba pod Novljanovim kozolcem, kjer je bil prenos, je skakala od navdušenja, veselje je bilo nepopisno. Takih skokov s stola se nadejam tudi na naslednjih dveh tekmah, čeprav imajo vlogo favorita nasprotniki. Možnosti za napredovanje so realne, toda borba bo huda. Ampak jazst verjamem v naše fante, ki so mimogrede sedaj tudi prvi v skupini C.

Po ogledu tekme smo se vrnili v Globodol, da smo odigrali še drugo tekmo in na žalost tudi to izgubili. Čeprav smo vknjižili dva poraza, smo prikazali borbeno igro in glede na to, da smo šli na turnir brez ambicij in z željo po presenečnju, smo bili zadovoljni s svojima predstavama. Na obeh tekmah smo imeli tudi nekaj zelo resnih priložnosti za gol, toda mreža nasprotnih moštev je ostala nedotaknjena. Smo pa nato tudi prišli do čevapčičev, kotletov in piva, kar pa nas je navdalo z ogromnim zadovoljstvom. ^^

četrtek, 10. junij 2010

PRVAKI!

Ekipa KK Krke proslavlja naslov prvaka (foto: Borut Stipič)

Zadnja košarkarska tekma Uniona Olimpije v Hali Tivoli je pripadla Krki. Premoč Novomeščanov je bila vidna skozi celo tekmo, Zdovčeva četa je bila res nemočna. Borbenost v obrambi, razpoložene roke v napadu (sploh profesor Marcelić in njegove trojke, ki jih je metal 6/7) in kolektivna igra so odločili novega državnega prvaka: KK Krka.

V odločilni, peti tekmi so se fenomenalno izkazali tudi sodniki, ki so tekmo odpiskali izjemno pošteno. Čeprav smo pozabili s seboj v Ljubljano vzeti kladivo, žeblje in pa kakšno dilco, da bi Zdovcu podaljšali klop, o kateri tako vneto joka (pa čeprav Krkaši igrajo le z enim igralcem v rotaciji več), se je tokrat vzdržal izgovorov zaradi poraza po koncu tekme in raje nasprotnikom čestital za zmago, svojim igralcem pa za potrpežljivost skozi celotno sezono, hkrati pa upal na svetlejšo prihodnost Olimpije.

Tudi sam močno upam, da Olimpija ne propade. Je vendarle neka ikona slovenskega športa, klub s tradicijo. A način, kako se borijo vsako sezono, je patetičen. Namesto da bi naredili popolno prenovo kluba, uvedli mladince in bili res za kakšno sezono oddaljeni od vrha slovenske košarke, se trudijo in delajo neko kvazi-evroligaško ekipo, ki potem pogori na celi črti. Uprava je zajebala situacijo in čas bi bil, da iz nastalega potegnejo največ.

Tudi Krka je šla čez to. Po 2. osvojitvni naslova državnega prvaka so nastopile finančne težave, a klub ni propadel. Še vedno so odlično delali z mladimi, ki so nato tudi postali nosilci igre, sedaj pa igrajo tudi vidno vlogo v okrepljenem moštvu. Navdušil me je predvsem Bojan Krivec z neustrašnimi predstavami v finalu in nepozabno borbenostjo.

Krka je po svojih težavah spet na vrhu slovenske košarke. Vztrajnost, pametno vodenje kluba in garanje na treningih so pripomogli k že tretji osvojitvni naslova državnega prvaka. Zasluženo. Skozi celotno srečanje smo Kelti glasno navijali že tako polno motivirane Krkaše, ki niso niti za trenutek dovolili Olimpiji, da bi naredila preobrat. Slavje v Tivoliju je bilo veličastno, kakršno se je tudi spodobilo po odmevni zmagi... Za osem. :D

Novomeški navijači v Tivoliju (foto: Borut Stipič)

ponedeljek, 7. junij 2010

Najboljša navijaška skupina

Kelti.

Najboljša navijaška skupina v Sloveniji. Ne samo po mojem mnenju, saj smo tudi uradni prejemniki tega naziva v naši prelepi deželi na sončni strani Alp. :)

Navdušeni Kelti ob super akciji na eni izmed domačih tekem :)

Ko je zmanjkalo kart za četrto tekmo finala proti Union Olimpiji oziroma zadnje letošnje dejanje v dvorani Marof - vsaj kar se zadeva KK Krka -, je narod takoj navalil na edino preostalo opcijo: da postanejo del navijaške skupine. In prav je tako, saj je vsak s svojim glasom pomagal domačim košarkašem, da so odigrali po svojih najboljših močeh.

A kje so bili vsi ti prej? Za 15 evrov letne članarine ima vsak Kelt prost vstop na vse domače tekme, dobi živozeleno navijaško majico, pa še pred tekmo se vedno najde kakšna pločevinka ohlajenega piva. Hkrati so organizirana gostovanja in to za minimalne pare (plača se le karta za vstop v dvorano). Vse to za srčno navijanje za novomeški klub.

Ampak to sploh ni vse, kar dobiš. Dobiš družbo ljudi z enakimi interesi, nove pivske prijatelje, veseljaško družbo, ki ji je Dolenjska v ponos. Dobiš fantastične izkušnje s tekem. Na ves glas lahko navijaš za najljubši klub. Nismo nevzgojeni huligani, ki stremijo k vandalizmu in pretepanju, ampak smo glasni navijači, ki navijajo za Krko.

Čeprav sam velikokrat kričim, ko vrli sodniki odpiskajo kaj sumljivega, ni v interesu navijaške skupine, da se navija proti sodnikom. Niti proti nasprotnikom. Navija se za klub v dobrem in v slabem. Tudi po včerajšnjem porazu smo jim zaploskali za borbo, saj vemo, da so se potrudili po najboljših močeh.

Upam, da se boste vsi privrženci drugo leto, ko bo Krka igrala tudi v regionalni ligi, vpisali med Kelte in podprli novomeške košarkaše! :)

Mi po zmagi Krke v Marofu (foto: Danilo Kesić)

Sodi ostali zaprti

Po sredinem Krkinem zmagoslavju sredi Ljubljane so slovenski mediji že pisali, da imamo Dolenjci že pripravljene sode s cvičkom, da bomo v nedeljo proslavili naslov državnega prvaka. Pa vendar so sodi ostali zaprti, saj so Zdovčevi varovanci ugnali domače ljubljence s štirimi točkami razlike. Namesto veselja se je po dolenjski metropoli zasidrala melanholija.

Krkaši so kljub visoki motivaciji in iskreni želji po lovoriki pregoreli in bili sploh v zaključku tekme nemočni proti razpoloženim nasprotnikom, ki so bili izjemno uspešni izza črte 6,25. Bo že držalo, da si je Krka sama kriva za poraz - pokopale so jih sploh 4 neučinkovite minute v zadnji četrtini -, a vseeno je nemogoče spregledati nizek nivo sojenja.

V prvih dveh četrtinah se je spet ponovila zgodba iz prejšnih tekem: po štirih minutah igre so imeli Novomeščani izpolnjen bonus, Olimpija pa eno osebno napako. Maksimalno dve. Naj mi nekdo prosim pojasni ta fenomen, saj Krka spet ne igra toliko bolj agresivno kakor Ljubljančani. V drugem polčasu se je sojenje popravilo in je dejansko bilo na nivoju zaključnih tekem slovenskega prvenstva, kar me navdaja z upanjem, da bomo v sredo priča poštenim sodniškim odločitvam.

Smo bili pa včeraj priča izjemnemu navijanju v razprodani dvorani Marof. Upam, da bomo tak ambient za podporo našim košarkašem uspeli pripraviti tudi v sredo, ko se bo ob osmih zvečer odvijala peta tekma tega finala. Toda glas izpred televizorja ne šteje, zato pojdi z nami v Tivoli tudi ti! Avtobusni prevoz je zastonj, plačati moraš le karto (7 eur odrasli, 5 eur študentje, do 16 leta zastonj)! Odhod avtobusa je ob 18.30 z avtobusnega postajališča pri Planetu Tuš.

Sam sem mnenja, da je bil tale nedeljski poraz bolj reality check kot pa kakšen povod za furanje safra za varovance trenerja Đikića. Mislim, da bodo v sredo izjemno motivirani, tako da ob naši bučni podpori ne vidim razloga, da Tivoli ne bi še enkrat padel. Krka šampion! :)

nedelja, 30. maj 2010

Mathematicians should not drink and derive.

2 + 2 = 5 for extremely large values of number 2.

Ena izmed meni ljubših matematičnih šal. Zmagovita je seveda tista, ko gresta odvod in integral v disko. Party animals, ni dileme. Ampak za pravi učinek te zgodbice jo mora povedati profesor Kocjan, sicer zgubi smisel, zato se je tudi ne bom silil pisati tukaj. Sem pa danes naletel na vrsto matematičnih šal, ki so mi naravnost polepšale tale nedeljski večer. Naletel sem namreč na tole facebook skupino. Tukaj je izbor nekaj najboljših, zaradi katerih se sploh nisem mogel nehati smejati:

  • Mathematicians should not drink and derive.
  • Why did the right angle go on holiday? Because he couldn't get a tan!
  • An infinite number of mathematicians walk into a bar. The first one orders a beer. The second orders half a beer. The third, a quarter of a beer. The bartender says "You're all idiots", and pours two beers.
  • i walked into a bar and the barman said "Get real!".
  • I'm not gay. I'm as straight as a linear function!
Gik fore. Ni lepšega. Wait, ubistvu je. Geek pick-up lines. The limit of awesomeness. Tukaj je nekaj najboljših, ki že čakajo, da jih preizkusite naslednji vikend. :P
  • I wish I were a function of your derivative so i could lie tangent to your curves.
  • I wish I were a second derivitive so i could analyze your concavity.
  • Are you 2x? Because I want to intergrate you from 10 to 13!
  • Hey baby, what's your sin? It's gotta be PI/2, because you're the one.
  • Are your initials T. I.? Because I wanna push your buttons.
  • I guess the inverse square law holds true with you. When I cut the distance in half you get four times as attractive.
  • I'm like an asymptote: Can't touch this! But you can touch this.
  • Ever wonder what L’Hopital’s rule has to say about limits in the form of me over you?
  • Can I plug my solution into your equation?
  • Why don’t you be the numerator and I be the denominator and both of us reduce to simplest form?
  • I wish our dot product were 0 so my vector could be normal to your unit circle.
  • I wish I were sin^2(x) and you were cos^2(x) so together we could be 1.
Oh ja, all this totally made my day. Za konec pa še romantična matematična pesem iz Harolda in Kumarja 2: Square root of a 3 - love poem @ youtube. Kdo bi si mislil, da so številke lahko tako družabne. ^^

četrtek, 27. maj 2010

Četrtek pred maturo.

Z jutrišnjim dnem se tudi zame začnejo pisni deli mature - če zanemarimo esej z začetka tega meseca. Jutri pišem računalništvo, dan pozneje angleščino, v ponedeljek slovenščino, nato pa se bosta v soboto in torek (po tej soboti) zvrstila še preizkusa iz matematike in fizike. Zabavno bo. Vsem drugim, ki so zadnje par dni tako kot jazst preždeli pred bukvami, želim dobre razmere, veliko zbranosti in obilo užitkov. :)

Za spodbudo pa dva citata enega najmodrejših mož - Ivice Tomića.
"Najbolj neumno bi blo, da padete maturo."
"Maturo pade samo neumen dijak."
Torej - srečno jutri!

Ker so jutri pač pisni izpiti, je treba s sabo imeti tudi pisalo. Danes sem se odpravil po nakupih po vseh večjih papirnicah, da bi našel meni ljubi kemični svinčnik, a iz trgovin odšel samo napol zadovoljen. Iskal sem Pilotov V-ball z 0.7mm široko pisavo, a izvedel, da takih ne delajo več. Pri kemikih sem zahteven, tako da mi nihče od sodobnikov mojega priljubljenega čičkala ni ustrezal.

Na koncu sem kupil Jetstreamov pol kemik, pol keramik. Sicer ni tisto, kar sem iskal, ampak drsi pa izjemno lepo. Osebno imam raje keramike, saj lahko z njimi še kaj rišem in barvam, kar se je izkazalo za super metodo za kratkočasenje. Mi bo pa mati iz službe v kratkem prinesla tudi mojega ljubega Pilota. :)

Prejle pa sem z željo, da bi ob večerji prebiral zapiske o računalništvu, stekel po stopnicah do svoje sobe in, štorast kot sem, falil stopnico. Hujši padec je ublažila brada, ki me še vedno boli. Podlaket in stegno, ki sta tudi utpela lažje poškodbe, sta sedaj že v redu. Ampak ob vsem tem mi je v glavo šinilo nekaj drugega - a ni ta občutek, ko čakaš, da boš padel, nekaj neverjetnega? :D

Ko plavaš po zraku, se probaš ujeti na roke, zagrabiti za ograjo, narediti karkoli pametenega, a v glavi ni sploh nič. Sploh ne razmišljaš o ničemer. Samo čakaš. In potem začne boleti. Meni se zdi tako neverjetno smešen občutek. No, upam da bo petek bolj normalen. In vsi ostali dnevi, ko bomo pisali maturo, tudi. V glavnem - vsem maturantom želim, da bi zadnji preizkus v srednji šoli opravili z odliko. :)