Irska je zakon!

Zelo rad imam tiste steklene krogle, ki jih potreseš, potem pa pada sneg oziroma se kakšni drugi kristalčki podijo po vodi. V bistvu jih celo zbiram (samo moji zbirki še ne morem reči zbirka, ker imam le dve. Ampak kje začeti drugje, kot na začetku. :D) Zadnje čase še posebno rad obrnem na glavo kroglo na zelenem podstavku z napisom Luck of the Irish, v katerem ovčki s črno glavo delajo družbo zelene pikice in pa triperesne deteljice, ter tako obudim prelepe spomine na popotovanje po prečudoviti evropski državi - Irski.

Odiseja petih študentov na zeleni otok se je pričela že mnogo pred dejanskim odhodom, kajti zadnjeminutne variante v organizaciji agencije so domena neradovednih. Rezervacija nizkocenovnih letov je tako prišla na vrsto že julija, okvirni plan premikanja po Irski in pa posledična rezervacija hostlov pa sta dobila potrditev konec avgusta, tako da smo na dan, ko se je september prevesil v drugo polovico, vendarle pogumno odleteli dogodivščinam naproti.

Še preden pa smo sploh prišli do Dublina, smo morali preživeti noč na londonskem letališču Stansted, zjutraj pa smo sicer rahlo neprespani, ampak zato s toliko več vzhičenosti vendarle poleteli proti irski prestolnici. Prihod v Dublin je zaznamovalo predvsem iskanje hostla. Ker je zemljevid njihovih trol čez center bil nerazumljiv, smo se kar peš podali do našega prenočišča, ki smo ga po večdesetminutni hoji s težkimi ruzaki na hrbtih vendarle našli. Vseeno so bili prvi vtisi v tem mestu neverjetni - kljub sivemu dnevu je prevladovala živahnost.

V parih dnevih postopanja po Dublinu smo se udeležili kar dveh walking tours around the city in tako videli (tudi pobližje) vse zanimivejše zgradbe v centru in slišali marsikatero zgodbo. Osebno sem se predvsem navdušil nad razlaganjem o vikingih, katerim je posvečen kar dobršen del arheološkega muzeja. Vodič - pisatelj fantazijskih zgodovinskih romanov, ki je bil naš cimer - je namreč zelo nazorno pokazal, kako pametni in izurjeni so bili ljudje tistega časa in da marsikatera njihova pogruntavščina še vedno velja za odlično rešitev kakšnega problema.

V irski metropoli seveda nismo izpustili obiska Guinness Brewery Housea, kjer smo na vrhu uživali v kozarcu sijajnega črnega piva (resno, Guinness je zakon ;)), pa sprehoda čez Temple Bar (ki ni bar, ampak je bil ta predel včasih pristanišče, je pa v njem izjemno veliko barov), okusili smo tudi nočno življenje (živa glasba iz akustičnih kitar je bila prisotna v večini lokalov), si privoščili leno popoldne v prelepem parku sredi mesta, preživeli glasbeno obarvan večer s kitaro in učenjem irskih pesmi, podali pa smo se tudi na izlet na Wicklow Mountains (beri: griče okrog Dublina) in poleg izjemno čudovite narave videli tudi most iz filma P.S. I love you, pa Bonotovo rezidenco in še veliko drugih stvari. Neverjetna doživetja, skratka.

Po Dublinu nas je pot vodila v Kilkenny, kjer me je fasciniral predvsem pour yourself a pint of Guinness machine, ki je bil kar sredi naše mize, ko smo šli na kosilo, ampak na žalost ni bil v pogonu. Smo pa v tem majhnem, toda pisanem in prikupnem mestecu po popoldanskem sprehodu zvečer vendarle prišli na svoj račun - v lokalu sredi mesta je bend igral traditional Irish music. Navdušeni smo bili predvsem, ko so zaigrali The Ratlin' Bog (komad, ki smo se ga naučili v Dublinu). Ko se je fešta tu končala, smo odšli še v en drug lokal, kjer je vrtel DJ s sivimi lasmi. Ne, ni bil Sivc, je bil pa definitivno upokojenec. Naj omenim še, da je bil to nedeljski večer, narod je bil pa čisto za žur.

V bistvu so Irci venomer za žur. To se je izkazalo tudi naslednji dan, ko smo bili v Killarneyju in smo zvečer šli poslušat nek bend v tamkajšni pub. Nora zabava, cel lokal je bil v deliriju. Irci so res pravi žurerji. Je pa zanimivo, da začnejo feštati že zelo zgodaj - ob devetih zvečer se že dogaja na polno, namreč, večina lokalov pa se ob polnoči zapre. Nato se vsa raja premakne v night pubs - to so pubi, ki so odprti dlje v noč in so na to izjemno ponosni, saj na vseh plakatih jasno piše, da so odprti do npr. pol treh (kar je tam že uaaau). Ampak prava fešta pa je šele na moških wc-jih. Tam smo vsi prijatelji, vedno steče kakšna debata, je pa šla stvar celo do te mere, da me je en model užgal po riti in odhitel ven. Party hard, ni kej. :D

Killarneyju je sledil Galway - prelepo obmorsko mestece, ki velja za zbirališče umetnikov. Po sprehodu čez mestno jedro smo ugotovili, da bi bilo dobro spet obiskati trgovino, tako da smo se odpravili najti Lidl. Verjeli ali ne, toda tudi tam prevladujejo nam poznani supermarketi - poleg prej omenjenega se da na vsakem vogalu najti tudi Spar (ki pa je tak miniaturen in poln prigrizkov ter ima celo kavni avtomat). Se pa najde tudi kakšen tipičen irski nakupovalni center.

Nekaj najlepšega, kar smo videli, pa je bila tamkajšnja narava in Irski se z razlogom reče zelena dežela. Travniki, gozdovi, pa čudovita jezera... Res, ob pogledu na vse to lahko rečeš samo UAAAU. Sploh, če vse to vidiš obsijano (ja, navkljub stereotipom smo imeli super vreme! :)) Čisto impresionirani pa smo šli iz Galwaya na izlet proti - wait for it - klifom. Več kot dvestometrske pečine, v katere buta morje, so enostavno veličastne in tako neverjetne, da ne moreš izreči niti tistega uaaau. Seveda smo se požvižgali na znak, ki je prepovedoval hojo po robu klifov, in tako na lastni koži doživeli to veličino. Obljubim, da so klifi preveč zakon. :)

Iz Galwaya smo se nato s krajšim postankom v Sligu za ogled kipa W. B. Yeatsa odpravili proti Severni Irski. V glavnem mestu tega dela Velike Britanije smo zvečer doživeli prijetno presenečenje - ujeli smo Belfast Cultural Night in bili priča različnim umetnikom - od slikarjev pa do glasbenikov in pevcev. No, če smo od začetka šli vsak večer ven and hit the pubs, pa smo v zadnje večere večinoma preživljali ob kakavu, igranju slovenskega Scrabbla z angleškimi črkami (kar pa zna zelo popestriti igro :D) in uživanju ob ogledu najbolj patetičnih filmov (po možnosti na kasetah).

Severna Irska se sicer zelo razlikuje od Irske. Ne toliko v sami podobi, ampak v ljudeh. Medtem ko so Irci najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kdaj spoznal, saj te z veseljem spustijo čez cesto, pa čeprav je za pešce rdeča luč, se ti takoj opravičijo, tudi če se ti zaletiš na ulici v njih in ti z nasmehom na obrazu pomagajo, ko si rahlo zmeden in ne veš za pot, pa so na drugi strani Britanci zagrenjeni, mrkogledi in rahlo tečni. So pa Irke (vse po vrsti) dokaj... smešne. Medtem ko mi zadekani v bundah hodimo po ulicah, so one lepo v mini krilih in pa kratkih majicah (in ne, ne zgledajo kot manekenke), hkrati pa je vsem skupna tudi poza: prekrižane roke same po sebi izražajo fuck-it's-cold. Nepojasnjeno, ampak resnično. :D

Smo pa tudi na severu otoka videli kar nekaj prelepih naravnih stvaritev. Ko smo namesto na viseči most raje zavili gor po neuhojeni poti, smo na vrhu hriba ugledali prelep pogled na ocean, otočke in pečine. Precej neverjeten je bil tudi Velikanov prekop (Giant's Causeway), kjer hodiš po kupu pravilnih šestkotnikov... Ne vem, kako to naravi uspe, ampak enostavno ji. Simply awesome.

Skratka, Irska me je čisto očarala (slike mojih excited fac in drugih bolj zanimivih stvari sem uploadal na facebook ;)). Seveda pa ji to ne bi uspelo, če ne bi imel ob sebi fenomenalne družbe, s katero je bilo potovati pravi užitek. To je bil res nepozaben zaključek super počitnic, ki mi bo za vedno ostal v spominu in se ga bom z veseljem spominjal... Že zdaj paše po napornem dnevu na faksu priti v stanovanje, prijeti v roke stekleno kroglo, jo potresti in obuditi spomine na najboljše potovanje. :)

Kulturna ekspedicija. Pomotoma.

Težko pričakovani petek (pa ne, da bi bilo danes kaj posebnega, ampak enostavno, ker je petek) je vendarle prišel in z njim še bolj težko pričakovana pardnevna vrnitev v domači kraj. Tudi po treh tednih bivanja v njej me slovenska metropola ni prepričala, čeprav so se občutki vsaj rahlo izboljšali. Vseeno - kaj ti bo Ljubljana, če imaš Mirno Peč.

Tako sem danes namesto z dolgočasnim vlakom odšel proti Dolenjski z Nackom, Sašo in pa Šušem. Samo v bistvu nismo šli ravno proti Dolenjski... Vsaj na začetku ne. :D Ko smo se uspešno napokali v avto in smo se izza Bežigrada napotili na obvoznico, da bi bili čimprej doma, smo naleteli na precej neprijetno situacijo: jekleni konjički so (ne)mirno stali na obvoznici, zavorne luči so bile živo rdeče, hitro pa se je mimo prebil le kakšen motorist. Razlog za prve zastoje je bil tovornjak, ki je zasukan obstal v jarku pred razcepom, kaj pa je bilo potem krivo za naravnost kaotično kolono, pa nam je ostala neznanka.

Po več kot le parminutnem cijazenju v koloni smo se namreč odločili, da je bolje zaviti dol z obvoznice in se proti Novemu mestu napotiti po kakšni malo manj solidni cesti. Tako smo po krajšem postanku na bencinski postaji v Zalogu krenili za dvema avtomobiloma z očitno enakim namenom - vsaj tako smo mislili. Naš GPS je bil očitno nenavdušen nad nepoznanimi cestami ter ni bil za akcijo in glas Tanje je vztrajal, da na primernem mestu obrnemo. Toda mi smo se počutili dovolj sposobno, da smo še naprej vozili naprej.

Najprej smo sledili vlaku, čeprav je vožnja ob njem delovala vse prej kot urbano - ozke podeželske ceste, ki so nam dale parkrat občutek, da se nadaljujejo v makadam (ampak se niso). Po Nackovi pametni odločitvi, da v nekem križišču zavijemo levo, smo se slučajno odpeljali mimo znaka za Vače in se spontano zmislili, da bi šli pač pogledat še GEOSS, če smo že v bližini.

Torej, kaj je sploh GEOSS? Vsi smo že slišali za geometrijsko središče Slovenije, toda šele vpogled na njihovo spletno stran da pravo pojasnilo (citirano s strani http://www.drustvo-geoss.si):

Geoss je težišče naše države, saj se središče nepravilnemu liku, kot je obris mej naše države, ne da določiti. Zaradi lažjega razumevanja smo pojem poenostavili in ga poimenovali geometrično središče Slovenije, skrajšano GEOSS.

Če bi lik Slovenije na kartonu natančno izrezali po državnih mejah in ga v težišču postavili na konico igle, bi ostal uravnotežen. Na podoben način, s premikanjem modela Slovenije na podstavljeni igli, smo tudi najprej približno ugotovili lokacijo težišča.

GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je društvo s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja Geoss, za vedno nove in nove prireditve, o čemer podajamo kratek povzetek.

In mi smo bili tam, čisto slučajno. :)


Nato je sledil še postanek v Robert Baru na čaju (lahko bi šli še v gostilno Mrva, no), kasneje pa nas je pot vodila še čez enega bolj zanimiv slovenskih krajev - zanimiv pa je bil ravno zaradi svojega imena, pa čeprav sem videl že kar nekaj biserov (npr. Poden, Konec, pa danes tudi Zgornji Kašelj in podobne legendarne table).


Nato nas je pot proti domu vodila še čez Litijo, pa mimo gradu Bogenšperk, prijetno presenečenje je bilo tudi naselje Temenica (ki izgleda zelo prijetno), na koncu pa smo po dobrih štirih urah od odhoda z našega stanovanja vendarle prispeli na cilj - v preljubo Mirno Peč. Izjemno zanimiv petek, poln kulturnih doživetij, raznih for, smeha in pa seveda prelepih razgledov, ki jih je še dodatno polepšal sonček. Vzemite si kakšen dan tudi sami in raziščite še nepoznane kotičke Slovenije, ker se definitivno splača. :)

Ljubo doma. Dejansko.

Danes se je zaključil prvi teden mojega študija. Ko sem po uri vožnje z vlakom proti rodni Dolenjski vendarle zagledal v soncu se svetlikajoče travnike in živozelene gozdove, sem vedel, da sem doma. Glasen WOOHOOOOO ob izstopu z vlaka na moji naljubši železniški postaji je bil dovolj očiten znak, da sem pogrešal Mirno Peč. Babičina kuhinja je bila le še pika na i.

Popoldne sem staro mamo in njeno prijateljico peljal na pokopališče ter se še sam ustavil in pogledal na Mirno Peč z drugega zornega kota. Ne vem, ali je bilo krivo mesto opazovanja, toda v poznem popoldnevu je moj domači kraj deloval rahlo melanholično. Predvolilne zabave, od koder je glasba odzvanjala po celi občini, niso mogle odvrniti pozornosti od tega.

Nedokončana cestna dela, neurejeno središče, še vedno jezera namesto travnikov... Žalostno je, da se občina nikamor ne premika. Čez dva dni so lokalne volitve, ki pa mi vseeno ne vlivajo optimizma. Ne vem, ali sem se nalezel sivine ljubljanskega vsakdana, toda za trenutek nisem uspel opaziti sicer neprestane živahnosti v mojem kraju.

Med popotovanjem po Irskem so našo domovino prizadele poplave. Slišal sem, da je promet obstal, videl sem uničene kmetijske površine, ampak do danes nisem dojel, kako hudo se je mati narava poigrala z ljudmi. Uničene hiše, podrti bregovi Temenice, namočeni travniki, neuporaben pridelek... Žalostno.

Ampak vseeno - vse ni tako pesimistično. Danes je bil prvi dan v tednu, ko sem videl sonce in gozdove, zagledal naravo, za katero sploh nisem vedel, kako močno sem navezan nanjo. Betonska Ljubljana je enostavno ubijajoča - sploh pa v tem patetičnem vremenu. Hvala bogu, da obstajajo drugi načini, da v siv vsakdan posije kakšen sončni žarek... :)

Navkljub gospodarski nerazvitosti, še vedno nezgrajenemu avtocestnemu priključku in bolj zaspanem vzdušju pa sem še vedno zaljubljen v moj domači kraj. Vsak izlet v kvazi superiorno slovensko glavno mesto mi da še dodaten razlog za mišljenje, da živim v najboljši občini. Pogled čez okno na Temenico in prostrane gozdove je pač še vedno nekaj najlepšega.

Ljubo doma, kdor ga ima... In res je tako. :)

Letališča so fajn.

V ponedeljek sem vrnil s potovanja po prelepi evropski državi - Irski. Še vedno sem pod vtisi vseh nasmehov, nepozabnih doživetij in neverjetnih naravnih lepot, se ti pa poleg vse nepoznane dežele v spomin zasidra tudi neizbežen del potovanja - letališča in letenje (reportaža potovanja še pride, samo da se zavem vsega, kar sem doživel in videl, ker je vse skupaj enostavno preveč neverjetno). Naša varianta prihoda (in odhoda) na pregovorno mokro področje je vsebovala štiri nizkocenovne lete: Ljubljana - London, London - Dublin in pa za povratek Belfast - London in London - Ljubljana. To je pomenilo dosti letenja in pa še več zabušavanja na letališčih.

Letališča so fajn. Ste mogoče gledali Love Actually? Film se začne in konča z glasom Hugha Granta, ki govori o tem, kako znajo letališča vzbujati optimizem.

Whenever I get gloomy with the state of the world, I think about the arrivals gate at Heathrow Airport. General opinion's starting to make out that we live in a world of hatred and greed, but I don't see that. It seems to me that love is everywhere. Often, it's not particularly dignified or newsworthy, but it's always there - fathers and sons, mothers and daughters, husbands and wives, boyfriends, girlfriends, old friends. When the planes hit the Twin Towers, as far as I know, none of the phone calls from the people on board were messages of hate or revenge - they were all messages of love. If you look for it, I've got a sneaking suspicion... love actually is all around.

In ja, res je tako, letališča so ena izmed najbolj nasmeh privabljajočih prostorov. Kljub tej neverjetni funkciji pa znajo biti tudi zelo moreča - sploh če si na visenje obsojen po več ur. V našem primeru dvakrat po osem na londonskem Stanstedu. Enkrat od tega čez noč. Ampak vseeno smo se zabavali.

Spanje v terminalu je izjemno oteženo. Seveda se najde nekaj klopc, ampak še te imajo po večini držala za roke med sedeži, tako da nekaj udobnih prostorov sicer je, ampak so povečini zasedena. Vsaj tista normalna. Če pa niso zasedena, so pa zagotovo na udaru klim - in to na polno. Pihalniki mrzlega zraka so premeteno razporejeni po celem letališču, tako da skorajda ni kotička, kjer ne bi vleklo kot ob največjem prepihu. Sprva smo se nastanili v kotiček, diagonalno od klim, vendar je vetrič botroval temu, da smo se bili prisiljeni predstaviti. Jutro smo dočakali pred enim okencem za izdajo vozovnic. Na srečo je imel Frenči s sabo priročno deko, na katero se je nas pet ravno stisnilo skupaj, da nam ni bilo treba ležati na preveč mrzlih tleh.

Preživljanje časa na Stanstedu podnevi je dosti lažje kot ponoči. Če ne drugega, je letališče veliko in prepleteno z ogromno trgovinami, kafiči in podobnimi kioski, tako da v kratkem času poznaš že vsako reklamo, pa naj bo na še tako nevidnem mestu, na pamet. Že opazovanje mimoidočih in med sabo si zelo različnih ljudi zna biti zanimivo. Si pa ne predstavljam, kako je vsem tistim revežem, ki bi morali po več ur čakati na Brniku, recimo. Samoiniciativa bi bila kar nuja, se mi zdi.

Ko smo iz Ljubljane zvečer pristali v Londonu, sem postal rahlo lačen. Na srečo je tisti skupen del letališča daleč od bornega, kar se tiče ponudbe hrane. Izbiraš lahko med Burger Kingom, hot-dog stojnicami, pestro ponudbo peciv ter muffinov raznih kafičev in pa med mini restavracijami, ki se specializirajo v pripravi zajtrkov. Sploh All Day Breakfast je prava uspešnica tam, tako da je s svojo ceno in tem, kar ponuja, prepričal tudi mene. Problem je bil samo v tem, da ga nisem dobil. Ob polnoči pač ne strežejo All Day Breakfasta, mi je pojasnila natakarica in mi zraven postregla še kaj-ti-ni-jasno pogled. Toliko o zavajanju strank. Sem pa zato naročil en sendvič s pršutom, mozzarello, paradižnikom in pa garlic breadom (česnovim kruhom). Česen je jako priljubljen dodatek jedem v tistem koncu Evrope - in to upravičeno, saj doda res prijeten okus. No, na poti proti domovini sem pa vendarle moral poskusiti All Day Breakfast in ga v dopoldanskem času začudoma celo dobil. No ja, dober obrok, razen tista zmešana jajca so zgledala malo sumljiva, pa tudi okus ni zaostajal za vtisom oči.

Je pa zanimiva razlika med skupnim delom letališča in duty-free delom (tisti odsek, ko te podrobneje pregledajo). Brdo ljudi, k strmijo v zaslone z napisi, s katerih vrat bodo odletela njihova letala, in pa nesramno drage trgovine, za katere raje ne vem, kakšne imajo šele cene z davkom. Znajo pa te prodajalnice prijetno presenetiti in tako ponujajo kakšen izdelek tudi za normalne smrtnike odobravajočo ceno. Tako sem na poti nazaj za pičlih 15 funtov (švoh 20 evropskih) kupil Jameson Irish Whiskey in bil izjemno navdušen nad nakupom.

Ti pa znajo na letališču čisto slučajno vzbuditi rahlo domotožje - ko sem čakal na letalo za Slovenijo, sem v vrsti za obrok zaslišal Michaela Bubleja in njegove verze Another summer day has come and gone away in Paris and Rome, but I want to go home... Kljub vsem tem pripretljajem pa so mi letališča še vedno ostala v spominu kot prostor veselja in ljubezni. Konec koncev je res lepo videti nasmejanega očeta, ki te po dveh tednih nepozabnih doživetij v tujini pričaka na Brniku. :)