No dvigni belo Japonc! Bravo bravo!

Ob besedni zvezi športni komentator bo večini Slovencev - vsaj tistim, ki vejo, kaj je youtube - prva asociacija Anton Borkovič iz Jakobskega Dola. Le kdo si ne bi zapomnil tega unikatnega komentatorja, ki mojstrsko opiše dogajanje na igrišču. Skoraj no, ni blo ne. Navkljub tremnemu občutku je njegova nesposobnost opažanja, kaj se dogaja na igrišču ali kater igralec oziroma celo ekipa je pri žogi, neverjetno smešna. Sploh če niti ne ve, kdo točno je nasprotnik Maribora v tej tekmi. Težko je vedno uporabljati glavo, dobro glavo. Poskusi, da bi komentiral Ligo prvakov ali bil vsaj gost v studiu, so se kljub 2500 podpisom na spletni peticiji izjalovili. Bo pa njegov poizkus na tekmovanju Naj komentator gotovo šel v anale. Žogo brcno!

Eden podobnih kekcev, le da dosti bolj poslušan, je vsem znani Miran Ališič. Na komercialni televiziji že dlje časa komentira formulo, na katero se - roko na srce - dobro spozna. Vendar pravi čar njegovemu komentiranju da šele njegov vreščeči, napol hripav glas, poln navdušenja, kateri pride do izraza sploh ob štartu, nesrečah ali pa prehitevanju. V spomin se vtisne tudi s polivanjem z bencinom, navdušenjem nad dežjem in pa z video posnetkom, ki prikazuje njegovo komentiranje, ko se kar vživi v bolid. Vsekakor - če vam njegov glas ni ravno antipatičen - popestri ogled sicer enolične dirke.

Eden podobnih strokovnjakov, ki se spozna na šport, je Peter Vilfan. Po uspešni košarkarski karieri se je podal v reporterske vode, kjer je dolgih 18 let na nacionalki komentiral domače in tuje košarkarske tekme. Sedaj se je ob nesporazumu z vodilnimi možmi za vsaj 3 leta odpravil na komercialno televizijo, kakor je zapisal v svojem blogu. V redu komentator, ki pa se mi je zameril že v otroštvu zaradi prevelikega favoriziranja (njegove) Olimpije. Kot zvest navijač Krke pač nisem mogel prenašati njegovega razočaranega (ko je zadela Krka) oziroma navdušenega (ko je zadela Olimpija) glasu. In zaradi tega se mi še vedno zdi kot en kekec. :D Sem pa dokaj rad spremljal njegove prenose tekem reprezentance.

Najbolj poznani tip z nacionalke je gotovo Igor E. Bergant. Profesionalec v svojem poklicu, skorajda strokovnjak, vendar je njegova edina, toda velika pomanjkljivost to, da je na trenutke enostavno nezanimiv. Njegovi prenosi so spodobni, strokovni, ampak ne taki, da bi te navdušili.
Rahlo drugače je z ostalimi komentatorji z nacionalne televizije - so malo manj strokovni, toda bolj zanimivi. Vsakdo se dovolj spozna na šport, ki ga komentira, tako da so prenosi v redu. Na vsake trenutke se pojavi tudi kakšen izpad tipa Sedaj bi bilo treba Pietrusa kar na gobec. Oprostite, oprostite... Mihata Žibrata, ob katerem pa prenos postane naravnost navdušujoč. :) Lepo je slišati komentatorja, ki se v tekmo vživi kot zagret navijač.

Sedaj, ko poteka svetovno prvenstvo v atletiki, pa v vsem svojem sijaju zasije Andrej Stare. Stari maček je za atletiko pravi profesionalec (njegova žena je bivša tekačica na 400 metrov, mimogrede). Med komentiranjem svetovnega prvenstva pa je prišel na dan tudi podatek, da je pravi profesionalec tudi, ko se tiče udeležbe pri športu - na svetovnem atletskem prvenstvu za športne novinarje je namreč v najstarejši konkurenci osvojil kar 3. mesto! Gledanje atletike je z njim naravnost fascinantno - če Kozmus meče enega izmed njehovih zadnjih metov v finalu, pa režiser ne pokaže v živo, se na hitro prelevi v radijskega komentatorja ("... In Kozmus se opravlja v krog. Sedaj bom postal radijski komentator. IN KOZMUS JE STOPIL V KROG IN ŽE SE PRIPRAVLJA ZA IZMET. PRVI OBRAT, DRUGI OBRAT, IN... MOČAN IZMET, KAKO DALEČ BO LETELO KLADIVO..."). Izjemno pokomentira tudi tek Bolta za svetovni rekord, ko o šprinterju reče, da je kot brzovlak. Takih besed, takega komentiranja je po mojem mnenju premalo, slišim pa jih le pri Staretu. Hkrati je tudi eden redkih komentator, ki se vživi v dogajanje, iskreno navija za naše ter spodbuja sodnike - No dvigni belo Japonc! Bravo bravo! Sposoben je komentirati tudi nogomet navkljub težavam z novimi očali ali pa, ko se zgodi grk Kotom. Prav tako se dobro izkaže na hokeju, tudi če komentira pijan (ter se po 1. tretjini z njim potem "izgubi povezava") ali pa mu kdo zakriva pogled. Hkrati je celo pripravljen sodnika povabiti na kavo, ko le ta ne piska dobljenega gola Sloveniji, označiti enega izmed Avstrijcev, ki je grdo štartal na našega igralca, za barabina, ali pa ne oceniti zelo slabih sodnikov. Če pa je komentiranje prenaporno, si pa vzame trenutek in si oddahne. Izkušnje ma tudi z ostalih športov na ledeni ploskvi - na začetku novinarske kariere je komentiral svetovno prvenstvo v hitrostnem drkanju, ups, drsanju. Naj vas te cvetke ne odvrnejo od misli, da je tak reporter sposoben spraviti iz sebe kaj pametnega, ne, ravno nasprotno - na šport (še posebej atletiko in hokej) se spozna mnogo bolje od marsikaterega strokovnjaka. Sicer pa je Stare po mojem mnenju edini slovenski športni novinar, ki je sposoben prenos športa napraviti strokoven, hkrati pa izjemno zanimiv in humoren, hkrati pa lahko tudi vedno, res vedno na dan privleče kakšen zanimiv podatek. In hkrati se ob prenosu še pošteno nasmeješ. :)) Res, če že gledam šport, upam, da ga komentira Stare. (:

Vsi vemo, da se prenosi Lige prvakov v Sloveniji selijo z ene televizije na drugo. Toda vedno (z izjemno prenosov, ki so bili še na nacionalki) sta zraven brata Goran in Dejan Obrez. Samooklicana strokovnjaka, kvazi poznavalca nogometne igre prenašata tako tekme na TV3ju, A-kanalu ter tudi pokrivata prenose na Šport TVju. Včasih jih spremljam, ker se mi zdita smešna - 10-minutno nakladanje o tem, kako je Mutu navezan na svojo babico brez spremljanja igre je vsekakor zanimivo, kakor tudi njun besedni zaklad, katerega višek predstavlja besedna zveza 'nogometna harmonija'. Tedva kekca sta sicer nesposobna normalno komentirati, spremljati igro ali pa ugotoviti kakšne posebnega taktičnega dogovora v ekipi; njune zanimivosti so omejene na trače o prestopu Ronalda ter ljubezenske afere znanih nogometašev, hkrati pa imata oba tako jebeno antipatičen glas, ampak seveda oba vedno postrežeta s kakšnimi cvetkami, ki pa so vedno dobrodošle. :D

Če potegnem črto, je užitek ob gledanju športa na slovenski televiziji zelo relativen. Strokovnost je v nekaterih primerih vprašljiva, se pa največkrat ob prenosih nasmeješ. Sploh če spremljaš Stareta, ki je po mojem mnenju brez dileme najboljši in najzanimivejši komentator daleč naokoli. ^^

No dvigni belo Japonc! Bravo bravo!

Kepica sladoleda

Pisalo se je leto 1999. Zadnja sobota v juniju. Fešta v Mirni Peči. Ja, bil je Mirnopeški tek (na žalost iz vsem znanih razlogov zadnji). Ljudje so uživali v soncu, tekli, pili pivo in jedli sladoled. Novljan je za to posebno priložnost dal skrinjo kar ven na pločnik in prodajal sladoled po 120 tolarjev.

Piše se leto 2009. Za vikend grem s kolegi na morje v Strunjan, kjer ravno pred odhodom domov slučajno naletimo na mojega strica. Ta nas pri bližnji slaščičarni počasti s sladoledom, za kepico katerega odšteje nesramnih 1,20 evra.

En evro je vreden 240 tolarjev. You do the math.

Ja, v desetih letih se je sladoled podražil za 2,4x. Ali je prišlo res do takšnega napredka? Če bi, bi se gotovo izognili jebeni recesiji jebenih Američanov. Če bi, bi bile tudi plače 2,4x večje.

Raje nočem vedeti, koliko bom sam odštel za to, da bom lahko svojim otrokom narisal nasmeh na obraz s to ledeno radostjo. Do takrat pa se lahko le sprijaznim in uživam v relativno dragi, a mogoče tega vredni kepici sladoleda. (:

Aja, pa Mirnopeški tek pogrešam.

Poletne barve. (:

Če zanemarimo dejstva, da sem zakompleksana najstnica, da že OMAJGAD ŽE POL LETA NISEM NČ NAPISAL OMAJGAD OMAJGAD in da mi posti tipa OMAJGAD EJ TO JE POST K SEM ZANEMARJAL BLOG AMPAK RES NE VEM O ČEM BI PISAL AM JA LAČEN SEM OMAJGAD DESETKICA res ne dišijo, sem spet zbral voljo, da nekej napišem in spremenim svet. Vsaj rahlo. ;D

Poletje se bliža h koncu, jazst pa uživam. Za vikend smo šli s kolegi na morje v Ljubljano in Strunjan (pa naj se še tako čudno sliši :D). Dejansko smo se mel fajn, haha. Vsak večer nekej športam, čez dan pa bodisi delam na Telekomu Slovenije bodisi zabušavam. Popoldne se itak najde kej za počet, zadnje čase pa (prepozno) v noč gledam Kako sem spoznal tvojo mamico alias How I met yout mother. Legendarna serija, ob kateri i-laugh-my-ass-off. Skratka, uživam v poletnih barvah. (:

Fora s poletnimi barvami je, da se je to spomnila moja super mati, ki me je prejšnjo poletje pospremila v šoping z naročilom, naj si kupim kakšno majico v poletnih barvah. In ker sem rad pisan, sem si od takrat naprej povečini garderobo popestril z nečrnimi in nebelimi majicami. :D Zdaj pa mi poletne barve predstavljajo vse uživantskosti, ki pridejo še posebej do izraza med poletnimi počitnicami. Sploh vikend roadtripi s kolegi, uživanje v študentskem delu, vsakodnevni pikniki, movienighti in podobne pizdarije, v katerih uživam kako drugače kot s pivom v roki. =)

Poletje gre h koncu, ampak postaja čedalje boljše in boljše. Užijte ga tudi vi. :*

Hvala Ajdi, da me je spomnila, kako obožujem poletne barve in mi dala idejo za tale blog post; Larisi, ker me je učerej pol ure poslušala, kako posebno smo se mel na morju; ter pa tudi hvala kolegom, da mi vsakodnevno popestrijo dan. :)

Bling.

It ain't hard to hold
When it shines like gold
You'll remember me.

The Killers - Bling (Confession of a King)

Slovenci v zamejstvu.

Z ekskurzijo po Italiji smo se tudi podrobneje seznanili z življenjem slovenske manjšine v Italiji. Ta je izmed vseh slovenskih manjšin najštevilčnejša in tudi najmočnejša. Vendar to, da je najmočnejša, še ne pomeni, da je močna.

Slovenci izven meja naše države se še vedno ukvarjajo s problemi, ki jih delno bremenijo že vse od konca prve svetovne vojne naprej, vendar sedaj ne v taki meri, kot v času poitalijančevanja. Njihova življenja niso enostavna - niso tako bogati, sproščeni in srečni, kot si jih marsikdo predstavlja. Predstave o njih, če sploh so, so ponavadi zgrešene.

Toda ja, premožni so, saj je Italija gospodarsko zelo razvita država; sproščeni tudi, kajti način življenja jim to omogoča, in srečni. Vendar ima življenje na oni strani meje tudi slabe strani. Glavna je seveda jezik. Resda naj bi zakon zagotavljal dvojezičnost v vseh teh predelih, vendar realno gledano so slovenski napisi omejeni na minimum. Proslave so v italijanščini. Ti Slovenci bijejo trd boj za slovenščino in za to jim vsekakor izkažem spoštovanje.

Naslednja stvar je vključevanje v tamkajšnjo življenje. Prebivalstvo je tam pomešano in Slovenci se trudijo ostati Slovenci. Zaradi tega so kar malo zapostavljeni, vendar je to tudi cena ohranjanja kulture.
Slovenska manjšina je ogrožena in to je bilo tudi eno izmed glavnih sporočil te ekskurzije. Videli smo, da položaj ni ravno najboljši in da osnovne manjšinske pravice niso v celoti realizirane. Zato upam, da bodo še naprej tako vztrajni in še naprej tako - slovenski. :)

Beachvolley :)

Fajn zadeva. ^^

Danes smo se s prijatelji spet odločili iti na Loko. Mivka na igriščih za odbojko kar kliče po tem, da greš in malo športaš. Odbojka je res fajn šport. Ni ti treba skoz tečt. Tehnika je pomembna.

Razmišljanje je pomembno. Ni stika z nasprotnimi igralci (no ja, razen če imajo ti stalne izlete v mrežo ali celo mimo mreže, hehe). Prijetna sprostitev v teh vročih poletnih dneh, absolutno. ^^

Kdaj gremo spet? :)

Branje - o branju.

Za začetek mojega nadobudnega bloganja prispevek o poleg pisanja osnovni stvari bloganja - branju.
Še pred parimi meseci sem bil zadovoljen bralec Dnevnika. Dnevni časopis, ki je ponujal kvalitetno branje, ravno pravšnjo velikost za na wc, dovolj člankov, zanimive športne prispevke, sobotno prilogo. Vsekakor zadovoljiv dnevni časopis.

Potem pa smo dobili ponudbo, da naročimo Delo, za katerega se ve, da je najkvalitetnejši slovenski dnevnik, poleg tega pa imamo še 30% popusta zaradi razloga, ki sem ga do sedaj že pozabil. Zdi se mi, da je bilo nekaj v zvezi z naročnino na neko dodatno revijo ali celo zaradi tega, ker smo že bili na nekaj naročeni. Seveda je oče ponudbo izkoristil.

No, tako je vsako jutro namesto Dnevnika k nam prihajalo Delo. Sprva - problemi. V Dnevniku sem bil navajen, kje vsak dan najdem šport in ostale zanimive stvari, kateri dan so kakšne rubrike, hkrati pa je format, na katerega je tiskano Delo, dosti večji od Dnevnika in ni bil tako priročen. Pa vendar, s časom sem sem Delo vzljubil in spoznal, zakaj je najkakovostnejši slovenski časopis.

Članki so daljši. Globlji. Širši. Kvalitetnejši. Bolj simpatični. Novic je več, hkrati pa tudi prilog. Sicer je sobotna priloga rahlo drugačna od Dnevnikove, katera mi je bila sicer zelo všečna, saj je opisovala interesantne teme, vendar je Delova vseeno zelo samosvoja in dobra. Zraven našega novega dnevnega časopisa pride tudi Vikend, ki je za spoznanje boljši od Dnevnikovega Pilota. Pa Mag in še polno ostalih revijic.

Pa vendar, Delo se mi je izjemno prikupilo pred parimi tedni, ko so zraven petkovega časopisa priložili izbor najboljših člankov iz New York Timesa. V angleščini, v originalu. O temah, ki so res zanimive, bralca pritegnejo in so hkrati tudi napisane v zelo všečnem stilu. Vsekakor odlična poteza Dela. Vendar o člankih iz New York Timesa drugič. :)

Ali se mi zdi pomembno, da smo naročeni na kvaliteten dnevni časopis? Da. Rad sem na tekočem, podrobneje slišim tudi o stvareh, ki jih nisem videl, hkrati pa časopis zelo popestri popoldansko malico in je tudi priročno branje na stranišču. Žurnal, slovenski zastonjski dnevnik, na primer, mojih potreb ne zadovolji. Hkrati Delo ne pretirava z nesmisli in ne prodaja burekov, čeprav se tu pa tam najde tudi kaj totalno nesmiselnega. Časopisi se morajo prodajati. Pa saj smo dovolj pametni, da vemo, kaj je res in kaj so cvetke. (:

Tudi to, da je v tiskani obliki, je izrednega pomena, kajti za tem se skriva veliko več. Članki so kvalitetnejši in brez toliko nabijanja v prazno, kot ga je na internetu. In ker vsi vemo, da je človek ob e-branju osredotočen še na mnogo drugega, oziroma da na internetu večinoma prebira trače in ostale prek medijev napihnjene štorije, se lahko na tiskan časopis v miru skoncentrira.
Dnevni časopis mora biti. Dan brez Dela enostavno ni več dan. :)