SHKSPR = ZKN

Skupek soglasnikov? Say what? Za vse neučene internetne govorice: ta napis pomeni Shakespeare je zakon. Se zdaj zdi logično, kajne? :D No, to je bil naslov letošnje predstave dramskega društva Dioniz, kjer smo dijaki SEŠTG z željo po gledališkem udejstovanju uprizorili nekaj prizorov iz del slavnega Williama.

No, vse skupaj ni bilo niti približno tako resno, kot se sliši. Glavno vodilo letošnje predstave je bilo aktualiziranje. Posodabljanje. Prenos trubadurskih in v-hrbet-nož-zabadajočih prizorov v moderno okolje, moderno dobo. Rezultat? Tri četrtine ure zabavnih prigod za nas dramce in nekaj novega in zanimivega za publiko.

Čeprav je večina prizorov bila bolj sodobne narave, je bilo treba predstavi dodati tudi nekaj skoraj-srednjeveškega pridiha. Tako da sem odigral vlogo originalnega Romea v slavnem balkanskem, khm, balkonskem prizoru, moj tekst pa je bil moderni prevod originalnega zapisa. Seveda v angleščini. Say what again?

Originalni He jests at scars that never felt a wound kot Romeov začetek monologa se je spremenil v He laughs at the scars of love when he's never felt love's pain. Malenkost manj poetično, vendar izjemno bolj razumljivo. Ohranila se je liričnost, a hkrati se je poezija približala tudi manj izurjenemu govorcu angleščine. No, po tej iztočnici sledi en hud monolog, nekakšen wall of text (in čisto mimogrede - na pamet mi je padlo, da bi bil perfekten slovenski prevod za to frazo bale teksta. Sliši se isto, pomen je pa tudi isti :D), in pa še dialog z Juliet. Na srečo med predstavo ni bilo problemov in sem svojo vlogo tudi uspešno odigral. :)

Predstava je absolutno uspela, pohvalil bi pa zelo kulturno publiko, ki je tudi po koncu lepo ploskala in šele potem letela na Loko. :D Vas pa puščam s sonetom, katerega recitacijo smo danes tudi slišali: tistim z indeksom 130. V angleščini, kajti original je le original. Malo poezije sem in tja ne škodi, sploh pa ne tako vrhunske, kot je tole Shakespearovo delo. Perfekcija v zamisli in odličnost v izvedbi. ^^

William Shakespeare - Sonnet 130

My mistress' eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red than her lips' red;
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damask'd, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound;
I grant I never saw a goddess go;
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet, by heaven, I think my love as rare
As any she belied with false compare.

Nekaj je v zraku

Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in dreget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku.
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

~ Tone Pavček

O ja, pomlad je tukaj, sonček je tukaj, definitivno je nekaj v zraku. Čeprav se v medijih bolj kot o simpatični naravi in razigranem razpoloženju omenja druga stvar v zraku - vulkanski prah. Oh noes! Letalske družbe že tarnajo o milijonih evrov izgube, vendar se sam ne morem bolj načuditi vsej tej situaciji. Saj sočustvujem z vsemi, ki so ujeti na letališčih, toda od kdaj je zračni promet pravica in ne privilegij? O razlikovanju med tema dvema pojmoma poslušamo že vsak dan, ampak tole pa se je zdelo totalno pretirano. Mati Narava je mati Narava in z njo se ne zajebava. Simple as that. Prepoved je prepoved, saj lahko pride do nesreč, ki pa so - sploh če se zadeva letala - jako usodne. Kot da ni že dovolj, da letalski promet močno onesnažuje okolje, ne, enostavno se današnja družba ne more zadovoljiti s tistim, kar ima.

Če odmislimo te tegobe, pa je sedaj pomlad, rožice rastejo, sonček sije, mamo se fajn, v zraku pa je predvsem ljubezen. ^^

It's a new world.

Sedaj sem se uradno navadil na moja super očalca. Čeprav se drugi še niso ravno mene. Ne vem, ali je splošen smeh posledica tega, da zgledam drugačen, ali pa enostavno zgledam neumen. V vsakem primeru mi je vseeno, saj mi očala ponosno počivajo na obrazu vsakokrat, ko se mi zahoče. :)

Danes sem jih imel na sebi praktično cel dan. Zakaj? Ker sem jih na trenutke moral imeti, če sem hotel kaj videti, sicer pa mi je enostavno ugajalo. Po pouku smo si s šolo ogledali gledališko predstavo Francoski testament, ki je kljub svoji resnosti pustila odličen vtis glede same izvedbe, in iz devete vrste je bil moj normalen pogled na oder bolj moten. Sam pogled prek očal pa je jasno zarisal igralce, sceno in dogajanje, v katerega smo strmeli.

Nasploh sedaj odkrivam povsem nov svet. Če sem se prej nekako že navadil na to, kar sem bil sposoben videti, je sedaj situacija drugačna. Opazovanje narave in okolja je dobilo nove perspektive, saj je ob moji dioptriji, ki znaša negativnih 0,75, sedaj vidna slika dosti bolj podrobna. Svet sedaj vidim kot sozvočje jasnih linij, barve so postale žive in oddaljeni predmeti niso več le skupek prepletajočih se barv. Hkrati sem spet sposoben brati manjše oddaljene napise, kar se je že izkazalo za koristno zadevo, predvsem pa me sedaj ne moti več, da nečesa ne vidim.

Očala so po mojem mnenju super optični pripomoček, ki ob danes vse pogostejši slabovidnosti čedalje bolj prihajajo do izraza. Hkrati so tudi dober modni dodatek in se mi ne zdijo ravno odvečne v tem smislu, da se z njimi nočemo kazati v javnosti. Čeprav sem sedaj rahlo geeky, ponosno nosim svoja očala. ^^

Toda zakaj ne bi ohranili naravni videz in si omislili leče? Tudi to je opcija, vsekakor, vendar pa v mojem primeru odpade. Sploh se nimam volje ubadati s tem, koliko časa jih že imam v očeh, pa tudi moje potrebe po nujni uporabi korekcijskih pripomočkov so minimalne. Moja dioptrija ni velika, tako da očala dejansko zelo potrebujem le pri vožnji, gledanju na tablo iz zadnje klopi in opazovanju bolj oddaljenih dogodkov / stvari.

V enem tednu so tako očala postala pripomoček, ki me spremlja praktično na vsakem koraku. Pa še rad jih nosim. :)

Misel dneva

When life gives you lemons, keep them, because hey, free lemons.

To modrost sem zvedel kje drugje kot na facebooku. Ta stran za spletno druženje mi poleg vsakodnevnega pogleda v male malenkosti in malo večje malenkosti mojih prijateljev nudi tudi redno zalogo smešnih skupin. Fan pagi in različne grupe mi popestrijo vsakdan, kajti nekatere so res legendarne, tudi sam pa sem avtor dveh skupin:

1. Not all boys just want a relationship for sex, some want a good sandwich.
2. To err is human, to arr is pirate.

In ko smo ravno pri piratih - pred kratkim sem si jezik obrazne knjige iz angleščine (ker nespodobnega slovenskega prevoda ne prenesem) spremenil v piratsko angleščino (English - pirate). Rezultat? En ogromen nasmeh na obrazu. Te piratske pogruntavščine so naravnost neverjetne, že začetni What's on your mind se spremeni v What be troublin' ye?, pa potem je vsak r izjemno poudarjen, da ne rečem, da so kraj, datum rojstva in ljubezensko stanje spremenjeni v Port o' Origin, Sailin' Since in pa State o' Affairs. Najjača fora pa je gotovo napis za bivše Activities, ki je po novem Things ye do when there be no rum.

Absolutno prijetna požititev tega priljubljenega portala in če se želite tudi vi podati na morsko avanturo, lahko jezik spremenite na dnu strani.

Aye'll arrrbsolutely be takin' a fancy t' this 'ere. Arrrrrrr!

SUIT UP!

WHAT UP?

Today is Monday. I had the most craziest weekend of my life - my prom was the most awesome night of my life without a doubt - and today reality check was supposed to happen. And it happened. In addition, I've also expirenced an unbelievable Monday, which to me was simply not-so-very-international Day of Awesomeness.

I SUITED UP!

Me and my schoolmates made a deal to come to school in our prom dresses. Why? No extra reason, but a great laugh was guaranteed and it sounded like fun. And indeed it was! Now I finally understand Barney Stinson and his enthusiams over suits. Although it felt kinda weird in the morning slowly I began to feel relaxed and great. Because of our different appearance we were constantly getting odd looks and even some mockery... But it was effing awesome, I felt like Barnacle and now 'Nothing suits me like a suit' is stuck on repeat. Great song and today's anthem. ^^

Conclusion: As Mr. Awesome said: “Suits are full of joy. They're the sartorial equivalent of a baby's smile.” Actually. It feels great to be in a suit so I look forward to next day when I'm going to [and you should too] SUIT UP!

Suits are cool. Exhibit A:
And yes, this is me in the picture with my new glasses, because I can't see distant items so clearly anymore. (photo by Medo)

I did find out something very imporant about myself... I'm awesome.

Malenkosti, ki polepšajo dan

Ste se že kdaj vprašali, katere drobnarije vas na slab dan spravijo v malo boljšo voljo; katere stvari si privoščite, ko se želite malo razvajati; kaj vam polepša dan?

Moj spisek petih stvari, ki ločijo povprečen fajn dan od woohoo dneva, so naslednje:

1. Kava
2. Sendvič
3. Sladoled
4. Časopis
5. Pivo

Why? Here's why.

Kava

Mojih slabim spalnim navadam oz. neprijateljstvu z bioritmom se zoperstavim s kavo. Prej, kot jo zjutraj dobim, prej začnem normalno funkcionirati. Po treh letih rednega pitja se že kažejo znaki odvisnosti, vendar pa je kava res super. Doza kofeina mi je pač pomembna, da lahko živim life to the fullest. :)



Senvdič

Mogoče tega niste vedeli, ampak jazst imam rad hrano. No, imam rad je kar malo blag izraz - hrano namreč obožujem. Jem, kadar mi paše in kar mi paše. Najraje od vsega pa imam sendvič. Sendvič mi poleg super okusa nudi tudi dozo energije za lažje premagovanje vsakodnevnih naporov. :)



Sladoled

"Gremo k Jusufu? Ja dej, se dobimo tam." Standardni dialog? Ja. Sladoled iz slaščičarne Malaga je postal že del našega šolskega vsakdanjika, skupaj s kolegi pa najraje pospravimo kar šolsko sadno kupo. Razvajanje z okusnimi ledenimi dobrotami je pač potrebno, sploh ob močnem pripekanju sonca. :)



Časopis

Na naš dom vsak dan prihaja Delo. Časopis vsak dan prelistam in preberem najzanimivejše novice, podrobneje pa preberem športno rubriko. Vsakodnevna doza kvalitetnih in slovnično pravilnih informacij mi širi obzorja in krepi moje znanje materinščine, hkrati pa je časopis priročen in zanimiv za kratkočasenje. :)



Pivo

Po napornem dnevu se najbolj prileže pivo. Sploh če je vikend, hehe. Ta kultna pijača je idealna za sproščanje, povrhu vsega pa je še dobrega okusa. Enostavno - pivo je pivo! :)



Vse slike so produkt mojega lastnega fotografiranja z nokio e63, večinoma kot material za MMSe. :)

Če potegnem črto - vsakodnevno razvajanje se mi zdi pomembno. Ker ta zadovoljen nasmeh, s katerim hodimo po svetu, odtehta tiste male pare, kolikor stanejo te malenkosti.

Smile! :)

Arhitekturno udejstvovanje

Kot dijak zaključnega letnika srednje šole sem se moral do letošnjega dneva žena odločiti, na kateri fakulteti želim nadaljevati svoje šolanje. In odločitev je bila naslednja: moja prva izbira je Fakulteta za arhitekturo, druga je univerzitetni program gradbeništva, tretja pa matematika. No life on the horizon, indeed :D

Kot je v navadi, je tudi letos narod navalil na arhitekturo. Vpis je 282% oz. na 133 razpisanih mest si želi priti 375 nadebudnih umetnikov. S hudo konkurenco bomo bili boj od 1. do 3. julija na sprejemnih izpitih, ki pomenijo kar 80% skupnih točk, ki bodo odločale o bodočih brucih na tej fakulteti. Drugih 20% predstavljajo zaključna uspeha iz zadnjih dveh letnikov in pa uspeh na maturi.

Seveda moja izbira arhitekture ni naključna. Na začetku tega šolskega leta sem se vpisal na tečaj arhitekture kot priprava na sprejemne izpite, da si pustim opcijo za faks odprto, ker se mi ni sploh sanjalo, kam bi po opravljeni maturi odtaval. Celotna zadeva glede risanja se je izkazala za zanimivo in me je zelo pritegnilo, tako da sedaj že (dokaj) resno rišem.

Tukaj je nekaj mojih slik (in ne, mi ne rišemo hiš), vendar pa poudarjam, da sem samo dijak in ne umetnik. :)

Ročna ura.


Razdelilec.


Kaseta.


Tole je neka priprava za igranje na pesku, tud men ni najbolj jasno kaj je, ampak se mi zdi, da mi je kar fajn ratalo. Pa stroka je tudi takega mnenja. :D


Tole pa je utrinek iz zadnjega risanja, ko sva z Ajdo sredi Šolskega centra sedela in risala hodnik ter bila posledično deležna mnogih začudenih pogledov.

Arhitektura je fajn. :)

(ne)Delovna sobota

Sobota, 10. april 2010.

Kot že večino sobot v tem šolskem letu sem tudi danes kmalu ustal in se odpravil v šolo. Toda danes z drugačnim razlogom (sicer hodim na arhitekturo, o kateri v kakšni drugi objavi), saj je bila delavna sobota. Ja, noter moramo prinesti en dan, pa smo šli danes v šolo. Meni osebno totalno nemoteče, ker vem, da bi bilo še bolj glupo iti tisti noter prinašajoči dan v šolo.

Pa vendar - dve uri pouka, ki sploh ni bil na hard, ampak bolj rekreacijski, potem pa koncert. Ja, v okviru dejavnosti dijaške skupnosti je bil na šoli koncert in tokrat ne dijaški koncert, kot decembra, ampak je nastopila novomeška rock zasedba Dan D. How cool is that?

Anyway, ob desetih grem jazst lepo dol v naš športni hram in se usedem na tribuno. Res, to je bil koncert rock zasedbe, ki je zgledal tako, kot da smo v kulturnem domu (čeprav dvorana Leona Štuklja ni dom, še manj pa kulturna). Še glasbenikom je bilo smešno. A vendar je koncert stekel.

Romatničen uvod, Tokac v pravem razpoloženju za petje in zabavanje občinstva med komadi (ene bolj, ene manj), dobro ozvočenje - slišalo se je fajn. A manjkal je tisti stik s publiko, tista povezava, nihče ni padel not.

Potem pa so se dve punce opogumile in odskakljale poskakovat na sredo dvorane. Svaka jim čast. In pridružili so se jim še drugi. Sledila je in my opinion super poteza Dan Dja, ko so se odrekli predvideni playlisti in so začeli igrat vse tisto, kar jim je zapasalo. Za vse navdušence "pod odrom" so najprej zaigrali Plešeš in nadaljevali v hudem tempu.

Meni ni bilo do skakanja. Z družbo smo sedeli na južni tribuni in uživali v glasbi. Biti zasanjan na sobotno dopoldne ob poslušanjem Dan Djev v živo... neprecenljivo. Vem da odzgoraj se vse lepše zdi, rad bi bil zrak, ki ga dihaš ti...

Kar pa je bilo videti res obupno in nekulturno, je bilo to, da je že več kot tri četrtine občinstva zapustilo dvorano še pred koncem koncerta. A mogoče ne živimo v civilizaciji? Zgleda, da je bonton za nekatere še vedno svetlobna leta stran in to je bila edina črna pika na sicer super koncertu. Pa tudi Dan Djevci se niso ozirali na to, oni so igrali svoje, igrali so za publiko, ki jih je poslušala. In bili smo jim hvaležni. :)

In če zaključim z besedilom, s katerim je bil koncert zaključen:
Hvala za vse...
Dobro nam gre...
Nikoli bolje.
Tukaj pa je še en drobčkan slikovni utrinek (za kakovost slike grejo vse zahvale moji nokii e63):


Ampak potem, po koncu koncerta, pa sva s Klemnom uletela do bobnarja, če bi lahko dobila palčke. In je šel on po palčko, jo vrgel v zrak, sam pa sem kot največja grupie zajebal Klemna in jo ujel. Tako da sem zdaj ponosni lastnik palčke od bobnarja od Dan Djev. Woohoo! :D

In še slika za potešitev vaše radovednosti:

















What is more - uvrstil sem se na državno tekmovanje iz znanja matematike! :) Ki pa bo dan po našem maturantskem plesu. Party on! :D