Skupaj na štrajk?!

Dijaki gredo na ulice. Zakaj gredo in ne gremo? Ker me v sredo, 19. maja, ko so demonstracije planirane, ne bo v Sloveniji, ampak tudi če bi bil, se jih ne bi udeležil. V njih ne vidim niti potenciala za spremembo situacije niti načel, za katere bi se bilo vredno boriti. Ampak čemu pa bo Ljubljana sploh polna dijakov? Tukaj je par linkov z informacijami:

skupaj.info - Zahteve ob demonstracijah
glasstudentov.blog.siol.net - Resnica o študentskem delu
dhgoriske.blogspot.com - Protesti so žur

Toda!

Ali se vam dejansko zdi, da bodo vodilni možje spremenili svoje odločitve, če bo par tisoč dijakov napolnilo ljubljanske ulice? Meni se zdi, da ne. Sploh ne po tem, ko dialog ni zalegel. Zahteve so prehude, sploh glede na stanje v državi.

Toda za kaj se sploh gre na ulice? Ker nam jemljejo 100% subvencijo dijaške prehrane? Saj vem da ni v redu, da se to po komaj dveh letih spreminja, toda šlo je za politično potezo prejšne vlade in sedanja mora zmanjšati izgube v proračunu. Sploh pa smo dve leti nazaj za hrano dnevno dajalo po dva evra minimum, po uvedbi novega zakona pa naj bi dijak mesečno doplačeval okoli 20 evropskih. Je to kritično? Ne.

Vse dijaške in študentske organizacije odločno nastopajo proti predlagani noveli zakona o malem delu. Ste se že kdaj vprašali, zakaj? Ker bi s tem dobivali manj denarja, kot ga dobivajo sedaj. In predlagane spremembe sploh niso slabe. Nehal bi se izkoriščati status študenta, saj je namen študentov, da študirajo, hkrati pa bi šla delovna mesta k tistim, ki dejansko doštudirajo (in bi se zmanjšal problem brezposelnih).

Zakon bi sicer omejil število oddelanih ur na 728 letno, vendar ob manjši matematični računici ugotovimo, da to ni nič kritičnega. Če bi po novem hoteli delati celo leto, bi lahko delali 14 ur na teden (se pravi za vikend), ker pa v celotnem letu tudi ne bi vse vikende preživeli v službi, bi ostalo dovolj prostih ur za poletne dni. Če pa bi tako kot večina delali le poleti s polnim delavnikom, bi lahko delali dobre štiri mesece! Čisto dovolj. Pa še malo delo bi se hkrati tudi štelo v delovno dobo.

Že, toda marsikdo se vpraša, kaj pa bo s tistimi, kateri se z delom ob študiju dejansko preživljajo? Pri predlaganem zakonu bi šel večji delež za štipendije, tako da bi vsi taki morali dobiti podporo države - in hkrati bi lahko še vseeno delali. Del bi šel tudi v sklad za neplačnike, iz katerega bi bili vsi opeharjeni mali delavci plačani, poleg tega pa bi se uredile urne postavke, ki bi tako znašale od 3,50 do 8,00 € bruto.

In zakaj je ta zakon tako zmotil organe, ki naj bi se zavzemali za pravice dijakov in študentov? Delno zaradi tega, ker bo res rahel upad ponudbe del za študente, ki ne bodo več mogli delati toliko, kot želijo. Ampak v predlagan zakonu je tudi odrejeno, da se prispevek Študentski organizaciji Slovenije, ki nato dalje financira vse druge projekte in klube, zmanjša za polovico. V številkah je to iz 4 na 2 odstotka. Ta dva prosta procenta pa se bosta namenila za financiranje študentskih projektov in obštudijskih dejavnosti. Študentske organizacije, društva in klubi se bodo lahko prijavili na razpis za le-te, torej denar torej ne bo šel direktno k ŠOSu, ki z njim - roko na srce - ne ravna ravno najbolj gospodarno. Zaradi tega bodo morali malo bolj razmisliti, kako bodo poslovali s financami, vsekakor pa to ne bo pomenilo propada večjih prireditev v organizaciji študentskih klubov.

Če za zaključek razmišljanja o malem delu citiram dve misli iz bloga glasstudentov:

Študent, ki redno študira in ob tem priložnostna dela (skozi vso leto, ali med glavnimi počitnicami), ne bo čutil nobenih sprememb in omejitev.

Zakon bo tako med drugim omejil delo tistih študentov, ki status študenta izkoriščajo le za zaslužek.

Vendar malo delo in prehrana nista edina razloga za prihajajoče demonstracije - tu so še ureditev prevozov, študentskih postelj, želja po več štipendijah... Ampak ali se vam res zdi, da so demonstracije pravilna odločitev za rešitev teh problemov?

Če želite iti, pojdite. Kot predsednik dijaške skupnosti vam tukajle sedajle posredujem vse informacije, ki jih imam, in katere tudi delim z vsemi, ki jih stavka zanima: Naša šola ne organizira same stavke ali prevoza. Za slednjo zadevo se obrnite na DNŠ ali DijaS, kjer bodo na avtobusih tudi pobirali podpise. Izostanek zaradi demonstracij je opravičen, vendar le, če prej napoveste odsotnost in prineste opravičilo. Ampak preden greste, se res še enkrat vprašajte - ČEMU?

Rainy day :)

Dežek je potiho natolceval celotno soboto in zmočil cvetočo naravo. Ves svet je deloval nekoliko odtujeno in na cestah so nastale luže (in tako je izlet iz Mirne Peči v Novo mesto zaradi sfukane razgibane ceste postal prava avantura). A zvečer, ko je zaživela javna razsvetljava, je vse skupaj dobilo en ogromen romantični pridih. :)

In romantika je bila v Novem mestu prisotna indeed. Uletim ob devetih pred kinematografe Tuš in ker so kolegi rahlo zaostajali za mano, sem se sam podal v tisto veliko rdečo škatlo. A veste, kakšen čuden filing je, ko ves zmeden uletiš med gručo poparčkanih ljudi? :D

Jazst sedaj vem. Že ko sem se vozil z tekočim trakom, so bili pred mano trije zelo drug drugemu posvečeni parčki, za nameček pa so bili tudi ljudje na drugi strani premikajočega se kosa kovine v dvojicah. In ko le pridem v osrčje zgradbe, vidim le parčke, ki čakajo na nakup kart. Jazst pa samo tam hodim kot en šupak in se osamljeno postavim in čakam. Vsi v paru, le jazst ne. Zakon, a? :D

Nič ne de, na svoj račun sem prišel tudi sam. Sicer ne z ogledom filma v ženski družbi ali čem temu podobnim, ampak sem svoj trenutek potešitve doživel na poti nazaj domov. Ko sem se po dežju vozil proti najlepšemu kraju na svetu, sem pojačal glasnost in užival v glasbi.

Zavrtel sem si Jersey girl (veste, tisti komad, ki sem ga v originalu iskal v epizodah HIMYM, pa sem takrat prej našel The Painter?). Bruce Springsteen je razturaval po celotnem modusu, jazst pa sem prav občutil to pesem, saj v njej odseva romantika v vsem svojem sijaju. Res, Jersey girl je - vsaj po mojem mnenju - eden izmed najlepših komadov. Če ne kar najlepši.

To morate slišat. :)



Ker pa nisem običajen, seveda v glasbi ne uživam tako, da mirno sedim, ampak sem moral tudi sam pristaviti svoje in začel sem na ves glas iz dna srca peti tale komad. Na srečo sem bil sam v avtu in nisem nobenega motil, hehe. Tako sem dal piko na i res prijetnemu večeru, ki pa ga še ni konec. Ne morem si pomagat, ampak navkljub pozni uri grem pogledat eno romantično komedijo - in ne katerokoli, ampak prav posebno: tako z naslovom Jersey Girl! :)

Mejte se radi. :p
EDIT: Evo, filma je konec, zelo zelo priporočam ogled (dosti neobičajna zgodba s simpatično izvedbo in neverjetnim soundtrackom), med ogledom pa sem slišal tudi tale citat, pa naj vam da malo misliti: Forget about who you thought you were, and just accept who you are.

UC Men's Octet

Gotovo vsi poznate Vokalno ekstazo (Perpetuum Jazzile), kjer celotno pesem zapojejo brez inštrumentov. Neverjetno, res, kajti ta slovenski glasbeni zbor zadovolji še tako zahtevno uho. Toda med mojim brskanjem po Youtubeu sem naletel na nekaj podobnega, le da - vsaj kar se mene tiče - še korak naprednejšega.

UC Men's Octet - moški pevski zbor kalifornijske univerze. 8 mladcev z močno razvitimi pevskimi sposobnostmi in smislom za zajebancijo. :)

Zakaj naprednejšega? Sicer tudi zaradi tega, ker pojejo poznane (in meni jako ljube) komade, ampak predvsem zaradi tega, ker imajo razgiban nastop. Pojejo zagreto, pojejo umirjeno, hodijo po odru, oponašajo, kar se dogaja v besedilu, sodelujejo, spuščajo face... Res, poslušanje všečnega komada ponesejo še nivo višje. ^^

Toda - zakaj govoriti v teoriji, če se lahko sami prepričate, o čem govorim:

US Men's Octet Fall Show - 500 miles

Na posnetku je komad 500 miles, originalno od skupine Proclaimers, ki je gotovo dobro znan vsem ljubiteljem HIMYM. Jazst ga v tej izvedbi kar ne morem nehat poslušat. :D

But I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walks a thousand miles
To fall down at your door...

Kolegi na cesti

Se danes zjutraj peljem v mesto in zaradi gneče je vse rahlo kaotično. Naval ljudi na svoja delovna mesta vodi do dokaj dolgih kolon, ki posegajo v druga križišča. In iz teh drugih križišč vozniki tudi navalijo, da bi se sami čimprej vključili v promet. Tako namesto za zadnjimi lučmi avtomobila pred mano ustavim že pred križiščem, da ne zablokiram toka avtomobilov. Voznik, kateremu sem omogočil vključitev na cesto, se mi prijazno nasmeje in v zahvalo dvigne roko. Sicer nisem rešil sveta, sem pa vsekakor pripomogel k pretoku avtomobilov. In sebi in še nekomu vsaj približno polepšal dan. :)

Govorim o tako imenovanih prometnih prijateljih, seveda. Niti ne vem, kako bi temu drugače rekel, ampak če so vsi stiki na Facebooku prijatelji, ni vrag, da tudi ti ne bi bili. Ja, to so tiste situacije, ko ti nekdo odstopi prednost in mu nato dvigneš roko ali pokimaš z glavo, saj je beseda hvala iz ene škatle v drugo bolj težko slišana. Kako neverjetno zanimive so meni take vsakdanje neumnosti. :D

Taka malenkost, ko iz čiste prijaznosti ali pa za dobro zastojev nekomu prepustiš prednost in postaviš svoj ego za trenutek na stran, zna biti kar ena izmed tistih mnogih stvari, ki ti vsaj momentalno rahlo polepšajo dan. Promet (vsaj mestni) je dokaj stresen stvar in včasih čakanje na stranski cesti ni le nekajsekundna stvar. Potem pa uleti nek prijazen voznik (ali voznica, for that matter, samo ženske ponavadi furajo svoje in niso ravno pozorne na čakajoče reveže) in ti z blendanjem ali gibom roke nakaže, da se vendarle lahko vključiš na cesto. Ali pa, ko se nekdo ustavi na svojem pasu, da se lahko sprosti kolona zaradi ovire na drugi strani ceste. Ali pa, ko v zasedi nekje prežijo policisti s svojim velemočnim radarjem in ti nasproti vozeči s kratkim utripom dolgih luči nakaže, da moraš biti previden.

Pa saj je to v prometu čisto običajna stvar. Že, vse te prijaznoste geste se mi zdijo zelo všečne in tudi zaradi poteka celotnega prometa pohvale vredne. Poleg te prometne vrednosti pa se mi zdijo zelo pomembne tudi zaradi tega, ker znajo prinesti nasmeh na obraz tako tistega, ki je s tem proftiral, kot tudi tistega, ki je nekaj storil za dobro drugih, saj je s tem opravil nekaj za sočloveka. :)

Mi pa grejo pa v prometu na živce zastoji pred krožišči, ki nastajajo zaradi vseh tistih vrlih voznikov, ki rabijo prazen rondo, da se zapeljejo vanj. Krožišča so narejena zaradi večjega pretoka in če bi vsak čakal, da na vidiku ne bo nobenega prevoznega sredstva, bolje, da ostanemo doma. Ko se z očetom zjutraj voziva v šolo, že kar tradicionalno opažava par primerkov, ki navkljub dobri preglednosti potrebujejo kar nekaj časa, da vendarle prepeljejo rondo. Pa vožnja v le-tem sploh ni komplicirana, vključevanje pa tudi ne. Nismo vsi za vse, pač.

Cvičkarija

Dolenjski praznik je mimo. Osmega velikega travna se je vse staro in mlado nagnetlo na novomeški Novi trg, kjer so uživali v kapljici (no, kapljicah, če smo iskreni) rujnega in pa glasbeni podlagi. Na odru so se tako zvrstili D'neeb, Soddiha, Zmelkow, Kingstoni in pa Novi spomini. Zabava se je potem nadaljevala še na drugih lokacijah, tako da se je praznovanje zavleklo dolgo v noč. To je bilo v teoriji.

No, moja zgodba gre nekako takole:

Ves naspidiran sem se v Novo mesto privlekel že pred šesto zvečer, pa ne da bi dobil kaj podlage, ampak ker smo s Kelti šli na gostovanje v Domžale. Ja, vsaka tekma je pomembna, z barvarji pa sploh. Po parih spitih pločevinkah piva smo imeli ogrete glasilke za glasno navijanje v Komunalnem centru (kakšno ime za dvorano je to, anyhoo? :D).

Video zapis našega uvodnega navijanja zgleda nekako takole: Pevski zbor Kelti @ Helios - Krka

Tekmo so bolje začeli varovanci Đikića, ki so po treh zaporednih trojkah Ikonića imeli vajeti igre v svojih rokah. Pridobljena samozavest jih je naredila le močnejše in po daljšem obdobju enosmerne igre je semafor kazal 14 : 32. Nato pa so na sceno stopili Heliosovi šuterji in uvedli nekej tric prek roke, da je bila tekma bolj zanimiva. Že kmalu bo polčasu sta bili ekipi izenačeni, kar je pomenilo napeto končnico (in posledično bolj glasno navijanje). Po neodločni igri se je odločitev preselila v zadnjo minuto, kjer se je priložnost za boljše izhodišče najprej ponudila Domžalčanom, vendar je niso izkoristili. Po skoraj zapravljenem napadu pa je na sceno stopil Miloš Marković in uvalil trico iz kakšnih osmih, devetih metrov. Prej pa je stal kot en turist.

Zadnje minute tekme si lahko ogledate tukaj: Zaključek tekme Helios - Krka

No, po dobljenem udarcu se košarkarji trenerja Sunare niso več pobrali in tako so zeleno-beli zasluženo zmagali z rezultatom 70 : 75. Sledilo je seveda huronsko navijanje v zadnjih sekundah in še po koncu tekme, ko so z nami peli tudi sami košarkaši, ter pa, kdo bi si mislil, party hard na busu. Z preostalo pijačo smo se lepo pripravili na cvičkarijo in vsi veseli uleteli v Novo mesto.

Ko smo z ostalimi navijači našli še druge poznane ljudi, se je pravo feštanje šele začelo. Seveda je bilo treba malo nazdraviti, nato pa smo se z družbo odpravili pred oder, saj so bili na njem že Kingstoni. Zabava z najboljšo družbo z ramo ob rami je bila res neverjetna, muska je bla za žur, skratka awesome.

Ko je ulica nehala noreti, je bilo spet treba osvežiti grla, nato pa so na sceno stopili Novi spomini. Na srečo v standardnem repertoarju niso pozabili na Slakove Čebelice in tako izpolnili mojo edino glasbeno željo v tem večeru. Po končani muzikalični zabavi sem se zabaval dalje, domov pa me je nato proti jutru peljal vlak.

Cvičkarija je zakon, nimam drugih besed.

Don't give up on your dreams.

I'm from Barcelona - The Painter

Listen to this. I found this song today, when I was watching How I Met Your Mother (only the greatest TV-show of all time, for those who don't know). After getting some important pieces of advice from Barney - Open your brain tank, bro, because here come some premium 91 octane knowledge - suddenly I heard this song. A joyful tune, very catchy.

Despite that I wasn't even looking for this song, because I actually wanted to find what happens to be Jersey Girl, originally by Tom Waits, but performed by Bruce Springsteen (great song, by the way), I was quite impressed with this song. Well, until I didn't switch to the ol' Bruce, The Painter was simply stuck on repeat. I listened to it again. And again. And again... ^^

And it got me thinking. The lyrics are not difficult and, what is more, to be very repetitive. Listen and read through it! :)

I'm just a painter
I do my crappy art
But I see what's in your eyes
And I know what's in your heart

I have to go now
The cops are on their way
And I haven't got a license
but I got a lot to say

Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!

I'm just a painter
I do my crappy art
But I see what's in your eyes
And I know what's in your heart

I have to go now
The cops are on their way
And I haven't got a license but I got a lot to say

Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!
Don't give up on your dreams, boy!
Don't give up on your dreams now, buddy!

Don't give up on your dreams. And I'm not talking about the crap you think about at night and forget in the morning. Daydreams. Dreams about future. Dreams about joy, happiness; dreams about things, which will make you smile. Don't give up on them.

You know, the best way to succeed is to determine not to fail. This and believing in yourself will help you catch those dreams. Now go and with a smile on your face keep on dreaming or even better - live your dreams. :)

Matura se je začela

Evo, pa smo začeli z zaključnimi izpiti. Za nami je esej o maturitetnih knjigah, ki so upravičile sloves, da domače branje ni zanimivo branje. Prebereš, ker moraš. :D

No, dragi sestavljalci mature so nam ponudili dva naslova - enega normalnega o pripovedovalcih za meni bližji razpravljalni esej in nek totalno čuden odlomek iz Francoskega testamenta za interpretativni esej. Ker so bila navodila za slednjega povsem faljene, sem se seveda brez dileme odločil za prve smernice, ki so bile - neverjetno - zelo normalne! Ne prepodrobne, dovolj specifične, dovolj znatiželjne, da se je dalo ravno prav razpisati. Tako sem skupaj ravno na čas zaključil s približno 950 besedami o glavnih junakih in njihovi drugačnosti.

Tudi v pogovoru s sošolci sem ugotovil, da so bili tudi oni zadovoljeni z naslovom in da imajo posledično dober občutek. Matura se je tako za vse začela dobro in močno upam, da se bo za vse tako tudi nadaljevala. :)

V glavnem, tale esej je bil raztur. Zdej pa nameravam naslednje tri, štiri tedne se malo poglobiti tudi v ostale predmete, da bodo ob tako dobrem razpoloženju mimo mene šli tudi naslednji preizkusi.

OHHHHHHHH YEAAHHHHHHHHHHHHHHHHHH!

Spring Break... na Dolenjskem.

Počitnice so mimo, zadnjega oddiha pred maturo je konec. Ampak (ja, seveda je tu ampak) ti šole prosti dnevi so bili enkratno izkoriščeni.

Ob kopici športni aktivnosti, ki so botrovale ne-morem-verjeti-kako-zelo-prelepem sončnemu vremenu, smo se s prijatelji udejstvovali tudi nešportno. Oziroma bolje rečeno e-športno. En večer smo se dogovorili in izpeljali LAN party. Ja, to je tist party, kjer se igra računalniške igre (in ne igrice). In kjer je preveč kablov. In kjer je pivo. Ja, kljub majhnemu številu smo se dodobra zabavali in še enkrat več ugotovili, zakaj računalniške špile igramo le še na vsake pol leta za par uric - ker je pač škoda živcev.

Navkljub računalniškemu večeru pa smo večino počitnic preživeli na zraku. Košarka je bila prisotna vsako popoldne, proti koncu počitnic pa sem tudi prvič letos igral odbojko. Nisem še ravno v lanski formi, toda žoga se je odbijala. Fun indeed!

Proslaviti je bilo treba tudi moje zlato priznanje iz matematike in kresovanje se je zdelo ravno idealna priložnost. Skupaj sem z najboljšo družbo, ki mi je pomagala zapiti doseženo, preživel res neverjetno enkraten večer. Zbudila pa me je šentjernejska godba, haha. :D

Neverjetne počitnice indeed... Summer here we come! :)