Nacionalka preseneča

Radiotelevizija Slovenija does it again - tole avstralsko vodstvo je res neprecenljivo. Nasploh se je naša nacionalka že večkrat izkazala na tem mundialu na jugu Afrike, sploh z neprikazovanjem časa in rezultata v uvodni tekmi. Ampak vseeno - navkljub parim napakam (no, tale z MMCja je res posrečena) so vtisi dobri. Upam, da bodo tudi v prihodnje.

No, morajo biti, kajti SiOL TV je kar naenkrat zatemnil prenos HRT2, čeprav je od začetka prvenstva predstavljal dobro alternativo (predvsem pa vidno). Sedaj lahko prenose v razumljivem jeziku spremljamo le še pri naših pregovorno neprofesionalnih komentatorjih, ki pa so se - vsaj po moji oceni - izkazali zelo pozitivno. Brez nepotrebnega nakladanja o Mutujevi babici, z navdušenjem in pa predvsem z opazovanjem igre.

No dvigni belo Japonc! Bravo bravo! je bil moj zapis o slovenskih besednikih športa izpred slabega leta. Situacija se ni ravno spremenila, je pa res, da se govorniki z nacionalke razlikujejo po svojih slogih. Doživimo lahko vse, od popolne nezainteresiranosti pa do še nevidenega entuziazma, kakšrnemu smo bili priča v zadnji tekmi slovenske reprezentance, ko se le-ta pogumno postavila nasproti Združenim državam in bila boljši nasprotnik, na koncu pa odšla z igrišča z (ne)srečnim izzidom 2:2.

Ponosen sem na naše fante. Pokazali so karakter, pogum, borbenost, pripadnost Sloveniji. Možnosti za uvrstitev v osmino finala so realne, vendar pa bo treba prikazati še dobrih 90 minut prave nogometne igre, upati pa gre tudi na kanček sreče z arabske strani. Vsekakor verjamem v naš uspeh, kakor je v naš uspeh verjel tudi Ivo Milovanović, ki je to tekmo tudi komentiral.

Čeprav navdušenja nad informacijo, da bo tekmo komentiral on, ni bilo, saj bi marsikdo raje poslušal (po možnosti pijanega, haha) Stareta, je Milovanović pozitivno presenetil. Sicer kakovost govorjenja ni bila na nivoju fascinantne igre, a se je vseeno dovolj vživel v igro, da sem dobil občutek, da bi se morebitne zmage sam veselil vsaj štirikrat bolj kot celotna slovenska reprezentanca. Navdušenost nad našimi fuzbalerji je bila upravičena.

Pogumna napadalna igra kratkih podaj, dva profesionalna gola, nepopustljivost tudi ob napadih Amerikancev... Ekstremno gledljiva igra naših reprezentantov. Na žalost so se tri žoge prepoceni znašle tudi v slovenski mreži, na srečo je bila ena zabita po prekršku in posledično nepriznana. Ne vem, zakaj se onkrajlužci tako pritožujejo nad piskom pred strelom, če je pa prekršek bil storjen, hkrati pa so se ob zvoku piščalke nekateri nogometaši enostavno ustavili. Končni remi je bil pošten.

Sam na neodločen izzid ne gledam kot na neuspeh, čeprav so bile tri točke že napol naše. Sedaj o uvrstitvi v osmino finala odločamo sami, domov pa bi odšli le v primeru, da ZDA premagajo Alžirijo in da Anglija proti nam vknjiži prvo zmago na tem prvenstvu. Vsak drug razplet pomeni, da se bo bivanje naših reprezentantov v Južni Afriki podaljšalo, veselje v Sloveniji pa se bo razplamtelo v nove razsežnosti. Jazst verjamem, da bo tako. :)

A je slab prenos?

Tole pišem v pravem mundialskem vzdušju z nekim stalim brenčanjem iz zvočnikov. Hej, a to Bergant piska ali je to kaj drugega? REKEL SEM A TO BERGANT PISKA ALI JE KAJ DRUGEGA??

Ko se je začelo svetovno prvenstvo v nogometu, se meni ob ogledu ni zdelo nič čudnega ali nenavadnega. V medijih so vsi omenjali neke vuvuzele, toda nekako nisem vedel, med kakšne pripomočke bi jih uvrstil. In vse je bilo naravnost fantastično, dokler nisem zasledil pritožb, kaj kurca to nekej brenči. In od takrat jih slišim tudi jazst.

Vuvuzele oziroma južnoafriške piskalice so navijaški pripomoček vsakega domačina. Hkrati so zaradi velike uporabe postale priljubljene tudi pri drugih navijačih, tako da so sedaj v večjem številu prisotne že na vsaki tekmi na mundialu. Čeprav se je zvok kar nekako nadležen, pa sem se ga že nekako privadil.

Ker se njihov zvok sliši kot dirka petstotih skuterjev ali pa kot roj Cerovškovih čebelic, so te troblje zelo nepriljubljene za vse osamljene gledalce pred televizijskimi sprejemniki, mogoče celo bolj kot komentiranje bratov Obrez. Toda če gledaš fuzbal ob pivu v družbi, te zvok sploh ne bi smel motiti.

Meni je trenutno celo zanimiv. Kaj bo čez tri tedne, ne vem, zelo verjetno je, da jih bom že pošteno naveličan, toda sedaj je to neka nova izkušnja ob gledanju najboljših nogometnih reprezentanc na svetu. Čeprav je bilo že več akcij, ki hočejo spodbuditi FIFO k ukrepom za prepoved vuvuzel, se moramo zamisliti - ali smo upravičeni do tega?

Če greš na košarkarsko tekmo Union Olimpije- okej, nihče ne hodi na košarkarske tekme v Tivoli. No, če uporabim Vojnovićev primer iz njegove uspešnice Čefurji raus - greš na tekmo mladinskih selekcij košarkarsih klubov Slovan in Olimpija in ni šans, da se ne usedeš zraven nekega ljubljanskega očeta, ki rine trenerju Olimpije karte za smučanje, da lahko njegov sine igra, zraven pa vpije: "Primož, ne dovoli da te preigra z navzkrižnim vodenjem!"

In tako je. Ko nekam greš, se ravnaš po njihovih pravilih in načelih ter upoštevaš, kaj je priljubljeno tam. Torej - če spremljamo prenose tekem iz prvenstva v Južni Afriki, poslušamo vuvuzele. Sicer je res, da ovirajo komunikacijo med igralci, ki tudi težko slišijo navodila trenerja med tekmo, kar je za večino nogometašev povsem nova zadeva.

Toda kot je povedal Sepp Blatter, predsednik krovne svetovne nogometne organizacije: "I have always said that Africa has a different rhythm, a different sound. I don't see banning the music traditions of fans in their own country. Would you want to see a ban on the fan traditions in your country?"

Navajeni ali nenavajeni na njih, vztrajati bodo morali tako nogometaši, ki bodo morali komunikacijo prilagoditi razmeram, skupaj z njimi pa bomo vztrajali tudi gledalci. Če pa bi se kdo slučajno odločil in se odpravil ogledat najboljše nogometaše v živo ter tudi sam preizkusil vuvuzele, pa je tukaj slika, ki prikazuje, kako se navija z njimi. Mislim, da se ne bo težko vključiti v navijanje, hehe.

Go get some sleep.

I don't get enough sleepbecause I stay up late for no reason.

Videno na Facebooku. Idealno za opis mojih spalnih navad. Nekako mi je že kar prišlo v navado, da se ne morem spraviti v posteljo pred polnočjo, ne glede na to, če je naslednji dan šola. Sedaj, ko pa so moji dopoldnevi prosti, pa je to le še huje. Vsekakor nisem jutranji tip, tako da je moja produktivnost v zgodnjih urah močno omejena.

In kaj počnem, ko bi moral spati? Marsikaj. Vsekakor vse stvari, ki sem jih odlašal čez dan (sploh kar se tiče dela za šolo in podobnih zadevščin), pridejo na vrsto sedaj. Čez dan sije sonce in pred oči mi skače polno aktivnosti, ki so vsekakor bolj zanimive kot pa zvezki. Ne mislim se zgovarjati na svetovno prvenstvo, saj sem tudi pred njim vedno našel veliko interesantnih stvari, s katerimi sem se zamotil.

Zvečer je hkrati edini čas, ko se lahko normalno skoncentriram in kaj postorim. Nič več ni nekega norenja po hiši ali pa polno opravil, ki te zmotijo na vsake pol obrata malega kazalca na uri. Imam svoj mir, ki ga sicer zmotim sam z občasnimi izleti na Facebook ali postanki na MSNju. Toda tako mi ustreza, produktivnost pa je na nivoju.

Toda večinoma sem buden brez pravega razloga. Ne da se mi iti spat, internet pa mi ponuja polno različnih zaposlitev. Če pa se spravim gledati kakšno mega interesantno serijo, se pa še toliko težje odlepim od računalnika. Tudi potem, ko se vendarle spravim v posteljo, poslušam glasbo in razmišljam. Vsak večer se tako sprostim in enostavno uživam.

Večinoma se takole ponočevanje konča tako, da izjemno težko vstanem, se sestavim skupaj, nato pa potrebujem skodelico kave, da začnem normalno funkcionirati. Ampak to je moj lifestyle in takega imam rad. Uživam življenje. To je prelepo, da bi ga prespal. A kljub temu vsako priložnost, da malo poležim ali pa celo zadremam, izkoristim z največjim veseljem. :)

Advanced vocabulary

V sklopu mojih priprav na maturo iz angleščine, natančneje na pisanje obeh pisnih sestavkov, sem se odločil, da naredim tudi nekaj z mojim besednjakom. Tako sem naredil Advanced English Vocabulary, ki vsebuje nekaj več kot 100 besed.

Same besede sem seveda dobil na internetu, kjer so zapisali, da je to seznam besed, ki naj bi naredile vtis tudi na native speakers, hkrati pa naj bi bile idealne, da uspešno narediš advanced vocabulary exam (česar v Sloveniji ne poznamo, ker je to v originalu namenjeno britanskim učenjakom, ki bi radi razširili svoj besedni zaklad).

Same besede so jako komplicirane. Med njimi se najde tudi kakšna, ki se nam zdi kar smešno domača, vendar pa bo tudi nekdo, ki sicer tekoče govori angleško, naletel na kar nekaj (oziroma dosti) novih besed. Za tipičnega Janeza so te besede daleč od vsakdanje rabe, je pa dobro vsaj približno poznati njihov pomen in uporabo.

Ker sem tole naredil za maturo iz angleščine, sem nekaj teh besed uporabil tudi v obeh svojih spisih, v vsakemu po kakšne štiri dokaj normalne besede, ki sem se jih priučil s tem slovarčkom. Upam, da mi bodo prinesle (seveda ne same po sebi, ampak skupaj s celotnim sestavkom) čim več točk na besedišču. :)

Če bi radi tudi vi razširili svoj angleški besedni zaklad ali pa se samo naučili kakšne nove besede, vam bo tale slovarček prišel še kako prav. Hkrati predstavlja tudi pobeg iz rutine uporabljanja enih in istih angleških besed, ki so se zasidrale v našo redno uporabo. Razlaga samih besed je seveda v angleščini.

Večino besed sem dobil tukaj: http://www.world-english.org/improve_vocabulary.htm, moj vokabularček pa si lahko dol potegnete tukaj: Advanced English Vocabulary @ shrani.si.

Nogometna nedelja

Pa smo jo dočakali. Prvo zmago slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v nogometu! :) 13. junij in Korenov gol pa bosta šla v anale slovenskega nogometa, prelepa naša domovina pa je vendarle dobila resnično potrditev, da je to po Katančevi četi naslednja zmagovita generacija.

Ampak - gremo po vrsti. Današnja nedelja je bila obarvana povsem nogometno. Skupaj s soigralci iz našega športnega društva (oziroma karkoli že imamo to) Radi imamo Mirno Peč smo se udeležili že tradicionalnega občinskega nogometnega turnirja v Globodolu. Ker nam letos ni uspelo sestaviti močne in zagrete ekipe, smo se bolj podali na misijo pivo + čevapčiči, seveda pa se na igrišču nismo predali vnaprej. Fortuna nam pri žrebu ni bila najbolj naklonjena, saj smo pristali v najtežji skupini.

Nam je pa zato toliko bolj na roko šla glede razporeda. Po prvi odigrani tekmi, ki smo jo sicer izgubili, smo odrinili k Novljanu, kjer smo si v družbi mrzlega pivaka ogledali krstno tekmo naše reprezentance na mundialu v Južni Afriki. Prvi polčas je bil bolj klavrn, saj so prevladovali Arabci, vendar pa so se zato naši toliko bolj izkazali v drugem in po prejetem rdečem kartonu arabskega napadalca ter posledično ob igri z igralcem več vendarle kronali svojo premoč.

Robert Koren. Strelec odločilnega zadetka za zmago. Potrpežljivost se je izplačala, naš kapetan pa je z preciznim strelom z roba kazenskega prostora premagal nasprotnega vratarja, ki se je sicer žogo spravil loviti na izjemno amaterski način, ampak to je bila voda na naš mlin. Kekovi varovanci so potem tekmo rutinirano pripeljali do konca in slavili prvo zmago (ter osvojili prvo točko) za Slovenijo na svetovnih prvenstvih sploh.

Kako je zadetek navdušil nas? Preveč. Celotna zbrana družba pod Novljanovim kozolcem, kjer je bil prenos, je skakala od navdušenja, veselje je bilo nepopisno. Takih skokov s stola se nadejam tudi na naslednjih dveh tekmah, čeprav imajo vlogo favorita nasprotniki. Možnosti za napredovanje so realne, toda borba bo huda. Ampak jazst verjamem v naše fante, ki so mimogrede sedaj tudi prvi v skupini C.

Po ogledu tekme smo se vrnili v Globodol, da smo odigrali še drugo tekmo in na žalost tudi to izgubili. Čeprav smo vknjižili dva poraza, smo prikazali borbeno igro in glede na to, da smo šli na turnir brez ambicij in z željo po presenečnju, smo bili zadovoljni s svojima predstavama. Na obeh tekmah smo imeli tudi nekaj zelo resnih priložnosti za gol, toda mreža nasprotnih moštev je ostala nedotaknjena. Smo pa nato tudi prišli do čevapčičev, kotletov in piva, kar pa nas je navdalo z ogromnim zadovoljstvom. ^^

PRVAKI!

Ekipa KK Krke proslavlja naslov prvaka (foto: Borut Stipič)

Zadnja košarkarska tekma Uniona Olimpije v Hali Tivoli je pripadla Krki. Premoč Novomeščanov je bila vidna skozi celo tekmo, Zdovčeva četa je bila res nemočna. Borbenost v obrambi, razpoložene roke v napadu (sploh profesor Marcelić in njegove trojke, ki jih je metal 6/7) in kolektivna igra so odločili novega državnega prvaka: KK Krka.

V odločilni, peti tekmi so se fenomenalno izkazali tudi sodniki, ki so tekmo odpiskali izjemno pošteno. Čeprav smo pozabili s seboj v Ljubljano vzeti kladivo, žeblje in pa kakšno dilco, da bi Zdovcu podaljšali klop, o kateri tako vneto joka (pa čeprav Krkaši igrajo le z enim igralcem v rotaciji več), se je tokrat vzdržal izgovorov zaradi poraza po koncu tekme in raje nasprotnikom čestital za zmago, svojim igralcem pa za potrpežljivost skozi celotno sezono, hkrati pa upal na svetlejšo prihodnost Olimpije.

Tudi sam močno upam, da Olimpija ne propade. Je vendarle neka ikona slovenskega športa, klub s tradicijo. A način, kako se borijo vsako sezono, je patetičen. Namesto da bi naredili popolno prenovo kluba, uvedli mladince in bili res za kakšno sezono oddaljeni od vrha slovenske košarke, se trudijo in delajo neko kvazi-evroligaško ekipo, ki potem pogori na celi črti. Uprava je zajebala situacijo in čas bi bil, da iz nastalega potegnejo največ.

Tudi Krka je šla čez to. Po 2. osvojitvni naslova državnega prvaka so nastopile finančne težave, a klub ni propadel. Še vedno so odlično delali z mladimi, ki so nato tudi postali nosilci igre, sedaj pa igrajo tudi vidno vlogo v okrepljenem moštvu. Navdušil me je predvsem Bojan Krivec z neustrašnimi predstavami v finalu in nepozabno borbenostjo.

Krka je po svojih težavah spet na vrhu slovenske košarke. Vztrajnost, pametno vodenje kluba in garanje na treningih so pripomogli k že tretji osvojitvni naslova državnega prvaka. Zasluženo. Skozi celotno srečanje smo Kelti glasno navijali že tako polno motivirane Krkaše, ki niso niti za trenutek dovolili Olimpiji, da bi naredila preobrat. Slavje v Tivoliju je bilo veličastno, kakršno se je tudi spodobilo po odmevni zmagi... Za osem. :D

Novomeški navijači v Tivoliju (foto: Borut Stipič)

Najboljša navijaška skupina

Kelti.

Najboljša navijaška skupina v Sloveniji. Ne samo po mojem mnenju, saj smo tudi uradni prejemniki tega naziva v naši prelepi deželi na sončni strani Alp. :)

Navdušeni Kelti ob super akciji na eni izmed domačih tekem :)

Ko je zmanjkalo kart za četrto tekmo finala proti Union Olimpiji oziroma zadnje letošnje dejanje v dvorani Marof - vsaj kar se zadeva KK Krka -, je narod takoj navalil na edino preostalo opcijo: da postanejo del navijaške skupine. In prav je tako, saj je vsak s svojim glasom pomagal domačim košarkašem, da so odigrali po svojih najboljših močeh.

A kje so bili vsi ti prej? Za 15 evrov letne članarine ima vsak Kelt prost vstop na vse domače tekme, dobi živozeleno navijaško majico, pa še pred tekmo se vedno najde kakšna pločevinka ohlajenega piva. Hkrati so organizirana gostovanja in to za minimalne pare (plača se le karta za vstop v dvorano). Vse to za srčno navijanje za novomeški klub.

Ampak to sploh ni vse, kar dobiš. Dobiš družbo ljudi z enakimi interesi, nove pivske prijatelje, veseljaško družbo, ki ji je Dolenjska v ponos. Dobiš fantastične izkušnje s tekem. Na ves glas lahko navijaš za najljubši klub. Nismo nevzgojeni huligani, ki stremijo k vandalizmu in pretepanju, ampak smo glasni navijači, ki navijajo za Krko.

Čeprav sam velikokrat kričim, ko vrli sodniki odpiskajo kaj sumljivega, ni v interesu navijaške skupine, da se navija proti sodnikom. Niti proti nasprotnikom. Navija se za klub v dobrem in v slabem. Tudi po včerajšnjem porazu smo jim zaploskali za borbo, saj vemo, da so se potrudili po najboljših močeh.

Upam, da se boste vsi privrženci drugo leto, ko bo Krka igrala tudi v regionalni ligi, vpisali med Kelte in podprli novomeške košarkaše! :)

Mi po zmagi Krke v Marofu (foto: Danilo Kesić)

Sodi ostali zaprti

Po sredinem Krkinem zmagoslavju sredi Ljubljane so slovenski mediji že pisali, da imamo Dolenjci že pripravljene sode s cvičkom, da bomo v nedeljo proslavili naslov državnega prvaka. Pa vendar so sodi ostali zaprti, saj so Zdovčevi varovanci ugnali domače ljubljence s štirimi točkami razlike. Namesto veselja se je po dolenjski metropoli zasidrala melanholija.

Krkaši so kljub visoki motivaciji in iskreni želji po lovoriki pregoreli in bili sploh v zaključku tekme nemočni proti razpoloženim nasprotnikom, ki so bili izjemno uspešni izza črte 6,25. Bo že držalo, da si je Krka sama kriva za poraz - pokopale so jih sploh 4 neučinkovite minute v zadnji četrtini -, a vseeno je nemogoče spregledati nizek nivo sojenja.

V prvih dveh četrtinah se je spet ponovila zgodba iz prejšnih tekem: po štirih minutah igre so imeli Novomeščani izpolnjen bonus, Olimpija pa eno osebno napako. Maksimalno dve. Naj mi nekdo prosim pojasni ta fenomen, saj Krka spet ne igra toliko bolj agresivno kakor Ljubljančani. V drugem polčasu se je sojenje popravilo in je dejansko bilo na nivoju zaključnih tekem slovenskega prvenstva, kar me navdaja z upanjem, da bomo v sredo priča poštenim sodniškim odločitvam.

Smo bili pa včeraj priča izjemnemu navijanju v razprodani dvorani Marof. Upam, da bomo tak ambient za podporo našim košarkašem uspeli pripraviti tudi v sredo, ko se bo ob osmih zvečer odvijala peta tekma tega finala. Toda glas izpred televizorja ne šteje, zato pojdi z nami v Tivoli tudi ti! Avtobusni prevoz je zastonj, plačati moraš le karto (7 eur odrasli, 5 eur študentje, do 16 leta zastonj)! Odhod avtobusa je ob 18.30 z avtobusnega postajališča pri Planetu Tuš.

Sam sem mnenja, da je bil tale nedeljski poraz bolj reality check kot pa kakšen povod za furanje safra za varovance trenerja Đikića. Mislim, da bodo v sredo izjemno motivirani, tako da ob naši bučni podpori ne vidim razloga, da Tivoli ne bi še enkrat padel. Krka šampion! :)