Gotovo ste v medijih zasledili, kako se je te dni pisala teniška zgodovina. Mahut proti Isnerju. Oba igralca sta dobila po dva niza, v tretjem pa se nekako nista mogla dogovoriti, kdo bi se prebil v naslednji krog. In ker pravila določajo, da je treba vztrajati, dokler kdo ne povede z dvema igrama razlike, sta vztrajala. Od dveh popoldne pa pozno v noč, nakar je sodnik vendarle prekinil dvoboj. Naslednji dan sta nadaljevala in po uri popoldanskega švicanja vendarle prišla do konca - s 70 : 68 je v petem nizu slavil Isner.
http://24ur.com/sport/ostalo/cudez-v-wimbledonu-tudi-po-desetih-urah-nista-koncala-dvoboja.html - tole je članek na 24ur.com o tem neverjetnem dogodku, ki je prvič po letu 1977 na wimbledonsko zelenico privabil tudi samo kraljico. Vendar mimobežni bralec ne bo opazil malomarnosti zapisanega, ne bo opazil najmanjše linije odpora. Kdor tole vidi prvič, ne bo opazil, da je tole isti (isti, ne enak) članek, kot je bil spisan na večer, ko je bil dvoboj prekinjen, le da so mu dodali dva trivrstična odstavka, da je raja zvedela še o zaključku dvoboja.
Okej, bi rekel človek, pač niso imeli kaj dodati. So bili malo leni. Ampak medij kot 24ur.com si takega spodrsljaja - vsaj po mojem mnenju - ne bi smel privoščiti. Ta prav bode v oči, ker članka sploh niso popravili, da bi izgledal, kot da je šele pravkar prišel izpod prstov. Da bi izgledal, kot da je dokončan. Da bi izgledal, kot da je aktualen. Hočete dokaz? Poglejte si lestvico najdaljših teniških dvobojev na dnu novice. Beseda nedokončan pove vse. Vse.
Tole je bila pika na i oziroma še dodaten razlog, da ne cenim spletnih novic. Že tako se kar se da malo zadržujem v družbi internetnih medijev, ampak ko sem gor, pričakujem vsaj normalno branje in spoštovanje do bralca. Tole je bila ena redkih novic, ki sem jo prebral na spletu, ker je bilo moje zanimanje za zgodbo, ki bo definitivno končala v teniških analih, pač preveliko. Veliko raje odprem časopis in preberem kvalitetno zapisane besede.
Branje - o branju. je bil moj sploh prvi blogerski zapis, ki sega nazaj v 3. junij 2009 (happy blogiversary to me, pa čeprav s parimi tedni zamude, hehe). V njem sem se razpisal o tem, kako je naša družina zamenjala Dnevnik za Delo. Še dandanes vsak dan odprem ta megalomanski časopis, ga prelistam, preberem športne strani in zanimivejše aktualne članke, hkrati pa dejansko uživam v branju. Novice so kakovostne, razporejene po pomembnosti, trači odžirajo le majhen delež prostora.
Kar pa ne moremo reči za spletne hranilnice informacij. Spomnim se, kako sem z mobilnim telefonom v roki na nek večer stal v eni vukojebini, kjer je mobitel postal bolj za okras kot za uporabo. Signal minimalen, v glavnem. No, jazst se na vse pretege trudim izvedeti, kdo je dobil tekmo lige prvakov tisti dan, hkrati pa me je zanimal še povzetek tekme. Simobil internet mi je vendarle omogočil, da sem se povezal na mobilno verzijo štiriindvajsetih ur, kjer sem nato ob dolgem čakanju vendarle priklikal na šport. Glede na to, da povezava ni bila hitra sploh, sem res popizdil, ko sem trikrat narobe kliknil, saj so bili vsi članki povezani z žogobrcarskim tekmovanjem, a v vseh so bili le neka natolcevanja o prestopih, poškodbah in pa prevaranih ženah. V četrto sem vendarle prišel do tako željene informacije o tekmi, pa še ta me je zaradi svoje skromnosti pustila bolj kot ne ravnodušnega.
Enaka zadeva je z njihovo videoteko. Če sem že kdaj z veliko željo odjadral na 24ur.com, je bilo to zato, da bi si ogledal gole iz Lige prvakov. Vsekakor sem se moral kar namučiti, da sem prišel do njih, nato pa v večini primerov posnetkov sploh ni bilo možnosti predvajati. Pa ne spravljam se samo nad 24ur, saj so iz mojih izkušenj, kar se tiče spletnih medijev, še med najboljšimi. Enake zadeve se dogajajo na multimedijskem centru naše nacionalke in tudi drugod, mogoče samo v manjši luči. Vsekakor pa je skupni imenovalec vsem tem internetnim medijem manjko kakovosti napisanega.
Vendar to še ne pomeni, da so tiskane zadeve pa zelo na nivoju in vredne branja. Ne, daleč od tega. Slovenske novice, na primer, dnevnik s poudarkom na črni kroniki, je naravnost smešen, če ne kar patetičen, medtem ko je brezplačni Žurnal še slabši kot večina internetnih obveščevalcev. Še takrat, ko se res dolgočasim, pa zraven mene počiva ta zastonjski kup reklam, ga le v redkih primerih vzamem v roke, pa še to ponavadi zaradi sudokuja ali križanke. Novice v njem so enostavno obupne.
Pri informacijah namreč ni le pomembno, da jih dobimo, vendar tudi, na kakšen način so nam servirane. Nepreverjene izrečene besede, prehitri zaključki, preveč natolcevanja in podobne traparije so vsekakor neprimerne. Najlažje je biti ovca brez kritičnega mišljenja. Ne pustimo se zavesti medijem, ki bi zaradi prodaje napisale tudi totalno neumestne stvari. V današnjih občilih je preveč če-jev, ki kljub neprimernosti dvignejo zanimivost zgodbe na višjo raven, čeprav je verjetnost, da bo do teh dogodkov prišlo, minimalna. Hkrati pa se na naslovnicah spletnih strani z informacijsko vsebino pojavlja vse preveč nepomembnih zgodb, ki res nimajo nobene - ampak res nobene - kulturne vrednosti.
Pri spletnih medijih pa me moti tudi možnost komentiranja, predvsem zaradi tega, ker komentirajo vedno le neki polpismeni primitivci. Neutemeljene trditve in anonimna podjebavanja so stalnica na dnu (po možnosti solidnih) člankov, kar res pokvari vtis. Ne vem, kako je lahko tako debilno komentiranje lahko komu v zabavo. Sploh, če zraven pokaže še vse svoje neznanje slovenščine, ki pa v internetnem okolju tako in tako izgublja na veljavi, na žalost.
Drugo leto, ko bom študent v naši prestolnici, bom kljub pregovorni denarni stiski dal kakšen evro več na mesec in bral kvalitetne, po pomembnosti razporejene novice, ki jim je dodana še kakšna beseda strokovne ocene oziroma kritike. Absolutno bom mnogo raje še naprej užival v vsakodnevnem prebiranju Dela, kot pa skakal iz enega informacijskega centra na drugega v upanju na kakovosten članek, ki je prej izjema kot pravilo. Najlažje je biti nekritičen, stari grški modrec Aristotel pa je glede tega dejal: "Criticism is something we can avoid easily by saying nothing, doing nothing, and being nothing." Toda, pomislite - ali je nekritičnost, sploh do novic, res nepomemno zanemarjajoča?
ponedeljek, 28. junij 2010
Goooooooooool!
Svetovno prvenstvo se je pravkar prevesilo v izločilne boje, nogometaši pa so se šele dobro ogreli za zabijanje golov. Jabulani, uradna žoga južnoafriškega prvenstva, se je kljub svoji pregovorni nenadkriljivosti izkazala za dokaj obvladljivo tudi s strani vratarjev. Kakšne žoge pa so uporabljali na prejšnjih srečanjih najboljših žogobrcarjev sveta, pa je v svoji objavi Nogometne žoge SP - od krpic do Jabulanija izjemno simpatično povzel blogerski kolega Don Marko M. Toda kot je zapisal sam - bolj kot sestava je važen pomen žoge. In res je tako!
Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.
Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.
So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.
Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)
Odkar je naša reprezentanca nesrečno izpadla in se odpravila proti domu, kjer je doživela veličasten sprejem, ki si ga tudi zasluži, spremljam prvenstvo brez ekipe, za katero bi si srčno želel zmage. Bo že držalo, da imam v vsaki tekmi ljubšo ekipo, za katero stiskam pesti, vendar to ni to. Občutki, kakršni so bili ob tekmah Slovencev, so neponovljivi. Vsaj do naslednjega svetovnega prvenstva.
Se pa sedaj čedalje več (papirnatih) favoritov poslavlja od tekmovanja. Nekateri so za napredovanje borili do zadnje minute, nekateri pa so se suvereno prebili skozi redni del. Vsekakor naslova ne bo ubranila Italija, zmagovalka izpred štirih let, prav tako pa dobre uvrstitve - finala - ne bodo ponovili francoski trikolori, ki so se po obupnem predtekmovanju hitro pospravili na letalo za Pariz.
So pa zato v ospredju druge reprezentance. Cela Afrika sedaj navija za edino njihovo preostalo predstavnico Gano, medtem ko bom sam najbolj navdušen, če bo prvak postala Nizozemska. No, veselje vseeno ne bo tako, kot če bi zmagala Slovenija. Sašo je na priljubljeno stičišče naroda Facebook nalepil naslednji video: Pregled slovenskih nastopov na SP-ju @ rtvslo.si, ki kar prelepo prikaže utrinke naših iz Južne Afrike. Zasluženo veselje, ki pa ga nato nadomestijo Coldplayi. Presenetljivo všečno.
Med brskanjem po Youtubeu pa sem naleten na naslednji video, ki mi je vsekakor polepšal večer. V vsakih povzetkih tekem želimo videti le zadetke, medtem ko nas proslavljanje ekipe ne zanima preveč. Razen, če žarnice šraufa naša reprezentanca. Toda kaj pa, če je proslavljanje zadetkov še bolj interesantno kot sam gol? Poglejte si Top 20: Goal Celebrations @ youtube.com. Moj favorit - brez dvoma Van Nistelrooy. :)
četrtek, 24. junij 2010
SLOVENIJA!
Nemogoče je mogoče je bil napis, ki se je svetlikal s strani hale BTC. Kovinotehna je imela res izjemen slogan. Čeprav je dandanes ni več na robu novomeškega trgovskega centra, temveč je njene prostore zasedel Big Bang, pa slogan ostaja. V glavah. V zavesti. V praksi.
Nemogoče je mogoče, zares. Brez osmine finala smo ostali na filmski, naravnost neverjeten način. Razočaranje je bilo veliko. Povsod. Toda to je šport in ti dramatični preobrati so del njega. Vsekakor se pa lahko naši nogometaši proti domu odpravijo dvignjenih glav.
Predstave naše reprezentance na tem svetovnem prvenstvu so bile nad pričakovanji in brez dileme vredne občudovanja. Kljub nenapredovanju so zame naši nogometaši, vključno s strokovnim štabom, heroji.
Heroji zaradi igranja. Ker so napadali, ker se niso ustrašili nasprotnika, ker so dejansko igrali.
Heroji zaradi homogenosti. Ker so prava ekipa, ker skupaj proslavljajo zadetke, ker se ne kregajo zaradi selektorjeve domačije.
Heroji zaradi ponosa. Ker so ponosno zastopali barve Slovenije in ker gredo domov dvignjenih glav. In prav je tako.
Heroji zaradi prepoznavnosti. Ker sedaj svet ve, kje je Slovenija, in kdo smo Slovenci. Vsekakor ne Slovaki.
Heroji zaradi želje. Ker so se na polno zapodili v tekmo z željo po zmagi, z željo po uvrstitvi v osmino finala.
Heroji zaradi tega, ker so upali in verjeli, da lahko. In res lahko.
Ponosen, da sem Slovenec.
Nemogoče je mogoče, zares. Brez osmine finala smo ostali na filmski, naravnost neverjeten način. Razočaranje je bilo veliko. Povsod. Toda to je šport in ti dramatični preobrati so del njega. Vsekakor se pa lahko naši nogometaši proti domu odpravijo dvignjenih glav.
Predstave naše reprezentance na tem svetovnem prvenstvu so bile nad pričakovanji in brez dileme vredne občudovanja. Kljub nenapredovanju so zame naši nogometaši, vključno s strokovnim štabom, heroji.
Heroji zaradi igranja. Ker so napadali, ker se niso ustrašili nasprotnika, ker so dejansko igrali.
Heroji zaradi homogenosti. Ker so prava ekipa, ker skupaj proslavljajo zadetke, ker se ne kregajo zaradi selektorjeve domačije.
Heroji zaradi ponosa. Ker so ponosno zastopali barve Slovenije in ker gredo domov dvignjenih glav. In prav je tako.
Heroji zaradi prepoznavnosti. Ker sedaj svet ve, kje je Slovenija, in kdo smo Slovenci. Vsekakor ne Slovaki.
Heroji zaradi želje. Ker so se na polno zapodili v tekmo z željo po zmagi, z željo po uvrstitvi v osmino finala.
Heroji zaradi tega, ker so upali in verjeli, da lahko. In res lahko.
Ponosen, da sem Slovenec.
ponedeljek, 21. junij 2010
To think or not to think
Ste si kdaj ogledali film 16 ulic (16 Blocks)? Bruce Willis kot bad-ass policajac Jack Mosley, Mos Def kot Eddie, nekdanji prestopnik, sedaj pa priča umora z neverjetno željo po odprtju slaščičarne, skupaj pa sta le dva, ki se borita za pravico, za moralo. Da prideta na sodišče, oddaljeno le 16 ulic, imata 118 minut, vendar pa se kasneje izkaže, da je to še premalo časa. Dober film, priporočam.
Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:
Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?
Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?
Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.
Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.
Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.
Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.
Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.
Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.
Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)
Toda bolj kot zgodba je v filmu zanimiva zagonetka, ki je res svojevrstna. O njej Eddie razmišlja ves čas, sprašuje razne ljudi, med drugim tudi zagrenjenega Jacka, vendar pa mu nihče ne more podati odgovora. Pa da vidimo, če mu ga lahko vi:
You driving along in your hurricane, right? There's three people at the bus stop. Yeah, one is an old lady. She's sick, she about to die. The second one is your best friend. He saved your life, right? And the third is the girl of your dreams. Right, but check it out... You only got space in the car for one person. Right? Who you take?
Ta miselna uganka naj bi povedala, kakšni ljudje ste in kje ste trenutno v življenju. Torej - kaj bi storili?
Vse to z razmišljanjem med gledanjem filma je moje misli poneslo na raven višje. Ali razmišljamo, ko gledamo film? Ali razmišljamo, ko smo pod vplivom karkšnih koli zgodbic? Ali smo kritični do njih? Ali smo kritični do česarkoli?
Za začetek - jasno, razmišljamo. Toda nekako imam občutek, da je naše razmišljanje precej omejeno. Vidimo zgodbo, vidimo obliko, toda ideja ostane skrita. Neopaženo ostane sporočilo. Pa saj v veliko štorijah tega sploh ni, toda v tistih z globljim pomenom pa ga kar spregledamo. In to je narobe.
Med pripravami na maturo iz slovenščine sem spet naletel na Prešerna. Mojster besede je v verze skril mnogo posrednih misli in za odkritje nekaterih je potrebno več kot le eno branje. Vsa ta sporočila o domovini, o bratstvu, predvsem pa o ljubezni pa je zapakiral v prikupno podobo poetike. Tako poleg fascinantnih pesmi lahko odkrijemo še celo zakladnico skritih misli.
Za razliko od besedne estetike pa nam Hollywood nudi prav posebno umetnost - umetnost neverjetnega. Neanimirane risanke. Ja, to so tisti filmi, v kateri fizika odpove, prav tako pa so na stranski tir postavljene realne človekove sposobnosti. Ne govorim o science fictionu, prav tako ne o superherojih, ampak o pravih junakih, ki premorejo ravno toliko moči, da zaobrnejo še tisti ogromen vijak in pristanejo z ladjo sredi mesta.
Vse lepo in prav, pa saj je zanimivo gledati, kako en velepogumni bivši milicajac, ki je sedaj na počitnicah, ali pa naključni potnik na avtobusu, ki je ravno v enoti za razoroževanje bomb, reši precej hudo situacijo na še hujši način in še razčefuka vse hudobneže. Filmi pač. Toda ob vsem dogajanju, ki izgleda precej naravno, je potrebno vedeti, da kaj takega ni mogoče. Kajti če bomo to začeli jemati za resničnost, se ne bo dobro končalo.
Nasploh nam že vsi možni ponudniki zabave pod roke vedno raje poturijo nedodelane stvaritve, katerih namen je v glavnem cekin, ne pa zabava ciljne publike. Založniki pritiskajo na programerje, da morajo biti igre izdane pred novoletnimi prazniki, saj je takrat največji porast prodaje, hkrati pa ni važno, v kakšnem stanju je špil in koliko bi ga bilo treba še dodelati. Nekaterim je vseeno, kaj dobijo v roke, važno da poka.
Enako je pri reklamah. Bloger Had se je v enem izmed zadnjih zapisov pritoževal nad neznosno lahkostjo oglasov na televizijskih zaslonih. Res, mediji nas obstreljujejo s prav neumnimi stvarmi, mi pa... Nič. Preveč je situacij, ko smo nekritični do videnega. Pa saj obstajajo tudi trenutki, ko pa se ustavimo in rečemo 'Hej, to je pa totalna bedarija.' A takih momentov bi moralo biti več, sploh glede na to, da so se nekateri ponudniki razvadili s streženjem debilizmov.
Izboljšave so možne pri vsem. Dokler bomo kot ogromni potrošniki brez kančka zdrave pameti in zahteve po boljšem brez vprašanj sprejemali vse, kar nam sodobni svet nudi, bomo nazadovali. Nazadovali kot intelektualci, nazadovali kot razumni ljudje, nazadovali kot posamezniki. Kot potrošniki lahko zahtevamo boljše in bolj dodelane stvari, sploh pa ob današnji kapitalistični konkurenci. Ne pustimo se zadovoljiti z nezadovoljujočim! ;)
Aja, pa še tole: Oh yea, you give the car keys to your best friend and
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.
you let him take the old lady to the hospital. You stay at the
bus stop with the girl because she's the girl of your dreams, right?
So everything is going to be ok.
Horoskop je beden.
... ali Zakaj se tako vneto izogibam glupemu horoskopu.
Radio Krka, pol sedmih zjutraj, na poti v mesto. Napol zaliman in z željo po dozi kofeina se še brez možnosti razmišljanja peljem v mesto. Radio brenči in ker nisem sam v avtu, ne poslušam v mojem Get psyched izboru komadov, ampak je frekvenca naštimana na sto šest celih šest. Zakaj? Kdaj drugič, nekako itak ne maram poslušat radijskih postaj. No, komada je konec, potem pa... Horoskop.
Menjam. Direkt. Brez dileme. Kamorkoli. Zadnja stvar, ki bi jo sedajle poslušal, je napoved prihodnosti glede na položaj zvezd. Pa kdo se je spomnil te bedarije? Kako se lahko čuti sposobnega, da napove tvojo prihodnost? Sploh pa neki zavajajoči napotki, kako je treba tisti dan ravnati z denarjem, kakšno srečanje boš imel s simpatijo in kako ti bo padlo nebo na glavo. Koji kurac?
Kaj sploh je horoskop? Spletna stran www.e-horoskop.si je o tem zapisala naslednje:
Horoskop je shematski prikaz leg Sonca, Lune in drugih planetov na nebesni krogli ob določenem času (rojstvu, pomembnih dogodkih itd.). Beseda horoskop izvira iz grške besede “horoskopos” in pomeni pogled na uro oz. določen trenutek časa. Druga imena za horoskop so na primer zvezdna karta, astrološka karta, nebeški zemljevid in še in še.
Najpomembnejša planeta za umevanje horoskopa sta Sonce in Luna. Od Sonca, ki je najpomembnejši astrološki planet, je odvisno, kaj smo po horoskopu. Položaj Lune pa nam pove, kako se človek odziva na življenjske situacije, kot so na primer razpoloženje, spomin in tako dalje.
Horoskop je ponazorjen z Zodiakovim krogom. Zodiak je grška beseda, ki pomeni živalski krog in je najbolj razširjen simbol na svetu. Sestavljen je iz dvanajstih delov, kar ustreza dvanajstim ozvezdjem. Zodiak tvori dvanajst znakov in ti so Oven, Bik, Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog, Vodnar in Ribi.
Dandanes je horoskop del našega vsakdana. Kdo pa si zjutraj v časopisu ne prebere napovedi, kaj mu bo prinesel prihajajoči dan.
Jazst. Jazst si zjutrej ne preberem, kaj mi bo prinesel prihajajoči dan. Ker je neumno. Gre pač za nabijanje o prihodnosti glede na trenutni položaj zvezd. In to za širšo množico ljudi! Ne vem, kako lahko tolikim različnim posameznikom - katere povezuje le in samo čas rojstva - napoveš, kaj se jim bo zgodilo v tem dnevu, tednu, mesecu. A ni vsak sam svoje sreče kovač? Ne verjamem, da bi lahko življenja tako veliko različnih osebnosti šla po tako podobnih tirnicah.
Sploh pa - kakšne so to napovedi. Prijatelj vas bo presenetil, dobili boste dober poslovni predlog, na poti proti domu pa boste imeli srečo. Halo?! Kje pa je element presenečenja, če bi bilo vse to res? In natačno kaj naj bi vse te stvari predstavljale? Tako splošne zadeve so izrečene brez problemov, kajti v večini primerov se da vsako stvar razlagati tako, da je na koncu horoskop imel prav.
Najbolj pa me žalosti to, kako so se nekateri pripraljeni odpovedati lastnemu prenenečenju in uživanju življenja, da bi le jutranja napoved se izkazala za resnično. Kako prilagajajo prihodnost, da bi le bila taka, kot je bilo rečeno v horoskopu. Kakor da sam nimaš življenja, ki ga živiš, nimaš radosti, ki jih uživaš, nimaš dogajanja, nimaš doživetij. Vse ti narekujejo navsezgodnje bedastoče.
Taki primeri so redki. Večina ljudi, ki jih poznam, bere horoskop iz čiste zajebancije. Pač, ob smehu izrečen 'Le kdaj so mi zvezde namenile danes?' Fajn. Toda sam horoskopa ne prenesem. Sploh. Če ne morem zamenjati radijske postaje, si bom največkrat zastisnil ušesa in si v glavi na ves glas ponavljal kakšen enostaven zlog. Res mi ni do tega, da bi mi nekdo sploh poskušal vzeti čare vsakdana.
Življenje vsakega individuuma je posebno. Je samosvoje. Jutranji horoskop, namenjen množici, gotovo ni način, ki bi nam povedal, kakšen dan nas čaka. Zakaj se raje ne prepustimo toku življenja, ki nas nosi po svoje, nas sproti preseneča, razveseljuje in nas sem ter tja ponese tudi na brzice? Doživetje vendar mora biti. Uživajmo življenje! :)
Lucky number 13
Trinajst. Baje da je to nesrečna številka. Da vsebuje neko negativno energijo, mogoče celo sovražno srečo, kot se je v Sonetju nesreče prebrisano izrazil Prešeren. Gradbeniki se izogibajo trinajstemu nadstropju, Apollo 13 je doživel hud razfuk, prav tako je v razbitinah končal zagrebški tramvaj s številko trinajst. Od kje pa raja tako vneto veruje, da šesto zaporedno praštevilo prinaša nesrečo?
Vse naj bi se začelo, ko je Jezus almighty sedel pri večerji s svojimi dvanajstimi zasledovalci - in trinajsti za mizo je sedel izdajalec Juda Iškarijot. V podobnih štorijah se trinajstica pojavlja tudi v skandinavski narodni mitologiji, pa v antiki, kjer pa je bila kljub vsemu smatrana za najmočnejše število. Vse skupaj je najbolj prestrašilo Italijane, kjer nikjer ne vidiš hiše s številko 13.
Toda - a gre verjeti tem natolcevanjem? Sam jim ne. Tako kot ne verjamem v horoskop. Po mojem mnenju je važno samo, kako ti gledaš na stvar. Če si se odločil, da bo stvar fajn, potem bo fajn. Sploh pa se je do sedaj številka 13 izkazala za precej prijateljsko številko. Že na drugem ustnem izpitu iz mature sem namreč povlekel to kombinacijo števk in bil dejansko precej navdušen nad vprašanji, ki so se skrivala pod to zaporedno številko.
Pri angleščini sem že v petek v prvo povlekel trinajstico, ki mi je pomagala k četrt ure neprestanega govorjenja v svetovnem jeziku številka 1. Danes pa sem pri slovenščini sicer najprej povlekel devetnajstico, ampak se mi Čudežni Feliks ni zdel prav nič čudežen, zato sem še enkrat posegel v kuvertico in izvlekel - trinajstico. Absurdna dramatika in slovensko pesništvo realizma sta mi bila veliko bolj po godu.
Zaenkrat se je za nekatere nesrečna številka zame izkazala kot prava glasilka fortune. Če jo povlečem še v sredo pri matematiki, ne dvomim, da bom tudi tam opravil ustni izpit brez večjih težav. Sploh pa zgleda, da mi je trinajstica nekako namenjena. No, pritoževati se ne morem, lahko le rečem... Let it be. :)
Vse naj bi se začelo, ko je Jezus almighty sedel pri večerji s svojimi dvanajstimi zasledovalci - in trinajsti za mizo je sedel izdajalec Juda Iškarijot. V podobnih štorijah se trinajstica pojavlja tudi v skandinavski narodni mitologiji, pa v antiki, kjer pa je bila kljub vsemu smatrana za najmočnejše število. Vse skupaj je najbolj prestrašilo Italijane, kjer nikjer ne vidiš hiše s številko 13.
Toda - a gre verjeti tem natolcevanjem? Sam jim ne. Tako kot ne verjamem v horoskop. Po mojem mnenju je važno samo, kako ti gledaš na stvar. Če si se odločil, da bo stvar fajn, potem bo fajn. Sploh pa se je do sedaj številka 13 izkazala za precej prijateljsko številko. Že na drugem ustnem izpitu iz mature sem namreč povlekel to kombinacijo števk in bil dejansko precej navdušen nad vprašanji, ki so se skrivala pod to zaporedno številko.
Pri angleščini sem že v petek v prvo povlekel trinajstico, ki mi je pomagala k četrt ure neprestanega govorjenja v svetovnem jeziku številka 1. Danes pa sem pri slovenščini sicer najprej povlekel devetnajstico, ampak se mi Čudežni Feliks ni zdel prav nič čudežen, zato sem še enkrat posegel v kuvertico in izvlekel - trinajstico. Absurdna dramatika in slovensko pesništvo realizma sta mi bila veliko bolj po godu.
Zaenkrat se je za nekatere nesrečna številka zame izkazala kot prava glasilka fortune. Če jo povlečem še v sredo pri matematiki, ne dvomim, da bom tudi tam opravil ustni izpit brez večjih težav. Sploh pa zgleda, da mi je trinajstica nekako namenjena. No, pritoževati se ne morem, lahko le rečem... Let it be. :)
sobota, 19. junij 2010
Blog kot blog.
Torej, moj spletni kotiček za deljenje (ne)vsakdanjih misli z ostalim svetom je dobil par novosti. :)
Na desni strani zgoraj je svoj prostor našel iskalnik, ki preišče ta blog, na vašo željo pa lahko pokuka tudi po povezavah ali celo googlu. Stare objave so ostale take, kot so, dodal pa sem tudi nekaj povezav, ki se vsakodnevno šibijo pod mojim klikanjem. Nekatere so jako uporabne, nekatere znajo biti le zanimive.
Še vedno lahko kot uporabnik Bloggerja tudi spremljate moje objave, na katere se naročite s klikom na Spremljaj. Ena izmed večjih novosti pa je Blogorola. Tu lahko sedaj odjadrate še na ostale bloge, ki jih redno spremljam. Ti so razvrščeni po aktualnosti, so pa povečini vsi vredni ogleda, če imate preveč časa.
Ampak bistvo bloga niso povezave, ni iskanje, prav tako ne dodatne informacije. Pomembna je vsebina. In kako je vsebina predstavljena. Večinoma gre za moje videnje sveta, za moje razmišljanje, za moja doživetja. Že pred parimi tedni sem dodal možnost odzivov, kjer lahko z enostavnim klikom na Like ali Dislike pokažete, kakšna se vam zdi objava.
Prav tako sem vesel vsakega komentarja, s katerim lahko podate svoje mnenje na napisano. Pohvaliti moram predvsem Klemna, ki se je do sedaj izkazal kot najbolj priden pisalec komentarjev. Seveda lahko stvar pokomentira vsak in kaj doda oziroma predstavi svoje videnje zadeve, seveda na kulturen ter pismen način. Feedback je zaželjen! :)
No, upam da uživate v branju mojih zapisov in da boste tudi v prihodnosti. ^^
Na desni strani zgoraj je svoj prostor našel iskalnik, ki preišče ta blog, na vašo željo pa lahko pokuka tudi po povezavah ali celo googlu. Stare objave so ostale take, kot so, dodal pa sem tudi nekaj povezav, ki se vsakodnevno šibijo pod mojim klikanjem. Nekatere so jako uporabne, nekatere znajo biti le zanimive.
Še vedno lahko kot uporabnik Bloggerja tudi spremljate moje objave, na katere se naročite s klikom na Spremljaj. Ena izmed večjih novosti pa je Blogorola. Tu lahko sedaj odjadrate še na ostale bloge, ki jih redno spremljam. Ti so razvrščeni po aktualnosti, so pa povečini vsi vredni ogleda, če imate preveč časa.
Ampak bistvo bloga niso povezave, ni iskanje, prav tako ne dodatne informacije. Pomembna je vsebina. In kako je vsebina predstavljena. Večinoma gre za moje videnje sveta, za moje razmišljanje, za moja doživetja. Že pred parimi tedni sem dodal možnost odzivov, kjer lahko z enostavnim klikom na Like ali Dislike pokažete, kakšna se vam zdi objava.
Prav tako sem vesel vsakega komentarja, s katerim lahko podate svoje mnenje na napisano. Pohvaliti moram predvsem Klemna, ki se je do sedaj izkazal kot najbolj priden pisalec komentarjev. Seveda lahko stvar pokomentira vsak in kaj doda oziroma predstavi svoje videnje zadeve, seveda na kulturen ter pismen način. Feedback je zaželjen! :)
No, upam da uživate v branju mojih zapisov in da boste tudi v prihodnosti. ^^
Nacionalka preseneča
Radiotelevizija Slovenija does it again - tole avstralsko vodstvo je res neprecenljivo. Nasploh se je naša nacionalka že večkrat izkazala na tem mundialu na jugu Afrike, sploh z neprikazovanjem časa in rezultata v uvodni tekmi. Ampak vseeno - navkljub parim napakam (no, tale z MMCja je res posrečena) so vtisi dobri. Upam, da bodo tudi v prihodnje.No, morajo biti, kajti SiOL TV je kar naenkrat zatemnil prenos HRT2, čeprav je od začetka prvenstva predstavljal dobro alternativo (predvsem pa vidno). Sedaj lahko prenose v razumljivem jeziku spremljamo le še pri naših pregovorno neprofesionalnih komentatorjih, ki pa so se - vsaj po moji oceni - izkazali zelo pozitivno. Brez nepotrebnega nakladanja o Mutujevi babici, z navdušenjem in pa predvsem z opazovanjem igre.
No dvigni belo Japonc! Bravo bravo! je bil moj zapis o slovenskih besednikih športa izpred slabega leta. Situacija se ni ravno spremenila, je pa res, da se govorniki z nacionalke razlikujejo po svojih slogih. Doživimo lahko vse, od popolne nezainteresiranosti pa do še nevidenega entuziazma, kakšrnemu smo bili priča v zadnji tekmi slovenske reprezentance, ko se le-ta pogumno postavila nasproti Združenim državam in bila boljši nasprotnik, na koncu pa odšla z igrišča z (ne)srečnim izzidom 2:2.
Ponosen sem na naše fante. Pokazali so karakter, pogum, borbenost, pripadnost Sloveniji. Možnosti za uvrstitev v osmino finala so realne, vendar pa bo treba prikazati še dobrih 90 minut prave nogometne igre, upati pa gre tudi na kanček sreče z arabske strani. Vsekakor verjamem v naš uspeh, kakor je v naš uspeh verjel tudi Ivo Milovanović, ki je to tekmo tudi komentiral.
Čeprav navdušenja nad informacijo, da bo tekmo komentiral on, ni bilo, saj bi marsikdo raje poslušal (po možnosti pijanega, haha) Stareta, je Milovanović pozitivno presenetil. Sicer kakovost govorjenja ni bila na nivoju fascinantne igre, a se je vseeno dovolj vživel v igro, da sem dobil občutek, da bi se morebitne zmage sam veselil vsaj štirikrat bolj kot celotna slovenska reprezentanca. Navdušenost nad našimi fuzbalerji je bila upravičena.
Pogumna napadalna igra kratkih podaj, dva profesionalna gola, nepopustljivost tudi ob napadih Amerikancev... Ekstremno gledljiva igra naših reprezentantov. Na žalost so se tri žoge prepoceni znašle tudi v slovenski mreži, na srečo je bila ena zabita po prekršku in posledično nepriznana. Ne vem, zakaj se onkrajlužci tako pritožujejo nad piskom pred strelom, če je pa prekršek bil storjen, hkrati pa so se ob zvoku piščalke nekateri nogometaši enostavno ustavili. Končni remi je bil pošten.
Sam na neodločen izzid ne gledam kot na neuspeh, čeprav so bile tri točke že napol naše. Sedaj o uvrstitvi v osmino finala odločamo sami, domov pa bi odšli le v primeru, da ZDA premagajo Alžirijo in da Anglija proti nam vknjiži prvo zmago na tem prvenstvu. Vsak drug razplet pomeni, da se bo bivanje naših reprezentantov v Južni Afriki podaljšalo, veselje v Sloveniji pa se bo razplamtelo v nove razsežnosti. Jazst verjamem, da bo tako. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)