Dobro jutro! :)

Trinajst minut čez šesto zjutraj moj telefon kaže 6:15 (moja ura na telefonu prehiteva 2 minuti in to namerno, ker rad zamujam. No, ne ravno rad, ampak je pa dejstvo, da mi je nekako v navadi.). Po parih sekundah avtomatsko izklopim tečno zvonenje, ki ga uporabljam za bujenje. No, sicer je Young folks (ja, tista žvižgajoča melodija) prijeten in razveseljujoč komad, ampak četrt čez šest mojim ušesom ne ustreza noben zvok, kaj šele tak z namenom, da me dvigne iz tople domače postelje. In ker se moja drugače nepogrešljiva ročna ura še ni zganila, odkar si je - tako kot urar - vzela dopust, sem prisiljen verjeti mobilnemu telefonu, da je čas, da vstanem. Ampak, tipično zame, se ne pustim prepričati v prvo. Čez dve minutki me šele druga budilka dokončno spravi pokonci, tako da sem skoraj pripravljen na vsakodnevna doživetja. Manjka mi le še ena stvar - kava.

Kava, napitek iz prevrelih zmletih zrn kavovca, je že praktično od 17. stoletja, ko so jo trgovci prinesli tudi na staro celino, del evropskega vsakdana. Kofein, zaščitni znak kave, je namreč blago poživilo, ki stimulativno vpliva na centralni živčni sistem. Nekaj skodelic kave na dan ima tako spodbujevalni učinek na organizem, povzroča jasnejši in hitrejši tok misli, zmanjšuje utrujenost in povečuje budnost. Hkrati pa kava nima kalorij, vsebuje pa tudi pomembne anti-oksidante, ampak ravno ti so razlog, da je napitek grenak.

Iz postelje se tako poberem do kuhinje, kjer najdem džezvo, natočim vodo, spustim noter še malo sladkorja in pustim, da zavre. Če imam srečo, sta vse to že opravila oče ali mati. Zaspancu, kot sem jazst, je kava nekakšen life-saver. Skodelica turške kave namreč vsebuje dobrih 100 mg kofeina in mi tako sredi noči (beri: zjutraj) odpre oči. Za primerjavo: v četrtlitrskem redbullu je 80 mg, v isti dozi kokakole je 25 tisočink grama, v espressu pa je nekje okrog 30 miligramov kofeina. Mimogrede, protibolečinska tableta vsebuje celo 50 miligramov. Sedaj pa pomislite, kako vam dogaja po posamezni pijači in kakšen odmerek rabite, da lahko začnete z dnevom.

Čeprav sem bil še nekaj časa nazaj mnenja, da bi težko zdržal brez kave, sem ugotovil, da se motim. Lahko bi, ampak zakaj bi se matral? Dan je po mojem mnenju treba začeti z nasmehom. In kava mi ta nasmeh prinese (no, seveda so tu še druge stvari, ki me zjutraj spravijo v dobro voljo :)). Hkrati pa je pitje kave postalo že stalnica v mojem življenju in raznih kofetkanj se - sam ali pa v družbi - veselim. To je priložnost za sproščeno debato, za prelistanje časopisa, za pregled teleteksta, za osebni pogovor, za ponovitev snovi, predvsem pa za uživanje.

Je že res, da kava nima najboljšega okusa (oziroma - s pravo dozo mleka je okus naravnost fenomenalen). Spomnim se, kako smo še kot trije srednješolčki eno četrtkovo dopoldne, ko smo čakali popoldanski pouk, Jernej, Alen in jazst pri prvemu doma nabijali špile, nakar sem si zaželel kavice. Seveda sem jo na željo skuhal tudi za prijatelja, vendar sta že prej povedala, da naj jo kar močno sladkam in tako sem pri dodajanju sladkorja sklenil kompromis med mojimi in njunimi željami: dal sem kar dosti več sladkorja, kot je običajno. Rezultat je bil tak, da kave ni nihče pil z užitkom - meni je bila presladka, njima pa pregrenka. :D

Rad imam kavo in verjamem, da bi se z mano strinjal kar precejšen del svetovne populacije (je namreč druga najbolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo). Vsak jo rad pije na svoj način, pa naj si bo to z mlekom, smetano, mogoče enim sladkorjem namesto dveh, mogoče celo brez. Kratko zgodbico o zgodovini kave in pa domiselno predstavitev, kako se v našem telesu obnaša kofein, pa dobite na tejle povezavi: http://theoatmeal.com/comics/coffee. :)