Irska je zakon!

Zelo rad imam tiste steklene krogle, ki jih potreseš, potem pa pada sneg oziroma se kakšni drugi kristalčki podijo po vodi. V bistvu jih celo zbiram (samo moji zbirki še ne morem reči zbirka, ker imam le dve. Ampak kje začeti drugje, kot na začetku. :D) Zadnje čase še posebno rad obrnem na glavo kroglo na zelenem podstavku z napisom Luck of the Irish, v katerem ovčki s črno glavo delajo družbo zelene pikice in pa triperesne deteljice, ter tako obudim prelepe spomine na popotovanje po prečudoviti evropski državi - Irski.

Odiseja petih študentov na zeleni otok se je pričela že mnogo pred dejanskim odhodom, kajti zadnjeminutne variante v organizaciji agencije so domena neradovednih. Rezervacija nizkocenovnih letov je tako prišla na vrsto že julija, okvirni plan premikanja po Irski in pa posledična rezervacija hostlov pa sta dobila potrditev konec avgusta, tako da smo na dan, ko se je september prevesil v drugo polovico, vendarle pogumno odleteli dogodivščinam naproti.

Še preden pa smo sploh prišli do Dublina, smo morali preživeti noč na londonskem letališču Stansted, zjutraj pa smo sicer rahlo neprespani, ampak zato s toliko več vzhičenosti vendarle poleteli proti irski prestolnici. Prihod v Dublin je zaznamovalo predvsem iskanje hostla. Ker je zemljevid njihovih trol čez center bil nerazumljiv, smo se kar peš podali do našega prenočišča, ki smo ga po večdesetminutni hoji s težkimi ruzaki na hrbtih vendarle našli. Vseeno so bili prvi vtisi v tem mestu neverjetni - kljub sivemu dnevu je prevladovala živahnost.

V parih dnevih postopanja po Dublinu smo se udeležili kar dveh walking tours around the city in tako videli (tudi pobližje) vse zanimivejše zgradbe v centru in slišali marsikatero zgodbo. Osebno sem se predvsem navdušil nad razlaganjem o vikingih, katerim je posvečen kar dobršen del arheološkega muzeja. Vodič - pisatelj fantazijskih zgodovinskih romanov, ki je bil naš cimer - je namreč zelo nazorno pokazal, kako pametni in izurjeni so bili ljudje tistega časa in da marsikatera njihova pogruntavščina še vedno velja za odlično rešitev kakšnega problema.

V irski metropoli seveda nismo izpustili obiska Guinness Brewery Housea, kjer smo na vrhu uživali v kozarcu sijajnega črnega piva (resno, Guinness je zakon ;)), pa sprehoda čez Temple Bar (ki ni bar, ampak je bil ta predel včasih pristanišče, je pa v njem izjemno veliko barov), okusili smo tudi nočno življenje (živa glasba iz akustičnih kitar je bila prisotna v večini lokalov), si privoščili leno popoldne v prelepem parku sredi mesta, preživeli glasbeno obarvan večer s kitaro in učenjem irskih pesmi, podali pa smo se tudi na izlet na Wicklow Mountains (beri: griče okrog Dublina) in poleg izjemno čudovite narave videli tudi most iz filma P.S. I love you, pa Bonotovo rezidenco in še veliko drugih stvari. Neverjetna doživetja, skratka.

Po Dublinu nas je pot vodila v Kilkenny, kjer me je fasciniral predvsem pour yourself a pint of Guinness machine, ki je bil kar sredi naše mize, ko smo šli na kosilo, ampak na žalost ni bil v pogonu. Smo pa v tem majhnem, toda pisanem in prikupnem mestecu po popoldanskem sprehodu zvečer vendarle prišli na svoj račun - v lokalu sredi mesta je bend igral traditional Irish music. Navdušeni smo bili predvsem, ko so zaigrali The Ratlin' Bog (komad, ki smo se ga naučili v Dublinu). Ko se je fešta tu končala, smo odšli še v en drug lokal, kjer je vrtel DJ s sivimi lasmi. Ne, ni bil Sivc, je bil pa definitivno upokojenec. Naj omenim še, da je bil to nedeljski večer, narod je bil pa čisto za žur.

V bistvu so Irci venomer za žur. To se je izkazalo tudi naslednji dan, ko smo bili v Killarneyju in smo zvečer šli poslušat nek bend v tamkajšni pub. Nora zabava, cel lokal je bil v deliriju. Irci so res pravi žurerji. Je pa zanimivo, da začnejo feštati že zelo zgodaj - ob devetih zvečer se že dogaja na polno, namreč, večina lokalov pa se ob polnoči zapre. Nato se vsa raja premakne v night pubs - to so pubi, ki so odprti dlje v noč in so na to izjemno ponosni, saj na vseh plakatih jasno piše, da so odprti do npr. pol treh (kar je tam že uaaau). Ampak prava fešta pa je šele na moških wc-jih. Tam smo vsi prijatelji, vedno steče kakšna debata, je pa šla stvar celo do te mere, da me je en model užgal po riti in odhitel ven. Party hard, ni kej. :D

Killarneyju je sledil Galway - prelepo obmorsko mestece, ki velja za zbirališče umetnikov. Po sprehodu čez mestno jedro smo ugotovili, da bi bilo dobro spet obiskati trgovino, tako da smo se odpravili najti Lidl. Verjeli ali ne, toda tudi tam prevladujejo nam poznani supermarketi - poleg prej omenjenega se da na vsakem vogalu najti tudi Spar (ki pa je tak miniaturen in poln prigrizkov ter ima celo kavni avtomat). Se pa najde tudi kakšen tipičen irski nakupovalni center.

Nekaj najlepšega, kar smo videli, pa je bila tamkajšnja narava in Irski se z razlogom reče zelena dežela. Travniki, gozdovi, pa čudovita jezera... Res, ob pogledu na vse to lahko rečeš samo UAAAU. Sploh, če vse to vidiš obsijano (ja, navkljub stereotipom smo imeli super vreme! :)) Čisto impresionirani pa smo šli iz Galwaya na izlet proti - wait for it - klifom. Več kot dvestometrske pečine, v katere buta morje, so enostavno veličastne in tako neverjetne, da ne moreš izreči niti tistega uaaau. Seveda smo se požvižgali na znak, ki je prepovedoval hojo po robu klifov, in tako na lastni koži doživeli to veličino. Obljubim, da so klifi preveč zakon. :)

Iz Galwaya smo se nato s krajšim postankom v Sligu za ogled kipa W. B. Yeatsa odpravili proti Severni Irski. V glavnem mestu tega dela Velike Britanije smo zvečer doživeli prijetno presenečenje - ujeli smo Belfast Cultural Night in bili priča različnim umetnikom - od slikarjev pa do glasbenikov in pevcev. No, če smo od začetka šli vsak večer ven and hit the pubs, pa smo v zadnje večere večinoma preživljali ob kakavu, igranju slovenskega Scrabbla z angleškimi črkami (kar pa zna zelo popestriti igro :D) in uživanju ob ogledu najbolj patetičnih filmov (po možnosti na kasetah).

Severna Irska se sicer zelo razlikuje od Irske. Ne toliko v sami podobi, ampak v ljudeh. Medtem ko so Irci najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kdaj spoznal, saj te z veseljem spustijo čez cesto, pa čeprav je za pešce rdeča luč, se ti takoj opravičijo, tudi če se ti zaletiš na ulici v njih in ti z nasmehom na obrazu pomagajo, ko si rahlo zmeden in ne veš za pot, pa so na drugi strani Britanci zagrenjeni, mrkogledi in rahlo tečni. So pa Irke (vse po vrsti) dokaj... smešne. Medtem ko mi zadekani v bundah hodimo po ulicah, so one lepo v mini krilih in pa kratkih majicah (in ne, ne zgledajo kot manekenke), hkrati pa je vsem skupna tudi poza: prekrižane roke same po sebi izražajo fuck-it's-cold. Nepojasnjeno, ampak resnično. :D

Smo pa tudi na severu otoka videli kar nekaj prelepih naravnih stvaritev. Ko smo namesto na viseči most raje zavili gor po neuhojeni poti, smo na vrhu hriba ugledali prelep pogled na ocean, otočke in pečine. Precej neverjeten je bil tudi Velikanov prekop (Giant's Causeway), kjer hodiš po kupu pravilnih šestkotnikov... Ne vem, kako to naravi uspe, ampak enostavno ji. Simply awesome.

Skratka, Irska me je čisto očarala (slike mojih excited fac in drugih bolj zanimivih stvari sem uploadal na facebook ;)). Seveda pa ji to ne bi uspelo, če ne bi imel ob sebi fenomenalne družbe, s katero je bilo potovati pravi užitek. To je bil res nepozaben zaključek super počitnic, ki mi bo za vedno ostal v spominu in se ga bom z veseljem spominjal... Že zdaj paše po napornem dnevu na faksu priti v stanovanje, prijeti v roke stekleno kroglo, jo potresti in obuditi spomine na najboljše potovanje. :)