Da se nasmeješ.

Sicer poskušam ohranjati tale moj spletni kotiček kot prostor za zapis trenutnih prebliskov ali pa daljših razmišljanj, bom tokrat naredil izjemo in kopiral en vic, ki pa dobi posebno vrednost, če ti najprej mati pošlje sms "Napiši mi mail, nekaj ti moram poslati", nato pa, ko že čisto pozabiš na to, naletiš na naslednje e-poštno sporočilo od matere s pripisom 'Za boljšo voljo - da se nasmeješ. Jaz sem se!'

Štefan je povabil svojo mamo na večerjo v svoje študentsko stanovanje. Med večerjo je njegova mama ugotovila, da je njegova sostanovalka Julija zelo lepo dekle. Že nekaj časa ji je po glavi rojila misel, da imata morda le tesnejši odnos. Nenadoma se je počutila nesigurno... Med večerjo ju je opazovala. Večkrat se je vprašala, ali ima Štefan z lepo sostanovalko mogoče le več skupnega, kot normalno oko lahko vidi. Štefan je videl zamišljeno mamo in rekel: Draga mama, vem kaj misliš, ampak lahko mi verjameš, ona je samo moja sostanovalka in nič več!

Čez slab teden pravi Julija: Štefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogrešam majhen lonec. Nikjer ga ne najdem! Štefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s seboj, vseeno pa ji bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal: Draga mama, ne rečem, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne rečem, da ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na večerji, pogrešava lonec. Tvoj Štefan.

Nekaj dni kasneje je dobil Štefan pismo. Odpre ga in bere: Dragi Štefan, ne rečem, da ti z Julijo spiš, in tudi ne rečem, da ti z Julijo ne spiš. Dejstvo pa je, da če bi ona spala v SVOJI postelji, bi lonec že zdavnaj našla... Tvoja mama

Tudi jazst sem se nasmejal. :D

Irska je zakon!

Zelo rad imam tiste steklene krogle, ki jih potreseš, potem pa pada sneg oziroma se kakšni drugi kristalčki podijo po vodi. V bistvu jih celo zbiram (samo moji zbirki še ne morem reči zbirka, ker imam le dve. Ampak kje začeti drugje, kot na začetku. :D) Zadnje čase še posebno rad obrnem na glavo kroglo na zelenem podstavku z napisom Luck of the Irish, v katerem ovčki s črno glavo delajo družbo zelene pikice in pa triperesne deteljice, ter tako obudim prelepe spomine na popotovanje po prečudoviti evropski državi - Irski.

Odiseja petih študentov na zeleni otok se je pričela že mnogo pred dejanskim odhodom, kajti zadnjeminutne variante v organizaciji agencije so domena neradovednih. Rezervacija nizkocenovnih letov je tako prišla na vrsto že julija, okvirni plan premikanja po Irski in pa posledična rezervacija hostlov pa sta dobila potrditev konec avgusta, tako da smo na dan, ko se je september prevesil v drugo polovico, vendarle pogumno odleteli dogodivščinam naproti.

Še preden pa smo sploh prišli do Dublina, smo morali preživeti noč na londonskem letališču Stansted, zjutraj pa smo sicer rahlo neprespani, ampak zato s toliko več vzhičenosti vendarle poleteli proti irski prestolnici. Prihod v Dublin je zaznamovalo predvsem iskanje hostla. Ker je zemljevid njihovih trol čez center bil nerazumljiv, smo se kar peš podali do našega prenočišča, ki smo ga po večdesetminutni hoji s težkimi ruzaki na hrbtih vendarle našli. Vseeno so bili prvi vtisi v tem mestu neverjetni - kljub sivemu dnevu je prevladovala živahnost.

V parih dnevih postopanja po Dublinu smo se udeležili kar dveh walking tours around the city in tako videli (tudi pobližje) vse zanimivejše zgradbe v centru in slišali marsikatero zgodbo. Osebno sem se predvsem navdušil nad razlaganjem o vikingih, katerim je posvečen kar dobršen del arheološkega muzeja. Vodič - pisatelj fantazijskih zgodovinskih romanov, ki je bil naš cimer - je namreč zelo nazorno pokazal, kako pametni in izurjeni so bili ljudje tistega časa in da marsikatera njihova pogruntavščina še vedno velja za odlično rešitev kakšnega problema.

V irski metropoli seveda nismo izpustili obiska Guinness Brewery Housea, kjer smo na vrhu uživali v kozarcu sijajnega črnega piva (resno, Guinness je zakon ;)), pa sprehoda čez Temple Bar (ki ni bar, ampak je bil ta predel včasih pristanišče, je pa v njem izjemno veliko barov), okusili smo tudi nočno življenje (živa glasba iz akustičnih kitar je bila prisotna v večini lokalov), si privoščili leno popoldne v prelepem parku sredi mesta, preživeli glasbeno obarvan večer s kitaro in učenjem irskih pesmi, podali pa smo se tudi na izlet na Wicklow Mountains (beri: griče okrog Dublina) in poleg izjemno čudovite narave videli tudi most iz filma P.S. I love you, pa Bonotovo rezidenco in še veliko drugih stvari. Neverjetna doživetja, skratka.

Po Dublinu nas je pot vodila v Kilkenny, kjer me je fasciniral predvsem pour yourself a pint of Guinness machine, ki je bil kar sredi naše mize, ko smo šli na kosilo, ampak na žalost ni bil v pogonu. Smo pa v tem majhnem, toda pisanem in prikupnem mestecu po popoldanskem sprehodu zvečer vendarle prišli na svoj račun - v lokalu sredi mesta je bend igral traditional Irish music. Navdušeni smo bili predvsem, ko so zaigrali The Ratlin' Bog (komad, ki smo se ga naučili v Dublinu). Ko se je fešta tu končala, smo odšli še v en drug lokal, kjer je vrtel DJ s sivimi lasmi. Ne, ni bil Sivc, je bil pa definitivno upokojenec. Naj omenim še, da je bil to nedeljski večer, narod je bil pa čisto za žur.

V bistvu so Irci venomer za žur. To se je izkazalo tudi naslednji dan, ko smo bili v Killarneyju in smo zvečer šli poslušat nek bend v tamkajšni pub. Nora zabava, cel lokal je bil v deliriju. Irci so res pravi žurerji. Je pa zanimivo, da začnejo feštati že zelo zgodaj - ob devetih zvečer se že dogaja na polno, namreč, večina lokalov pa se ob polnoči zapre. Nato se vsa raja premakne v night pubs - to so pubi, ki so odprti dlje v noč in so na to izjemno ponosni, saj na vseh plakatih jasno piše, da so odprti do npr. pol treh (kar je tam že uaaau). Ampak prava fešta pa je šele na moških wc-jih. Tam smo vsi prijatelji, vedno steče kakšna debata, je pa šla stvar celo do te mere, da me je en model užgal po riti in odhitel ven. Party hard, ni kej. :D

Killarneyju je sledil Galway - prelepo obmorsko mestece, ki velja za zbirališče umetnikov. Po sprehodu čez mestno jedro smo ugotovili, da bi bilo dobro spet obiskati trgovino, tako da smo se odpravili najti Lidl. Verjeli ali ne, toda tudi tam prevladujejo nam poznani supermarketi - poleg prej omenjenega se da na vsakem vogalu najti tudi Spar (ki pa je tak miniaturen in poln prigrizkov ter ima celo kavni avtomat). Se pa najde tudi kakšen tipičen irski nakupovalni center.

Nekaj najlepšega, kar smo videli, pa je bila tamkajšnja narava in Irski se z razlogom reče zelena dežela. Travniki, gozdovi, pa čudovita jezera... Res, ob pogledu na vse to lahko rečeš samo UAAAU. Sploh, če vse to vidiš obsijano (ja, navkljub stereotipom smo imeli super vreme! :)) Čisto impresionirani pa smo šli iz Galwaya na izlet proti - wait for it - klifom. Več kot dvestometrske pečine, v katere buta morje, so enostavno veličastne in tako neverjetne, da ne moreš izreči niti tistega uaaau. Seveda smo se požvižgali na znak, ki je prepovedoval hojo po robu klifov, in tako na lastni koži doživeli to veličino. Obljubim, da so klifi preveč zakon. :)

Iz Galwaya smo se nato s krajšim postankom v Sligu za ogled kipa W. B. Yeatsa odpravili proti Severni Irski. V glavnem mestu tega dela Velike Britanije smo zvečer doživeli prijetno presenečenje - ujeli smo Belfast Cultural Night in bili priča različnim umetnikom - od slikarjev pa do glasbenikov in pevcev. No, če smo od začetka šli vsak večer ven and hit the pubs, pa smo v zadnje večere večinoma preživljali ob kakavu, igranju slovenskega Scrabbla z angleškimi črkami (kar pa zna zelo popestriti igro :D) in uživanju ob ogledu najbolj patetičnih filmov (po možnosti na kasetah).

Severna Irska se sicer zelo razlikuje od Irske. Ne toliko v sami podobi, ampak v ljudeh. Medtem ko so Irci najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kdaj spoznal, saj te z veseljem spustijo čez cesto, pa čeprav je za pešce rdeča luč, se ti takoj opravičijo, tudi če se ti zaletiš na ulici v njih in ti z nasmehom na obrazu pomagajo, ko si rahlo zmeden in ne veš za pot, pa so na drugi strani Britanci zagrenjeni, mrkogledi in rahlo tečni. So pa Irke (vse po vrsti) dokaj... smešne. Medtem ko mi zadekani v bundah hodimo po ulicah, so one lepo v mini krilih in pa kratkih majicah (in ne, ne zgledajo kot manekenke), hkrati pa je vsem skupna tudi poza: prekrižane roke same po sebi izražajo fuck-it's-cold. Nepojasnjeno, ampak resnično. :D

Smo pa tudi na severu otoka videli kar nekaj prelepih naravnih stvaritev. Ko smo namesto na viseči most raje zavili gor po neuhojeni poti, smo na vrhu hriba ugledali prelep pogled na ocean, otočke in pečine. Precej neverjeten je bil tudi Velikanov prekop (Giant's Causeway), kjer hodiš po kupu pravilnih šestkotnikov... Ne vem, kako to naravi uspe, ampak enostavno ji. Simply awesome.

Skratka, Irska me je čisto očarala (slike mojih excited fac in drugih bolj zanimivih stvari sem uploadal na facebook ;)). Seveda pa ji to ne bi uspelo, če ne bi imel ob sebi fenomenalne družbe, s katero je bilo potovati pravi užitek. To je bil res nepozaben zaključek super počitnic, ki mi bo za vedno ostal v spominu in se ga bom z veseljem spominjal... Že zdaj paše po napornem dnevu na faksu priti v stanovanje, prijeti v roke stekleno kroglo, jo potresti in obuditi spomine na najboljše potovanje. :)

Kulturna ekspedicija. Pomotoma.

Težko pričakovani petek (pa ne, da bi bilo danes kaj posebnega, ampak enostavno, ker je petek) je vendarle prišel in z njim še bolj težko pričakovana pardnevna vrnitev v domači kraj. Tudi po treh tednih bivanja v njej me slovenska metropola ni prepričala, čeprav so se občutki vsaj rahlo izboljšali. Vseeno - kaj ti bo Ljubljana, če imaš Mirno Peč.

Tako sem danes namesto z dolgočasnim vlakom odšel proti Dolenjski z Nackom, Sašo in pa Šušem. Samo v bistvu nismo šli ravno proti Dolenjski... Vsaj na začetku ne. :D Ko smo se uspešno napokali v avto in smo se izza Bežigrada napotili na obvoznico, da bi bili čimprej doma, smo naleteli na precej neprijetno situacijo: jekleni konjički so (ne)mirno stali na obvoznici, zavorne luči so bile živo rdeče, hitro pa se je mimo prebil le kakšen motorist. Razlog za prve zastoje je bil tovornjak, ki je zasukan obstal v jarku pred razcepom, kaj pa je bilo potem krivo za naravnost kaotično kolono, pa nam je ostala neznanka.

Po več kot le parminutnem cijazenju v koloni smo se namreč odločili, da je bolje zaviti dol z obvoznice in se proti Novemu mestu napotiti po kakšni malo manj solidni cesti. Tako smo po krajšem postanku na bencinski postaji v Zalogu krenili za dvema avtomobiloma z očitno enakim namenom - vsaj tako smo mislili. Naš GPS je bil očitno nenavdušen nad nepoznanimi cestami ter ni bil za akcijo in glas Tanje je vztrajal, da na primernem mestu obrnemo. Toda mi smo se počutili dovolj sposobno, da smo še naprej vozili naprej.

Najprej smo sledili vlaku, čeprav je vožnja ob njem delovala vse prej kot urbano - ozke podeželske ceste, ki so nam dale parkrat občutek, da se nadaljujejo v makadam (ampak se niso). Po Nackovi pametni odločitvi, da v nekem križišču zavijemo levo, smo se slučajno odpeljali mimo znaka za Vače in se spontano zmislili, da bi šli pač pogledat še GEOSS, če smo že v bližini.

Torej, kaj je sploh GEOSS? Vsi smo že slišali za geometrijsko središče Slovenije, toda šele vpogled na njihovo spletno stran da pravo pojasnilo (citirano s strani http://www.drustvo-geoss.si):

Geoss je težišče naše države, saj se središče nepravilnemu liku, kot je obris mej naše države, ne da določiti. Zaradi lažjega razumevanja smo pojem poenostavili in ga poimenovali geometrično središče Slovenije, skrajšano GEOSS.

Če bi lik Slovenije na kartonu natančno izrezali po državnih mejah in ga v težišču postavili na konico igle, bi ostal uravnotežen. Na podoben način, s premikanjem modela Slovenije na podstavljeni igli, smo tudi najprej približno ugotovili lokacijo težišča.

GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je društvo s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja Geoss, za vedno nove in nove prireditve, o čemer podajamo kratek povzetek.

In mi smo bili tam, čisto slučajno. :)


Nato je sledil še postanek v Robert Baru na čaju (lahko bi šli še v gostilno Mrva, no), kasneje pa nas je pot vodila še čez enega bolj zanimiv slovenskih krajev - zanimiv pa je bil ravno zaradi svojega imena, pa čeprav sem videl že kar nekaj biserov (npr. Poden, Konec, pa danes tudi Zgornji Kašelj in podobne legendarne table).


Nato nas je pot proti domu vodila še čez Litijo, pa mimo gradu Bogenšperk, prijetno presenečenje je bilo tudi naselje Temenica (ki izgleda zelo prijetno), na koncu pa smo po dobrih štirih urah od odhoda z našega stanovanja vendarle prispeli na cilj - v preljubo Mirno Peč. Izjemno zanimiv petek, poln kulturnih doživetij, raznih for, smeha in pa seveda prelepih razgledov, ki jih je še dodatno polepšal sonček. Vzemite si kakšen dan tudi sami in raziščite še nepoznane kotičke Slovenije, ker se definitivno splača. :)

Ljubo doma. Dejansko.

Danes se je zaključil prvi teden mojega študija. Ko sem po uri vožnje z vlakom proti rodni Dolenjski vendarle zagledal v soncu se svetlikajoče travnike in živozelene gozdove, sem vedel, da sem doma. Glasen WOOHOOOOO ob izstopu z vlaka na moji naljubši železniški postaji je bil dovolj očiten znak, da sem pogrešal Mirno Peč. Babičina kuhinja je bila le še pika na i.

Popoldne sem staro mamo in njeno prijateljico peljal na pokopališče ter se še sam ustavil in pogledal na Mirno Peč z drugega zornega kota. Ne vem, ali je bilo krivo mesto opazovanja, toda v poznem popoldnevu je moj domači kraj deloval rahlo melanholično. Predvolilne zabave, od koder je glasba odzvanjala po celi občini, niso mogle odvrniti pozornosti od tega.

Nedokončana cestna dela, neurejeno središče, še vedno jezera namesto travnikov... Žalostno je, da se občina nikamor ne premika. Čez dva dni so lokalne volitve, ki pa mi vseeno ne vlivajo optimizma. Ne vem, ali sem se nalezel sivine ljubljanskega vsakdana, toda za trenutek nisem uspel opaziti sicer neprestane živahnosti v mojem kraju.

Med popotovanjem po Irskem so našo domovino prizadele poplave. Slišal sem, da je promet obstal, videl sem uničene kmetijske površine, ampak do danes nisem dojel, kako hudo se je mati narava poigrala z ljudmi. Uničene hiše, podrti bregovi Temenice, namočeni travniki, neuporaben pridelek... Žalostno.

Ampak vseeno - vse ni tako pesimistično. Danes je bil prvi dan v tednu, ko sem videl sonce in gozdove, zagledal naravo, za katero sploh nisem vedel, kako močno sem navezan nanjo. Betonska Ljubljana je enostavno ubijajoča - sploh pa v tem patetičnem vremenu. Hvala bogu, da obstajajo drugi načini, da v siv vsakdan posije kakšen sončni žarek... :)

Navkljub gospodarski nerazvitosti, še vedno nezgrajenemu avtocestnemu priključku in bolj zaspanem vzdušju pa sem še vedno zaljubljen v moj domači kraj. Vsak izlet v kvazi superiorno slovensko glavno mesto mi da še dodaten razlog za mišljenje, da živim v najboljši občini. Pogled čez okno na Temenico in prostrane gozdove je pač še vedno nekaj najlepšega.

Ljubo doma, kdor ga ima... In res je tako. :)

Letališča so fajn.

V ponedeljek sem vrnil s potovanja po prelepi evropski državi - Irski. Še vedno sem pod vtisi vseh nasmehov, nepozabnih doživetij in neverjetnih naravnih lepot, se ti pa poleg vse nepoznane dežele v spomin zasidra tudi neizbežen del potovanja - letališča in letenje (reportaža potovanja še pride, samo da se zavem vsega, kar sem doživel in videl, ker je vse skupaj enostavno preveč neverjetno). Naša varianta prihoda (in odhoda) na pregovorno mokro področje je vsebovala štiri nizkocenovne lete: Ljubljana - London, London - Dublin in pa za povratek Belfast - London in London - Ljubljana. To je pomenilo dosti letenja in pa še več zabušavanja na letališčih.

Letališča so fajn. Ste mogoče gledali Love Actually? Film se začne in konča z glasom Hugha Granta, ki govori o tem, kako znajo letališča vzbujati optimizem.

Whenever I get gloomy with the state of the world, I think about the arrivals gate at Heathrow Airport. General opinion's starting to make out that we live in a world of hatred and greed, but I don't see that. It seems to me that love is everywhere. Often, it's not particularly dignified or newsworthy, but it's always there - fathers and sons, mothers and daughters, husbands and wives, boyfriends, girlfriends, old friends. When the planes hit the Twin Towers, as far as I know, none of the phone calls from the people on board were messages of hate or revenge - they were all messages of love. If you look for it, I've got a sneaking suspicion... love actually is all around.

In ja, res je tako, letališča so ena izmed najbolj nasmeh privabljajočih prostorov. Kljub tej neverjetni funkciji pa znajo biti tudi zelo moreča - sploh če si na visenje obsojen po več ur. V našem primeru dvakrat po osem na londonskem Stanstedu. Enkrat od tega čez noč. Ampak vseeno smo se zabavali.

Spanje v terminalu je izjemno oteženo. Seveda se najde nekaj klopc, ampak še te imajo po večini držala za roke med sedeži, tako da nekaj udobnih prostorov sicer je, ampak so povečini zasedena. Vsaj tista normalna. Če pa niso zasedena, so pa zagotovo na udaru klim - in to na polno. Pihalniki mrzlega zraka so premeteno razporejeni po celem letališču, tako da skorajda ni kotička, kjer ne bi vleklo kot ob največjem prepihu. Sprva smo se nastanili v kotiček, diagonalno od klim, vendar je vetrič botroval temu, da smo se bili prisiljeni predstaviti. Jutro smo dočakali pred enim okencem za izdajo vozovnic. Na srečo je imel Frenči s sabo priročno deko, na katero se je nas pet ravno stisnilo skupaj, da nam ni bilo treba ležati na preveč mrzlih tleh.

Preživljanje časa na Stanstedu podnevi je dosti lažje kot ponoči. Če ne drugega, je letališče veliko in prepleteno z ogromno trgovinami, kafiči in podobnimi kioski, tako da v kratkem času poznaš že vsako reklamo, pa naj bo na še tako nevidnem mestu, na pamet. Že opazovanje mimoidočih in med sabo si zelo različnih ljudi zna biti zanimivo. Si pa ne predstavljam, kako je vsem tistim revežem, ki bi morali po več ur čakati na Brniku, recimo. Samoiniciativa bi bila kar nuja, se mi zdi.

Ko smo iz Ljubljane zvečer pristali v Londonu, sem postal rahlo lačen. Na srečo je tisti skupen del letališča daleč od bornega, kar se tiče ponudbe hrane. Izbiraš lahko med Burger Kingom, hot-dog stojnicami, pestro ponudbo peciv ter muffinov raznih kafičev in pa med mini restavracijami, ki se specializirajo v pripravi zajtrkov. Sploh All Day Breakfast je prava uspešnica tam, tako da je s svojo ceno in tem, kar ponuja, prepričal tudi mene. Problem je bil samo v tem, da ga nisem dobil. Ob polnoči pač ne strežejo All Day Breakfasta, mi je pojasnila natakarica in mi zraven postregla še kaj-ti-ni-jasno pogled. Toliko o zavajanju strank. Sem pa zato naročil en sendvič s pršutom, mozzarello, paradižnikom in pa garlic breadom (česnovim kruhom). Česen je jako priljubljen dodatek jedem v tistem koncu Evrope - in to upravičeno, saj doda res prijeten okus. No, na poti proti domovini sem pa vendarle moral poskusiti All Day Breakfast in ga v dopoldanskem času začudoma celo dobil. No ja, dober obrok, razen tista zmešana jajca so zgledala malo sumljiva, pa tudi okus ni zaostajal za vtisom oči.

Je pa zanimiva razlika med skupnim delom letališča in duty-free delom (tisti odsek, ko te podrobneje pregledajo). Brdo ljudi, k strmijo v zaslone z napisi, s katerih vrat bodo odletela njihova letala, in pa nesramno drage trgovine, za katere raje ne vem, kakšne imajo šele cene z davkom. Znajo pa te prodajalnice prijetno presenetiti in tako ponujajo kakšen izdelek tudi za normalne smrtnike odobravajočo ceno. Tako sem na poti nazaj za pičlih 15 funtov (švoh 20 evropskih) kupil Jameson Irish Whiskey in bil izjemno navdušen nad nakupom.

Ti pa znajo na letališču čisto slučajno vzbuditi rahlo domotožje - ko sem čakal na letalo za Slovenijo, sem v vrsti za obrok zaslišal Michaela Bubleja in njegove verze Another summer day has come and gone away in Paris and Rome, but I want to go home... Kljub vsem tem pripretljajem pa so mi letališča še vedno ostala v spominu kot prostor veselja in ljubezni. Konec koncev je res lepo videti nasmejanega očeta, ki te po dveh tednih nepozabnih doživetij v tujini pričaka na Brniku. :)

Svetovno prvenstvo v košarki je zaključeno.

Američani so majkemi najbolj smešni udeleženci tega košarkarskega svetovnega prvenstva.

Zmagali so zasluženo, o tem ni dvoma. Sicer tudi njim ni jasno, zakaj jih mora biti na parketu 5, če pa je žoga samo ena, ampak so toliko kolegialni, da si delež držanja žoge lepo porazdelijo in vsak naredi z njo kaj koristnega. Če pa jih že kdo umiri, da postanejo živčni, pa okroglo usnje enostavno spravijo do Duranta, ki upravičuje najboljše povprečje rednega dela NBAja in zadeva od povsod. Iz trice, iz trice čez roko, iz garderobe, če bi bil pa dokončan tudi avtocestni priključek v Mirni Peči, sem pa prepričan, da bi tudi od tukaj ubacil žogo v koš.

Sicer so ti Američani eni ogromni indijanci. Vsak, pa naj bo še tako majhen, skoči višje od Blanke Vlašić, hkrati pa ima mišice kot profesionalni boksar (ajde, Jure bi jih še vedno razbil). Največji gangster v celotni zasedbi pa je edini belec Kevin Love, ki zgleda trikrat bolj bad-assovsko kot vsi črnci skupaj. No, z njim se lahko kosa edino Westbrook, pa še ta le samo zaradi svoje frizure, saj zgleda kot en prijazen Mr. T.

Nachbar je poskušal s prodorom, a ga je Mr. T zaustavil z neimenovanim plesnim gibom.

Slovenci smo na tem SPju prikazali - za moje pojme - dobre igre. Osnovni cilj, ki je bil že od samega začetka četrtfinale, je bil izpolnjen brez dileme, tudi vse pomembne dvoboje v rednem delu smo na siguren način odločili v našo korist. Osmo mesto je naša realnost, saj se je treba zavedati, da naši vodilni košarkaši sicer igrajo za močne evropske klube, a nihče ni v svoji ekipi v taki funkciji, da bi moral odločati tekme. Tekme za razpored od 5. do 8. mesta so bile res rahla anti-propaganda košarki, a vsako mesto šteje. Na žalost smo bili dvakrat premalo zbrani ravno takrat, ko bi morali biti najbolj - ob zaključku tekme.

Na tem srečanju najboljših svetovnih košarkašev me je najbolj navdušil Jaka Lakovič. Zakaj? Enostavno: il je najboljši strelec na vseh pomembnejših tekmah, v kriznih trenutkih je vzel žogo v svoje roke in kot neustrašen vodja tudi upravičil zaupanje ostalih. Hkrati ga krasi še dobra igra v obrambi, tako da res ne vem, zakaj je šele 3. organizator igre Barcelone, sploh ob dejstvu, da več od njega igra še Ricky Rubio, ki pa je v Turčiji zgledal bolj kot kakšen pobegli zvezdnik iz Srednješolskega mjuzikla, kot pa resen košarkaš.

Ricky, neuradni mister svetovnega prvenstva.

V Turčiji smo videli kar veliko lepe košarke. Domačini so izkoristili naklonjenost sodnikov ter pomoč s tribun in priplezali do zgodovinske srebrne medalje. Litovci, sicer moji tihi favoriti, so prišli do za njih odličnega tretjega mesta. Španci so morali priznati premoč vesoljski trojki Teodosića, ki pa vseeno ni zadostovala za kakšno žlahtno kovino. Vseeno je Srbija na tem SPju pokazala veliko.

Prvenstvo je zaključeno, medalje so podeljene, sam pa z nestrpnostjo pričakujem tekme Krke in pa kakšne zanimive borbe v Evroligi. Do naslednjih reprezentančnih akcij pa upam, da se bo zadeva glede naše izbrane vrste odvijala čimbolj normalno, čeprav je dejstvo, da za slovenski grb ne morejo naenkrat igrati vsi najboljši košarkaši. Razlike v glavah so pač prevelike, zato še toliko bolj cenim tiste, ki si izborijo mesto v selekciji in se potem borijo tudi na tekmah. Prva, osma ali šestnajsta, zame bo vedno najboljša - moja Slovenija. Bravo, fantje!

En september še ne prinese šole.

Če se ti šola ne začne septembra, si pa že res star.

Prva septembrska nedelja. Kot vsa leta poprej je ura že več kot polnoči, jazst pa sem na računalniku (in očitno spet ne delam nič pametnega, glede na to, da pišem tole). Vendar tokrat s to razliko, da sem jutri doma. In pojutrišnjem tudi. In še cel september. Srednja šola je za mano, začenjajo se študijska leta.

Po težkih borbah z mojo glavo sem se odločil za arhitekturo, ki je šele po fotofinišu premagala gradbeništvo. Matematika, moj neusojeni faks, je ostala na stranskem tiru. Neusojena zato, ker je bila to moja prva študijska izbira vsa prva tri leta srednješolskega izobraževanja, ampak ko je prišel trenutek odločitve, sem ugotovil, da to ni zame. Še vseeno pa izjemno uživam v matematičnih pogruntavščinah in lomilnikih ledu pri nasprotnem spolu.

Zakaj arhitektura? Ne vem. Res ne vem, sploh glede na to, da sem zase še vedno prepričan, da ne znam risati. To bi znali potrditi tudi mnogi drugi, recimo moja učiteljica likovne vzgoje iz osnovne šole Aleša, ki pa je že s svojim presenečenim pogledom, ko sem ji zaupal moje študijske nakane, povedala vse. Nasploh nisem ravno umetniški tip. Arhitekturno risanje mi še kar gre (kar potrjujejo tudi ocene na sprejemnih izpitih), ampak še vseeno se mi zdi, da I simply suck.

Aja, sprejemci. Hecna zadeva. "Tukaj maš list, nariši stol, na katerem sediš, cajta maš dve urci, pa nared kokr znaš." Risba po spominu je bila še bolj sapo jemajoča: nariši pogled v izložbo trgovine s tehničnim blagom. Am, okej, ampak kaj kurca je tehnično blago? Exactly. Vsaj matematični del mi je bil skrajno všeč - razporedi tlakovce na dvorišče, popravi nerealno sliko v realno in nariši čimveč likov s takim narisom in tlorisom. Zadnji, ustni del, mi je bil še najljubši. Tri vprašanja, trije odgovori, pa je bilo vse jasno.

No, čeprav sem na sprejemce odšel z dokaj jebivetrskim razpoloženjem, sem se pred začetkom zbral in dal vse od sebe - konec koncev je bila to moja prva izbira. Vseeno se nisem obremenjeval z rezultati, saj sem si že prej rekel, da če me marajo, fajn, če pa ne, bom pa gradbenik. Sem se pa držal tistega ključnega nasveta: upaj si biti drugačen. V praksi je to zgledalo tako, da sem stol narisal z odmaknjenim naslonjalom in sedežem. Zakaj? Profesor dobi v roke 400 na prvi pogled enakih stolov in če nočeš biti le eden izmed mnogih, je treba določeno stvar spremeniti. Tako da je tudi moj nasvet vsem tistim, ki se boste še trudili priti na ta faks, da poskušate štrleti iz povprečja.

Moram pa ob tej priložnosti vsekakor pohvaliti tečaje pri društvu Naris, sploh Robija Prešerna. Res, same dobre besede lahko izrečem, priprave so bile izjemne, tako da hvala. Zaradi vseh teh nasvetov sem sprejemne izpite opravil z 31 točkami od štiridesetih možnih (7 za stol, 6 za izložbo, 8 za matematiko in 10 točk pri ustnem delu). In tako zdaj čakam 1. oktober, ko bom tudi uradno postal bruc. Ker skorajda ne poznam nobenega študenta arhitekture, da bi nanj naslovil vsa možna vprašanja, se priporočam za kratko teženje, če kakšen arhitekt slučajno tole bere in je prijazen in ima kakšen trenutek odveč. Za začetek ne vem niti, če je nuja imeti 17,3 palčen zaslon na prenosniku, katerega si nameravam ubosti v kratkem, pa ne bi rad zajebal že v osnovi.

No, vsem želim uspešno šolsko leto s čimmanj preglavic in čimveč užitkov. :)

Slovenština, moj doma

Obilica časa v zadnjih dveh tednih je botrovala temu, da mi je vendarle uspelo pogledati kakšen konkreten film. Tako sem si pogledal tokijsko romanco med Billom Murrayom in megaseksi Scarlett Johansson v filmu Zgubljeno s prevodom (Lost In Translation). Bolj kot ganljiva zgodba, ki je glavni razlog za zelo solidno oceno na IMDBju (7.9), mi je v spominu ostal naslov - zgubljeno s prevodom. Ali je prevod lahko enak originalu?

Ena redkih stvari, ki je bila dejansko zanimiva v letošnjem maturitetnem čtivu pri slovenščini, je bila misel o literarnem izražanju v drugem jeziku: da je prevajalec lirike pesnikov tekmec, medtem ko je prevajalec proze pisateljev suženj. Vsekakor pa se pri prenosu besed iz enega jezika v drugega original spremeni - to je preprosto neizogibno. Jeziki so si med seboj različni, nimajo besednih ustreznic za določene términe, hkrati pa so že fraze težko ponovljive, kaj šele besedne igre. Pa vseeno - malenkostna odstopanja so težko opazna in nimajo velike vloge.

Se mi pa zdi izjemno moteče, ko postanejo ta odstopanja večja in vidna. To je opazno predvsem pri filmih, kjer poleg branja slovenskih podnapisov na eno uho loviš tudi originalne besede - že zaradi barve in višine glasu. Ko naletiš na kakšen biser, kjer je čez celo Mirno Peč vidno, da je slovenski prevod posiljen, nepremišljen in neumen, se ti razumevanje vsega ustavi in padeš v kratek intelektualni šok. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem ob ogledu filma Fired Up na HBOju (ne, to niso bili polpismeni piratski podnapisi) zasledil naslednji prevod: fraza Don't poop where you eat. je bila prevedena v Ne ščij si v skledo. Thumbs up, a ne?

Res, ta obupna uporaba našega sicer veličastnega jezika me spravlja skorajda v jok. Zato ni dileme, da Facebook uporabljam v angleščini, saj ne morem gledati to skropucalo od prevoda. Hkrati me motijo tudi posiljena poslovenčevanja besed, s katerimi delamo korak nazaj, vendar brez možnosti, da naredimo nato dva naprej. Slišal sem zgodbo o vzgojiteljici v vrtcu, ki je opravljala nek izpit iz slovenščine, pa so jo na ustnem delu vprašali, kako bi s slovenskim izrazom poimenovala frizbi. Njena izbira je bil logično leteči krožnik, vendar pa to ni bil tudi pravilni odgovor. Komisija je rekla, da je slovenski izraz za frizbi luč (ker ga pač zalučaš), vendar pa so ji pogledali čez prste, ker se izraz še ni prijel med ljudmi.

Z glavo skozi zid pač ne gre. Jezik se spreminja iz dneva v dan in je odvisen od govorcev, katerim pa ne moreš vsiliti uporabo določene besede - sploh, če je res zgrešena. V slovenščino prihaja čedalje več tvorjenk in tujk, hkrati pa se uporabljajo spet nekatere starinske besede; vsekakor imamo pester ter bogat jezik. Fascinira me sploh slog revije Joker, kjer naš materni jezik res pride do izraza in zaživi. Pomembno je, da tudi mi v našem vsakodnevnem besedičenju ne pozabimo na našo materinščino in se izražamo z otroško igrivostjo. :)

Aja, mimogrede, "pravilnejši" izraz za žemljo naj bi bil razpočenka. Koji kurac?